Zahodna oaza

Alex je spustila dekle predse in opazovala njen hrbet, medtem ko sta hodili. Za enkrat je ni nameravala spustiti izpred oči niti za tisočinko sekunde. Alexandria ni zaupala nikomur, še svoji lastni družini ne. A to dekle je izgledalo tako nemočno in Alex se je je vse prej kot bala. Jo je podcenjevala? Mogoče ja, mogoče ne. Vsekakor pa je bila previdna kot še nikoli prej - pravzaprav ji prej nikoli ni bilo treba biti. Sedaj pa se je vse odvijalo tako hitro... Premagala je neznansko željo, da bi dekletu z mačeto presekala vrat in, kot da se ni nič zgodilo, premikala naprej. Spregovorili nista niti besede in rjavolaski je to popolnoma ugajalo. Tako ali tako ni vedela, kaj bo prišlo iz dekletovih ust, najbrž spet kakšne prazne besede o njenem obvladovanju orožja. Zavila je z očmi ter naredila še nekaj požirkov iz steklenice. Ni imela niti najmanjšega pojma, kaj bi tekočila v njej bila, a zdela se je užitna. Hodili sta in hodili, tako dolgo, da je Alexandria Nightbird izgubila smisel za čas. Sonce se je počasi začelo spuščati in Alex je končno spregovorila. "Kmalu se bodo zaslišali topovi, Ava. Izvedeli bomo število mrtvih," je oznanina in skoraj istočasno opazila nekaj zelenega na obzorju. Počutila se je, kot da bi ji že sam pogled na oazo vlil novih moči.
Po nekaj dolgih minutah hoje sta prispeli do kopice zelenih dreves. Alex se je nasmehnila in se vsedla na tla, se sklonila k vodi in pila. Čeprav je bila dokaj nezaupljiva celo do le-te, je žeja opravila svoje. Napolnila je še prazno stekleničko in nato opazovala vodo, v roki pa je vrtela mačeto. "Jutri grem naprej. Zate mi je vseeno. Naj ti bo usoda naklonjena," je rekla črnolaski od sebi in jo pogledala.

Ava še nikoli ni toliko časa hodila v tišini, popolni tišini. Slišala je le težko sopihanje obeh deklet in pesek , ki se jima je udiral pod nogami. ''Ja,'' ji je le rekla v odgovor, ko je Alexandira le prelomila neprijetno tišino. Končno je zagledala visoka drevesa med katerimi je tekla majhna reka. Če bi tej tanki linji vode sploh lahko rekli reka. Usedla se je na tla v senco drevesa in opazovala Alex ki se je z mačeto igrala ob vodi in napolnila svojo steklenico. Ario je izčrpalo sonce in utrujenost ter odločila se je da bo to naredila kasneje. Izpila je le nekaj požirkov vode in se naslanjala na steblo palme. Sonce je že skoraj zašlo a dvomila je da bo enako z vročino. Dekle jo je gledalo iz viška in niti pomislilo ni kakšne zmožnosti ima Ava. Aria ni niti za trenutek pomislila ali podvomila da so njene kakorkoli manjše ali večje kot njene same. Vedela je da je Alex močna in lahko daleč pride.
Premagovala jo je utrujenost in spanec a borila se je saj Alexandrii ni zaupala in ves čas je skoraj spala z odprtim enim očesom. Še vedno nista spregovorili niti besede razen tega da bodo kamlu slišali tope in oznanili bodo mrtve. Upala je da jih bo čim več in bo s tem čim hitreje lahko odšla s te peklenske mučilnice. Z vsakim mrtvim je bila korak bližje domu. 3. okrožju. Spet je zaslišala močan glas ki ji je odmeval v glavi ob dremanju. ''Ha? Aja. Ja. Ti kar. Mislim da grem s teboj ali pa grem proti jugu.'' je rekla, ''Kamor koli že greš.'' je še nesmiselno dodala in upala da bo rjavo lase dekle to dojelo kaj je mislila saj se ji ni ljubilo niti govoriti.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Vsakič, ko je nekomu prenehalo biti srce, se je oglasil ta zlovešči zvok. Prevečkrat, tistega dne. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na nebu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 11 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat:
http://death.roll.tv/t24-27-igre-lakote#408

Ko se povsem znoči vaju zmoti/zbudi glasno šumenje. Kar naenkrat je videti, kot da tla v oazi migotajo. Toda ko bolje pogledata vaju preseneti, da je celotna arena polna živo rdečih mravelj velikih za palec odraslega človeka -- in nekaj jih je že uspelo splezati na vajine čevlje in smukniti pod vajine hlačnice! Mravlje prekrivajo vsak centimeter oaze... in niti centimetra puščave izven oaze. V nogah že začutita nekaj bolečih ugrizov, ki postanejo tudi rahlo srbeči.

Ava je spet padla v rahel spanec in zbudil jo je glasen zvok. Dražvna himna kateri je sledil močan ter svečan glas. Ava je v trenutku odprla oči in se zagledala v temno nebo na katerem je so se menjavale slike padlih tributov. Stegovala je prste in šepetaje štela slike. ''1..2..4..6...11.'' je slišala le sama sebe. Le še trinajst. Le še trinajst nas je. je zamšljeno zrla v nebo in se spomnila na prazno steklenico ki je ležala poleg nje. Potopila jo je v vodo, na gladini pa je videla mehurčke zraka. Steklenica je bila polna in naredila je požirek zatem pa si jo tesno zavezala za pas. V naslednjem dnem je pričakovala da bi lahko dehidrirala zato ni hotela tratiti z vodo. Ozrla se je proti Alexandrii ki je nemo sedela nekaj metrov od nje ter se ozirala po oazi in nebu. Aria je skomignila z rameni in si začela mrmrati pesem ki so jo v njenem okrožju pogosto peli. Veke so spet postajale težke s tem pa tudi telo.

To noč s spancem ni imela sreče. Spet se je zbudila in pogledala proti njeni 'zaveznici'. Spala je kot ubita. Aria se je popraskala po nogi in prijela nekaj mesnatega ter polglasno kriknila. V trdi temi ni videla kaj se dogaja okoli nje, a komor je položila roke se je dotaknila Tistega. Telo je obrnila proti mesečini in prepoznala ogromne mravlje. Mravlje Plenilke. ji je takoj šinilo čez glavo. Začela je glasno kričati in iz telesa preganjati mravlje. Na nogah je začutila bolečino treh pikov. Kolena so se ji šibila in zajela jo je groza. Pograbila je sulico s tal in začela teči. Medtem je brcnila Alexandrio ta pa se je v trenutku zbudila.

Ava Aria je tekla in tekla in le upala je da ji Alex sledi. Ni se hotela ustaviti, kljub neznosnim bolečinam v nogah in trebuhu. Zgrudila se je na tla le nekaj centimerov stran od meje oaze. Vsaj skelpala je da je tam meja saj nobena mravlja ni prestopila te navidezne črte. Sesedla se je na tla in začela ječati ter si vleči hlače proti stegnom da bi videla kakšno je stanje. Mravlje so si utrle pot pod njeno kožo ter izpustile strup, katerega bolečina je občutna v trebuhu in prehaja v glavo. Mravlje so mirovale saj so ostale brez kisika. Zaradi tega si je oddahnila a niti približno ni vedela kako jih bo dobila ven in kdaj bo minila bolečina. Ni poznala posledic in sama sebe je poskušala prepričati v najhujše kar lahko sledi.

Dekle ob Alex je utonilo v spanec, a dekle iz 1. distrikta ni moglo zaspati. Ne, ker ni zaupala dekletu, in ne, ker so jo vedno, ko je zaprla oči, začele preganjati podobe, ki ji niso bile niti najmanj všeč. V njih se je pojavljala ona, ki je umirala na sto in en način. Saj ne, da jo je bilo strah smrti, a v tem dnevu jo je srečala že tolikokrat, kot nikoli prej... Zaslišala se je himna in prikazale slike padlih tributov. Alex jih je nemo opazovala in v mesečini so njene obrazne poteze izgledale mehkejše kot prej. Ko se je nad areno spet spustila tema, je vstala in vzela vrv. Z njo si je pomagala pri plezanju na palmo in ko je prišla na vrh je sklatila nekaj banan, ki so visele tam. Ko je pogledala na tla, jo je skoraj zagrabila panika: prej ni opazila, da so palme tako zelo visoke. Počasi se je spuščala na tla in pobrala banane, ki so prislate v puščavskem pesku. Eno je pojedla, drugo vrgla Avi in preostali dve vtaknila v svojo iz rute narejeno culo. To si je ponovni zavezala za pas, če jo je imela pri sebi se je počutila varneje.

Iz spanca so jo zbudili kriki in precej odbro namrejena brca. Na sebi ni čutila ničesar, spala pa je dobro, kot že dolgo ne. V paniki se je ozrla okoli sebe in... vse je bilo rdeče. Najprej je pomislila, da je to kri, a v naslednjem trenutku je začutila ostro bolečino v peti in skočila na noge. Kaj kmalu ji je postalo lasno, da so to mravlje-nagonsko je v roke prijela mačeto in zamahnila po parih, ki so ji prišle preblizu. Tisto v čevlju je zmečkala, a leva peta jo je še vedno peklensko bolela... Orožje si je zataknila za pas in jezno začela teči za Avo, ki je že prišla do roba oaze. Zdelo se ji je, kot da mravlje točno vedo, na katerem ozemlju so lahko in kje ne smejo biti, v puščavi ni bilo niti ene. Ko je pritekla do nje, je opazila da je z njo še veliko slabše. Alex je imela nekaj pikov po nogah in enega res zoprnega na peti, drugega pa ne. A če je Ava ne bi prebudila... bi imela mnogo resnejše poškodbe, ki jih po vsej verjetnosti ne bi več čutila. Ko je videla mravlje, zarite pod njeno kožo, je privzdignila obrvi. "Nimam pojma, kako ti je to uspelo. Lahko bi olajšal trpljenje in ti ker takoj odsekam glavo. Kaj praviš?" je rekla sarkastično in si podrobneje ogledala njene rane.

Ava je zrla v groznih bolečinah proti Alex, ki je bila boj z prokletim mrčesom. Začela je preklvati ustvarjalce iger. Ni morala dojeti, da so ljudje lahko tako podli. Vsaj misli še ne morejo brati, zaenkrat. brez brižno pomislila, ko je zagledala kako teče Alex proti njej z eno šepajočo nogo. Ustavila se je pred njo in sopihajoče opazovala njene poškodbe. Njene so bile mnogo blagejše kot Avine. Ob njenem čisto neprimernem komentarju jo je srepo pogledala izpod čela in pred očmi se ji je začelo megliti ter pred njo so začele poskakovati pisane pike. Z glavo in pogledom je begala okoli. ter iskala nekaj kar bi ji lahko pomagalo, zaman. ''To..Ni.. Uspelo meni. To je uspelo..Njim. '' je šepetaje rekla. Jezik se ji je v ustih kar obračal in blago je čutila kateri kol del svojeag telesa. Nankrat se ji je stemnilo pred očmi in zadnja misel ki jo je uspela sestaviti v glavi je bila: >upam llahko, le še na to da je Alex tako dobra in me ne bo pustila na cedilu<.

Za trenutek je pomišljala, nato pa vzela v roke vrv. "Zavedaj se, da ti rešujem življenje. In bolje zate, da si mi hvaležna zato," je rekla in upala, da si bo na nek način pridobila zavarovanje pred Ario. V roke je vzela vrv in z njo zavezala njene noge mali nad koleni in upala, da bo s tem zaustavila strup. V to je sicer dvomila, a upanje umira zadnje, tako pravijo. "Bolelo bo," je povedala Arii, ko je v roke vzela svoj lovski nož in se približala njeni bledikasti koži. Naredila je majhno zarezo pri delu, kjer se je v nogo zarila mravlja, in prekleto žuželko nabodla na konico noža. Počasi jo je izvlekla izpod kože in ignorirala vse zvoke, ki jih je spuščala ranjenka. Ko je bila ogabno rdeča mravlja -zdaj tudi zaradi krvi- dokončno zukaj, se je Alex nasmehnila. Vrvi okoli Ariinih stegen je še bolj zategnila, nato postopek ponovila pri drugi mravlji in pri tretji... Imela je občutek, da ji je rešila življenje. In ta je bil naravnost... ogaben. Skrenila je s poti, ni bila več tisti stroj za ubijanje za katerega se je imela prej.

Aria je na vse pretege hotela odpreti oči in začela kričati naj neha. Ava je slišala vse a ni morala ničesar več reči. Iz sebe je izstisnila le glasove za katere si nikoli zavedala, da je tega zmožna. In doživljala je tako bolečino, katere si ni nikoli predstavljala. Alex ji je nekaj govorila in Aria ji je hotela odgovarjati, spet zaman. Hotela je iztrgati mravlje iz Alexandrio je hotela odriniti daleč od sebe. A vedela je da jo rešuje. Zavedala se je da jo je strup mravelj ohromil a ni razumela zakaj se to ni zgodilo to tudi njej. Kakorkoli že te minute so se vlekle kot dolge ure in ure ki jih je v tišini preživljala doma z očetom in brati v dnevni sobi. Vsi so bili tiho, tako tudi ona. Le upala je da bo nekdo drug ubil Alexandrio saj ni bila prepričana da bi jo sama lahko. Zanjo pa ni dvomila da bi ji bil problem preklati glavo na dve polovici kateremu koli tributu kot tudi Arii. Nož je spet zarezal v njeno kožo na levi strani njenega desnega stegna in spet mučni trenutki ko je Al iz nje vlekla mravlje. Ari spet ni čutila nobenega dela telesa in ni slišala Alex. Zaradi tega se ne bi pritoževala saj je bolje da ne čuti in ona hitro konča kot pa da to traja v gorznih bolečinah.

Še zadnja zareza, še zadnja ogabna žuželka se je ločila od Ariinega telesa. Alex je pomislila, da jo morala biti to dokaj spektakularna predstava za občinstvo, malo manj pa za tributinjo iz okrožja elekrtike. Sedaj sta bile tam, sredi puščave, in čeprav je le nekaj metrov stran od njiju kar mrgolelo malih rdečih pošasti, se je počutila varno. Vedela je, da ne bodo prestopile nevidne meje, na nek način je bila prepričana v to. Opazovala je Avo in njene noge, ki so rahlo krvavele. Desna je bila občutno bol ranjena kot leva... Alex je ignorirala srbečico v njeni peti in se stegnila do dekletovega vratu ter ji odvila šal. Zavila ga je okoli noge, ki je bila bol ranjena. Svoj šal je potrebovala za prenašanje stvari in zato je druga niga ostala nezavarovana. Alex je nagnila glavo na esno in pogledala dekle, ki jen tam ležalo kot mrtvo. A je dihalo. "Naredila sem, kar sem lahko. Ureznine niso velike. Mogoče je v tebi ostala kakšna mravljina noga in se bo kaj zagnojilo, a vsekakor bo bolje kot da bi vse skupaj pustila tako, kot je bilo," je zamrmrala in pogledala nekam v daljavo. "Kam zdaj?" je rekla, kot da da bi ji kdo sploh lahko postregel z odgovorom.

Aria je spet počasi začela prihajati k sebi in čutila je kako je Alex močno zategnila šal, ki ga je vzela z njenega vratu okoli njene noge. Slišala je vsako besedo ki jo je rekla Al in ob omembi da je morda kakšna noga ostala v njenm telesu se ji je v želodcu začelo obračati, - a biila ji je hvaležna da ji je rešila življenja in zdaj je njena dolžnica. Kako je sovražila to!- še bolj pa se ji je začelo gnusiti ko je pomislila zagnojitev. Spet se je poskušala premakniti in končno je bila osposobljena. Rahlo je premaknila levo nogo in to je bilo vse. Prekleto! je spet začela preklevati v mislih in se jeziti na ves svet. Na ljudi , ki pošljejo ljudi , ki imajo še vse življenje pred sabo v brutalno pobijanje, poleg tega pa se še igrajo s naravo okoli njih. Preklevala je vse kar je poznala. Organizatorje, ustvarjalce.. Vse! Kapitol in.. Ne njih pa ne. Svoje okrožje tako preklemano pogrešala. A zdaj ni mislila na to. Spet se je lahko premikala. Vedno bolj, postopoma.

Kakor od nikoder se iz nevidnega zrakoplova spusti srebrno padalce, ki nosi istobarvno ovalno kovinsko škatlico, ter pristane nedaleč od Alexandrie Nightbird. V njej se nahajajo tablete proti alergijam. Alex več kot očitno nima težav z reakcijo na strupe, ima pa jih Ava.
Zraven se nahaja majhen listek, na katerem je natipkano: "V tvojih rokah je."

Tiho je klečala tam in mirno prenašala Avine kletvice. Da, tudi sama je bila jezna, a hkrati radostna. Začutila je pravi duh iger, začutila je upanje. Opazovala je Avo, ki je usposabljala svoje nekoliko otekle ude in najbrž ni opazila predmeta, ki je pristal ob njima. Alex se je nasmehnila in prebrala sporčilce. Vstala je, vedoč da jo spremljajo kamere, in v nebo poslala poljub, kot je to storila na intervjuju. Nato je Avi na roko stresla tri tablete, v drugo pa ji stisnila steklenico vode. "Slišala sem, da so te mravlje užitne če jim odstraniš strupne žleze," je rekla in pogledala proti morju žuželk. Da, bila je lačna, skoraj sestradana. In konec koncev... Šele sedaj ji je postalo jasno, zakaj te igre kličejo Igre lakote. Alexandria je šla že čez marsikaj, a da bi bila lačna... "Nekako zakuri ogenj," je naročila črnolaski, "za zajtrk bodo pečeni žužki z bananami. Razen če imaš boljšo idejo?" Ko je povedala to, je vstala in prijela v roke lovski nož. Stopila je do mravelj in eni ločila glavo od telesa.

Aria je izpila nekaj požirkov vode iz steklenice in požrla nagnusne tablete ki ji niso in niso hotele zdrseti po grlu. Pogledala je v enbo in komajslišno zašepetala: ''Hvala.'' je še nekaj časa zrla v zvezdnato nebo potem pa se obrnila proti vzhodu kjer se je začela delati zabrisana sivina kar je pomenilo da bo kmalu celotno puščavo objelo sonce. Telo je še vedno težko premikala a bilo je mnogo bolje kot prej. Ko je začela Alexandria govoriti o tem da bi jedli žuželke - mravlje - je mislila da se le šali a ko ni videla nasmeška na njenem obrazu je dojela da se ne. Resno je mislila s tem da naj zakuri ogenj in da bosta spekli peklenske mravlje. Vsaj banene bodo poleg. Se je Aria nasmehnila kot se je le mogla zaradi še vedno otdralih mišic na obrazu. Zgroženo je pogledovala proti Alex ki se je spet borila z mravljami in metala telesa mravelj proti njej. Pogledala je kako bi lahko zakurila ogenj a ni našla nobene prave stvari. Seveda. je pomislila in zaklicala: ''Lahko prinseš še malo lesa?'' je rekla in postrani pogledala proti njej. Ob pogledu na mravlje so jo spreletele mralvjince še, dlake pa so se ji postavile ob ponosvni misli na to hrano. A upreti se ni morala saj je bila res lačna. konico svoje sulice ja začela drgniti ob mačeto Alexandrie ki jo je pustila tu. Okoli jekla se je začelo iskriti in ponosno se je nasmehnila.

"Kaj predlagaš? Da posekam palmo?" je nekoliko jezno izjavila Alex, mentem ko je pokončevala mravljo za mravljo. Hvala za zajtrk, Game Maker, je pomislila in se nasmehnila. Močno je dvomila, da so pričakovali takšen razplet dogodkov in ona je rada presenečala. Tokrat pa je bila sama na vrsti za to, da se začudi: črnolaska je ustvarjala neke iskrice. "Zažgi mravlje, zaradi mene," je rekla in opazila, da perfektno uničuje svojo lastno sulico, natančneje njeno konico. Dokler pa je ostajala stran od rezila njene preljube mačete, ji je bilo prav in ni rekla ničesar. Rdečina ob oazi je imela sicer še vedno isto obsežnost, a Alexandria je sklepala, da imata mravelj dovolj. Še nekaj jih je zmetala k Avi, nato pa se odpravila do nje.

''Ja lahko pa odsekaš kos lubja?'' je rekla in jo pogledala izpod čela ter privzdignila obrv in se posmehljivo nasmehnila. Alexandria je pčasi pridobivala Avino zaupanje in to je Aria razžiralo saj si je dopovedovala da v areni ne bo zaupala nikomur. Alex je vzrajno metala mravlje proti Arii, njej pa je po nekaj poskusih uspelo zakuriti ogenj, ''Jebenti!'' je glasno zaklela in odvrgla sulico na tla skupaj z mačeto, ker je šele zdaj doumela da uničuje svoje orožje. Z rokami je podprla glavo in se zagledala v nebo. Ponoči je tako ledeno da so Arii zmrzovali prsti in je drgetala z ustnicami, toda spomnila se je včerjšnega dne in vročine na kateri se komaj premikaš. Pred očmi je kar videla je ustvarjalce iger in temperaturno letsvico in kako se poigravajo z njo. V svitu se dim ognja ni preveč videl in vedela je da morata čim prej pogasiti ogenj ali iti naprej saj to privablja druge tribute ki so željni njune krvi. Zdaj pa se ji je posvetilo da bi lahko ubrali tudi drugo možnost. Lahko bi osatli tu in se bojevali z drugimi ter bi bili vedno bližje njunima okrožjema.

Alex je samo zavila zm očmi in stopila do Ave. Ker ji je uspelo zakuriti ogenj na mravljah, ji je bilo jasno da bodo nekatere izjemno neouksne, zažgane seveda. A ostale... no, imeli sta jih veliko. Pa vendar to ne bo obrok, ki bi si ga Alexandria želela po tako napornem dnevu in noči. A imeli sta ogenj in v roke jo je takoj manj zablo, hrbet je bil popolnoma druga zgodba. Iz stekleničke je splia še zadnje kaplje, ki so ostale od Ariinega požiranja tablet. Upala je, da se bodo mravlje kmalu umaknile. A dokler so še bile tu, so bile odlično kurivo in Alex jih je 'nasekala' dovolj, da bi obenj lahko horel še nekaj ur. Ulegla se je zraven ognja in obazovala plamene, ki so švigali iz mravljih trupel. Ogaben prizor. Alex je poskušala odmisliti tisto pod ognjenimi zublji in opazovala samo te oranžkaste prikazni, ki so se dvigali proti nebu. Zeblo jo je, to je že res, a pretirane sile ni bilo. "So tvoje rane kej boljše? Dobro, spi, Aria," je rekla, čaprav jima ni preostalo več veliko noči.

Po nemirnem spancu se zjutraj zbudita prezebli in z bolečimi mišicami, vendar pa je oaza zdaj povsem prazna in v njej ni živega bitja razen občasne neškodljive žuželke, ki pobrenči v okolici vode. Celo mravlje, ki sta jih zažgale, so čez noč izginile.

Ava se ob močnih bolečinah ki so se ji vile čez celo telesu zbudi v svetel dan. Noč v kateri je potonila v trden spanec je zašla in močno sonce jo je bodlo v oči. A mraz še vedno ni izginil. Roke si je pomela in si z roko lase spustila da so ji padali po ramenih in hrbtu. Razgledala se je in široko odprla oči ter spodnja čeljust se ji je skoraj povesila do tal. Zdaj pa je bila res presenečena. Nikjer ni bilo nobene sledi o kakršni koli mravlji. Niti tiste kakšnega koli ogorka mravelj katere sta požgali. Z rokami si je pomagala vstati in z nogo previdno stopila čez nevidno mejo čez katero mravlje niso šle. Nič. Začudeno je začela stopati proti vodi in na hitro si je umila obraz in roke ter na pol v teku odšla do Alex ter jo grobo butnila in pobrala svoje stvari.

Aria je še nekaj časa čakala na Alex a ni videla nikakršnega odziva. Očitno je tako trdo spala da je niti njen udarec ni zbudil. Na enkrat so njene misli postale zlobne in na obrazu se ji je pri risal hladen nasmeh, a obraz je ostal neizrazen. To je hotela saj je hotela to prikriti pred občinstvom katero jo je ves čas spremljalo. Pogledala je okoli sebe kot da jo bo kdo videla, čeprav je vedela da ni nikjer ne duha, ne sluha o komur koli razen Alex. Sklonila se je in previdno vzela Alexandrin lovski nož ter steklenico polne vode. Steklenico je obesila za pas poleg druge, velik nož pa s težavo zbasala v žep. Z glave ji je skoraj nečutno vzela salmnik in si ga poveznila na glavo. Naredila je nekaj tihih korakov stran od nje potem pa začela neutrudno teči. Vedela je da brez orožja katerega Alex najbolje obvladuje in brez steklenice ne bo dolgo zdržala in bo prej ko slej umrla. Med tekom se je široko nasmehnila in počasi upočasnila tempo. Vsak najmanjši delček telesa jo je bolel in ni vedela kako dolgo bo lahko še zdržala in kako dolgo bo lahko še uživala v življenju. Ni vedela kam naj gre. Sonce je vsajalo za sipinami, do kamor ji je segal pogled. Vročina je bila vedno močnejša. Spomnila se je na kompas in se nekaj časa trudila da ga je prav obrnila. Pogledala je proti jugu in se obupano, s počasnimi koraki napotila tja. Minute in ure ki so bile dolge kot še nikoli, ubijal jo je tudi dolgčas. Prej je imela ob sebi Alex. Zdaj ni več dobro vedela če je bilo najbolj pametno da jo je zapustila. Te misli je kar se da hitro pregnala iz glave saj je vedela da je odločila prav. Nekaj ur je tavala in tavala s kompasom v roki, saj se je tako počutila varneje in vsaj približno je vedela kam hodi. Pred seboj je spet zagledala visoka drevesa ki so se vila izza sipin. Stisnilo jo je pri srcu in upala je le da ni naredila ogromnega kroga in se vrnila kjer je bila. Kjer je Alexnadria.