Zimska jasa

Po uri, dveh hoda, v času katerih si je kar med hojo privoščil zajtrk in tako ponovno prepolovil svojo kopnečo zalogo hrane, ter izpraznil, znova napolnil steklenico in jo vrnil na prejšnje mesto, je v njegovo vidno polje prišel rob jase. Nekaj vrst dreves od roba se je ustavil za enim od debel in premeril čistino. Videl je lahko kup snega v sredini (a panterja vrh njega ni opazil, saj mu je natančnejši pogled zakrivalo deblo), nedaleč stran pa nekaj, kar je izgledalo kot gomila. Tudi če ne bi vedel, da se sneg še po naključju pač ne nabere na tak način, je bilo očitno da je bila plod človeških rok.
Torej si je tribut naredil barikado, mogoče celo skopal jamo, je pomislil. Nato je opazil fanta, ki se je sprehodil v smeri večjega kupa snega in si ga ogledoval kot začaran. Ni minilo več kot trenutek, ko se je iz drevja pokazal drugi in ga potegnil nazaj v zavetje dreves. Ni izgledalo kot da bi ga nameraval ubiti; ne, morala sta biti zaveznika, sicer bi prvega ubil še ko je bil zamoten. Drugi se je za razliko od prvega očitno zavedal, da je bil na odprtem preveč nezaščiten. Nathanaela je jezilo, da s te razdalje ni uspel razločiti njunih obrazov, kajti potem bi lahko predvidel kako bosta ravnala.
Nate je zapičil trizob v tla ter izvlekel lok in nastavil puščico. Zavezništvo dveh mu je predstavljalo večjo nevarnost od kateregakoli samega tributa. Tako je pozorno spremljal gibanje živih barv nahrbtnikov in las obeh fantov, čakajoč da kateri stopi na odprto in na pot puščice.

Ko ga je Kai potegnil nazaj, bi ga skoraj zabodel s trizobom, tako zelo se je ustrašil nepričakovanega dotika. Toda uspel je obvladati orožje in ga odmaknil še preden bi lahko naredil kaj škode. Zadihan in z napol odprtimi usti je poslušal Kaia in se mu s kimljajem glave pritrdil, potem pa končno zaprl usta. Za trenutek je premišljal dane predloge, potem pa se nasmehnil. "Tudi meni se zdi, da je nekdo tam. Če naju vidi na jasi, sva lahka tarča..." pomislil je, potem pa pogled preusmeril prek jase v drevesa in utrnila se mu je ideja. "Lahko se nekoliko odmakneva, potem pa prideva okoli do jase na drugi strani. Če bova dovolj tiho, bo tribut gotovo mislil, da sva odšla in imela bova prednost presenečenja. Kaj praviš?" Sneg, ki je bil med drevesi ravno dovolj visok, da je udušil korake, je bil tokrat na njuni strani, poleg tega bi ju drevesa odlično zakrila, da ne bi bila izpostavljena nepovabljenim pogledom z jase.

Kai je prikimal. "Hkrati ni nujno, da je sam. Ampak po vsej verjetnosti je, sicer bi se že zaveznika že odločila za napad..." je rekel in po trenutku premisleka stresel z glavo. "Ali pa tudi ne," je dodal, ko se je opomnil, da niso bili vsi v popolni pripravljenosti na vse. "Torej ne smeva na jaso," se je nasmehnil in skomignil z rameni. "Ali kamorkoli na odprto, prav." Ozrl se je okrog sebe, potem pa sam pri sebi prikimal. "To zveni kot mačka okrog vrele kaše, ampak nimava druge možnosti," je zamrmral, potem pa se ozrl k svojemu zavezniku. "Hodi ob deblih dreves. In to čimbolj blizu," mu je naročil in se počutil kot zaskrbljena mati, ki daje lekcije otroku. Ampak Kaya je še potreboval in ni ga hotel mrtvega. "Poskusi se osredotočiti na brlog s pogledom, jaz pa ti bom kril hrbet," je predlagal. Navsezadnje sta oba vedela, da bi Kai hitreje opazil vsiljivca in se ga znebil, če je slučajno nista bila sama. "Pojdi," mu je tiho naročil in s pogledm ponovno preletel okolico.

Pozorno je spremljal Kaieva navodila, potem pa mu prikimal, si popravil nahrbtnik ter pospravil kompas v žep hlač, saj ga zdaj ni več potreboval. Dokler se je držal dreves ravno dovolj daleč, da je še videl obrobje gozda, ni mogel zatavati. Prijel je trizob v roke in se kot rakovica premikal vstran z vsakim tihim korakom. Bil je silno hvaležen, da gozd ni bil poln listavcev, saj bi suho odpadlo listje pod plastjo snega ustvarilo pokajočo preprogo, tako da je bila njegova pot tiha in mehka, hladu pa čez čevlje ni mogel čutiti. Korak za korakom se je premikal proti nasprotni strani jase, ob tem pa si je komaj upal dihati, da ne bi povzročil kakšnega zvoka. Pogled od jase je odtegnil le toliko, da se je prepričal, da se ne bo zaletel v katerega od dreves, sicer pa je bila skoraj vsa njegova pozornost namenjena robu jase, ki ga videl le vsake toliko med debli večjih dreves. Dobro je napredoval naprej in prišel je že skoraj na drugo stran jase, tisto, kjer je bil kup snega bližje robu gozda.

Sneg zaškripa pod tvojim čevljem.

Oranžni in zeleni nahrbtnik, katerih barvi sta bili močno kontrastni (in s tem dobro vidni) na beli podlagi, sta se začela premikati med drevesi. Na srečo je bila večina dreves tukaj višjih, veje pa so se prav tako začenjale višje; to je hkrati omogočalo fantoma da sta se pritiskala ob debla, Nathanaelu pa zagotovilo da ju ni izgubil iz oči. Sploh ni rabil slišati škripanja njunih čevljev, da je točno vedel kje sta bila, čeravno mu je razmik dajal vedeti tempo korakov. Med debli je bilo dovolj prostora da bi ju brez težav zadel, vendar sta se gibala hitro, od debla do debla, poleg tega pa je bilo med njimi kar nekaj gozda. Razmišljal je če bi poskusil splezati na drevo in kaj hitro ovrgel to idejo; morda bi tako res lažje zadel enega od njiju, vendar bi ga drugi potem najverjetneje ujel na drevesu, s katerega bi lahko prišel le njemu v roke. Namesto tega je preračunal pot ki sta jo naredila odkar je prvi potegnil drugega z jase, ter hitro prišel do zaključka da se gibata v krogu okoli jase. Glede na njuno izmikanje in ubrano pot je pomislil le na troje; bodisi sta se hotela priplaziti okoli, ali da bi pobegnila stran ali da bi prišla na sredo jase z drugega kota, ali pa sta ga videla in sta mu hotela priti blizu med drevjem, kjer sta bila bolje zaščitena pred puščicami kot na odprtem. Slednje se mu je zdelo neverjetno s takšne razdalje, glede na to da je bil skrit za drevesom in v senci vej, vendar nikoli ni podcenjeval nasprotnika; morda je kateri od njiju odlično videl.
Napel je lok v njuno smer in čakal. Vendar tokrat ni čakal da se bo kateri od njiju ustavil na odkritem; ne, čakal je, da bosta nadaljevala v smeri, v kateri je predvidel da bosta nadaljevala. Z vsako drevo za katerim sta se skrila je predvidel pot do naslednjega in trenutek v katerem bo med debli kateri od njiju izpostavljen. In v nekem trenutku je eden od njiju storil prav to, Nathanaelova puščica pa je poletela proti njemu, ciljajoč sredino trupa.

Kayev nasmešek je vse bolj rastel. Zdaj je bil že tako blizu kupu snega, da je lahko videl sledi v snegu pred njim, ki so naznanjale, da je imel Kai prav. Kayu pobijanje sploh ni bilo po godu, toda če se mu bo uspelo dovolj mirno približati, bo morda lahko ujel drugega tributa brez orožja in sklenil še kakšno zavezništvo preden bi prišlo do klanja. Čeprav mu je bil Kai dober prijatelj, je bil Kay namreč navajen večje družbe in hotel je pokazati vsem gledalcem Iger, da so bili tributi lahko tudi pravi prijatelji in zavezniki. In potem... kar naenkrat je kriknil in v njegovi desni roki je bila zapičena puščica, iz rane pa je začela vztrajno liti kri. Utegnil seje umakniti le toliko, da je bil skrit za drevesom, potem pa je zdrsnil na tla, se oklenil puščice in iz oči so se mu ulile solze bolečine. Čeprav je poznal prvo pomoč, je bil tako šokiran nad izjemno bolečino, da sploh ni vedel, kako reagirati.

Nicky je bila v svojem zavetju. Kot zgleda so se koraki vedno bolj oddaljevali. Bila je izjemno srecna in je ze imela namen spustiti orozje. Nenadoma pa je zaslisala krik. Bliskovito se je obrnila k zvoku krika. Poznala je ta glas to je bil Kay. Hitro je svoje stvari, razen orozja zmetala v nahrbtnik, si ga obesila na ramenain skocila na povrsje. Skoraj bi jo kap. Znasla se je sredi boja. Sicer ni bil pravi boj. Kay je naslonjen na drevo in z poskodovano roko, lezal na tleh. Njegov najverjetneje prijatelj je bil tik za njim in kot zgleda je bil sokiran, saj fantu ni niti priskocil na pomoc. Za drevesom pa je stal Kay napadalec, fant z visoko oceno in s seboj je imel celotno orozarno. Nicky je bolje prijela sulico in zago. Lahko bi Kaya ubila, lahko bi ubila njegovega prijatelja, vendar tudi ta je bil dobro oborozen. Vedela je, da bo morala nekaj ukreniti. Vendar zaenkrat, bi bilo najpametneje pomagati Kayu. Hitro se je odpravila do njega, budno je pazila na oba druga tributa. Na polovici poti do njega pa se je ostavila. Obotavljala se je, nekdo od njiju bo zagotovo umrl, ce ne kar oba. Odlocila se je, da pocaka za trenutek. Trenutek, v katerem bo ugotovila svojo naslednjo potezo...

Kai, komaj lahko vidiš, da se je Kay zrušil na tla, že začutiš, da nimaš več tal pod nogami. Nadaljuj tukaj.


Nathanael je uspel pobegniti preden bi se mu lahko kaj zgodilo, zato ga na jasi ali v bližnji okolici več ni.

Niti toliko ni bil pri sebi, da bi lahko poklical Kaia. Samo hlipal je in se oklepal puščice, ki je še vedno štrlela iz njegove rane. Rahlo jo je potegnil proti ven, toda puščica je bila takšne oblike, da se je ne bi dalo izdreti ne da bi si raztrgal rano in to bi bolelo še bolj. Ni vedel, kaj mu je storiti. Če bi se spomnil tečaja prve pomoči, bi verjetno vedel, da bi moral puščico prelomiti, potem pa jo potisniti naprej, da bi jo dobil ven na drugi strani roke, toda trenutno sploh ni bil dovolj močan, da bi kaj takega zmogel. Potreboval je pomoč. "Kai," je zajokal, toda odgovora ni dobil. "Kai? Kdor...koli..." Potem je padel v nezavest in ura njegovega življenja je začela hitreje tiktakati. Če kmalu ne bo dobil pomoči, je bil prav gotovo mrtev.

Nicky je videla kako je Kai padel v votlino. Votlino smrti, do zdaj so v njej umrli vsi tributi. Obrne se, da bi videla kje je fant, ki je zadel Kaya, vendar fant je izginil. Na jasi je ostala sama s Kayem. Počasi se približa, vendar nekaj jo zaustavi. Kay ima v roki trizob in večnamenski nož. Kay je izjemno šibek in verjetno ga rana zelo boli. Nicky ima odlično priložnost za ubijanje. V roko prime sulico in jo močno vrže proti Kayovem srcu. Preden bi ugotovila ali sulica zadene svoj cilj, se obrne in hitro skrije za najbližje drevo. Če bi Kay hotel napadati jo je skoraj nemogoče zadeti. Ko je varno za drevesom se obrne proti Kayu in pogleda kje je sulica...

Nicky je videla, kako se je sulica zapičila v Kaya. Trenutek za tem je že slišala topovski strel. Vedela je, da je Kay zapustil ta svet. Odpravila se je do njega, ter videla, da ima odprte oči. Z kazalcem mu je počasi zaprla oči. Nato se je sklonila in mu vzela nahrbtnik. Iz njega je pobrala večino stvari, ki jih bo potrebovala. Iz roke mu je vzela trizob, večanemski nož ter mu iz rane izruvala puščico ter sulico. Bila je močno oborožena in pripravljena na spopad.

Zadetek. Ravno je še lahko opazil drugega od fantov, kako se je napol ozrl in strmoglavil navzdol, kakor da bi se dobesedno vdrl v zemljo. Nathanael se je hitro skril nazaj za drevo, se ozrl na vsako stran, nato pa stekel med debli nekoliko naokoli in stran od svojega prvega položaja. Vedel je, da bi lahko njegov položaj zlahka ugotovil kdorkoli, ki je videl s katere smeri je priletela puščica. Vendar pa tudi ni hotel zbežati predaleč stran, kajti dokler je imel še eno puščico in sovražne tribute na vidnem polju je bil v prednosti. Zato se je vrnil proti istemu mestu, le da z druge strani.
In sedaj je bil na takem položaju, da je imel dober pregled nad ranjencem, ki se je naslanjal ob drevesno deblo, ki bi ga obvarovalo pred vnovičnim izstrelkom, če bi Nate še vedno stal za istim drevesom. Ravno je napel puščico in fantu nameraval z njo skrajšati muke, ko je v sesedlo telo z druge strani priletelo kopje in mu odrezalo zadnji dah z ustnic. Črnolasec se je naglo umaknil nazaj za drevesno deblo in se prisilil umiriti svoje dihanje, katerega glasnost bi ga lahko izdala. Nato je zopet pokukal izza debla. Tributka svetlih las mu je obračala hrbet medtem ko je šarila po opremi padlega, zato je ni mogel spoznati. Izrula je puščico iz fantove roke. Nateu je bilo jasno, da bo edini način kako puščico dobiti nazaj preko njenega trupla. In ko je zagrabila za sulico, je točno vedel da se bo znova vzravnala ko bo uporabila vse mišice da jo dobi iz trupla. In s tem vedenjem je ustrelil še drugo in zadnjo puščico, ciljajoč sredino njenega hrbta.

Nicky je ravno pospravila stvari v nahrbtnik, ko je zaslišala nekaj. Obrnila se je in pred sabo zagledala konico puščice. Trenutek kasneje puščice ni bilo več pred njo, puščica je bila v njeni rami. Po telesu ji je švignila huda bolečina. Puščica ni bila zapičena globoko morda, kakšne 3 cm globoko in se je končala zapičena v kost. Kri ji je močno tekla in zmankovalo ji je časa. Hitro se je vstala ter z nekaj moči kar ji je ostalo stekla do Nathanaela. Najprej je v njega vrgla nož, nato še sulico. Ciljala je seveda njegovo srce. Od izmučenosti se je samo sesedla na tla. Oči je imela odprte in ni vedela kako dolgo bo zdržala, samo upala je lahko, da je orožje zadelo svoj cilj.

Neuspeh. Puščica je sicer zadela, vendar strel ni bil usoden. Kar je bilo še slabše; kljub temu da je izza debla gledala le njegova glava in bok se je nazaj za deblo umaknil trenutek prepozno, zato ga je tributka, za katero se je izkazalo da je bila Nicky Silence iz 3. distrikta, opazila. In še dobro da se je takoj umaknil nazaj za drevo, kajti mimo debla je takoj zažvižgal majhen zložljiv nožič, podoben kot ga je sam skrival v žepu, trenutek zatem pa je rob debla obrusila konica sulice, ki je z nekoliko spremenjenim kotom prav tako odletela mimo. Imel je srečo da se je nož vrtel, kajti plastični del v katerega se je rezilo zložilo je oplazilo njegovo levico; če bi bil nož v tem trenutku na drugi polovici obrata, bi najverjetneje sedaj imel tam grdo ureznino. Tvegal je hiter pogled okoli debla in takoj spet umaknil glavo. A bilo je dovolj, da je lahko videl da dekle sedi na tleh okrvavljena in vsaj navidez brez orožja. Poleg tega jo je k tlom vlekel težak in prenapolnjen nahrbtnik, katerega teže poškodovana rama najverjetneje ni vež prenesla.
Vendar ni bilo v njegovi naravi da bi tvegal. Spustil je lok na tla, saj mu ni več koristil dokler ne bi dobil nazaj puščic, ter izvlekel meč. Prepozno se je spomnil na trizob, ki ga je pozabil zapičenega v tla na mestu s kjer je ustrelil fanta. Počasi, previdno je stopil izza debla, ki ga je že obvarovalo pred dvema napadoma, pričakujoč da bo v njegovo smer zopet kaj priletelo. S takšno previdnostjo se je približal tributki, ravno dovolj daleč da jo je imel na dosegu konice meča.
"Žal mi je," je dejal in zamahnil vodoravno v višini njenega vratu, upajoč da ji bo tako prizadejal hitro smrt, brez nepotrebnega trpljenja. "Ti ali jaz."

Nič ni zadelo fanta. Njene oči so komaj ostale odprte. Videla je odsev Nathaneala, ki se je počasi približeval. V roki je imel meč. Od nje je bil oddaljen komaj kakšna 2 metra. Nicky je dvignila trizob in ga z nepoškodovano roko močno vrgla vanj. Ciljala je njegov trup. Trenutek za tem je že čutila mrzlo nit na vratu. To ni bila nit, ampak meč. Nicky je zaprla oči in čutila je samo nekakšen pritisk, ki jo vlekel stran, stran od nje same. Prepustila se mu je in ko se je obrnila je videla samo sebe, kako mrtva leži naslonjena na drevo. Okoli drevesa je ležalo vsajše 14 kopij Nicky. Vendar vsaka od njih je predstavljala eno leto njenega življenja. Ko je tako vedno bolj zapuščala zimsko jaso, se je še zadnjič ozrla in videla Nathaneala. Njen trizob ga ni zadel. Zadnja želja preden je do končno odšla je bila, da bi Nathaneal zmagal. Samo tega se je še spominjala. Zaprla je oči in se prepustila nevidni sili, ki jo je odnesla daleč stran.

Nathanael, kot da bi se pod tabo kar naenkrat odprla tla zagledaš luknjo tik pred seboj. Potem se poleg te pojavi še ena in še ena, dokler niso povsem vse lopute, ki se nahajajo v stropu jame odprte. Iz večih lukenj se zdaj spustijo tudi platnene lestve, med drugim iz ene, ki je tik pred teboj. Po tem, ko Kai napiše, da spleza iz jame, se bodo lopute zaprle. Če ga prehitiš, se bodo lopute zaprle za tem, ko se ti spustiš v jamo.

Arena mu ni pustila niti trenutka da bi pokojni izkazal dolžno spoštovanje. Komaj se je oglasil top, že so se vsepovsod začele vdirati luknje v tla. Tako drastična sprememba arene je bila skorajda nedvoumen znak za finale. Tudi če bi šlo le za navaden poseg upravljavcev je bila tempiranost takoj po Nickyjini smrti preveč očiten, da bi šlo za kaj drugega. To je pomenilo da je ostal sam s še enim tributom.
Hitro je izvlekel puščico iz Nickyjine rame, pobral še drugo, ki jo je sama izvlekla iz fanta, nato pa stekel nazaj do drevesa za katerim je pustil lok, izmikajoč se odprtinam v snegu in z mečem sekajoč lestve, katerih platnene vrvi so pod kapitolskim jeklom popustile brez odpora.
Ko je dosegel drevo, si je vzel trenutek da je zajel sapo, takoj zatem pa spravil meč na lahko dosegljivo mesto za pasom. Iz nahrbtnika si je vzel par grižljajev suhega mesa in spil nekaj požirkov vode, nato pa ga pustil ob drevesu. Zalog najverjetneje ne bo več potreboval, če pa bi se zmotil pa je vedel kje jih najti.
Pripravil je lok in prijel eno puščico skupaj z ročajem loka, drugo pa nastavil na napol-napeto tetivo. Stalno se je oziral okrog sebe, kajti vedel je, da so se luknje v tleh odprle le z enim razlogom; da bi drugi preživeli tribut lahko prišel ven. In nameraval ga je počakati na terenu kjer je imel prednost, še posebej glede na to da bi morala biti kakršnakoli glava dovolj kontrastna s snegom za njo, in s tem lahka tarča.

- nadaljevanje iz jame -

Zaradi dima je bilo vse bolj megleno, ampak je pa ustvaril dimno zaveso, ki jo je hotel. Najprej je previdno preveril površje, čeprav je bilo zaradi dima vidno bolj malo stvari. Nekaj časa je še čakal pri luknji, ker tam ni bilo toliko dima kot v jami in je lahko skozi zaščitno masko vsaj kolikor toliko dihal, potem pa se je premaknil in stekel za najbližje deblo. Imel je oster vid – moral ga je imeti, da je sploh lahko prišel v šolo za tribute. Premaknil se je in obenem s pogledom spremljal okolico in se držal debel dreves. Potem pa ga je zagledal nedaleč stran, ko je končno prišel dovolj daleč – komaj odstopajočega, a vendar. Izdali so ga temni lasje, ko se je premaknil. Vzel je sulico in jo vrgel proti njemu, ne da bi pustil dimu, ki se je valil iz tal, da bi ga motil.

Kai, ker je kovina privezana na tvoje telo hladna te zebe in se treseš. Med metom zato ne moreš točno ciljati, poleg tega pa te moti še dimna zavesa.

((Hmm, zanimivo kaj vse Kai počne. Če sem prav dojel, si ukroji in sešije skupaj masko, razporedi naokoli trupla (ki tudi močnemu človeku poberejo kar nekaj energije in napora), zažge s stopljenim snegom, ledom, in mlakami krvi premočeno tkanino, ter na koncu še spleza po lestvi in vrže sulico v oblaku dima. Poleg tega da nekdo, ki si na hrbet priveže nabutan nahrbtnik, samostrel, 2 noža, meč in sulico, ter vse skupaj prekrije z jakno (ki se začuda kljub orjaški grbi ne strga) verjetno rabi kar dolgo da tako neenakomerno otovorjen sploh spleza po lestvi ne da bi padel vznak, ali da izvleče želeno orožje. Upam samo, da nisi pričakoval, da bi ves ta čas Nate čakal na mestu.))

Po minuti ali dveh čakanja je Nathanael postal nemiren. Tribut v jami je moral bodisi že splezati ven nekje drugje, bodisi se je odločil čakati v jami v upanju da bo on prišel dol. To mu je dalo priložnost, da se na prihajajočega še bolje pripravi. Iz nahrbtnika je vzel kos sušenega mesa in ga nataknil na vejo drevesa, na mestu, ki je bilo z lahkoto vidno. Zatem se je tiho in sklonjeno premaknil krožno nazaj glede na svoj prejšnji položaj, tako da je bil od njega sedaj nekoliko odmaknjen, vendar pa ga je imel še vedno v vidnem polju. Tedaj pa se je začel iz luknje valiti majhen, a vztrajno večajoč se oblak dima. Vonj po zažganem se je mešal z vonjem po skurjeni tkanini, plastiki, ter žgočemu mesu. Nathanael je upal, da je drugi tribut zakuril svoje zaloge hrane in oblačila. Alternativa je bila preveč... neprijetna. Vendar pa mu je s tem poslal jasen signal; prihajal je gor, in ni hotel da bi njegov nasprotnik vedel kje.
Ni trajalo dolgo, ko se je v deblo zraven kosa mesa, ki ga je bil nasadil na vejo, zapičilo kopje.
"Auuuu!" je zatulil v trenutku, kakor da bi bil resnično zadet on in ne deblo zraven kosa mesa. Namenoma se je drl zelo glasno, kajti glasnejši ko si bil, težje je bilo določiti od kje je prihajal glas. Z očmi je sledil smeri iz katere je priletelo orožje, a njegov pogled se je ustavil nekje sredi oblaka dima. Bil je dokaj prepričan da je lahko videl temnejšo liso v dimu, vendar ni hotel tvegati puščice za tako negotov strel. Namesto tega se je zopet skril za drevo, tako da je imel med sabo in oblakom dima deblo, ter čakal da bo tribut prišel bližje.

Prosim, da oba pazita, da pišeta naslednje poste dovolj realistično, sicer bo arena morala ukrepati. Poleg tega naj posti ne bodo tako dolgi, saj tako drug drugemu kradeta čas.

(oh kay? glede na to da ima kai dva noža si brez problema odreže kos neke jakne ali nečesa pač, poleg tega sem pa glede na njegovo opremo domnevala, da je dokaj logično, da si je vse skupaj pač zavezal okrog ust in nosu. ampak ja, prav, my bad, bom od zdaj naprej ob podobnih akcijah si vzela čas in vse podrobno opisala. ;D )

Kai je zaslišal zvok glasu, ampak vsekakor ni mogel določiti izvora. Prekleto. Je pa tako vsaj sklepal, da zadnji preživeli tribut ni bil Kay, ker je bil glas, ki ga je slišal, povsem drugačen. Nekoliko višji, morda? Ni se spoznal na zvoke, ampak glas je bil moški in vsekakor ne Kay. Dobro. Dejansko ga je vsa situacija nekako spravljala v nejevoljno. Že pred nekaj trenutki se je znebil vse nepotrebne krame na svojem telesu in nahrbtnik je pustil tam, potisnil noža v žep, vzel meč v roko in samostrel pustil na hrbtu. Zeblo ga je. Prekleto, dokler ni vedel, kje se tepec skriva, ni mogel prav nič. Moral je priti bližje, zato se je odpravil in obenem ves čas spreminjal smer teka, s katerim se je ogrel in da je bilo težko ugotoviti smer, kamor je bil namenjen, poleg tega pa je še vedno pazil, da je imel vedno nekje v bližini drevo, čeprav je dejansko komaj čakal, da bi se začel pravi boj. Zdaj je lahko samo upal, da se bo njegov nasprotnik boril kot pravi moški.

((Samo komentiral sem kar sem razbral iz tvojega zadnjega posta v jami in nadaljevanja na jasi. Drugače kot iz postov pač ne morem vedeti kaj Kai počne ))

Načrt je deloval. Slišal je lahko hitre korake po snegu, ki je segret od vročega dima švistel od hitro gibajočih se čevljev. Tribut je tekel, in glede na zvok se je približeval, čeprav ni tekel v ravni liniji. Nathanael je tvegal pogled izza debla in ravno še opazil podlaket in golenico, ko sta izginili za deblom nedaleč stran. Napel je lok ter ga usmeril ob deblu, nameščen tako da je izza zaščite lesa gledala le njegova glava ter roka z orožjem, pripravljen da ustreli takoj ko bi se tribut prikazal izza drevesa. In drugi tribut ga ni pustil dolgo čakati, kajti očitno je bilo, da se ni imel namena za dlje časa skriti za trenutnim deblom. Takoj ko je Nate videl da se je njegova postava odlepila od drevesa je ustrelil naravnost proti sredini zgornjega dela njenega telesa, nato pa se takoj umaknil nazaj za deblo. Namesto da bi počakal in pogledal če je zadel (ter s tem tvegal da bi ga opazil in napadel drugi tribut), je naglo namestil novo puščico na jahača ter še vedno skrit za deblom čakal na najmanjši zvok, ki bi mu izdal če in v katero smer se tribut premika, pripravljen da ga pokonča, če bi bilo potrebno.