Rog izobilja

Tokrat se tributi ob vstopu v areno znajdejo na granitni ploščadi, ki jo z vseh strani objemata reki tekoče magme. Edino pot s ploščadi predstavljata dva mostova iz temnih kamnin, ki razen sploščenega vrha delujeta na pogled naravno. Sam rog izobilja se nahaja izdolben v skalo, ki se dviguje na koncu iste ploščadi in ki loči reko magme na dvoje. V njem se nahajajo sledeča orožja:

• 2 dolga enoročna meča
  
• 1 sulica
  
• 2 majhni sekiri
  
• 1 frača (brez streliva)
  
• 2 preprosti kvadratasti kladivi s kratkim ročajem
  
• 1 velik kramp
  
• 1 bič iz zelo fleksibilne kovinske žice

Če nekdo pred vami napiše, da je pobral določeno orožje, ne smete napisati, da ste ga pobrali vi. Kdor prej pride, prej melje. Nekateri tributi bodo ostali brez orožja.

Na platformah stojite poleg svojega partnerja v igrah. Pazite, da ne stopite s svoje platforme preden se odštevanje zaključi, sicer se bo vaša pot končala v eksploziji v tistem trenutku, ko boste to storili.

In naj vam bo usoda vedno naklonjena.

Tuba jo je popeljala navzgor in še zadnjič je pomahala svoji mentorici v slovo z obljubo, da se kmalu spet vidita. V naslednjem trenutku je že stala na plantformi, čakajoč, da mine šestdeset sekund. Ni bila nervozna, niti strah je ni bilo. Imela je dovolj časa, da se razgleda po areni, ki je bila sredi tekoče magme in na gratni ploščadi, kar jo je malo prestrašilo. Preostalih trideset sekund je namenila ogledovanju roga izobilja in svoj pogled takoj zapičila v dva meča. Bežno se je nasmehnila. Ostalo ji je le še nekaj sekund. Pet, štiri… globoko je vdihnila in izdihnila. Tri…Nagnila se je naprej, da se bo lahko čim hitreje pognala iz plantforme. Dva… Popolnoma se je zbrala in umirila. Ena… Ko je zaslišala usodni gong se je najhitreje, kakor je lahko pognala proti rogu izobilja. Takoj, ko je skočila k skali, ki je bila rog izobilja je zagrabila enega od mečev in se obrnila proti tributom, ki jim še ni uspelo priti v rog izobilja. Ne, iz roga izobilja ne bo preplašeno pobegnila, pač pa želi sodelovati pri začetnem pokolu.

Lex je bil več kot pripravljen, ko so ga dvignili v areno. Vedel je že, da bo imel za partnerja moškega tributa iz prvega distrikta, ki je dobil čisto solidno oceno. Na igrah je nameraval zmagati, zato mu je bilo čisto prav, da je imel ob sebi še eno močno osebo. Ko je ugledal areno mu je zastal dih. Vulkan?! Tega ni pričakoval niti najmanj, hkrati pa je bilo popolno. Bil je navajen na rudnike in podzemne jame. Če bi zdaj le imel še kramp.... Na obrazu se mu je pojavil divji nasmešek, ko je zagledal orožje razpostavljeno v rogu. Obrnil se je proti Dreyu, ki je stal ob njem, na sosednji platformi. "Ostani blizu. Po orožje greva!" Potem je pogled usmeril nazaj proti kupu kovine in ko se je čas čez komaj sekundo iztekel, je stekel naprej, ob tem pa odrinil enega od neznanih tributov, ki je prav tako tekel v tisto smer. Nekje v bližini je že slišal piskanje in kmalu za tem krike bolečine. Očitno se nekateri pari niso odločili ostati skupaj. Tepci. Komaj mu je uspelo oviti roko okoli ročaja velikega krampa, se je vzravnal in počutil se je tako živega kot že dolgo ne.

Sekunde se se vlekle kot minute. Vsak utrip njenega srca ji je po žilah pognal vedno več adrenalina, medtem ko je čakala na svoji plošči in opazovala tribute okoli sebe. Njihovi izrazi na obrazih so bili izjemno različno: nekateri so bili prestrašeni, drugim se je v očeh svetlikala želja po krvi. In milo rečeno, slednji so se Charlotte izjemno gnusili. Sama ni nikoli uživala ob ubijanju, a lov je bila pač nekaj, kar je morala storiti, če je hotela preživeti. A ubiti žival in ubiti človeka vsekakor ni bilo eno in isto. 3, 2, 1... dekle se je v trenutku, ko je odbila zadnja sekunda, zastrmelo v jamo , izdolbeno v kamnito steno, kjer so bili predmeti vseh vrst. Ne da bi pomislila na karkoli, je stekla do enega od mostov ter ga prečkala, čeprav jo je magma pod njo navdajala z grozo. Zavedala, da je prispela med prvimi, tako da bo imela dovolj časa za umik iz morije, ki bo tam potekala čez nekaj sekund. Na njeno srečo je bil njen par, Evelyn, prav tako okretna in ji ni bilo treba prav dolgo čakati nanjo. Njene ustnice so se oblikovale v komaj viden nasmešek, ko je zagledala njeno preljubo orožje, meč. Stekla je do njega in ko ga je držala v roki, se je počutila mnogo varneje. Želela se je samo čim prej pobrati od tam, na žalost pa to ni bila želja njene partnerice.

V glavi so se ji odvijale številke od 60 proti ena. Vsaka od njih je v njej vzbudila večjo dozo adrenalina in živčno se je z ene noge prestopala na drugo in čakala da se bo lahko pognala v boj. V mislih je poskakovala po časovnem traku njenega življenja. Čeprav štirinajstletnica ne izgleda ravno strah vzbujajoča – to dejstvo pa podpira še ocena iz zasebnega ocenjevanja, dekle globoko v sebi ve česa je zmožna. Ve da bo zmožna ubijati in ve da bo za svoje preživetje morala ubijati. A ob svojem boku je imela še Jennet. Dekle, katero so ji določili. Nekako je njena zaveznica in ve da bo je ne sme ubiti dokler v areni ne bosta dihali le še onidve. Povsod okoli nje je bilo polno ornžne tekočine ki je oddajala neznosno vročino. Po čelu so ji polzele kapljice potu in po hrbtu je čutila pot.
10, 9, 8, 7, 6, 5, 4,… Panično je pogledala okoli sebe in njena noga je že padala proti tlem. Bam! Je zaslišala glasen pok topa, ki je naznanil začetek 30.iger. Čakala je da se ji pridruži še Jennet. Zagledala je bič in se poskušala pognati proti njim in upala ji je da je svetlolaskina želja enaka. Pognala se je v tek in se poskušala izogibati tributom okoli sebe. Pograbila je enega od bič in ga močno stiskala v roki.

Ko se je dvigoval na platformi svoji usodi naproti, ga je prevzel nenaden napad groze, tistega čistega, neživljenjskega strahu. Z rokami se je uprl ob neprebojno steklo, medtem ko je svetloba prihajala vse bližje, ter izrjovel vsa pljuča. Prsti so se mu tresli in čutil je, kako mu morebiti poslednje kosilo hodi navzgor po požiralniku. ZVijala ga je tesnoba in nenadoma si je želel, da bi bil ostal lepo na varnem doma, hudič vzemi slavo in blišč, ki so jo imeli njegovi bratje.

A potem je dosegel svetlobo in se v trenutku umiril, njegovo srce je nehalo poskakovati kakor konj v galopu in videl je jasno. Poskakoval je na mestu s stisnjenimi pesti in skupaj s številkami na nebu odšteval svoj čas. V trenutku ko je modri znak dosegel ničlo, se je pognal proti orožju, opotekajoč se prek trate. Nekoga, ki se je zrinil predenj, je lopnil po tilniku, povsem brezbrižen do tega, kakšna usoda ga je morebiti doletela. Pograbil je prvo stvar, ki mu je prišla pod roke, hladne, tenke trakove prače, ter svojo partnerico zgrabil za roko, da sta oba izginila med kamenje.

To je to, je pomislila ko se je ploščad dvignila v areno. In nato je osupla ostrmela ob pogledu, ki se je odprl pred njo. Dvorana je bila tako veličastna s svojo prostornostjo in rekami tekočega ognja, da je kar obstala na mestu in se čudila.
Rog izobilja je bil naravnost pred njimi in pod zaslonom s padajočimi orožji se je svetlikalo srebrnkasto orožje. Morala je priti tja kakor hitro je lahko. Ko je ura odbila 0, se je pognala z vso hitrostjo, vendar ni bila dovolj hitra. Prehiteli so jo drugi tributi, in Bella je obupano pomislila da ne bo prišla do svojega orožja. Preklela je punce, ki so bile lažje od nje in so tekle hitreje. Hitro je stekla ob rob roga izobilja in vzela v vsako roko kamen s tal. Nato je oba vrgla v dekle, ki jo je videla vihteti srebrn bič, prav tisti ki je lahko zanjo pomenil razliko med življenjem in smrtjo.
Sekundo zatem ko je oba kamna vrgla v smeri puncine glave pa jo je nekdo naglo potegnil za bližnjo skalo.

Evelyn je se je ozirala naokoli za svoj par, kajti zapestnica ji je že rdeče utripala. Potem pa jo je zagledala približno deset metrov stran od nje in stekla k njej. Opazila je, da se je že dokopala do orožja, meča, kot ona, in jo rahlo pocukala za roko, da jo je Charlotte opazila in ji šepnila: ''Pridi. Sodelovati morava v začetnem pokolu.'' Tributka iz sedmega okrožja je planila proti njima in Evelyn jo je najprej močno brcnila v trebuh, da se je zgrudila na tla, nato pa ji odsekala glavo, pri tem pa pazila, da se ni oddaljila od Charlotte saj je vedela, da bi jo elektrošok, ki ga dobiš če se od partnerja oddaljiš petnajs metrov, precej oslabil, tega pa ni hotela.

Čutila je bolečino v nogi in malo jo je zaneslo. Vanjo je priletel velik kamen. Srepo je pogledala dekle, ki je vanjo zabrisalo kamen in s pogledom gledala za Jennet. Zagledala jo je in se pognala proti njej. Hotela jo je zgrabiti za roko in odvleči iz tega pokola. Tekla je in tekla in kamni so se ji spodnašali izpod nog. Zanašalo jo je v vsako stran in gledala je pred sabo z bičem v roki. Pred njo se je pojavil fant in svignila je desnico proti zraku ter močno zamahnila. Bič ga je zadel in na njem je pustila krvavo črto po trebuhu.

Jennet je živčno stopila v tubo in vsem, ki so ji pomagali, pomahala v slovo. Postavila se je na ploščo in zaslišala odštevanje 10,9,8,7,6,5,4,3,2,1,0
Jennet je zaslišala gong. Zapodila se je proti orožju in zgrabila sulico. Zraven nje je stalo nekaj drugih tributov, ki sem jim je z lahkoto izognila. Stekla je nekaj metrov stran od najbližjega tributa in zamahnila s sulico. Z pogledom je poiskala partnerico in ji pomignila naj gre za njo na kamnito polico.

Svetlolaska iz prvega okrožja je pomahala proti njej in vedela je da je to znak da se odpravljata. Bila je prepričana da bosta dober tim. Bila je prepričana da bosta prišli daleč. Tekla je kakor hitro je mogla in se poskušala izogibti čim večim tributom in čim hitreje priti do Jennet in oditi iz tega pekla. Približala se ji je in ji sledila ven. Kriki so počasi postajali tihi in koraki veno težji.

Charlotte je Evelyn namenila grd pogled, a ji ni ugovarjala, v vsakem primeru se je morala ogreti. Tako se je sunkovito obrnila in se s hrbtom obrnila proti hrbtu dekleta in drugega okrožja. In kar na enkrat so igre postale skupinski šport. Sodelovanje, komunikacija. Ogabno. In preden se je česarkoli zavedala, je njen meč pel smrtonosno pesem, kri je umazala srebrno rezilo in Charlottine prste. Dekle naključno ni opazovalo obrazov, ki jih je ločila od telesa, ni želela izvedeti, koga je prikrajšala za katerikoli ud ali mu je v telo naredila kakšno luknjo več, kot bi bilo potrebno.

Evelyn je videla, da Charlotte sodeluje, zato se je bežno nasmehnila, medtem ko je še vedno zamahovala z mečem. Okoli roga izobilja je bilo vse manj živih tributov, vse več pa trupel. Veliko pa jih je tudi pobegnilo, zato bosta Charlotte in Evelyn imela opravka z njimi pozneje. Ozrla se je za Charlotte in stopila do nje ter ji na uho zašepetala: ''Si zato da se že odpraviva? Ti tukaj se bodo tako poklali med sabo, večina jih je pa tako in tako pobegnila. Najbolje da grema.'' Pogledala je proti rogu izobilja, medtem pa jo je tribut iz osemke hotel napasti, toda Evelyn ga je z nožem potolkla in mu iz rok vzela kladivo, ki je bilo sicer celo krvavo, pa vseeno še vedno uporabno.

Okoli nje je bilo le še nekaj trzajočih teles in skoraj nobenega drugega znaka življenja več, ko se je Charlotte končno razgledala okoli sebe. "Jaz osebno bi odšla že prej, če ne bi imela te preklete zapestnice," je zamrmrala in prcnila v eno od trupel, ki mu je ob tem premiku iz roke padla sekora. Bila je sicer majhna, a precej težka: a Charlottine roke so bile vajene dvigovanja težkih predmetov. Pokimala je Evelyn in stopila pred njo ter ponovno prečkala enega od mostov. "V katero smer greva?" je rekla in pokazala na krvave madežena tleh. "Če še nisi sita pobijanja, lahko slediva tem. Nekatere poti pa izgledajo popolnoma nedotaknjeje." Sekiro v svoji roki je vrgla v zrak in jo ujela za ročaj, nato pa jo je zataknila za pas torbice, ki je počivala na njenih bokih.

Jonn je negibno stala na svoji plošči. Dobila je jasna navodila - ne sme se premakniti s plošče. Vročina, ki je sevala od magme je bila skoraj neznosna. S pogledom je posikala fanta iz 11ga okrožja, ki je bil njen partner v areni. V tistem trenutku se je oglasil top in Jonn je stekla proti rogu izobilja. V nekaj trenutkih je prišla do roga in ker ni hotela biti preveč opazna, je pobrala s tal manjšo sekiro. Ugotovila je, da je njen partner le nekaj metrov stran od nje. "Pridi!" mu je zaklicala. Počakala je, da je prišel do nje (nekoliko jo je živciralo, da je bil bolj počasen od nje) in se razgledala. Morala je priti čez kamniti most. Njen partner je bil tik za njo in skupaj sta se pognala v smeri proti kamnitemu mostu.

Evelyn je Charlottino opazko sicer slišala a se je pretvarjala da je ni. To je bil eden redkih primerov, ko njena agresivnost ni narasla in napadla, saj se je zavedala, da če ubije svojo partnerko ubije sebe. Zato je le prečkala most za njo in rekla: ''Pojdiva v to smer,'' je rekla in pokazala v nasprotno smer od krvavih stopinj. ''Če se strinjaš seveda. Trenutno mi ni več do ubijanja, razen če še tebi ni dovolj.'' Ozrla se je nazaj proti rogu izobilja in proti vseh truplih ki so ležala na tleh in dotaknil se je je kanček sočutja, ki pa ga je v trenutku odrinila stran. V areni je in sočutje je tukaj (poleg tributov) njen največji sovražnik, saj jo lahko spravi v prerani grob.

(greva v vodno jamo? xd)

Še ko je stopal v plastično cev iz katere naj bi jih dvignili v areno, je bil poln samozavesti in optimizma. Njegovo orožje je bil njegov šarm, zato ga ni bilo strah niti ko je izvedel, da bo moral delati s partnerjem. Zapestnica, ki jo je imel na roki, ga je malo skrbela, a bil je prepričan, da se bo dovolj dobro ujel s svojim parom, da mu ne bo povzročala težav. Toda ko se je dvignil tako visoko, da je zagledal areno, mu je zastal dih in njegov um je napolnila panika. S povsem strto samozavestjo je zrl predse v lavo in kamenje. Potem pa je s strani slišal: "Ostani blizu. Po orožje greva!" In njegov partner se je pognal naprej še preden bi Drey lahko protestiral. Njegov um je končno zbudilo glasno piskanje, ki je prihajalo z njegove zapestnice in hitro je stekel naprej proti Lexu, da se ne bi še bolj oddaljila. Vzel je v roko kladivo, edino orožje, ki je še ostalo na tleh, čeprav ni imel pojma, kaj bi lahko z njim storil, potem pa se je vprašujoče ozrl k Lexu in pazil, da je stal zelo blizu njega.

Lexu je uspelo ubiti dva. Enega je udaril s krampom, drugega pa potisnil v lavo. Oba sta hotela vzeti njegovo orožje in ga napadla prva. Ni se počutil kot morilec. Vendar pa je dvomil, da je Moon gledala igre brez kakršne koli prizadetosti. Tudi če bi se k njej zdaj vrnil, je ubijal, kar ga je naredilo hladnejšega in grobjega. Odgnal je to misel in se opomnil, da bi bil mrtev še hladnejši in bolj grob. Takoj, ko so bili vsi tributi, ki so še ostali pri rogu, mrtvi, se je lotil pobiranja njihovih stvari. Poleg treh dodatnih torbic je pobral še zlat obesek v obliki sonca, ki ga je imela na sebi ena od tributk in ga spravil v žep. Če nič drugega ga bo lahko dobro prodal, če se kdaj vrne iz arene. Potem je pomignil Dreyu in skupaj sta odšla prek mostu proti levi, kjer so se začenjali tuneli. Pazil je, da je bil ves čas dovolj blizu svojemu partnerju, toda čakati ga ni nameraval, zato je vodil pot.

Trušč bitke, krikov, zadnjih izdihljajev in topovskih strelov se je počasi umirjal, dokler naposled ni prenehal. Imela sta srečo; dokler sta bila Bella in njen določeni partner Nathan za skalo, sta ostala uspešno skrita pred pogledi tributov, ki so bili preveč zaposleni s pobijanjem eden drugega. Enemu, ki je njunemu skrivališču prišel preblizu, je celo Isabella vrgla kamen v glavo in ga poslala v svet sanj. Ko je nastopila tišina se je počasi razgledala izza skale. Vse je bilo tiho, razen oddaljenega bučanja slapu magme v daljavi, in izgledalo je tudi, da v bližini ni bilo drugih tributov.
"Pridi," je šepnila Nathanu in se počasi in sklonjena blizu k tlom odpravila nazaj do roga. Šok, da ni bilo nobenega orožja več, ji je zamajal noge in sesedla se je na tla. Niti enega samcatega orožja. Presneto, ali se ni imenoval "rog izobilja" prav zato, ker je bilo znotraj vsega v izobilju? Tale je bil prav presneto reven. Dvoje solz je spolzelo z njenih oči. Edino kar je lahko storila je bilo, da je pregledala padle tribute in na dveh še našla torbici z opremo.
"Bič," je rekla s tresočim glasom ko je Nathanu podala eno od torbic. "Potrebujem bič. Saj dobro ciljam, ampak kamenje ne leti enako kot podkve. Oh Nathan, kaj naj zdaj? Neuporabna sem, in če ne bi imela teh zapestnic bi me že pustil tukaj da bi me ubil prvi ki bi prišel mimo, če ne kar sam."

Kriki in zvoki klanja so postopoma zamrli, dokler ju ni objemala popolna, strašljiva tišina. Ko sta se vrnila k opustelemu rogu, se je dekle iz živinoreje kar sesedlo na tla in s solzami na licih pričelo hlipati o svoji neuporabnosti. Nathan se je namrščen oziral okoli, upajoč, da se bo spravila k sebi in se bosta lahko odpravila nekam, kjer ne bosta vsem na očem. Popraskal se je po tilniku, nato pa je neutolažljivemu dekletu ponudil svojo fračo.

"Na, vzemi mojo fračo," negotovo se ji je nasmehnil in jo potegnil na noge, "jaz se lahko tudi tepem," stisnil je roke v pesti in pod prilegajočo se mu obleko so se napele mišice, ki jih je pridobil z leti trdega dela v kamnolomih. "Pridi, greva drugam, na poti pa lahko nabereš kamne za strelivo," ji je še svetoval in jo odvedel proč.

Jonn, komaj desežeta most, te tvoj partner kar naenkrat prime in te potisne z mostu. Tačas, ko padaš v gotovo smrt še vidiš, kako tudi njega strese divji val elektrike in ga na mestu ubije.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Ker ste pod zemljo ne vidite, če je že večer, zato vas dogodek preseneti. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na vsakem stropu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 12 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t61-30-igre-lakote#1233

Jennet je bila po dolgi poti že prekleto utrujena in med hojo je naredila dva požirka iz plastenke ter pojedla proteinsko ploščico, da je lakota ne bi napadala. Končno je prispela v rog izobilja. Plantforme so bile še vedno tam, prav tako pa je bila jama roga izobilja še vedno tam, vendar prazna. Trupel na tleh ni bilo več in Jennet je mirno stopila do ene izmed plantform ter sedla nanjo, saj je bila utrujena.

Prečkala je most, ki je vodil iz labirinta tunelov naravnost do roga izobilja. V eni roki je še vedno stiskala meč, medtem ko so se njeni prsti druge roke oklepali sekire. Bila je pripravljena na spopad, saj ni mogla vedeti, če bo tukaj naletela na kakšnega tributa ali ne. Pritajila se je za neko skalo in opazovala. Zdelo se ji je mirno, pa vendar ji je občutek pravil, da tu ni sama. In res! Na eni izmed plantform je utrujeno sedela neka tributka, ki se ji je zdela prekleto znana. Seveda, saj to je bila ona iz prvega okrožja. Evelyn je imela dve možnosti - da jo takoj ubije ali pa da postaneta zaveznici. Toda v areni jih je bilo le še 6 in zavezništvo bi bilo prenevarno. Ujela je trenutek, ko ji je tributka nastavljala hrbet nato pa z vso hitrostjo stekla k njej in zamahnila z mečem proti njenemu vratu.

Meč je tributki v trenutku odrezal glavo. Kri se je razlila po plantformi, na kateri je tributka sedela in delala potočke po tleh. Za hip je čutila sočutje do dekleta in njene družine, to sočutje pa je v trenutku izginilo. Zdaj jih je bilo le še pet. In zdaj bo zmagala. Odmaknila se je stran od trupla da bi ga lahko pobrali. Iz torbice je vzela še eno proteinsko ploščico ter jo pogrizla. Ostale so ji še štiri. Naredila je še dva dolga požirka iz plastenke z vodo, nato pa se odplazila do najbližje skale, kjer ji nihče ne bi mogel priti za hrbet in pritajeno opazovala rog izobilja. Tla so se rahlo stresla. V eni roki je še vedno trdno držala sekiro, v drugi pa meč. Skrivala se je za skalo, da je noben ne bi opazil. Nenadoma pa je zagledala približajočo se postavo. Še bolj se je potuhnila za skalo in postavo opazovala, pripravljena za boj.