Rog Izobilja

- 2 meča
- 2 trizoba
- 2 noža primerna tudi za metanje
- lok in 2 puščici
- 2 sulici
- samostrel in 2 puščici


Nahrbtniki:

- v svetlo modrem se nahaja živo roza spalna vreča, mazilo za razkuževanje ran, desetmetrska metrska neelastična vrv, pol kile sušenega mesa in prepečenca ter vžigalice.

- v rdečem se nahaja prazna steklenica, večnamenski nož (nož, izvijač, škarje, pinceta, žagica, odpirač za steklenice), pol kile sušenega mesa in prepečenca, ter 2 kvadratna metra velika srebrna plahta iz mikrovlaken, ki ne prepušča vode ter zadržuje toploto.

- v zelenem nahrbtniku se nahajajo vžigalice, sveča, kolut z rdečo plastiko izolirane žice dolge petnajst metrov, pol kile sušenega mesa in prepečenca, ter kvadratni meter aluminijaste folije.

- v temno modrem se nahaja živo zelena spalna vreča, pol kile sušenega mesa in prepečenca, mazilo za opekline, desetmetrska metrska neelastična vrv in vžigalice.

- v rjavem nahrbtniku se nahajajo rezervne nogavice, živo modra spalna vreča, pol kile sušenega mesa in prepečenca, kvadratni meter aluminijaste folije in škatlica vžigalic, ki pa je prazna.

- v oranžnem nahrbtniku se nahaja steklenica polna zamrznjene vode, večnamenski nož (nož, izvijač, škarje, pinceta, žagica, odpirač za steklenice), pol kile sušenega mesa in prepečenca, ter 2 kvadratna metra velika srebrna plahta iz mikrovlaken, ki ne prepušča vode ter zadržuje toploto.

- v vijoličnem nahrbtniku se nahaja črna spalna vreča velika za dva človeka, sveča, desetmetrska metrska neelastična vrv, kvadratni meter aluminijaste folije, ter kila sušenega mesa in prepečenca.

Trdno je stisnil šah figurico, ki je predstavljala črnega kralja v dlani, medtem ko je čakal da ura odšteje minuto čakanja. Ves čas je stalno razmišljal o tem kaj je vedel o drugih tributih, kako se bodo obnašali in kakšen pristop naj ubere sam.
Jasno mu je bilo, da brez orožja ne bo daleč prišel, vendar je tudi vedel da je bilo nekaj drugih tributov veliko boljših tekačev od njega, deseteroboja pri največji jami, ki je predstavljala rog izobilja pa se je nameraval ogniti. A tisti trenutek se je spomnil nečesa, kar mu je dalo potrebno prednost: edinkrat ko je na posnetku iger videl da je nekdo stopil s ploščadi prekmalu in ga je razneslo v prafaktorje. Ključnega pomena je bila malenkost: eksploziv se je sprožil v trenutku, ko je tribut stopil na tla. Nate sicer ni bil strokovnjak za eksplozive, vendar mu je bilo jasno, da so se bombe sprožile ob dotiku. In tako je storil nekaj izjemno tveganega: pospravil je figurico v žep, ko se je na uri pokazala številka 1 pa je v loku skočil s svojega podstavka kolikor daleč je lahko. Pristal je nekaj metrov naprej, ura pa je odbila 0 malo preden se je dotaknil tal. Ni se obotavljal; pognal se je kakor hitro je zmogel do prve jame, iz nje sunil rdeči nahrbtnik, nato pa pospešil proti večji jami. Tam se je nekaj tributov že bojevalo, sneg pa je bil na večih mestih krvav. Fant iz 12. distrikta je ravno z lokom in puščicami v rokah bežal stran od jame in proti Nateu. Ta ga je brez pomisleka spotaknil da je odletel z nosom naprej v sneg, mu vzel orožje, nato pa sam stekel kar se je dalo stran od masakra. Zbežal je v edini kraj, ki se mu je zdel dovolj varen; gozd.

Kay je bil dobro pripravljen na začetek. Vedel je, da mora pohiteti, da bo prišel do opreme ali vsaj do kakšnega orožja. Ko se je dvignil iz cevi, po kateri so tributi vstopili v areno, ga je kar ščemelo v nogah, da bi čimprej stopil na zasnežena tla, ki jih je zagledal pred sabo. Še nikdar ni videl snega, saj je živel ob morju, ki je bilo precej toplo. Takoj, ko je odštevalnik zaključil, se je pognal naprej in zgrabil oranžennahrbtnik, ki je bil v eni od lukenj, ki so bile skopane v tleh, ter mu je bil najbližji. Potem je tekel stran, ne da bi se enkrat ozrl proti kupu z orožjem. Kar je bilo v nahrbtniku, je bilo gotovo bolj pomembno. Upal je na nekaj, kar ga bo ohranilo na toplem in živega. Ko bi mu vsaj uspelo....

Kai je čakal, da se bodo Igre začele, medtem ko je v mislih lenobno že stotič šel čez podatke o vseh tributih, ki jih je imel. Marsikdo je bil najbrž živčen, nervozen ali prestrašen, Kaievo počutje pa bi lahko opisali samo kot nepotrpežljivo. Njegovo visoko, mišičasto telo je bilo napeto in v pripravljenosti in potem se je začelo. S pogledom je na hitro ošinil areno, ko je končno dobil priložnost za to, nato pa se zbral na druge stvari, saj bo časa za ogled še več kot preveč. Je pa bilo mrzlo, da. Končno je le lahko stekel in pognal se je proti prvi jami, ki jo je zagledal, in pobral zelen nahrbtnik. Ni se obotavljal, stekel je naprej proti največji jami in pobral noža, potem pa se odločil, da se bo kdaj drugič ukvarjal s pobijanjem drugih, nato pa z vso svojo hitrostjo stekel proti robu roga in izginil v snegu.

Nicky je stala na podstavku. Ogledovala si je orožja.Arena je zasnežena. Super si je mislila. Sekunde so minevale in glavo je poskušala ohraniti čim bolj trezno. Ura je nehala odštevati in Nicky se je zavedla: Vrnitve več ni, začelo se je. Videla je svoje nasprotnike. Vsi so se zagnali proti orožju. Vedela je kaj je potrebovala. Stekla je po je zasneženi pokrajina do sulice .Pobrala jo je, ko je z kotičkom očesa zagledala še temno moder nahrbtnik. Pobrala ga je si ga obesila na rame in z stvarmi stekla stran od drugih.

Sneg. Povsod sneg. Xanthii to ni bilo všeč. Mraza ni marala. A časa za smiljenje samemu sebi ni bilo. Odštevanje se je že začelo. Pri rogu izobilja (oziroma sneženih jamah) je Xanthia jasno videla orožje ki si ga je želela. Srebrn nož. Zraven pa še eden. Ko se je odštevanje končalo je hitro stekla proti nožema, a tribut iz njenega okrožja jo je prehitel. Glasno je zaklela, a ničesar ni mogla narediti, saj je še izginil v snegu. Hitro je morala najti nekaj drugega. nekaj metrov pred sabo je zagledala meč, še malo naprej pa sulico. Stekla je in uspelo ji je dobiti obe orožji. Dokaj zadovoljna je stekla stran in pri tem pobrala še vijolični nahrbtnik. Za zdaj še ni imela namena nikogar ubiti, zato je stekla v smeri, kjer je izginil tribut iz njenega okrožja, saj je potrebovala tista noža.

Kay se je spotaknil ob enega od drugih tributov, ki je ležal v snegu. V njegovi roki je zagledal trizob, pod njem pa lužico rdeče krvave barve, ki se je širila prek belega snega. Želodec se mu je obrnil, a izpulil je trizob iz tributove roke, ravno, ko je zaslišal topovski strel, ki je naznanjal, da je mladi fant mrtev. "Srečnež... vsaj hitro je bilo mimo," si je polglasno zamomljal, potem pa stekel stran od roga, da bi se izognil klanju, ki je sledilo vsakič, ko so se začele igre. Ni nameraval tvegati in se izpostavljati.

Bee je nekoliko živčno čakala na svoji platformi. Najraje bi takoj stopila dol in se pognala po kaj uporabnega, a stala je skoraj povsem pri miru. Povsod okoli je bilo belo. Sneg in samo sneg. Preučevala je rog izobilja, narejen iz snega, a ni ničesar mogla videti.
V tistem treutku se je oglasil top in pognala se je proti rogu izobilja. Pozornosti ni posvečala drugim tributom, njen pogled je bil zapičen v rog izobilja. Tekla je zelo hitro in se pognala v manjšo jamo. Pograbila je rjav nahrbtnik. Z nahrbtnikom v roki je stekla do orožja in videla, da so tudi drugi že prišli do tja. Z nekim drugim tributom (ni bila prepričana, iz katerega orožja je bil) je naenkrat prišla do mečev. Vedela je, da lahko umre v vsakem treuntku. Tributa je odrinila stran. Iskala je nože, primerne za metanje, njeno najljubše orožje. A v navalu panike je pograbila meč in stekla stran. Tekla je kolikor hitro je mogla in čeprav se na snegu ni ravno najbolje znašla, je kmalu prišla izven dosega ostalih tributov.

Marcus je stal na ploščadi ter s pogledom begal okoli sebe po areni. Povsod belina. 6. pogled je ustavil na dekletu nekaj 10 metrov stran od njega, ki se je živčno prestopalo na mestu. 5. 4. sekunde so se odštevale in mrzel zimski vetrič mu je bril v obraz. Snežinke, ki so polplesavale v vetru so ga bodle v lica in mu zahajale v oči. 3. 2. 1. Močan glas gonga mu je prodrl v ušesa in v trenutku se je zdrznil ter se pognal s ploščadi. Tekel je in tekel, sneg pod njegovimi nogami pa se je udiral in za seboj je puščal globoke sledi. Le še manj kot 3 metre. si je prigovarjal in s težavo tekel po globokem snegu. Drugi tributi so pobrali že večina orožja, saj ga je bilo izjemno malo. Pograbil je samostrel in dve puščici. Pogledl je okoli sebe in poskušal poiskati Lydio. Nikjer je ni bilo.Dvignil je glavo ter naredil korak ali dva na mestu potem pa se pognal v tek.

Odštevanje sekund. Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, ena, konec. Lydiin svet se je v trenutku podrl, njena glava je postala težka. Podobe so dobesedno letele mimo njenih zmedenih oči in jo še bolj begale. Obstala je na mestu in se upirala sili, ki je njeno telo vlekla k tlom. Ne, ne sme pasti. Sedaj resnično ne. Njena slika pred očmi se je še bolj zameglila, sedaj je bidela le večno belino in sivkaste pikice, ki so brezglavo tekale po njej. Samo stala je tam, ni vedela kako dolgo časa, in gledala predse. Odsotno, kot da bi se izgubila v lastnih mislih. A se ni. Bila je prestrašena, to je res, a še bolj je bila zmedena. Nato so zvoki okoli nje potihnili in njen vid se je zbistril. In opazila je, da je bila sama, če seveda odštejemo trupla padlih tributov. Počasi se je obrnila, z zaprtimi očmi. Zadnje, kar je želela videti v tem trenutku, so bili njeni razmesarjeni soigralci. Ni vedela, v katero smer gre. preprosto hodila je, v njenih mislih pa je odzvanjal en in isti stavek, znova in znova. Naslednja si ti, Lydia.