Zimska jasa

Je res hotel preveč, če je upal na pošteni dvoboj, kakršnih je bil navajen? Namesto tega je nenadoma zaslišal zvok, ki ga je še predobro poznal, in še preden bi se zavedel, ga je zadela puščica. Stisnil je zobe in preveril škodo. Puščica ga je zadela, da, ampak zaradi svojega premikanja mu je odnesla doberšen del kože ob samem robu telesa in to je bolelo kot sam hudič, čeprav je naval adrenalin zakril bolečino. Umaknil se je za drevo in pritisnil jakno ob rano, da je vpila kri, potem pa se namrščil. »Prekleti strahopetec!« je zavpil. Dobro, sicer v prejšnjih finalih ni bilo veliko zmerjanja, ampak Kai ni bil ravno običajen tribut, ko je prišlo k temu. »Krasna igra skrivalnic! Lydia bi bila krasna družba zate. Res škoda, da jo je ubila tributka iz tvojega okrožja!« je nadaljeval z vpitjem, ki je bilo precej glasno, ker ni niti malo varčeval z glasilkami. Saj niti ni vedel, če je najmanjšo tributko ubila Bee, ampak sodeč po vonju… No, ni hotel v to. Ostal je za svojim drevesom, namesto tega pa je pripravil samostrel. Prav, če je hotel skrivalnice, mu bo dal skrivalnice.

"Pravi tisti, ki je vame vrgel kopje iz skrivališča!" se je Nate zadrl v odgovor na njegovo oznako strahopetca. Ostalo kar je povedal tribut, katerega glas je sedaj prepoznal in umestil med svojo kartoteko tributov, je moral za trenutek premisliti. Po sekundi, dveh je prišel do zaključka, da ga nasprotnik najverjetneje še ni mogel videti, in je bilo zato njegovo govoričenje blef, ki je temeljil na uspešnem ugibanju. Psihološki napad, z upanjem da bi s tem ohromil nasprotnika. Nate je bil odločen, da mu tega ne bo dopustil. Tudi če je bilo vse kar je Kai povedal res, on sedaj ni mogel storiti ničesar glede tega. Ničesar razen tega, da ga ubije in zmaga na Igrah.

Ker ni slišal nobenih korakov ali šumenja premikajočega se snega je pričakoval, da je nasprotnik ostal na mestu; najverjetneje za istim deblom kot prej. To mu je dalo idejo.
"Bi rad pošten boj?" je zaklical čez ramo, vendar pozoren na to da ni segel mimo debla. "Kaj praviš na tole; tukaj pustiva vse kar imava in se spopadeva pred snežnim panterjem. Ti in jaz, nobenega orožja, nobene opreme, in nobene prednosti. Publika bo uživala. Spopad iz oči v oči, tisti ki bo moral umreti pa bo to storil častno." Ustavil se je toliko da je poslušal in pregledal okolico ter se prepričal da se stanje še ni spremenilo. Nate je mislil resno, vendar pa je bil prav tako pripravljen ustreliti fanta, če bi se izza drevesa pokazal še vedno oborožen. Nato je še dodal zadnji del, za katerega je predvideval, da bi kateregakoli tributa karierista spodbodel. Še toliko bolj, če je šlo za tributa iz 2. distrikta, ki je gojil dolgo linijo zmagovalcev, in ki se je zavedal da lahko svojemu distriktu prinese čast ali pa sramoto pred očmi in kamerami celega Panema.
"No, si upaš ali te je premalo v hlačah?"

Ni točno vedel, kam je šel tribut z vsem govoričenjem o poštenem boju, dokler ni slišal njegove ponudbe, ki je čez njegov obraz zarisala nasmešek. Resno, brez orožja? Kai ni imel problemov s tem, vsaj ne zares. Navsezadnje je dovolj dolgo obiskoval šolo za tribute, da je bil vase povsem prepričan.
»Veš kaj? Prav,« se je strinjal s polovičnim nasmeškom na obrazu in se znebil svojih stvari ter orožja, ki ga je previdno in z neko nenavadno ljubeznijo odložil ob deblo, nato pa zakorakal na odprto, ne da bi se obremenjeval s tem, da bi ga lahko nasprotnik kar ustrelil. Če bi ga, bi s tem sam sebi dal naziv najbolj strahopetnega zmagovalca v zgodovini.
»Pridi,« ga je pozval. »Pošteno in do konca. Cenim to,« je bil njegov glas tokrat popolnoma iskren, medtem ko je zaokrožil po snegu, čakajoč nasprotnika.

Nathanael, malo krajše poste med bojem. Kai, tolikokrat omenjaš "šolo za tribute", da te res moram opozoriti, da je treniranje za igre načeloma prepovedano in je vsaka "šola" hudo skrivna in ilegalna, zato previdno.

Naj vama bo usoda vedno naklonjena!

Pravzaprav mu je bilo dokaj vseeno, kaj si je o njem mislil drugi tribut; navsezadnje je bilo najpomembneje preživeti, ne pa se ozirati na obljube. A zavedal se je tudi, da bo odziv publike krojil najmanj prihodnje leto njegovega življenja. Pogledal je okrog vogala in videl Kaija hoditi po odprtem proti snežnemu panterju, brez opreme na vidnem mestu. To je potrdilo iskrenost njegovih besed.
Nathanael je odvrgel meč in lok s preostalo puščico, ter si slekel jakno. Kamuflaža ni bila več potrebna, ohlapno tkanino pa bi lahko nasprotnik izkoristil. Črna majica oprijetega spodnjega perila je bila manj ovirajoča. Naredil je globok vdih in izdih ter se zbral, nato pa stopil izza drevesa ter zakorakal proti kipu in fantu ob njem, ki je že začel krožiti po snegu.
"Moje ime je Nathanael Stormsong in žal mi je, da ti bom moral vzeti življenje," je z razločnim glasom izrekel variacijo dvobojevalega pozdrava. Zatem se je postavil v borbeni položaj, z večino teže na pod kotom pokrčeni zadnji nogi ter levim bokom in iztegnjeno levico usmerjenim proti nasprotniku. Desnica je čakala poševno čez prsi, pripravljena na hiter blok ali proti-napad. Čakal je na nasprotnikov napad, kajti najbolj je bil ravno takrat, kadar je lahko nasprotnikov napad tako ali drugače obrnil proti njemu samemu.

Kai je po trenutku razmisleka še sam odvrgel jakno, saj je navsezadnje šlo za pošten dvoboj in to je pomenilo, da bi moral biti izenačen. Kajne? Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa nagnil glavo ob tributovih besedah in se rahlo namrščil. »Živijo tudi tebi, Stormsong,« se ni trudil z govoričenjem in je pač bil to, kar je bil ponavadi. »Kako lepo od tebe, ampak ne prehitevajva dogodkov. Lepo počasi, prav?« Arena je iz njega naredila neverjetno prijateljskega tipa. Temnolasec se je pripravil na blok njegovega napada, Kai pa si je vzel čas, si nekoliko raztegnil in potem udaril proti njemu. Ne z vso močjo, ne z vso hitrostjo temveč samo tako, poskusno, naravnost proti njegovemu trebuhu. Navsezadnje je moral oceniti nasprotnika, to pa ni pomenilo, da ni bil sam v nenehni pripravljenosti na njegovo potezo.

Nathanael je vedel točno kam in kako bo njegov nasprotnik udaril že trenutek ko je videl gib ramena ob začetku udarca. Neumno in otročje lahko. On se je morda zadrževal, ampak s tem je dal nasprotniku priložnost da ga uniči v eni potezi.
Nate se je premaknil naprej in z boki navzdol, ujel Kaijevo pest na pol poti, ter jo zasukal navzdol in proti nasprotnikovem komolcu, kar je nasprotniku povzročilo izjemno bolečino na zunanji strani zapestja, ko je Nate stopil bližje in se dvignil navzgor pa še v komolcu, ki je bil sedaj ujet zaradi nategnjenih mišic in je z ramenom ter proti nazaj gledajočim zapestjem tvoril trikotnik. Nate je dobro vedel kako boleča je bila Kaijeva situacija; Rake ga je vsako potezo naučil tako, da je najprej na sebi izkusil kaj se zgodi nasprotniku. Le nekdo ki bi bil popolnoma brez občutka bolečine bi se lahko uprl, pa še potem bi tvegal zlom lastne roke ali trganje mišic z rinjenjem nategnjene mišice v še bolj raztegnjen položaj.
Ko ga je imel tako v nemilosti, je hitro dvignil nogo pokrčeno navzgor, nato pa usekal z njo naravnost proti zunanji strani Kaijevega kolena. Vedel je namreč, da ga je v takšnem položaju lahko nasprotnik dosegel le z brco, ki pa ne bi bila več nevarna če mu zlomi nogo.

Ko je tip začel s svojimi udarci, je Kai čutil samo dve stvari – prvič; bolečino. Očitno in neznosno bolečino, ki je ohromila njegovo telo in takšno vrsto bolečine, na katero zares ni bil pripravljen, čeprav bi lahko prenesel marsikaj. Hkrati pa je moral priznati, da je občudoval kretena. Navsezadnje je bil dober, pa čeprav je nenadoma lahko začutil pok v nogi – zlom. Čutil je bolečino, zaenkrat še prikrito z adrenalinom. Ampak vedel je, kaj se bo zgodilo, ko bo ta nekoliko popustil. Vedel je, da ni hotel v to situacijo in navsezadnje ni bil tipični tribut svojega okrožja. Baje, saj ni vedel. Klecnil je ter potisnil težo svojega telesa naprej in stisnil zobe. »Veš kaj? Dober si in zaslužiš si to,« je mehko spregovoril skozi stisnjene zobe, medtem ko se je nenadoma premaknil in se vrgel sneg – bil je večji in težji od črnolasca in čeprav je sam sebi povzročil bolečino, je vedel, da je bilo zdaj nepomembno. Vse je bilo nepomembno, celo neumno. Ljudje so se pobijali in Kai se je nenadoma odločil. »In veš, vse skupaj ti bom olajšal,« mu je namenil nasmešek, za katerega se je še prav posebej potrudil, da je bil očarljiv in posmehljiv. Navsezadnje si ga bodo tako ljudje zapomnili. »Zlagal sem se ti,« je rekel in istočasno izza roba oblačil – na mestu, skrito očem – potegnil nož. Njegovo telo je bilo zlomljeno in razbolelo, a njegov obraz je izražal posmeh, ponos in očarljivost. Ni vrgel noža – ne, njegove roke so bile trdno ovite okrog njegovega ročaja, ko ga je potisnil naravnost v središče svojega lastnega telesa. In ko je bolečina naposled prenehala, je končno nehal čutiti tisto utrujenost od vsega skupaj, ko je v finalu storil nekaj, česar ni storil še nihče in vzel nasprotniku možnost, da bi ga ponižal, zlomil in porazil. In ko je zadnji dih zapustil njegove ustnice, se je tam še vedno poigraval njegov kljubovalni nasmešek, namenjen vsem in nikomur posebej.

Fant se je pognal naprej, in Nathanael mu je preusmeril dlan tako da ga je brez težav spustil, poleg tega pa mu ob gleženj pristavil podplat, zaradi česar je nasprotnik z vsem zaletom padel naprej v sneg. Nate se ni zavedal, da je bil to pravzaprav Kaijev namen. Ko se je v soncu zabliskalo rezilo, se je za sekundo ustrašil in že pripravil na protinapad, s katerim bi napadalcu zbil rezilo z roke. Vendar se je izkazalo da to ni bilo potrebno. Kai se je pravkar zapisal v zgodovino iger kot prvi tribut, ki si je v finalu namenoma vzel lastno življenje.
Vedoč, da je umiranje zaradi rane v trebuhu počasno in boleče, je Nate stopil bližje in s hitrim sunkom s tremi prsti v točno določeno točko na Kaijevem tilniku poskrbel, da je ta izgubil občutek bolečine in z njim zavest. Preračunal je, da bi moral biti nezavesten dovolj dolgo, da ga bo v tem času smrt našla spečega.
"Zaspi zdaj. Nihče ti več ne more škodovati," je dejal ko se je sklonil nadenj in mu z dvema prstoma zaprl veki. Z zaprtimi očmi in drznim nasmeškom je Kai izgledal skoraj kakor da bi sanjal. Tega ni izrekel, vendar mu je bil Nathanael hvaležen, da mu je bil prikrajšal nujo da si znova okrne dušo z umorom. Že trije so bili več kot preveč. Počil je top, in mu potrdil dejstvo, katerega resničnost je že vedel. Toliko nepotrebne smrti... je pomislil melanholično. Obrnil je svoj obraz proti soncu in razprl roke, zaprl oči in sončnimi žarki na obrazu zapel:


Začel je tiho, a njegov glas je postopoma naraščal z vsako kitico, dokler ni dosegal celotne jakosti njegovega melodičnega baritona. To je bilo njegovo darilo in zahvala vsem tistim, ki so morali umreti da je on lahko preživel. Morda njihove smrti ne bodo pogosto predvajane na ponovitvah iger, vendar pa je upal, da se bodo, ko bodo slišali pesem, vsi spomnili triindvajsetih mladih deklet in fantov, ki so v teh dneh izgubili svoje življenje. Spomin nanje, to jim je bil dolžan.
V nespremenjenem položaju in s še vedno zaprtimi očmi je počakal na vozilo, ki bi ga za vedno odpeljalo iz arene.

Oglasi se top, ki jasno oznanja smrt še poslednjega tributa, toda kapitolci nikdar niso točno videli, kako je umrl. Bili so mnenja, da ga je pokončal izjemno spreten Nathanaelov udarec. Nebo nad zasneženo jaso se razsvetli s svetlobo ognjemeta in slavnostna himna Kapitola začne igrati nad zmagovalcem. V nekaj trenutkih se pojavijo lebdeča plovila in iz največjega in najlepšega izmed njih se spusti lestev in se ustavi tik pred Nathanaelom. "Slava in čast zmagovalcu 29. Iger Lakote, Nathanaelu Stormsongu!" oznani vesel glas Caesarja Flickermana.