Rog izobilja

Medtem ko so polzele mimo zadnje sekunde premirja med tributi, je Flavia stala na svojem podstavku nepremično kot kip, njene oči pa so pozorno preučevale orožje, ki je bilo zloženo ob cornucopii. Navodila njenega mentorja so bila jasna: če je hotela preživeti začetno klanje, se je morala po najhitrejšem postopku prebiti do najmanj enega, še bolje pa do dveh bodal. A če je Flavia še tako napenjala oči, ni nikjer videla nobenega. Skoraj bi jo že pograbila panika, ko sta njeno pozornost pritegnili dve dolgi, elegantni rezili, ki sta bili že na daleč videti ostri kot britev. Nista bili ravno bodali, temveč kratka meča, a tudi to bilo je bolje kot nič. Morala ju je imeti. Za vsako ceno. V trenutku, ko se je na odštevalnem zaslonu prižgala številka nič, se je Flavia zato pognala s svojega podstavka in stekla v smer mečev. Pri tem se je mimogrede izmaknila enemu izmed tributov, ki se je hotel vanjo zaleteti od strani, tako da ga je sila lastne teže podrla na tla. Flavia se je zanj komaj zmenila. Njeni očesi sta bili prikovani na kratka meča. Samo še nekaj metrov… V trenutku, ko so se Flavijine dlani oklenile ročajev rezil in se je odsev srebrne kovine zalesketal v njenih očeh, se je počutila kot prerojena. Zdaj je bila v svojem elementu, zdaj je bila pripravljena na vse.

10, 9, 8... Alexino srce je razbijalo kot še nikoli prej. Že res, da se je na igre pripravljala tako rekoč celo življenje, že res, da je imela izjemno veliko samozavesti in zaupanja v svoje sposobnosti, že res, da... 7, 4, 3... Osredotočila se je na dihanje. Vdih, izdih. Opazovala okolico. Natančno je vedela, kaj bo vzela, ni pa imela pojma, če ji bo uspelo prilezti iz šotora v enem kosu. Pograbila jo je panika... 2, 1. Za trenutek je postala, kot da ne bi zares dojela kaj se je ravnokar zgodilo. Zdelo se ji je, kot da se svet vrti okoli nje, da jo bo zdaj zdaj pogoltnil... Nato je stekla. Vedela je, da ni izgubila prav veliko časa, saj je do predmetov prišla med prvimi. A, panična, kot je bila, se ni morala osredotočiti na nič, na popolnoma nič. Pograbila je dve stvari, ki sta ji prvi prišli pod roke in jo ucrvla iz jeklene strukture, sklonjena, kot da je zaradi tega položala drugi ne bi opazili. Mimo njenega levega ušesa je švignila puščica, Alexandria se ni zmenila zanjo. Pogledala je v svoje roke in zagledala... slamnat klobuk in vrv. Naval jeze. Prekleto, le za kaj bo imela ta slamnat klobuk?! A tekla je naprej, ni se ozirala nazaj, le tekla je... Pred sabo je kar naenkrat zagledala stojalo z lovskimi noži, pred njim pa plavolaso dekle iz drugega okrožja. Če bi imela pri sebi nož, bi jop lahko prav lapo zabodla... a le š čim naj jo ubije sedaj, s slamnikom? Preklela je voditelje igre, nato si klobuk potisnila na glavo in stekla do nožev. Kot prej v šotoru ni videla, kaj je pobrala: preprosto zgrabila je enega od ročajev. V roki je imela nož srednje velikosti. Nato je na svoji levi nadlakti začutila mrzlo kovino, kmalu zatem pa še toplo kri. Njeno kri. Obrnila se je v smer, od koder je rezilo prišlo, enkrat je zamahnila s pridobljenim nožem, nato pa stekla stran od Roga izobilja. Tekla je in se ni hotela ustavili. Rana na njani roki ni bila globoka, a bila je začetek. Pripravila jo je na vse druge ureznine in udarce, ki jih bo Alex še prejela. Puščava se je zdela neskončna, Alexandria je tekla in tekla. A spomnila se je, da se ne sme preveč oddaljiti: potrebovala je steklenico in orožje, čeprav je v roki držala nož in vrv -kako zelo vesela je bila da je dobila vrv!- in na glavi nosila slamnik. Po nekaj minutah na pekočem soncu je sprevidela, da sploh ni tako neuporaben, kot se ji je zdelo na prvi pogled.

Martyn je stisnil zobe in pesti. Zdaj je šlo zares. Vse, česar se je naučil, vse, kar je doživel, je ležalo na tehtnici iz najtršega jekla. Njegov uspeh na eni in na drugi strani grožnja smrti, hladna, bleda in neverjetno blizu. Grlo se mu je skoraj zamašilo od strahu, ko se je začelo odštevanje. Slep od strahu je štel skupaj s celim svetom. Potem pa je zaslišal znak za začetek in se pognal z dvignjenega podiuma in pristal... v pesku. Za trenutek je obstal, ko je začutil mehka puščavnata tla pod seboj. Občutek je bil zanj povsem nov in neverjeten, hkrati pa je bilo na njem nekaj tako naravnega, da mu je vrnilo dar vida. Pred sabo je zagledal zlati rog in se pognal naprej. V ravni liniji pred njim je ležala svetleča se sekira. V šprintu mu je uspelo priti do nje. Hotel je pobrati še prazno stekleničko, ki je ležala blizu, toda pred nosom mu jo je odneslo neko dekle. Pognal se je za njo, saj je tekla stran od roga in upal, da mu ne bo nihče sledil, ker bodo mislili, da je sam morilec. Dekle je prečkalo prvo sipino in potem drugo in Martyn je opazil, da ji je zmanjkovalo zaleta. Obrnila se je in ga zagledala, zakričala in odvrgla stekleničko ter tekla naprej. Martyn je pobral stekleničko, potem pa zamenjal smer in upočasnil tek v hojo. Že zdaj mu je bilo vroče.

Zdaj je šlo zares in Flavia je vedela, da bo morala uporabiti vse znanje, ki si ga je pridobila med dolgoletnimi treningi, če bo hotela preživeti. Meča v njenih rokah sta bila na srečo tanka in lahka, zato sta precej spominjala na bodali, kakršnih je bila vajena. Morala se bo le navaditi na to, da sta bila nekoliko daljša in težja. Za razliko od prejšnjih Iger lakote tributi iz prvega in drugega distrikta tokrat niso sklenili zavezništva - najbrž zato ne, ker so si bili preveč različni in eden drugega preprosto niso mogli prenašati. Flavia je sicer razmišljala o tem, da bi sklenila zavezništvo vsaj z moškim tributom iz svojega disktrikta, a ko ga je spoznala, si je hitro premislila: Brian je bil prava omara, vsaj pol metra višji od nje in vsaj trikrat širši. Nikoli ni z nikomer spregovoril besede in vedno je samo namreščeno gledal okrog sebe - skratka, bil ni nič drugega kot stroj za ubijanje. In Flavia se je odločila, da se ga bo znebila po najhitrejšem postoku. Na srečo ji na to priložnost ni bilo treba dolgo čakati. Takoj ko je pograbila meča in se umaknila od stojal z orožji, je zagledala Briana, ki je nekega fanta pravkar tako silovito zabil ob steno roga, da je se je nesrečnežu razbila lobanja in je brez življenja omahnil na tla. Nato se je Brian obrnil proti njej in bilo je prvič, da njegove oči niso bile mrke, temveč so se na pol blazno svetile. Zakričel je in navalil proti njej, a Flavia se mu je braz težav izmaknila s hitrim prevalom v stran. Pri tem ga je z enim izmed mečev udarila v levi gleženj, da je glasno zatulil in se zrušil na tla. Flavia ni izgubljala časa - meča mu je skozi hrbet zarila do srca in nasilnež je prenehal tuliti. Na Flaviinem obrazu se pri tem ni pokazalo nobeno čustvo. Ko se je razgledala okrog sebe, je v bližini Brianovega trupla zagledala prazno plastenko. Hitro je jo pobrala in jo spravila v stranski žep hlač, potem pa se je ozrla, da bi videla, ali je bil še kdo pripravljen umreti že prvi dan.

Ava se je na kovinski platformi prestopala z ene noge na drugo in si nestrpno ogledovala prostrano pušavo povsod okoli nje. Od strahu je skoraj ostala brez krvi v glavi in ustnice so se ji posušile kot tudi grlo in sta. 0! je slišala pok in nekaj sekund stala na kovinskem odru ter opazovala druge ki so se pognali proti Rogu Izobilja. Ni se morala premakniti in zajela jo je panika. ''Ava, steci!'' je ukazala sama sebi in premaknila težko nogo ter pristala na mehkih tleh. težko je tekla po pesku in pogledala je okoli sebe. Ravno v tem trenutku kot ona se je iz platforme pognalo še nekaj tekmovalec. Zgrabila je kompas poleg katerega je stala in se pognala v tek. Ni slišala in videla sveta okoli sebe. Le tekla je in se ustavila. Padla je na kolena v pesek ki se je kot sneg udiral pod njenimi koraki. Z roko je padla na mrzel predmet in ga zgrabila v mest s še nekaj peska ter se pobrala na noge ter tekla in tekla. Med tekom je pogledala predmet v roki in zagledala majhen nož. Prekleto. je pomislila in tekla. Preskočila je na manjšo sipino in sipinam ni bilo konca. za seboj je zaslišala sopihanje in težko dihanje. Upočasnila je in se počasi uzrla nazaj ter videla fanta ki ji je sledil. Hotela je zamahniti z nožem a se je raje odločila za beg. Ni nehal teči za njo ko je opazila da je vse postalo tiho. Vidno si je oddahnila in začela je vedno počasneje teči, čeprav se je priganjala pobgniti čim dlje. A vedela je da rabi vsaj eno stekleničko. Ustavila se je in pogledala nazaj a ni več videla roga izobilja. ''Kaj naj?'' je vprašala sama sebe in pogledala v roke. Naj tečem naprej ali naj se poženem v kravav boj po več orožja in opereme?

Alexandria je klanje opazovala iz bližnje sipine. Zdelo se ji je, da je pretekla več (porabila je ogromno energije) a njeni čuti so jo varali. Opazovala je, kako se je rušil en tribut za drugim, opazovala je zdaj enega, zdaj drugega. Še enkrat je pomislila. Ko bo konec klanja, se bodo oblikovala zavezništva in pobrali bodo vse, kar je vrednega ostalo. Zdaj ali nikoli, je pomislila in se pognala nazaj, nazaj v to krvavo bitko. Šlo je za življenje ali smrt, to je bilo dejstvo ki se ga je Alex zavedala že odkar je prvič slišala za Igre Lakote. In sedaj je tu ona, ki lahko vpliva na razlpet tega krvavega dogajanja... komaj je odklopila svoje misli, že se je znašla v bojnem vrtincu. Lovski nož res ni bil kaj prida orožje, a z njim je znala profesionalno zabadati in brez olepšavanj povedano-klati. A z njim je tributom ob njej zadala le nekaj manjših ran, drugega ne. Jezna je pogledala okoli sebe in nož zaprla ter ga vtaknila za pas. Stekla je do bližnjega stojala z orožjem in k sebi potegnila mačeto. S tem orožjem v rokah se je počutila varneje, skoraj nepremagljivo. neznatna rana na njeni nadlakti je že skoraj prenehala krvaveti, Alex je ni več čutila. Obrnila se je in zagledala dekle, kako leto starejše od nje. Vse bi šlo kot po maslu, če tudi ona ne bi opazila nje: s sekiro je zamahnila proti rjavolaski in ta je počepnila, tako se je izognila sicer dobro namerjenemu udarcu. Dekle s sekiro ni pričakovalo, da ne bo zadela svoje tarče. Sila udarca v prazno jo je vrgla na tla, Alex pa je z mačeto ločila njeno glavo od telesa. Ogledala si je truplo in ob njem zagledala steklenico neke snovi. Pobrala jo je in se ozrla okoli sebe, v iskanju naslednje žrtve.

Aria je ležala in še vedno panično premišljevala ali naj se požene tja ali naj gre naprej in bo orožje ter drugo opermo dobila ko..če, bo nekoga ubila. Panično je begala z očmi po puščavi kateri ni videla konca. Nekaj metrov stran od sebe je zagledala temnolasko ki se je pognala v tek proti Rogu Izobilja. Pomislila je da je istih misli kot sama in za trenutek je pomislila da bi z njo lahko sklenila zavezništvo, a te misli je čim hitreje pregnala iz glave. Odločila se je. Brez drugega kot le majhnega nožka bo težko preživela. Vseeno je odprla majhen nožek in hitro opazila da le ni tako slab. Imel je vse, od škarjic, osterega a tanekega nožka, nožka z žagico, majhno lečo pa do odpirača za steklenice in izvijača za zamaške. Trdno se ga je oklepala saj je edino s čimer se bo lahko branila. Z rokami si je pomagala vstati in po vdirajočem pesku je tekla kot še nikoli. Šlo ji je življenje! Obstala je nekaj metrov stran od Roga in po tleh videla le eno žrtev in kri ki se je prelivala po drobnem pesku. Dekle, ki jo je videla prej je z mačeto zamahnilo čez vrat dekle s temnimi in dolgimi lasmi spletenimi v kito in v trenutku je bila mrva in zaslišala je glasen top. Drugi danes. Še 23 nas je. Kje pa so vsi? je začela živčno obračati glavo in gledati za morebitne tribute, ki bi jo podlo ubili izza hrbta. Nikogar, nikjer. Videla je le štiri, ali mogoče pet tributov okoli Roga. Oddahnila si je. Pognala se je proti temnolasemu fantu in ga z majhnim, dolgim in ozkim a presneto ostrim nožkom začela vzrajno zabadati v vrat kjer je bila arterija. Ni in ni slišala topa. Bila je zelo majhna in lahka proti njemu. Proti večina tekmovalcev. Skoraj mu je visela na vratu saj je bil velik kot omara. končno je zaslišala glasen top na njegovem vratu pa ni začutila utripa ter skupaj z njim pod rokami se je zrušila po tleh. Iz njegove roke je hitro iztrgala prazno litersko stekelničko ter začela teči proti notranjosti Roga. Bilo je le še nekaj stvari a ni nič izgledalo preveč dragoceno za preživetje. A praznih rok ni nameravala oditi. Oči so se ji zasvetile ko je zagledala sulico. Noge so naenkrat postale lahke in skoraj je zletela do tja. Pograbila jo je in bič ki je bil poleg nje.

Alexandria je opazovala okolico, pesek, prelit s krvjo, neskončne puščavske sipine... Zalotila se je, da na nek način uživa v moriji, v tem brezkončnem klanju. A taka je pač bila, drugačna. Medtem ko so nekateri prestrašeno bežali, drugi vračali, spet drugi vneto pobijali šibkejše tribute, je ona stala tam, neopažena. In to je ni motilo. Sedaj je imela vse, kar je potrebovala, vsaj zdelo se ji je tako, in stekla je tja, od koder se je prej vrnila: ni imela pojma, katera stran neba je bila to. Le po čem bi se lahko orientiral v puščavi? Po soncu seveda. A Alex se to sploh ni zdelo pomembno, pokrajina je bila tako enolična in na kamorkoli bi šla, bi našla približno enak svet. Svet peska. Zasovražila je to areno, to vročo in kruto puščavo. In bila je hvaležna za svoj klobuk, ki je pred soncem ščitil tudi njen obraz. Šele tedaj se je zavedala, da je imela polne roke stvari, nahrbtnika pa ne. Tako je hodila po pesku neznano kam in razmišljala. A ne dolgo: predmete je odložila na tla ter si iz vratu odvila ruto. Iz nje je naredila nekakšno culo in vanjo zavila vse stvari, razen mačete, ki jo je džala v roki. Ruto si je sedaj zavezala okoli pasu, vedoč, da iz nje ne bo padlo nič. Bila je že kakih 500 metrov stran od Roga, pa ga je še vedno videla: puščava jo je strašila s svojo razsežnostjo. A za sabo je zagledala nakoga, ki se ji je približeval s hitrimi koraki. Obrnila se je in opazovala, v desni roki pa nevarno zibala mačeto.

Ava je spet stala na trdnih noga in kolena so se ji šibila pod njeno težo. Ogledovala si je okolico in si nož pospravila v hlačni žep vred z bičem, sulico pa močno stiskala v roki. Obotavljoče je gledala proti samostrelu ki je bil nekaj metrov stran od nje. Spet ni vedela kaj naj. Orožje bi ji pomagalo če bi ga ga lahko kam dala. v nasprotnem primeru bi ji bil le v napoto. Obupano je odkimala z glavo in težko pustila orožje tam. Spet je začela teči, a to okrutno sonce in vročina jo je izdelalo in po nekaj minutah počasnega teka je pred seboj spet zagledala temnolaso dekle. Ta je pa iz prvega okrožja! je najprej navdušeno pomislila potem pa to pogledala z drugega vidika. Ona se je na to pripravljala vse življenje. Tudi Aria se je na to pripravljala a ne toliko kot tributi iz prvega in drugega okrožja. Počasi se je ustavljala in brodila po pesku ter gledala za njo. Dekle se je obrnilo in se začelo tesno oklepati mačete, Ava pa sulice. To je njeno edino konkretno orožje. Razenče jo začne bičati. to bi izgledalo obupano. Prišlo bo prav v primerih večjih nasprotnikov. Sarkastično je zakričalaa proti njej: ''Zabavna arena,ne?'' in pogledla proti nebu kjer so ponavadi kamere. Vedela je da ju spremljajo.

Premerila je dekle od glave do pet. Tretje okrožje, ocena 8, Ava Aria, je ugotovila in njene ustnice so se oblikovale v droben nasmešek, mendtem ko je stopila proti njej. Nekaj korakov, ki pa so kljub temu, da so se ji noge pogrezale globoko v puščavski pesek, izgledali elegantno in nekoliko grozeče. Alexandria se še ni popolnoma odločila, kaj namerava storiti z dekletom. Lahko bi jo ubila ali pa bi jo prenašala še nekaj časa... Konec koncev bi ji mogoče računalniška piflarka lahko prišla prav. Ljudje iz tretjega okrožja so bili pametni in praktični. Praktični? Tale pa s sabo nosi nekaj najmanj uporabnih zadevic, ki jih je lahko dobila tam, je pomislila in se s pogledom skoraj neopazno še enkrat sprehodila po njej. Ko je izgovorila stavek je popolnoma odkrito zavila z očmi, nato je še sama spregovorila. "Da, izjemno zabavna." Nato je pogledala dekletovo orožje in se namrščila. "Pazi, da se ne raniš s tem," je rekla s kančkom posmehljivosti in sarkazma v glasu. Sedaj je lagodno stala na sipini ina bila je skoraj odločena, da bo električarka ostala še nekaj časa živa. Mogoče za to, ker v njej ni videla grožnje... Punca se je zazrla v nebo in Alex je sledila njenemu pogledu, a se je kmalu osredotočila na zanimivejše stvari. Na sulico recimo. Za glavo je pomignila sogovornici, naj pride bliže. Mogoče bo res varneje se združiti v dvojico Spustila je dekle predse, niti pomislila ni na to da bi ji obrnila hrbet. Vsaj dokler si ne pridobi njenega zaupanja.

Avi se je čez glavo spet podila misel da bi jo vzela za zaveznico a nanjo ni naredila niti najmanjšega vtisa. Predvsem dobrega ne. Ni bila prepričana ali bi ji zaupala ali ne. Tributi iz prvega okrožja s bili vedno vzvišeni in nadležni. In nasploh so bili važni ter prepričani v zmago čeprav so na koncu redko zmagali. Ava je bilo dekle ki je vse dobro preračunalo in preučilo in si ni pustilo da bi stvar 'zavozila'. Ogledovala si je dekle, ki je hodilo okoli nje in obračala se je proti njej saj je bilo trdno prepričana da je ne bo pustila živeti čeprav se zna Ava braniti. In le vprašanje usode je bilo katera bi zmagala. Mogoče pa bi bilo dobro nekaj časa preživeti z razvajenko ki se je od malih nog urila za boj v areni. Na koncu bi jo tako ali tako morala ubiti. Le naučila bi se MOGOČE kakšno stvar od nje potem pa z njo končala in bila bi zapečatena v zgodovini, kot druga oseba ki jo je Aria ubila. Pred vstom v samo areno je dvomila da bo sploh zmožna ubijati a ob ogroženosti je bila v to v trenutku trdno prepričana. Oprijamala se je svoje sulice in čakala na njen naslednji korak. ''Mislim da znam s tem bolje obvladovati kakor ti s katerim koli orožjem.'' je tudi sama besede začinila s kančkom sarkazma in ustnica se ji je privihala v podel nasmeh. Takoj ko je videla da ji je dekle...- Alexandria Nightbird! se je spomnila v trenutku ko je pogledala v njene globoke oči- ...skoraj ukazalo naj pristopi je bil to le še en dokaz njene vzvišenosti. Pomislila pa je da jo je le spustila v njen osebni prostor in Ava le pridobiva njeno zaupanje.

Kriki, ki so se razlegali okoli cornucopie, so počasi začeli zamirati, dokler niso na koncu povsem potihnili in zavladala je tišina. Flavia se je sklonila in okrvavljena meča očistila s puščavskim peskom, dokler se nista spet bleščala kot nova. Šele zdaj, ko ji je adrenalin malo popustil, je ugotovila, kako je pravzaprav vroče in kako je vsak korak zaradi sipkega peska veliko napornejši, kot sicer. Puščava. Takšne arene ni pričakovala niti v sanjah in bila je nekaj najhujšega, kar si je lahko zamislila. Puščava je pomenila, vročino, izpostavljenost, pomanjkanje vode in še kaj. Če bo podlegla temu, ji vsa ta leta treningov in priprav ne bodo niti najmanj koristila, to ji je bilo več kot jasno. Flavia se je zato previdno sprehodila okrog cornucopie in pri tem iskala predmete, ki bi še lahko ostali skriti v pesku. Na koncu ji je uspelo najti dobro skrit kompas, na katerega bi skoraj stopila, in praktičen večnamenski nož. Nož je izvila iz dlani enega izmed padlih tributov, ki se ga je tako močno oklepal, da mu je Flavia komaj razklenila prste, a na koncu ji je vendarle uspelo. Ko je bilo to opravljeno, je s pogledom še enkrat ošinila preostalo orožje. Ni ga bilo več prav veliko, poleg tega pa je bila tako in tako dovolj dobro oborožena, zato ni vzela ničesar več. Flavia si je meča zataknila za pas, potem pa je rok izobilja še sama pustila za seboj.

Frida je bila med odštevanjem tako zelo živčna, da je potrebovala vsako nitko misli da ni prekmalu skočila s podesta in se pognala proti orožju, kar bi se nedvomno končalo z njeno prerano smrtjo. Že samo dejstvo da so se znašli v puščavi je njene izračunane možnosti preživetja katapultiralo v neko temno, zakotno mesto iz katerega ni vidnega izhoda. Presodila je, da bosta glavni težavi voda in vročina, seveda poleg vedno prisotne nevarnosti drugih tributov in tributk.
Tako močno se je koncentrirala da ne bi stopila s podesta, da je dobesedno zamudila konec odštevanja in zapravila še eno dragoceno sekundo s tem da se je počila po čelu. Nato se je okregala in se hitro zbrala, ozirajoč se okoli sebe. Masaker se je začel in pozornost vseh je bila na preživetju in pridobivanju opreme. Po še eni sekundi premisleka je naredila nekaj, česar najverjetneje ni pričakoval nihče; spustila se je na tla za svojim podestom in se zakopala v pesek. Poskrbela je, da je bil vsak najmanjši delček njenega telesa pozorno zakrit, le eno zaprto oko, nos in uho so bili prosti peska. Pesek je bil vroč in hrapav in izjemno neudoben, vendar se je prisilila vzdržati, saj je pomenil razliko med življenjem in smrtjo.
Tako je čakala in čakala, vse dokler niso zvoki bitke, panični kriki in topovi prenehali, in nato še nekaj dolgih minut dlje. Šele ko se je prepričala, da že lep čas ni slišala nikogar, je tvegala in se dvignila iz skeleče mivke, ki je počasi že grozila da bo postala njen grob. Nikjer nikogar. Premaknila se je bližje rogu izobilja, počasi in oprezno, pogledujoč okrog sebe, da je ne bi kdo presenetil. Ko je bila prepričana da je sama, je pospešila korak in se kmalu znašla znotraj kovinskega roga, ki je sedaj že prav neprijetno seval vročino, katero je vpil od sonca. Pobrskala je po tem, kar je ostalo; orožja je bilo več kot dovolj, saj se nihče ni hotel obtežiti bolj kot je bilo nujno, vendar je bilo drugih dobrin že zanemarljivo malo.
Opremila se je s prazno plastenko, večnamenskim nožem, ki ga je vtaknila v žep, ter tulcem puščic in samostrelom. Od vseh orožij se ji je zdel samostrel še najbolj natančen, učinkovit in preprost za uporabo; nameriš in pritisneš na sprožilec. Morda je z njim imela celo kakšno možnost; navsezadnje bi lahko tudi kakšnega močnega mečevalca ubila z razdalje, če bi le dovolj dobro namerila. Za vsak slučaj si je na glavo poveznila še slamnik, kajti vedela je da če lahko sonce segreje kovino roga, najverjetneje ne bo najbolj prijazno z njenimi možgani, nato pa jo mahnila v tisto smer puščave, v kateri ji bo sonce udarjalo v hrbet in ne v obraz, in kjer ni bilo videti nobenih odtisov stopal; proti vzhodu.