Rog izobilja

V ustju te jeklene strukture se nahaja velika kopica orožja, med drugim raznoliki meči, noži, sulice, ter druga orožja za boj na blizu, ni pa nobenega strelnega orožja, niti loka ali frače. V polkrogu pred ustjem počiva sedem nahrbtnikov različnih barv - vsebino lahko izveste šele, ko nahrbtnik odprete, pred tem so vam ti podatki neznani. Če poberete nahrbtnik, ga v svojem postu označite s pravo barvo, tako kot boste videli v sledečem tekstu.

- v svetlo modrem se nahaja živo rumena spalna vreča, steklenica polna prozorne tekočine brez vonja in okusa, mazilo za razkuževanje ran, desetmetrska metrska neelastična vrv in vžigalice.

- v rdečem se nahaja prazna steklenica, večnamenski nož (nož, izvijač, škarje, pinceta, žagica, odpirač za steklenice), vrečka sladkarij, ter 2 kvadratna metra velika srebrna plahta iz mikrovlaken, ki ne prepušča vode ter zadržuje toploto.

- v zelenem nahrbtniku se nahajajo vžigalice, kolut z zeleno plastiko izolirane žice dolge petnajst metrov, kilogram v tanke rezine narezanega sušenega mesa, tablete joda za razkuževanje vode.

- v temno modrem nahrbtniku se nahaja cel kup starega zmečkanega časopisnega papirja, pod njim pa je zložena izjemno tanka plastična plahta velika približno tri kvadratne metre, ki je sicer upogljiva, ne pa raztegljiva, ter zdrži neverjetne količine teže in je tudi nož ne more preluknjati.

- v rjavem nahrbtniku se nahajajo rezervne nogavice, plastenka polna vode, kompas, ki vedno kaže proti rogu izobilja, temno zelena spalna vreča in škatlica vžigalic, ki pa je prazna.

- v oranžnem nahrbtniku se nahaja steklenica polna vode, večnamenski nož (nož, izvijač, škarje, pinceta, žagica, odpirač za steklenice), elastična vrv dolga petnajst metrov, ter tablete za blaženje alergij.

- v vijoličnem nahrbtniku se nahaja zemljevid, na katerem je označenih šest ruševin, ki se v pravilnem šesterokotniku nahajajo okoli roga izobilja. Poleg tega je na zemljevidu označeno, pri katerih ruševinah so nahajališča pitne vode.

Če nekdo pred vami napiše, da je pobral določen nahrbtnik, ne smete napisati, da ste ga pobrali vi. Kdor prej pride, prej melje. Orožja je dovolj za vse - ki so ga sposobni doseči.

Pazite, da ne stopite s svoje platforme preden se odštevanje zaključi, sicer se bo vaša pot končala v eksploziji v tistem trenutku, ko boste to storili.

Zadnjih nekaj sekund pred začetkom iger se Liamu vleče po polžje. S pogledom ošine svoje sotribute in se za trenutek ustavi pri prikupni svetlolaski iz enke, potem pa se prisili, da pogleda stran. V naslednjih nekaj minutah bo gotovo precej izmed njih že mrtvih... Ob tem ga boleče zvije v želodcu, zato poskusi grozno misel odvrniti od sebe in se osredotočiti na trenutno situacijo. Samo še nekaj sekund. Tik ob rogu stojijo orožja, a Liam noče sodelovati v začetnem pokolu. In potem... se začne. Liam plane s svoje stopničke in zgrabi za najbližji (svetlo modri) nahrbtnik. Za seboj sliši sopenje in krike, a se prisili, da se ne ozre. Ko pride dovolj daleč, se skrije za velik, bodeč grm, in čaka, da se bo dogajanje okrog roga umirilo. Šele takrat se namerava pretihotapiti nazaj in si priskrbeti kakšno orožje.

Candy še nikoli v življenju ni bila tako prestrašena. Imela je oblečeno črno zlato trenirko. Lahko je videla, da je trepetala tudi majhna deklica na platformi ob njej, toda zaradi tega se ji mala ni niti malo zasmilila. Mogoče je bila ena od tistih, ki so se samo delali, da so šibki, v resnici pa je znala plezati ali pa je pobijala ljudi kar z golimi rokami. Candy ni imela niti ene uporabne sposobnosti na bojišču. Razgledala se je po areni in si oddahnila. Ni bilo videti, da bi jih čakala huda puščava ali pa poplavljen svet, tako da je bilo vsak to nekakšna tolažba. Takrat je zaslišala pok in se avtomatično zagnala naprej, proti rogu izobilja, ne da bi točno pogledala kaj je okoli nje. Zaletela se je v mlajšo deklico, ki je tekla proti rdečemu nahrbtniku, ter se zvrnila čez njo. Deklica je javknila in padla vstran ter začela glasno kričati, očitno vsa prestrašena, ker je mislila, da je napadena. Candy je hitro zgrabila nahrbtnik in stekla naprej proti rogu. Ko je prišla tja se je umaknila ob rob, kjer je ponesreči prevrnila stojalo s sulicami, potem pa je hitro vzela eno v roke, za vsak slučaj, če bi ji kdo skušal vzeti nahrbtnik.

Čim se je pričelo odštevanje, so Neronovi instinkti zamigotali od napetosti. Takoj je opazil orožarno, ki se je nahajala v ustju roga izobilja in svetlečo kovino mečev in drugega orožja. V prvih nekaj sekundah si je izbral popoln meč, potem pa je preskeniral okolico za vso ostalo opremo. Dih mu je zastal. Nahrbtnikov je bilo samo nekaj - ni jih sicer utegnil prešteti - in še ti so bili razpostavljeni precej narazen. Bil je na trnih, pripravljen, da zagrabi zelenega, ki je bil njemu najbližje, komaj nekaj metrov bolj levo, kot če bi želel v ravni črti teči proti rogu izobilja. Napel je mišice, pripravljen, da stopi s podija v trenutku, ko se odštevanje zaključi. Že med treningom so se z nekaterimi drugimi tributi dogovorili, da bodo na začetku sodelovali. 15. Neron je vedel, da mu je lahko le v korist, če se mu ne bo treba že na začetku spoprijeti z vsemi najboljšimi tributi. Škoda le, da se jim ni pridružil fant iz 9ke, ki je iz njemu neznanega razloga dobil zelo visoko oceno.Tako dober pač ni bil v rokoborbi. 3. Pa dajmo. 1. V trenutku, ko se je izštevanje končalo, je tekel naprej z vso silo, zgrabil zeleni nahrbtnik in butnil naravnost naprej v rog, kjer je nahrbtnik zbrcal v kot ter zagrabil najbližji meč.

Njegova stilistka, ki je bila po nič kaj nenavadnem naključju tudi njegova mati, ga je pospremila do sobe s stekleno tubo, skozi katero se je imel povzpeti v areno. Letos so tributom naklonili nevpadljiva in za Lustrove pojme totalno dolgočasna oblačila, ki so jih sestavljale preproste a trpežne črne hlače in moder jopič iz istega materiala kot hlače. Vsaj superge so bile nekako solidne.
"Počutim se kot slabo izklesan kip," je potožil materi ko mu je ta zapela zadrgo jopiča. Seveda sta se oba zavedala da tukaj ni bilo možnosti ugovora, tako da sta se morala s tem modnim faux pas pač sprijazniti. Mati mu je zagotovila, da ga bodo kljub obupnemu okusu oblačila do neke mere varovala pred temperaturnimi spremembami, medtem ko bo lahko črno barvo uporabil za kamuflažo okoli kamenja in ponoči. In kar je bilo najpomembnejše: zagotovila mu je, da je prepričana, da je kljub takšni opravi najlepši od tributov. Luster se ji je zahvalil in jo objel, na lice pa ji pritisnil poljubček. Ni jima ostalo več veliko časa, tako da se je spravil v tubo, si poravnal jopič, preveril ali majhen srebrn prstan, ki je predstavljal njegov spominek in ki je imel na notranji strani vrezano besedo "Zmaga," trdno počiva na njegovem kazalcu, nato pa ponosno dvignil brado in si nadel svoj najbolj samozavestni nasmešek. Karkoli si bodo gledalci mislili o rekrutih, bil je odločen da se bodo njega spominjali najprej kot najlepšega in najbolj očitnega favorita, kasneje pa kot zmagovalca.

Tuba se je vzpela in Luster je pomahal svoji materi v slovo, prepričan da je bilo to le začasno. Svoj samozavestni videz je držal med celim vzponom, tudi ko se je tuba končno ustavila in je zagledal travnato zelenico okrog Roga Izobilja. Hitro je s pogledom preletel okolico. Sicer se je preživetja v divjini naučil šele v centru za trening, vendar mu je bilo kaj hitro jasno da nekatera drevesa in druge rastline, ki jih je videl v različnih smereh, rastejo v zelo različnih klimah. Sicer ni bil prepričan če se je tukaj ozračje spreminjalo na posameznih delih, ali so bile rastline genetsko spremenjene, vendar je imel občutek da bo tam, kjer rastejo palme, topleje kot drugod. V daljavi je bilo vidnih nekaj hribov in manjših gora, nekaterih precej čudne oblike. Če bi jih Luster opazoval nekoliko dlje, bi morda ugotovil da je šlo v resnici za vrhove umetnih konstrukcij in ne gora, vendar je njegovo pozornost prekmalu pritegnilo bleščeče orožje v sredini roga. Najboljši del? S te razdalje je videl najmanj ducat nožev, čisto lahko pa so bili še kakšni izven njegovega vidnega polja. A najprej je moral priti do njih, pri čimer je prišel na dan njegov skriti adut.
Ura je še vedno odštevala, ostalo je nekaj čez 40 sekund. Pogledal je Candy, ki je bila edina na njegovi levi, ter ji komaj opazno pokimal. Nato se je obrnil desno, kjer so se v polkrogu vrstili vsi ostali rekruti. A najbolj pomembna sta bila najbližja, fant in dekle iz distrikta 2. Tudi njima je naklonil enak kimljaj, ter upal, da se bosta držala dogovora. Najbolj ključen je bil Neron, kajti poleg tega da je bil najbolj spreten mečevalec kar jih je Luster videl v živo, je bil tudi tisti, za katerega je bil prepričan da bo med prvimi pri orožju. Zavedal se je, da nekako polovica tributov ne bo preživela tega dne. Ampak oni ga bodo, če so bila tributa iz 2 dovolj pametna, da bosta spoštovala pakt. Najprej oni, potem šele mi, se je glasilo glavno pravilo sporazuma.
A ni bilo več časa razmišljati; ura je z 10 že skočila na 9 sekund, in Luster se je pripravil na šprint. Od tega je bilo odvisno vse. Ni mu smelo spodleteti. Hitro je pregledal svojo pot do roga. Ravna črta, sredi katere se je le meter v desno nekje na sredi poti nahajal nahrbtnik vijolične barve. Sicer ni vedel kaj je vseboval, vendar je presodil da ne bo porabil več kot sekundo če ga pobere med potjo.
4.
3.
2...
Ko se je ura premaknila z 1 na 0, se je Luster z dolgim skokom pognal s svoje ploščadi in stekel naravnost po poti, ki si jo je prej začrtal. Stekel je proti vijoličnemu nahrbtniku, ga med tekom pobral, in z nezmanjšano hitrostjo nadaljeval naravnost proti rogu. Ko je dosegel ustje, se ni obotavljal, temveč takoj pograbil enega od pasov s šestimi noži in si ga v enem gibu pripel čez ramo, drugega pa prijel z levo roko in v desni izvlekel enega od rezil, pripravljen da ga vrže v prvega, ki bi se mu približal in ne bi bil eden od trojice, s katerimi so bili dogovorjeni.

Od začetka jih loči le še nekaj sekund, a Sayo je od strahu tik pred tem, da omedli. Ne ne, ne sme omedleti, mora se zbrati, obljubila si je, da se ne bo predala brez boja... In takrat se začne. Sayo plane s stopničke, a noge se ji tako tresejo, da klecne in pade. V navalu adrenalina se bliskovito pobere in kolikor hitro more steče proti enemu izmed nahrbtnikov (rjavemu). A tik preden ga doseže, jo nekdo odrine stran in ga že hoče zgrabiti, ko mu v hrbet prileti nož in se zgrudi na tla. Saya krikne od groze, a kljub temu ostane dovolj prisebna, da zgrabi nahrbtnik in steče kolikor more daleč stran od srhljive cornucopie.

Lyn je bila popolnoma zbrana. Prešla je fazo živčnosti, čeprav je morala priznati, da jo je celotno odštevanje spravljalo ob živce. Navsezadnje pa je bila potrpežljiv človek in šestdeset sekund ni bilo nič posebnega. Bila je prepričana vase, poleg tega pa je že nestrpno pričakovala začetek iger. Njene oči so hladno potovale od enega tributa do drugega. Večino jih je že ocenila med opazovanjem na pripravah, čeprav njene ocene niso bile trdne – navsezadnje so te ljudje lahko presenetili. Potem pa se je začelo in planila je proti nahrbtniku, ki ga je zagledala tik pred seboj. Med tekom je pobrala oranžni nahrbtnik, potem pa so njeni kodri zavihrali v zraku, ko se je z vso hitrostjo pognala v gozd in se ni ustavila, dokler ji ni zmanjkalo diha. Bila je precej globoko v notranjosti in vsekakor dovolj daleč, da je lahko obstala in prisluhnila okolici. Bila je sama. Poiskala si je zavetje. Vsi pogovori s tributi so se ji na hitro odvili pred očmi, nato pa je stresla z glavo. Zaupala ni nobenemu. In morala je preživeti. Pograbila je nahrbtnik in ga na hitro preiskala, našla nož in ga prijela v roko, potem pa napeto obstala pri miru, popolnoma skrita v gosti podrasti in pripravljena na vse.

Neron je odrival od sebe nekaj manjših tributkov, ki so si zamislili, da bodo lahko prišli zraven. Glasno se je zasmejal, ko je videl, kako so padali eden za drugim. Kdo se je spomnil, da je pustil dvanajstletnikom, da se grejo tole igro? Vse skupaj je bilo naravnost smešno. Potem pa je poleg sebe zaslišal krik. Bila je Yoko, tributka iz dvojke, ki je prišla sem z njim. Eden od mlajših tributov jo je uspel zabosti z nožem v hrbet in Neron je besno zamahnil proti mlademu fantu in odskočil, ko je kri špricnila iz rane na njegovem vratu. Uspel se je izogniti curku in skočil proti Yoko, da bi preveril, če je bila še živa. Glasno je zaklel, ko je videl, da je bila njena rana pregloboka, da bi se dalo kaj narediti. Še vedno je trzala, zato je vzel meč in ga zapičil v njeno grlo. Toliko o tem, da bi jo pustil za konec. Obrnil se je k svoji skupini in skomignil z rameni. "Samo ovirala bi nas. Streljala je z lokom, tukaj pa ne vidim nobenega."

Odštevanje... Ta del je Tatch že kar vedel, da bo sovražil. Vse skupaj traja predolgo in Wires postane živčen. Skrbi ga, da se bo spotaknil zaradi svoje nerodnosti ali pa zašel s poti na hitrem teku. Vsaka sekunda je štela in Tatch se je že zagledal v nahrbtnike, ki se jih je videlo od daleč zaradi raznih barv. 22... Orožja je veliko, vendar bi koristilo tudi kaj drugega... 17... Katero barvo?... Modro, oranžno?... 6... Tatchu zmanjka časa za razmislek, zato sklene, da bo zagrabil kar lahko. 4... Pripravi se na tek. 2... Najprej oprema, nato beg. 1... Tatch se opre na svoje noge na vso silo in se teče s hitrostjo, za katero ni vedel, da je obstajala. Bil je hiter! Tekel je in tekel, še malo pa bo tam! Nekdo ga je prehitel! Tatch napada naprej! Še malo! Prišel je do mize in zagrabil po moder nahrbtniku, ki mu je bil najbliže ter mimogrede izmaknil majhen nož s kupa orožja. Kakor hitro je šlo je tekel naprej. Ni se oziral, saj je vedel, da je za njem cel pokol. Noži so leteli levo in desno, Tatch pa je le tekel proti goščavju. zzzz mimo njega je letel nož. Tatchu je začelo srce še hitreje biti. Ni bil še varen! Zagnal se je, noge so ga ubijale, a moral je teži naprej. V ozadju sami kriki! Dajmo Wires! Sej gre! si je mislil med tekom in prišel do grmičevja. Tekel je še naprej. Rešen je! Goščavje ga bo zakrilo vsaj malo! To so bile najdaljše minute v njegovem življenju. Prišel je do predela, ki je bil skoraj neprehoden in se skril pod grmovje. Tukaj bo varen.

Lyn je bila še vedno popolnoma napeta. Že kar nekaj časa ni slišala ničesar - nobenega šuma ali poka vejice, ki bi naznjanjal bližino kakšnega drugega človeka. Končno se je počutila dovolj varno, da se je premaknila in iz bližnjega drevesa s pomočjo noža odrezala krajšo vejo. Znova se je skrila v podrastju in medtem z veliko potrpežljivosti oblikovala rob veje, da je bila zdaj neke vrste krajša sulica. Imela je nož, ampak ni mu zaupala dovolj in oče jo je že zelo zgodaj naučil izdelovati dobre, kakovostne sulice, da je znala izbrati pravi kos lesa in ga oblikovati točno tako, da se je prilegal njej. Ko je bil rob sulice oster, jo je potežkala v roki in se sama pri sebi nasmehnila, nato pa obstala še za nekaj dolgih trenutko in premišljevala. Njen dogovor s tributi je šel po vodi, ampak saj jim ni mogla zaupati. To je bilo prvo in osnovno pravilo - ne zaupaj nikomur. Je pa bila še vedno preveč blizu rogu, vsaj dokler ni nenadoma vstala in stekla naprej in se prebijala skozi gosto podrast s tihimi, a še vedno hitrimi koraki. Stran.

Medtem ko je Luster poslal po en nož v sredino prsi obeh tributov iz 12, se je fantu iz 3 uspelo izmuzniti dovolj blizu, da je poleg modro obarvanega nahrbtnika izmaknil še enega od nožev, ki so ležali na mizi. Ker so imeli na eni strani žagico, jih Luster ni uporabljal za metanje, saj so bili manj aerodinamični od dolgih, elegantnih nožev s praznim krogom skozi katerega si lahko vtaknil prst na koncu ročaja, katere je tedaj uporabljal sam. Vrgel je nož za njim, vendar je zgrešil ko ga je zmotil krik Yoko, in rezilo se je zapičilo v drevesno deblo kakšen decimeter stran od fantove glave, ki je sedaj že izginila v grmovju.
Večina tributov je ležala po tleh, z različnimi ranami. Nekaj jih je že uspelo pobegniti v gozd, drugi pa so sedaj stali v ustju roga. Šokiran je opazoval Neronovo izvedbo Yokoine usmrtitve, vendar njegovi logiki ni mogel oporekati.
"OK, če je bila rana prehuda da bi jo lahko pozdravili, potem ni kaj. In vsaj ne bo nam je treba ubiti kasneje," je dejal.

Candy se je stresla skoraj vsakič, ko je zaslišala kakšen krik. Na srečo nihče ni poskušal priti do sulice ali pa kakega drugega orožja v njeni bližini. Še dobro, ker bi sicer kričala ona. Tako pa je uspela izpasti dokaj mirno in ko se je prvi val umorov polegel, je pogledala, kje so se zbrali ostali. Neron in Luster sta stala nedaleč stran, toda Lyn in Yoko ni bilo nikjer. Prav tako ni videla fanta iz štirice, njegovega imena pa se ni mogla spomniti. Potem pa je zagledala Yoko na tleh in postalo ji je nekoliko slabo. "No ja," je končno rekla, kot je dostikrat slišala govoriti svojo mamo, "ena usta manj." Ozrla se je okoli in zaklicala: "LYN!" Toda o drugi svetlolaski ni bilo ne duha ne sluha. Candy je stisnila zobe. "Prenesla nas je okoli. Ni je!"

Neron je obrisal meč ob trenirko enega od manj krvavih tributov. Služil mu je kar dobro, zato ga je nameraval še nekaj časa obdržati. Tudi njega je malo grizlo, da Lyn ni bilo zraven, sploh zdaj, ko ni več imel Yoko. Ženska družba mu je bila precej bolj všeč kot moška. Ne le, da so bile ženske bolj privlačne, bile so tudi precej šibkejše od večine moških. "Ni pomembno," je rekel in se ozrl okoli, ko je zaslišal top. Z vsakim strelom so njegove oči postale na enem od trupel. "Deset. Glej ga no, šteti znajo." Nasmehnil se je proti Candy, ljubkemu dekletu iz enke, ki sicer ni imela kakšnih hudo uporabnih spretnosti, bila pa je paša za oči. "Najbolje, da pogledamo, kaj je v nahrbtnikih." Odprl je svojega in zadovoljno potegnil iz njega svoj plen. Pregledal je vse, kar je bilo v njem, potem pa stisnil ustnice. "Nič pitnega. Morali bomo poiskati vodo."

Nemo je stal medtem, ko je top odzvanjal znova in znova. Vseh trupel ni bilo pred rogom izobilja, zato je Luster sklepal da sta morala eden ali dva tributa umreti med begom. Sedaj so bili v cornucopii le oni trije: poleg Lusterja torej le Neron in pa Candy, ki se ji je po videzu sodeč uspelo ogniti boju.
Sledil je Neronovemu zgledu in odprl svoj nahrbtnik. Najprej se mu je pogled omračil, ko je videl notri le zložen kup papirja. A ko je le-tega potegnil ven in ga razgrnil na mizi sredi roga, se je na njegovem obrazu razlegel velik nasmešek.
"Draga moja zaveznika, tole je najverjetneje naše drugo najmočnejše orožje. Tukaj so označene nekakšne konstrukcije in vsa mesta, kjer lahko najdemo tekočo vodo."
Pogledal je po zbranih.
"Tole ni v redu. Brez Yoko in obeh iz 4 smo samo trije, kar pomeni da ne moremo hkrati ščititi roga in loviti naokoli. Morali se bomo opremiti z vsem kar se nam splača nesti, ostalo pa pustiti. Tukaj ne bomo mogli ostati dolgo," je dejal. Ko je to povedal, je z nosilca na steni snel nožnico z elegantnim mečem, z rezilom dolgim malo več kot en meter, ter si ga pripel za pas. Naslednja stvar je bilo pobiranje nožev, ki jih je pometal v trupla, ki so sedaj krasila travo. Ko je spet imel vseh 12, se je vrnil k drugima dvema in vprašal:
"Torej, imata kakšno željo kje naj začnemo?"

Liam se je za vsak primer premaknil malo globje v goščavo, še vedno pa je ostal v bližini roga izobilja. Vse naokrog njega je raslo gosto bodeče grmičevje, ki ga je odlično skrivalo pred nepovabljenimi pogledi, hkrati pa zato tudi sam ni mogel dobro videti, kaj se je dogajalo v središču arene. Čemur pa je bil lahko samo hvaležen. Nenadoma je nekaj glasno počilo in Liama bi od šoka skoraj vrglo v zrak, a potem ga je prešinilo: top, ki šteje, koliko tributov je padlo. Udaril je enkrat, dvakrat... desetkrat. Liam je v nemočni jezi stisnil pesti. Deset. Deset so jih že pobili. Potiho je komaj za nekaj centimetrov razprl veje bodičastega grma, ne da bi se zmenil za bolečino. Skozi veje je lahko videl trbute, ki so ostali pri rogu in so najverjetneje sklenili zavezništvo. Liam si je nehote skoraj oddahnil, ko je opail, da je med njimi tudi dekle z enke. Torej vsaj ona ni mrtva. Potem se je premaknil v udobnejši položaj, medtem pa ves čas pozorno spremljal tribute ob rogu. Slej ko prej se bojo kljub vsemu morali spraviti stran, in takrat bo prišel na vrsto on.

Izognila se je Neronovemu pogledu. Prav on je bil tisti, ki je ubil Yoko in ni dvomila, da bo ubil tudi njo, če se bo izkazalo, da je bila zanj neuporabna. Odprla je svoj nahrbtnik in našla v njem prazno steklenico za vodo, vrečko sladkarij ter zloženo deko iz podobnega materiala, kot so bile njihove trenirke, le da je bila srebrne barve. Pokazala je svoj izplen fantoma, potem pa opazila, da je na dnu nahrbtnika ležal še manjši nož, toda v zadnjem trenutku se je odločila, da jima za to ne bo povedala. Luster je v svojem nahrbtniku našel zemljevid. Nahrbtnik je spet zapakirala in si ga oprtala na rame. Za pas si je pripela še dva noža in zlat srp, ki ga je našla med kopico orožij čudnih oblik. Sicer ga ni znala uporabljati, a podal se je k njeni trenirki. Potem je stopila zraven in nekoliko odprla zadrgo zgornjega dela svoje trenirke, saj ji je postalo nekam vroče. Pogledala je na zemljevid prek Lusterjeve rame, ob tem pa se je naslonila na oba fanta, ki sta stala precej blizu skupaj. "V katero smer bi morali iti, da pridemo do najbližje vode?"

Ne več kot sekundo zatem, ko je na svojem ramenu začutil del vse prej kot velike teže, se je končno oglasila še njuna zaveznica. Pogledal jo je, nato pa po zemljevidu, ko je iskal primeren kraj.
"Imamo dva. Tukaj je nek blok ali stolp, zraven katerega je narisan nekakšen potoček, na drugem koncu pa so nekakšne večje ruševine, ki imajo vodnjak ali jamo, ali karkoli že je ta znak. Razen tega so v gozdu še 4 konstrukcije, ampak nobena ni blizu vode, razen če je tale velika zadeva na hribu nad jezerom. Ampak vprašanje če se da varno priti do dol."
Pogledal je nekoliko bolj natančno, nato pa poskusil s prsti zmeriti razdaljo.
"Ne bosta verjela, ampak izgleda da je vseh šest stavb enako oddaljenih tako od nas, kot od sosednjih dveh. Šestkotna razporeditev za *šest*-indvajsete igre, kot zgleda."
Poskusil se je spomniti v katero smer je zbežal kateri od rekrutov, ampak zaradi adrenalinskega navala ob metanju nožev se ni mogel spomniti nikakršnega vzorca. Zdelo se mu je, da so zbežali na vse strani.
"Nič," je dejal. "Izgleda da se bomo morali preprosto odločiti. Jaz sem za južno, tale ruševina mi izgleda večja kot tisti majhen kvadratek in verjetno daje več kritja."

Luster je iz svojega nahrbtnika potegnil zemljevid in Neron je stopil zraven, da bi si lahko ogledal to čudo. Je bilo res možno, da so dobili tako zelo uporaben pripomoček? Nagnil se je nad razvitim listom ob Lustru, potem pa začutil na svoji rami pritisk in se obrnil vstran. Candy se je naslanjala nanj in na Lustra zato, da bi videla na zemljevid. Nasmehnil se je, se odmaknil in jo zgrabil za pas, ter jo potegnil naprej, da je dobila boljši razgled. In potem je preprosto pozabil umakniti roke z njenega pasu. "Vse lepo in prav, Luster, ampak ali smo lahko z gotovostjo prepričani, da tale zemljevid ni samo zelo zahrbtno pripravljena past?" je vprašal z lahkotnim glasom, v katerem pa je bilo precej očitno, da ni kaj silno zaupal v Lustrovo presojo. "Sem za to, da poberemo vse, kar je uporabnega in se spravimo stran. Najraje bi zažgal vse, česar ne moremo odnesti, ampak najbrž nam ne bi uspelo pripraviti dovolj močnega ognja. Rastlinje ni videti dovolj suho, da bi bilo dobro za kurjavo." Potem je končno izpustil Candy in se sprehodil k polici z orožjem. Dva meča si je opasal čez hrbet, da bi ga čim manj ovirala, potem pa v skoraj vsak žep vtaknil par metalnih nožev, nekaj pa jih je spravil še v nahrbtnik, za vsak slučaj. Tako do zob oborožen se je nasmehnil blondincu. "Za tabo," je rekel z nasmehom.

Ko jo je Neron zgrabil za pas je presenečeno vzkliknila, potem pa silno zardela. Že na treningu je opazila njegove neprikrite poglede, a ni si mislila, da bo postal tako direkten, ko bodo vstopili v areno. Sicer pa se je skladalo z njegovim karakterjem. Bil je aroganten alfa-samec, ki se mu je očitno zdelo, da možnost, da ji ne bi bil všeč, sploh ni obstajala. S kotičkom očesa je pogledala proti Lusterju, da bi videla, če bo kaj naredil glede tega. Konec koncev je bil iz njenega distrikta in vsaj malo bi lahko popazil nanjo, preden jo bo treba ubiti. Ugriznila se je v ustnico in prikimala njegovi opazki o šestkotnem mestu. Na zemljevidu je bilo vse zelo jasno izrisano, zato je dvomila, da gre za past, a Neronu si ni upala naglas oporekati. Ko jo je končno izpustil, si je za vsak slučaj spet nekoliko zapela trenirko. Očitno ji je bilo, da se bo morala nekoč zanašati na svoje čare, če bo želela preživeti, a ni hotela prehitevati z dogodki in mu dati razloga, da se je prehitro naveliča. Tudi sama se je razgledala po cornucopiji, a našla ni skoraj nič drugega dovolj uporabnega, sulice pa ni hotela nositi s sabo. Neron se je oborožil kot cela vojska in spet ji je postalo nekoliko slabo, pa čeprav se je prisilila v nasmeh. Nekateri so bili res rojeni za ubijanje, a ona ni bila ena izmed njih.

Dokler ni Neron omenil te možnosti, ni Luster niti pomislil da zemljevid ne bi bil pravi. Ampak zakaj bi jih Kapitol hotel prinesti okoli? Saj vendar niso imeli razloga za to. Tribut, ki izgubljen tava z napačnim zemljevidom, je smešen prvo minuto, potem pa postane dolgočasen.
"Pravi ali ne, drugega nimamo," je odvrnil. "Bolje da se čimprej prepričamo kakšen je. Požig pa tukaj ne bi pomagal; večina orožja je iz kovine za katero ne vemo kakšno tališče ima, poleg tega pa bi vsem dal vedeti točno od kje prihajamo."
Vendar je kljub temu pobrskal in pobral še nekaj opreme, ki bi mu lahko koristila. Sedaj je imel vsega skupaj dva pasova po 6 metalnih nožev: enega čez poševno čez trup, drugega v višini bokov; za pasom meč ki ga je prej pobral, in mu je sedaj pridružil še daljše bodalo za v levo roko, ter še en pašček s tremi noži, ki si ga je zapel okoli gležnja in skril pod hlačnico. Ostalo je še nekaj orožja, predvsem sulic in pa drugih, manj običajnih oblik, vendar se Lusterju ni zdelo vredno dodatno obtežiti se le zato, da bi bili drugi rekruti slabše opremljeni.
"Nič, pojdimo potem južno. Nekje moramo začeti in v džungelskem predelu bomo najverjetneje lažje našli hrano in vodo."
To rekoč je zakoračil v smeri pravokotno-desno na sonce, saj je bilo še vedno dopoldne, torej je moralo biti sonce zaenkrat še na vzhodu.

Karieristi so končno zapustili cornucopio in se odpravili proti jugu. Liam je še nekaj časa gledal za njimi, potem pa je globoko vdihnil in se po tiho premaknil s svojega skrivališča. Preden je stopil na plano, se je še enkrat ozrl okoli sebe in pozorno prisluhnil. A nikjer ni bilo videti žive duše in vladala je popolna tišina. Zdaj ali nikoli, si je rekel, potem pa se je hitro, a hkrati tiho in previdno odpravil proti rogu. A še preden ga je dosegel, mu je v nosnice šinil zoprn, kovinski vonj. In čeprav ga ni vohal nikoli prej, je takoj vedel, kaj pomeni. Kri. Bolj ko se je bližal rogu, močnejši je postajal, vso dokler ni na prišel prvih trupel. Liam se je na vse pretege trudil, da jih ne bi gledal, a vseeno mu je postajalo vedno bolj slabo. Kakšne pošasti morajo biti ti karieristi, da lahko tako hladnokrvno pobijejo toliko ljudi... Pri tem so mu misli spet ušle k dekletu iz enke. Je tudi ona koga ubila? Ne, ona že ni bila videti taka. Gotovo sta jih imela največ na vesti tista fanta iz enke in dvojke... Liamu se je od jeze in slabosti vse bolj vrtelo, a na koncu se mu je vseeno uspelo prebiti do roga. Kot je predvideval, so karieristi pobrali že skoraj vse nože in meče, ostalo pa je še nekaj sulic in - na njegovo precejšnje presenečenje - srpov! Liam si je hitro izbral dva, ki sta bila videti v najboljšem stanju in si ju zataknil za hrbet, potem pa si je v nahrbtnik spravil še enega izmed manj kvalitetnih nožev, ki so še ostali, in majhno, a ostro metalno sulico. Ko je bilo to opravljeno, se je tiho, kot je prišel, odpravil v nasprotno smer od karieristov. Nobenega razloga ni bilo, da bi se zadrževal na tem groznem kraju dlje, kot je bilo nujno potrebno.

Žice so se počasi umaknile in pred njem je stal njegov najnovejši izum. Točno tam kjer ga je nazadje videl. Kovina se je svetila v dnevni svetlobi in v njej se je Tatch lahko videl. Toda njegov odsev ni bil njegov... res je zgledal kot Tatch, toda te oči, te krvave oči niso bile njegove! Nato se je nenadoma prebudil iz spanja in ugotovil, da je ležal pod nizkimi vejami v grmovju. Saj res! Igre... in on je spal?! je Wires presenečeno, vendar žalostno ugotovil, da se ne more vrniti k svoji delovni mizi. Toda ni bilo vse tako slabo. Očitno si je izbral dobro skrivališče glede na to, da je bil še vedno živ. Rahlo se je prekotalil, da bi videl kje se je znašel. Na njegovo začudenje je zagledal skozi drevje črnino. To je bil vendar rog, njihova začetna točka, to pa je lahko iz svojega mesta videl? Smešno, da ga niso našli! Res, bil je le nekaj metrov stran. Njegova napaka je postala njegova prednost. Iz smeri roga ni bilo glasu. Čim tišje se je začel premikati proti jasi in se zelo previdno razgledal. Rog je sameval. To je bila priložnost za Tatcha! Hitro se je premaknil proti orožju in se spomnil, da nož že ima. Začel je razmišlati kaj bi mu lahko koristilo in izmed preostalega orožja našel še en malce večji nož, ki je imel žagasto obliko. Spravil ga je v nahrbtnik in opazil... časopis in platno? Samo platno? Kje je bila hrana ali kaj bolj uporabnega? Malce mu je že krulilo. Ogledal si ga je in začel premišljati kako bi mu lahko koristil... zavetje v obliki šotora... pokrivalo, morda zadržuje toploto... ščit? Šlo mu je na smeh. Nekako se bo že znašel. Razgledal se je naokrog, a ob rogu je bilo le orožje, ki ga niti ni znal uporabljati. Že se je začel odpravljati, ko se je spomnil kje lahko najde nakj bolj podobno njegovemu distriktu.... bombe! Morali so stati na miru, da jim ne bi eksplodirala tla pod nogami! in bilo je 24 distriktov - to je bilo pravo bojišče za Tatcha. Premeril je okolico, da ga ne bi med njegovim delom kdo zmotil in ko se mu je zazdelo vse dovolj tiho, je začel prekopavati tla ob podstavkih kjer so stali tributi. Izkopal si je bombo in ugotovil, da sploh ni bila globoko zakopana, kar mu je omogočilo množično pridobivanje bomb, a tudi aktivirane niso bile. To je bilo treba še popraviti. Toda vsaj pridobil si je orožje po njegovem okusu. Sreča, da se je naučil nečesa o razstrelivu. Preden se je popolnoma utrudil, izkopal je 5 min, ko se mu je zazdelo, da je porabil že preveč časa in bi moral oditi preden kdo pride, se je z jase odpravil z novim orožjem in z novimi upi za uspeh. Seveda, nekje mora najti še kakšen prigrizek morda kakšne gozdne jagode? Zapustil je začetni kraj v smeri, ki se mu je zdela najgostejša z drevjem. Tam bo gotovo kaj našel.

Počasi se začenja temniti in zdaj že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na nebu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 13 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t19-26-igre-lakote#119