Rog izobilja

Ob silnem potresu se tik za vami zaprejo vsi prehodi iz roga izobilja. Komaj vam uspe vsem stopiti na platformo, pa se za vami podrejo celo mostovi in znajdete se na otočku sredi lave, nad vami pa se oglasi glas Caesarja Flickermana. "Naši finalisti, dame in gospodje! Le še zadnji korak pred zmagovalnim trenutkom! Zadnji preživeli bo ovenčan s slavo in bogastvom, ostali pa bodo za večno uklenjeni v svojem ognjenem grobu!" Ob njegovih besedah se arena ponovno strese in brbotajoča lava grozeče zleze še par centimetrov navzgor, ter rahlo zoža vaš bojevalni prostor.

Dosedanje smrti.

Lex je že nekoliko šepal od bolečin, ko je na svojo grozo ugotovil, da ga zapestnica ne stresa več. Ozrl se je in zagledal Dreyev obris v kupu prahu, ki ga je dvignil sesuvajoči se tunel ter naglas zaklel. Nekoliko je upočasnil tempo, da bi si ponovno nabral moči in uspelo mu je prečkati most. Kramp je držal v roki in se umaknil za eno izmed skal, ki so oblikovale rog izobilja. Če je pravilno preračunal, so bili živi le še trije in le za Dreya je bil prepričan, kje je. Počasi je dihal in ko je njegova zapestnica končno nehala piskati, se je počutil že nekoliko bolj pri sebi. Vedel je, da ne sme ubiti Dreya, toda upal je, da se karierist ne bo uspel skriti pred preostalim tributom ali pa tributko. Tačas, ko je čakal, je v rokah močno držal svoje orožje in si nabiral moči.

Zmedena je bila, ko je opazila bližajočega tributa in za njim še enega toda zmedenost jo je hitro minila. Skrita je bila za skalo toda opazila je, da lava oža njihov bojni prostor. Obrnila se je in opazila, da se ji lava približuje. Ni je preostalo drugega, kakor da je skočila izza skale in se pokazala tributom. Meč je še vedno trdno stiskala v desni roki in sekira je počivala v njeni levi roki, ko se je namreč odločala, katerega tributa bo napadla. Ni izgledalo, da bi jo kateri od njih sploh že opazil. Točka za Evelyn. Odločila se je za tributa iz dvanajstke. Stekla je proti njemu in z obratom zamahnila z mečem proti njegovemu vratu, v upanju, da ga bo ubila hitro in brez težav.

Ravno, ko se je uspel prebiti do dvorane, kjer je stal Rog izobilja, se je hodnik za njim s strahovitim hruščem in truščem porušil in zgrmel naravnost v vrelo lavo. Dreyu so se medtem nekoliko vrnile moči, a ožgana desnica ga je še vedno peklensko bolela, prstov na njej pa ni mogel niti premakniti. No, ampak vsaj zapestnica na njej ga ni več stresala, kar je pomenilo, da je bil Lex verjetno kje v bližini. In res, kmalu ga je zagledal nedaleč stran. Tudi on je bil očitno izmučen od elektrošokov, a še vedno se je trmasto oklepal svojega preljubega krampa. Dreyu se je pogled zmračil. Izdajalec nesramni. Če bi držala skupaj, bi gotovo imela več možnosti za preživetje, zdaj pa je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bosta oba skupaj cvrla v lavi.

Ko se je tako utapljal v svojih jeznih mislih, je kakor od nikoder proti Lexu šinila ena izmed preživelih tributk. Evelyn. Drey se je je dobro spominjal s treningov, saj mu je bila poleg Isabelle daleč najbolj všeč od vseh letošnjih tributk. Oborožena je bila z mečem in ni bilo videti, da bi jo prizadele že kakšne poškodbe - za razliko od Lexa, ki se je od elektrošokov komaj držal na nogah...

"Lex, pazi!" je zakričal, še preden bi se lahko zadržal. Za trenutek je čisto pozabil, kako zelo bi moral biti jezen nanj, videl je le meč tributke, ki se je vse hitreje približeval njegovemu nesojenemu prijatelju.

Most se je že rušil in morala je skočiti, da ne bi z njim zgrmela v brbotajočo reko ognja. Imela je srečo; ujela se je za skalo na otoku z rogom izobilja. Počasi se je spustila nižje, na tla platforme, ter izza kamnite tvorbe opazovala brutalno smrt ene od tributk. V tistem trenutku bi odvrnila pogled in se skrila nazaj za skalo, če ne bi njenih oči pritegnilo nekaj, kar je lahko pomenilo razliko med življenjem in smrtjo. Srebrn bič, ki je obmiroval ob telesu dekleta tudi potem, ko se je njena morilka skrila na drug konec. Počakala je na primeren trenutek, nato pa planila proti orožju ravno ko je videla tributko skočiti proti fantu, ki se ji je približeval. Imela je srečo; do biča je prišla brez da bi jo kdo ustavil in hitro ga je preprijela v desnico, fračo pa odvrgla v reko magme. Z bičem je imela večji doseg, streljati tako ali tako ni znala, poleg tega pa ni hotela da bi fračo kdo uporabil proti njej.
Nato je, zaenkrat še neopažena, smuknila za bližnjo skalo in na dušek izpila še polovico steklenice ter naredila velik grižljaj energetske tablice. Nato je snela obe torbici z zalogami in slekla zgornji del obleke.
To je to, si je rekla sama pri sebi ter globoko vdihnila in izdihnila. Morda jo čaka smrt, ampak pred tem bo ljudem za ekrani vsaj privoščila predstavo kakršne so si najverjetneje želeli že od njenega intervjuja naprej. V gojzarjih, kratkih hlačah ki so kazale večji del stegen, tesnem črnem modrcu ki je njene velike prsi malenkost stisnil skupaj vendar še vedno razkrival večji del dekolteja, in s svetlečim srebrnim bičem v rokah je prvič odkar je prišla v areno izgledala resnično nevarno. Lepota in nevarnost, to je ljudi najbolj vznemirjalo.
"OK vi zeleni zajčji pastirci," je rekla z jasnim glasom, polnim samozavesti, ko je stopila izza skale. Bič je bil v njenih rokah, pripravljen da prestreže kogarkoli in karkoli kar bi se pognalo proti njej. Kako je pogrešala občutek ta občutek moči...

Dreyev krik je prišel v zadnjem trenutku. Lex je širše odprl oči in zagledal meč, ki se je približeval njegovi glavi. K sreči je držal kramp v rokah in moral ga je le nekoliko dvigniti, da je prestregel udarec s kovinskim delom svojega orodja. Odbil je rezilo meča in se odrinil od tal. Čeprav je bil utrujen, je bil še vedno močnejši od drugih tributov. Dekle, ki ga je napadlo, ni bilo precej mlajše od njega. Toda Lex se ni odločil za direkten napad. Namesto tega se je umaknil in se trdno postavil na tla, preden bi ga uspel kdo ponovno napasti. Ni imel niti toliko časa, da bi dojel, da je bil pravkar oklican za zelenega zajčjega pastirca. Kramp je zavihtel v roki in ga usmeril proti Evelyn z vso močjo, ki jo je premogel.

Ko je Lex z krampom odbil njen meč se je rahlo opotekla nazaj a se je že v naslednjem hipu postavila na noge. Lex jo je razjezil in začutila je val jeze, ki je divjal po njej. Tedaj je Lex udaril s krampom proti njej in v zadnjem hipu se je sklonila, da je kramp ni zadel, le oplazil jo je po roki. Takrat pa je postala prekleto jezna. Oba orožja - sekiro in meč, je še vedno trdno držala v rokah in začutila je, da izgublja kontrolo nad sabo. To se je zgodilo le takrat, ko se je res razjezila in zdaj se je predvsem zato, ker Lex pač ni hotel umreti. Jezno se je pognala proti njemu in z mečem rezala po zraku v smeri njegovega telesa, nato pa z vso močjo zamahnila najprej z mečem in nato z drugo roko z sekiro proti njemu.

Skočil je nazaj in se komaj uspel izogniti rezilu njenega meča. Toda še preden bi lahko proslavljal dejstvo, da se je izognil, je proti njegovi roki poletela sekira in Lexov krik se je razlegel prek arene. Kri se je ulila iz odprte rane na njegovi levici, tik pod zapestnico in Lex se je stisnil vase, njegov obraz skrčen od bolečine. Njegov kramp je z glasnim kovinskim zvokom padel na tla, Lex pa je pristal na kolenih poleg njega. Obrnil se je navzgor ter z očmi, polnimi neprelitih solz, poiskal njene. Njegova desnica se je oklepala krvaveče levice. Zaprl je oči in čakal na njen udarec. Na zadnjo bolečino, ki jo bo kdajkoli moral čutiti.

Fant in punca sta njen izziv gladko ignorirala, tako zelo zaposlena sta bila eden z drugim. Ob drugačni priložnosti bi ju Isabella okarala da naj gresta na senik, če že hočeta biti sama, ampak tokrat je to niti ni motilo. Če se bosta pobila med sabo, bo ona manj ogrožena. Ta čas se je lahko osredotočila na drugega fanta, ki se je obotavljal v ozadju. Čeden fant, prijeten na pogled; če bi ga srečala kje drugje ali pa pred finalom bi ga gotovo poskusila zapeljati. Vendar pa bi bilo zdaj to brez haska, čustva pa bi jo le ovirala pri tem, kar je morala storiti.
S tal je pobrala za pest velik kamen in ga potežkala. Namerila je, in ga z vso silo zalučala v smer njegove glave, nato pa naglo spet preprijela bič v desnico, da je ne bi kdo ujel nepripravljene. Čeravno je računala na to, da bi fanta kamen ali dovolj poškodoval da bi ga ubil, ali pa spravil dovolj iz ravnotežja da bi padel v lavo, pa ni hotela tvegati. Zato se je v loku premaknila mimo dvobojujočih se in se pripravila da z bičem poči po fantu, ko bi se mu dovolj približala.

Medtem ko je Drey zaprepadeno opazoval dvoboj med Evelyn in Lexom, se mu je nenadoma približala še ena izmed preživelih tributk. Isabella. Drey se je je še preveč dobro spominjal s treningov - še na pol slep človek bi opazil, da je bila ena najlepših letošnjih tributk, in Drey še zdaleč ni bil slep, sploh pa ne za žensko lepoto. Ampak bilo mu je jasno, da ga bo ubila, pa če bi poskušal karkoli, in bil je že preveč uničen, da bi se ji sploh poskušal upirati. Svoj pogled je usmeril vanjo in se ji bledo nasmehnil. Še ko ga je v glavo zadel njen kamen, mu je pred očmi še vedno poplesaval njeni lepi obraz, popolne poteze in smrtonosni pogled. Mogoče pa v naslednjem življenju, je bilo zadnje, na kar je pomislil, preden je izgubil tla pod nogami in omahnil v jezero lave pod seboj.

Fant se je zamajal in Isabella je ravno še ujela en sam pogled, otožen, a vendar nekako upajoč, preden je njegov lastnik omahnil s ploščadi in strmoglavil v tekoči plamen. Bilo ji ga je žal, tako kot vsakega življenja ki je bilo po njenem izgubljeno brez razloga. Morda še celo malo bolj. A zdaj o tem ni smela razmišljati; ravno je namreč opazila drugo dekle kako je s sekiro zamahnilo proti poslednjemu fantu. Počila je z bičem v smeri njenega trupa, in čeravno udarec ni bil dovolj hiter da bi ustavil njen napad, pa je obstajala zelo velika verjetnost da bi jo ujel ravno nekje proti koncu zamaha in zato nezaščiteno.
Vendar nekdo, ki je bič obvladal tako dobro kot Isabella, ni pustil da bi orožje mlahavo obstalo, temveč ga je z zasukom zapestja vrnila k sebi in začela v diagonalnih krogih vrteti okoli in pred seboj, pripravljena da bodisi prestreže kamen ali drug vržen predmet, bodisi udari po nasprotnici, če bi prišla v domet. In v takšnem stanju se ji je polagoma pričela približevati.

Isabella, ko napadeš, si uspešna. Občinstvo pred ekrani pozorno spremlja tvoje napadanje, vse dokler je ne spraviš na drugi svet. Če želiš, lahko pustimo temo odprto, da še opišeš, kako si to opravila.

Oglasi se top, ki jasno oznanja smrt še poslednje sovražne tributke. Strop nad tabo se razsvetli s svetlobo ognjemeta in slavnostna himna Kapitola začne igrati nad zmagovalko. V nekaj trenutkih se pojavijo lebdeča plovila in iz največjega in najlepšega izmed njih se spusti lestev in se ustavi tik pred Isabello. "Slava in čast zmagovalki 30. Iger Lakote, Isabelli Shocksnaps!" oznani vesel glas Caesarja Flickermana.

Bič je počil dekle čez stranski del hrbta, ki je bil zaradi zamaha s sekiro razkrit, in udarjena je kriknila in klecnila od bolečine. Bella si je lahko predstavljala da je moral udarec z bičem od kovine nekajkrat bolj boleti kot z usnjenim, in že tisto ni bil mačji kašelj. Tekom odraščanja se je namreč nekajkrat krepko usekala preden je bič obvladala dovolj dobro da ni več predstavljala nevarnosti same sebi.
Najverjetneje je bila grožnja ponovljene bolečine tisto, kar je dekle držalo izven dometa biča, ki se je zvijal in pokal pred in okoli Isabelle v švistajočem vrtinčastem valčku. In najverjetneje je bilo to tudi krivo, da je njena pozornost veljala predvsem bližajočemu se bleščečemu bičanju. In tako je popolnoma pozabila na omejen prostor v areni in naenkrat ji je med ritenskim umikanjem zmanjkalo tal za seboj. Črnolasa kavbojka je počila z orožjem proti nasprotničinemu obrazu, in čeravno je ni zadela, pa je slednja dokončno stopila preveč nazaj in omahnila v reko magme.
"Ne morem verjeti... uspelo mi je," je dahnila ko sta zvok topa in himna naznanili njeno zmago. Še vedno napol v šoku je stopila na lestev, biča se je še vedno oklepala, iz njenih oči pa so pritekle solze olajšanja, žalosti in veselja. Žalosti za vse kar je pretrpela ona in ostali. Olajšanja, ker je vedela da je končno konec in da bo lahko za vedno zapustila ta grozni kraj kjer vladata zemlja in ogenj. Ter veselja ker je vendarle uspela, z mešanico pameti, veščine, in veliko dozo čiste sreče ji je uspelo. In spet bo lahko videla svojo družino in prijatelje, spet bo lahko jahala, in življenje bo morda spet preprosto...