Zimska jasa

Nicky je tavala in tavala po zasneženih planotah. Videti je bilo kot, da ni konca. Na tleh je kmalu zagledala stopinje. Spraševala se je ali so njene, vendar zdele so se mnogo prevelike. Sledila jim je in kamlu je zagledala Marcus. Fanta, ki je pazil na majhno dekletce. Pogledala je boljše vendar dekleta ni bilo v bližini. Počasi se mu je približala. Videla je, da ima samstrel. Nevarno orožje, če ga znaš uporabljati. Splezala je na drevo in se skrila za vejo. Upala je, da je ne bo ubil. Previdno je zaklicala:''Marcus, jaz sem Nicky. Oborožena sem, zato pusti samostrel na miru. Če želiš ti lahko pomagam poiskat Lydio. Dekle ne bo preživelo samo. Lahko sma zaveznika, če se strinjaš.'' Nicky je srce močno razbijalo. V glavi je že izračunala, da z dvema puščicama skoraj nemogoče jo zadeti. Samo tratil bo puščice. Videla ga je in čakala na odgovor.

''Lydia je še na začetku. Če se je izognila krvavemu boju je še vedno zdrava in živa. Sicer so vse pobrali, ampak če jo najdema bo z njo vse vredu. Mimogrede lahko spustiš ta samostrel, ne mislite ubiti. Če pa imaš ti mene, potem pa ti povem, da je to tvoja napaka. Imam nahrbtnik, ki ga ti nimaš. Pripravljena sem ga deliti. Pomagal nama bo in mislim, da če najdema kakšno jezero lahko ulovima ribe ter preživima nekaj dni. Samo sodelovati morama. Naredima si tabor, če si za.'' Nicky je govorila in govorila. Ko je končala se je komaj spomnila, da mora priti z drevesa. Skočila je na tla in se mu približala. Podala mu je roko in upala, da je ne ubije.

''Ok, potem pa dokler ne ubijema večine, se trudima ostati živa.'' Nicky mu je stresla roko in nato iz ramen potegnila nahrbtnik.''Da vidimo, imam spalno vrečo. Mislim, da se boma oba lahko stisnila v njo, čeprav je narejena samo za enega. Lahko pa spima v izmenah, eden spi in drugi straži. Si naredima iglu. Približno vem kako. Potem pa lahko še stopima nekaj snega za vodo. Kaj boma začela.'' Nicky se je vsedla na tla in z nogami začela kopati luknjo. Luknja je potekala skorajda navpično, kakšen meter pod površjem. Nato je z glavo se vrgla v luknjo in začea delati nekakšen brlog. Delo je bilo počasno in otrudno.

Marcus, kar naenkrat se kip zgane in znajdeš se v ledeni luknji. Nadaljuj tukaj. Pot do luknje se za tabo neslišno zapre, zato Nicky, zaposlena s kopanjem, ne opazi ničesar.

Dan je le poslušal dekle. Kar ni in ni nehala govoriti. Čeprav je bilo vse kar je povedala smiselno in bi bilo pametno jo je že v naslednjem trenutku nehal poslušati. ''Ja, ja. Če bova oba notri bova obdržala toploto. Dokazano,'' je rekel in ji namenil nasmešek, čeprav ni bil niti najmanj iskren. Nehala je govoriti in začela je kopati. Obrnil je glavo in se razgledal. Kar naenkrat so se tla pod njegovimi nogami udrla in padel je... Nekam.

(naaljujem tam k je game maker dal)

Nicky je vztrajno kopala. Začudila se je, da je Marcus tako tiho. Obrnila se je in Marcusa ni bilo nikjer. Mrtev ni mogel biti. Lahko jo je samo popihal z njenim nahrbtnikom. Vendar nahrbtnik je bil zraven nje. Hitro ga je zaprla in si ga dala na rame. V roke je vzela sulico in si ogledala okolico. Nikjer ni bilo nobenega. Začela je razmišljat. Naredila je načrt. Vedela je, da je imel prste vmes Game maker. Sneg. Točno se je spomnila, zagotovo je kakšna luknja kje. Odšla je do mesta, kjer je stal. Vedela je, da je tukaj odprtina. Saj je slišala, vendar ni mogla v njo. Odnehala je in se odločila, da se vrne v svoj podzemni brlog. Skočila je v njega in zaprla vhod s snegom. Vhod je bil skrit in ni bilo možnosti, da bi kdo stopil nanj. Vlegla se je v spalno vrečo in počivala. Sulico je imela v stalni pripravljenosti.

Počasi se nad bledo areno spusti noč. Dokler je bilo sonce, je bil hlad zaradi termo-izolirne opreme tributov še zanemarljiv, a zdaj začenja mraz kazati svoje zobe. V zraku začenjajo odzvanjati veličastni toni vsem dobro znane himne Kapitola, na nebu pa se pokaže grb. Ko himna poneha, se zasliši glas Caesarja Flickermana, ki spregovori:
"Padli tega dne so..."
Zatem se na nebu eden za drugim odvrtijo obrazi tributov, ki niso preživeli tega dne. Vsega skupaj jih lahko naštejete 11. Kdo točno je umrl lahko prebrerete tukaj. Po še eni himni naposled tako glasba kot grb zbledita z neba, in znova se nad večni sneg spusti tišina.

Nicky se je zbudila počasi je prilezla iz sojeg toplega zavetja. Malce ga je še povečala tako, da bi zdaj bil pricej prijeten za dva. Danes je imela le en cilj, najti Lydio. Odločila se je, da gre v gozd. Zaprla je vhod v bivlišče, saj se je imela namen vrniti. V roke je vzela sulico, na rame pa nahrbtnik. Malce snega si je dala v usta in počakala, da se stopi. Bil je mrzelvendar jo je odžejal. Odšla je proti gozdu. Previdno in počasi. Ni imela namena ubijati, vsaj zdaj ne.

Nicky je v spremstvu Lydie prispela na jaso. Hitro je se pripričala, da tukaj ni nikogar. Nato je odšla do vhoda v majhni brlog. Noter je potisnila nahrbtnik. Nato je še sama skočila noter in odprla spalno vrečo tako, da je na njej lahko ležala sama in še Lydia. Počakala je, da je v brlog še stopila Lydia.''Ne boj se, ne mislim te ubit. Če se boš bolje počutila ti lahko v roko dam sulico. Vendar samo naj bo postavljena navpično in v stalni pripravljenosti, če pride nepovablejeni gost. Ko boš vstopila bom zaprla vhod, da naju kdo ne najde.'' je bolše volje povedala Nicky. Iz nahrbtnika je vzela malo prepečenca in sušenega mesa. Oboje je prelomila na pol in večji kos dala Lydii:''Jej, zagotovo si izmučena.'' Nahrbtnik je razen vžigalic, mazila in nekaj hrane bil skorajda prazen. Nicky je vzela mazilo. Odvila pokrov in v njega nabrala nekaj snega. Nato je to zavila v spalno vrečo in počakala, da se stopi. Nekaj snega je sama popila nato pa ga podala še Lydii.''Vsaj žejni ne boma'' ji je obtevano povedala.

Lydia je nezaupljivo opazovala svetlolaso tributko, ki ji je brez pomišljanj obrnila hrbet in začla stopato nekam stran od mesta, kjer sta se srečali. in čeprav je vedela, da je dekle njena zaveznica, si je v tem trenutku zaželela da bi imela v roki kakšno orožje. Bila je tako lepa priložnost... A že v naslednjem trenutku si je to misel izbila iz glave. Zamežikala je in stopala za dekletom, dokler nista prišli do jase. Lydia se je razgledala okoli sebe. Tako prekleto čudno je bilo vse skupaj, tako popoln krog jase in kip neke velike mačke. Počasi je stopila do Nickijinega skrivališča in se zazrla v dekle, ki jo je pripeljalo sem. "Ja, precej očitno je, da nimaš nekih morilskih namenov. Obdrži sulico," je rekla in se na vso moč trudila, da ni zavila z očmi. Z majhnim nasmehom na ustih je sprejela hrano in jo pojedla s takim užitkom, kot že dolgo ne. Bila je pač sestradana. Ko je popila vodo, se je počutila kot prerojena, pravzaprav se ji je zdelo, kot da so se ji povrnile vse moči. "Hvala," je zamrmrala in si ogledovala obraz dekleta ob njej. Bila je le kakšno leto, dve starejša od nje. "Upam, da res znaš uporabljati sulico," je še zamrmrala, ko se je zvila v klobčič in se pripravila za spanje.

Nicky je sulico primila v roko in jo postavila zraven sebe. Vlegla se je na hrbet in zaprla oči. primišljevala je o drugih tributih. Hotela je živeti vendar to majhno dekle. Bilo ji je škoda. Ni želela, da umre. Zrasla bi lahko v pametno in izjemno lepo dekle. Zavedala se je, da je Lydia močna in pametna. Z njeno pomočjo bi lahko ubili kakšnega drugega tributa. S tem bi pridobili orožje in hrane. Tributu bi lahko vzeli nekaj oblačil, ki bi super opremila brlog. Postalo bi topleje in nastalo bi pravo majhno bivališče. Vendar to so bile le sanje. Nicky se je spomnila na Marcusa, upala je, da je še živ. Morala je posvarit Lydio pred panterjem:''Lydia vedno bodi čimbližje k meni, nekje tukaj je vhod v votlino, če padeš tja je po tebi.'' Upala je, da Lydie ne zanese tja noter. Vedela je, da je tam morilski pokol. Nicky je zaspala. Imela je spanje brez sanj. Zjutraj se je zbudila in pogledala proti Lydii. Upala je, da dekle spi. Počitek ji bo dobro del. Nato pa lahko oddite iskat kakšnega tributa. Šibkejšega. Vlegla se je nazaj in počakala, da se bo tudi Lydia prebudila.

Lydio je spanec premegal takoj za tem, ko je tributka ob njej povedala nekaj besed. Dekle jih je razločilo bolj malo, zdele so se ji oddaljene, kot neke sanje: govorila je nekaj o vhodu v votlino. V votlino, s katere so se do Lydie in Nicky razlegali srče parajoči kriki, ali pa se je to mali le zdelo? Ni spala veliko, a vrnilo se ji je veliko moči, ki pa jo je še kako potrebovala. S prsti si je počesala dolge, nekoliko vlažne lase in se počasi skobacala iz njunega brloga. Trojki je bila sicer hvaležna za to, da ji je ponudila hrano in prenočišče, a vedela je, da se bo sedaj morala odpraviti naprej. Ko je prišla na plano, so jo oplazili prvi jutranji žarki, ki so se dvigali izza dreves nekje v daljavi. Pomela si je zaspane oči in se spet ozrla okoli sebe, tokrat je iskala podrobnosti. Včeraj zvečer je bila prepričana, da je slišala Marcusov krik in vedela je, da bo našla to jamo, nekaj jo je gnalo k temu. Počasi je stopila do kipa, ki ga je opazovala, ko sta z Nicky prispeli na jaso. Bil je tako prekleto sumljiv... Potrkala je nanj, da bi preverila njegovo trdnost, a zvok trka ni bil tak, kot bi ga Lydia pričakovala. Bila je prepričana, da je bil pod kipom prazen prostor, spišala je odmev trka. Potrkala je še nekajkrat, tokrat močneje. Upala je, da je tam spodaj fant iz njenega okrožja.

Lydia, na kaj točno ti trkaš? Kip je narejen iz snega, zato nanj dejansko ni mogoče trkati tako, da bi lahko proizvajala kakšen zvok. Poleg tega te od votline ločuje kar nekaj metrov debel led in še plast snega, ki je očitno dovolj debela, da ste vanjo prej izkopali celo luknjo, v kateri sta prespali.

Marcus v votlini ni mogel slišati tvojega trkanja. Kar je slišal, je bilo odpiranje lopute, ki se je odprla pod tvojimi nogami v trenutku, ko si se kipa dotaknila. Skozi luknjo padeš v jamo ter pristaneš na že nekoliko poteptanem kupčku snega, ki je zaradi tega posledično bolj trd. Nadaljuj tukaj. Za tabo se luknja zapre brez sledi.

Nicky je pustila Lydio, da je odšla iz brloga. Malce je še poležala, nato pa se počasi odpravila na prosto. Pogledala je kje je Lyida in majhnega dekletca ni bilo nikjer več. Sledila je stopinjam in nekje pri kipu pa so se sledi čudežno končale. Vedela je luknja, brez vrnitve. Marcusa in nekoga je že vzela. Lyida pa bo verjetno naslednja. Vedela je, da se mora izogibati tega kipa, zato se je obrnila in se odpravila nazaj v luknjo. Tukaj bo ostala dokler ne bodo vsi v luknji. Nato bo še sama poiskala vhod v njo. Razmišljala je in si nato zaželala kakšno darilce od sponzorja. Mogoče dnevnik ali pa kakšno pozornost za krajšanje časa. Vedela je, da se bo ta čas vlekel in zdelo se ji je najbolj pametno, da se skriva vsaj dokler ne ostane samo še par tributov.

Z neba se kakor od nikoder spusti srebrno padalce. Kdor bi odprl valjasto škatlico iz srebrne kovine, bi v njej našel manjšo žago. Za ročaj je na vrvici pripeta lesena ploščica, v katero je izrezljano: Ohrani hladno glavo, a tople ude.

Nicky se je odpravila iz svojega brloga. Malce se je hotela razgibati, kot se od nikoder spusti sreberno padalo. Nicky pohiti k njemu. Počasi ga odpre in najde skrinjico. Skrinjico si ogleduje. Lepa je. Počasi jo odpre in v njej je majhna žaga. Nicky previdno vzame žago v roke. Na ročaj je pripeta lesena ploščica, ki visi na vrvici. Ploščico vzame v roke in jo prebere na njej piše: Ohrani hladno glavo, tople ude. Le kaj bi to pomenilo se sprašuje Nicky. Vse skupaj je previdno pobrala in odnesla v brlog. Takrat pa se je še spomnila: Hvala, sponzor! Bila je zelo srečna darilca. V brlogu se je namestila in se odločila razbrati sporočilo.

Kai je hodil vzporedno ob Kayu, saj se nekako ni mogel znebiti besed, ki so bile zapisane na kompasu. Zaupanje? Lahko je poskusil, vsekakor, a navsezadnje je še vedno bil v areni, kjer se zaupanje ni nikoli dolgo obneslo. Sam pri sebi se je nasmehnil, s pogledom pa ves čas pozorno spremljal okolico, medtem ko je v eni roki stiskal nož, druga pa je bila v večni pripravljenosti, da zagrabi meč.
Znašla sta se na jasi in v prvem trenutku je obstal ter s pogledom zdrsnil po okolici, dokler ni opazil na potacanega snega. "Pazi," je tiho spregovoril in se ozrl okrog sebe. "Obstaja možnost, da nisva sama. Poglej," je nakazal proti sledom v snegu in govoril dovolj glasno, da ga je slišal Kay, ne pa tudi kdo drug.

(Kay, dude.)

Nicky je bila v svojem brlogu, ko je slisala hojo. V roko je vzela zago, v drugo paa sulico. Bila je pripravljen, da se bori ce kdo samo glavo potisni v njen domek. Cakala je, da se nekdo pribliza, ko je prepoznala glas. Bil je fantt s katerim se je pogovqrjala predkratkim med treningom. Bila je povsem skoncetrirana na sluh in v priprvljenosti za napad.

Nekaj časa sta hodila po zasneženem gozdu in Kay je veselo opazoval kompas, ki ju je vodil proti točno določeni točki. Vse dokler nista stopila na jaso, ni vedel, kam je kazal kompas, potem pa mu je postalo jasno. "Wow," je rekel. Snežni panter je bil videti mogočen in lep, hkrati pa tako resničen, da je najprej pomislil, da je šlo za živo žival. Ob Kaievem opozorilu se je ustavil, odtrgal oči od panterja in pogledal tla. Da, tam je nekdo že bil in to ne le ena oseba. Poleg stopinj je za kipom panterja opazil še nekoliko večji kup snega in se odločil, da stopi pogledat tja. Za vsak slučaj je sledil Kaijevem zgledu in v roko prijel trizob, čeprav je bil skoraj popolnoma prepričan, da ga noče uporabiti. Toda kaj, če bi panter kar naenkrat oživel ali pa kaj podobnega? Moral je biti pripravljen. "Tam je videti, ko da bi nekdo metal sneg na kup," je šepnil prijatelju, "kot da bi skopal nekakšno jamo?"

Kai je še vedno povsem ignoriral snežnega panterja, ki je osupnil Kaya. Sledil mu je s pogledom, potem pa stopil do njega, ovil svojo roko okrog njegovega komolca in ga potegnil nazaj do roba dreves - dovolj daleč, da ni bilo šans, da bi ju kdorkoli slišal. "Tam je nekdo. Nekdo ali več oseb, saj ni važno, ampak nekdo je. Sicer dobro skrit in verjetno pripravljen na vsiljivce, ampak za vedno ne bo tako," je dejal in oči so se mu hladno zasvetile. "Imava tri opcije. Lahko vdreva tja, lahko ga nekako izbezava iz brloga, lahko pa čakava. Le da je to nekoliko dolgočasno in ti se mi zdiš precej bister tip. Kakšni predlogi?" je s stišanim glasom povedal, medtem ko je s pogledom oprezal po okolici, da mu ne bi nič ušlo. Sicer sta bila ob robu jase v zavetju dreves, ampak nikoli nisi vedel.

Nicky ni vedela kaj storiti lahko bi samo stopila ven in se bojevala, vendar ona je bila en sama, fanta pa sta bila vsaj dva. Slišala je odajaloče korake. Nato pa so se malce stran ustavili. Predvidevala je, da jo bodo pričakali v zasedi. To bi bilo še najboljše. Hrane je nekaj še imela, snega je ogromno, toplo ji je. Vendar je hkrati razmišljala tudi o pobegu. Če bi uspela se neopazno zmuzniti iz brloga, se skriti za panterja ter nato hitro steči globje v gozd, bi ji uspelo. Tekla je hitro, vendar odločila se je naj fanta naredita prvi korak.