Južna oaza

Hodil je dolgo in dihal je počasi. Čez glavo si je poveznil šal, da bi ga za silo ščitil pred žgočim soncem. Oblačila so mu bila tako udobna, da se je počutil, kot da jih sploh ni imel, čeprav so ga pokrivala od glave do pet. Celo roke je potegnil v rokave, da jih je zaščitil pred sončnimi žarki. Toda kljub temu, da sonce nikjer ni doseglo njegove gole kože, mu je bilo vroče in adrenalin, ki se je nabral v njegovih žilah ob dogodkih pri rogu izobilja je poskrbel za to, da se je hitro počutil presušenega. Predvsem usta je imel povsem suha zaradi vročega zraka in zato se je za trenutek ustavil.

Rezilo njegove sekire je bilo vroče zaradi izpostavljenosti soncu, toda ni si je upal odložiti. Na tleh je našel kamenček, ga pobral in ga v dlani za silo očistil, potem pa ga je vtaknil v usta pod jezik. Bilo je žalostno, kako hitro so se mu omočila usta, ko so možgani pomislili, da je začel jesti. Ko bi vsaj lahko jedel kamenje! Tako pa je s krulečim želodcem napredoval proti migotajočemu obzorju. Ko se je dan že prevešal v večer, je zagledal oazo in ves srečen je začel teči proti njej.

V vodi se je namakalo nekaj živahnil živalic in Martyn je zajel vodo v dlani in se komaj zadržal, da je pil počasi. Voda je bila topla toda užitna in šepetaje se je zahvalil vsem poznanim bogovom, da jo je našel. Potem je napolnil še stekleničko in se razgledal. V oazi je bil sam, če ni štel majhnega števila kuščarjev in dvoživk, ki so se držale vode. Na tleh je našel zrel kokosov oreh, ki ga je po treh poskusih uspel razbiti na bližnjem ostrem kamnu. Uspelo mu je ravno dokončati polovico oreha, ko ga je končno premagala utrujenost, da se je zavlekel v zavetje najbližje palme in zaspal.

Tiho brenčanje je postalo občutno glasnejše takoj, ko je odprl oči. Bili so povsod. Čeprav jih ni mogel dobro videti v temi, je lahko razločil cel roj brenčečih žuželk in popadla ga je groza. Dobro je vedel, kako je videti komar - v njihovem distriktu jih ni manjkalo. Vendar pa so bili tile večji in gotovo jih je okoli njega letel cel roj. Zgrabil je najbližjo stvar, ki se je je spomnil, stekleničko z vodo, vstal in se pognal iz oaze. Če je bilo res, kar so pravili, so se žuželke držale vode in mu najbrž ne bodo sledile predaleč izven zavetja palm. Vsaj tako je upal.

Po nekaj minutah nemirnega, brez gibnega stanja na soncu se je Aria odločila da bo odšla tja. Če je spet na začetku se bo morala boriti z Alex, v drugem primeru pa z drugim tributom ali pa bo imela blažen mir ob vodi. Z dvignjeno glavo je stopala proti oazi in z očmi na pecljih se je prepričevala da ji ne preži nobena nevarnost. Spila je še zadnjih nekaj požirkov dragocene vode iz svoje steklenice, Alexine se pa ni niti dotaknila saj jo je pustila za čas ko ne bo nikjer vode. Vedela je da jo bo to kmalu doletelo. Z upanjem da se nekaj časa ne bo treba boriti proti nobenemu tributu je sedla pod visoko drevo in se naslonila na grm poleg debla drevesa. Z mirnim pogledom je opazovala okolico, a srce ji je močno razbijalo. Lahko da od neznosne vročine, lahko pa od strahu, ki je bival v njenih prsih.

V oazi je preživel skoraj cel dan. Ves čas je pozorno spremljal dogajanje, da ga ne bi slučajno ponovno presenetil napad kakšnih žuželk. Vendar je imel srečo. Napadlo ga ni nič, pa še svojo sekiro je našel nedotaknjeno. Imel je dovolj miru, da se je odpočil, pridno pil veliko tekočine in si privoščil tudi nekaj kokosovih orehov, katerih lupine je potem uporabil za ogenj, ki mu ga je uspelo zanetiti s pomočjo posušene trave in kremenom, ki ga je našel ob vodi. Toda takoj, ko je padel mrak, se je odpravil iz oaze in pozorno spremljal dogajanje. Komarji so se vrnili kot naročeni. Prišli so vsi naenkrat od neznano kje in kot da bi jih obkrožal neviden zid, se niso niti za milimeter premaknili iz oaze. Martyn si je poiskal nočno zavetišče nekje v bližini oaze ter tam prespal noč. Ker ga je skrivalo kamenje, se ni bal, da bi ga lahko sredi noči kdo presenetil. Ko je ponovno prišlo jutro, se je odpravil nazaj v oazo. Slekel je majico in odložil orožje ob rob jezera ter se osvežil z vodo. Sploh ni opazil dekleta, ki je sedelo pod bližnjo palmo.

Aria je nekaj časa ždela pod drevesom in si z rokami stiskala trebuh. Še nikoli ni občutila take lakote kot sedaj. Slišala je kruljenje v njenem telesu in v obraz je postajala vedno bolj bleda. Glavo je povesila in priprla oči a okolico je imela vedno pod nadzorom. V naslednjem trenutku jo je zmotil zvok vode, ki po vsej verjetnosti ni bil naraven. Pograbila je sulico in dvignila glavo. V vodi je zagledala fanta. Ni in ni se ga spomnila... Ponavadi si je zapomnila vseh, ki so bili z intervjuja. A on.. Bil je skrivnosten in plah.. Martyn Swiftfraw. se je spomnila in nasmehnila sama sebi, da jo vročina in lahkota nista še zdelali do konca. 7 točk, 7 okrožje. previdno je vstala in se prevrnila za grm ter ga opazovala. Še enega tributa ni nameravala pustiti živega ali z njim celo skleniti kako zavezništvo. V njej je tlelo le upanje da je ni opazil tudi on.

Globoko je vdihnil suhi zrak. Na srečo ni bilo več tako hudo zdaj, ko je bil ponovno ob vodi. Nekje na svoji strani je začutil premikanje in hitro se je ozrl proti desni. Ob obali se je lenobno sončil spodobno okrogel kuščar. Martu so se pocedile sline. Če bi ga lahko ujel in spekel nad ognjem, bi bil takle kuščar prava poslastica za njegov prazni trebuh. Kot da bi se strinjal, je njegov želodec glasno zakrulil. Kokosova dieta niti slučajno ni bila zaželjena. Pustil je srajco kjer jo je odvrgel in se s še vedno vlažno kožo in lasmi, ki pa sta se na soncu hitro sušila, previdno stopil proti kuščarju in prijel za sekiro. Zeleni debelinko sploh ni vedel, kaj ga je čakalo. Mart je zadržal dih... in zamahnil s sekiro. Zeleni rep je še dvakrat pomigal, potem pa je kuščar, zdaj obglavljen, povsem obmiroval. Martynu se je iz ust izvil srečen vzdih in obrnil se je okoli, da bi hitro nabral nekaj suhega lesa.... in obstal na mestu, ko je med vejami bližnjega grmovja zagledal temnolaso dekle. Stopil je korak nazaj, toda sekire ni dvignil, čeprav mu je srce začelo biti divje kot srnjaku, ko ga prestraši strel. Bil je pripravljen na beg, ne na napad.

Aria je čepela za grmom in nemirno opazovala fanta ki je ime toliko dela z zelenim kuščarjem da je ni niti opazil. Skoraj ni morala gledati proti smeri v kateri je bil Martyn s sekiro v roki s katro je ubil nedolžnega kuščarja. Tako je bil debel in... A odgnala je te misli saj je šlo vendar za preživetje, čeprav je dvomila da bi sama ubila žival. Raje je pobirala stvari drugih. V takih položajih se moraš znajti. Fant se je obrnil v smer kjer je bila in bila je le trenutek prepozna da bi se skrila in opazil jo je. Vseeno je padla po tleh za grm. Postala je živčna. Začela se je oprijemati svojega orožja a ni vedela s čim bi ga napadla. Kaj šele ubila. Če proti njemu vrže sulico in zgreši se lahko poslovi od nje, z bičom ne bi morala vliko narediti. Le če bi ga zadavila s tem ali pa ga prebičala. Ob misli na to se je rahlo nasmehnila, a nasmeh je izginil tako hitro kot se je tudi prikazal. Mogoče bi se pognala proti njemu in poskusila z velikim lovskim nožom, ki ga je ukradla Alex? ji je šinilo skozi misli.

Noge so se ji šibile pod težo telesa ko je poskušala vstati a sama sebi je ukazovala in s nekaj volje ji je uspelo. Naredila je korak ali dva in stopila pred grm ter se zazrla fantu. naravnost v oči. Videla je strah ki je bil v njih. Srce ji je divjalo v prsih in dvomila je sama vase. Vsak korak je bil težek in okreten. Na srečo je bila zemlja pod njenimi nogami trša saj je bila v okolici voda, če bi se odločila za beg.

Flavia je obstala in njeni dlani sta se podzavestno oklenile ročajev kratkih mečev, ki sta ji visela ob pasu. Že preden je stopila v oazo je dobila občutek, da tukaj nekaj ni v redu, zdaj pa je bila v to prepričana. Prva stvar, ki je pritegnila njeno pozornost, je bil Martyn. A njega je pričakovala in je bila tudi pripravljena na to, da se hitro umakne, če bi ga slučajno zagledala. Odobravajoče je ošinila goli zgornji del fantovega trupa, potem pa je nenadoma opazila, da njegove oči gledajo tako prestrašeno kot oči kakšnega zajčka. Flavia je izvlekla meča in sledila njegovemu pogledu. Kjer je bil zajček, tam je morala biti tudi lisica. In res. Nedaleč stran je stalo črnolaso dekle, ki je bilo videti precej dobro oboroženo. Mogoče je bila kriva ideja o lisici, a Flavii se je res zdelo, da Martyna gleda tako, kot bi ga najraje pojedla, njena roka pa se je poigravala z ročajem lovskega noža, ki ji je visel za pasom...

Zdaj ali nikoli. Flavia se je s hitrimi in lahkotnimi koraki, ki so dopuščali vsako možnost izmikanja in spreminjanja smeri, od strani pognala proti črnolaski. Njene oči so bile hladne in ostre kot jeklo, njen namen jasen - ubiti, in to čimprej. Rezili njenih mečev sta se zabliskali v soncu, kot bi se veselili, da bosta kmalu okusili svežo kri. Flavia se je zavedala, da jo bo črnolaska kmalu opazila, a na to je bila pripravljena. Naj ima vsaj možnost, da se brani, če ji je kaj do tega. Flavii je bilo vseeno. Če se je hotela dokazati, bo morala Kapitolu pač pokazati kaj več od obglavljanja kuščarjev.

Plenilka se je začela bližati in Martyn je prepoznal njen pogled. Kot volk, ki namerava napasti svoj plen. Obrnil se je in začel teči... in padel naravnost naprej v globoko vodo. Zajel je vodo v usta in nos in njegove oči so se presenečeno razprle vodi navkljub. Nekaj časa je še lahko razmišljal. Plenilka ni prišla za njim. Bilo je več kot očitno, da jo je napadlo drugo bitje, takšno, ki je bilo še višje na prehranjevalni verigi. Če bi se ozrl, bi videl, kako je Avo zadelo smrtonosno Flavijino rezilo. Toda bil je preveč prestrašen, preveč slep in preveč vode je bilo v njegovem grlu in potem v njegovih pljučih. Mahal je z rokami, toda bilo je že prepozno. In potem jo je zagledal. Flavia. Na njenem obrazu je bil nasmešek in v rokah je držala medvedka z rožami na oblekici in pentljo na klobuku. In potem je bila kar naenkrat namesto Flavie tam njegova sestra. Smejala se je. Martyn je zamahnil proti njej, da bi se je dotaknil. Zamahnil je še enkrat. In potem je ni več videl. Videl ni ničesar več.

Črnolaso dekle očitno ni niti najmanj pričakovalo, da se bo iz napadalke nenadoma prelevilo v plen, poleg tega pa je kazalo, da z velikim lovskim nožem ni imela prav veliko izkušenj. Flavia je potrebovala le nekaj kratkih trenutkov, da jo je dosegla, nato pa sta njeni rezili z bliskovito hitrostjo švisnili skozi zrak. Smrt, ki sta jo zadali, je bila hitra in milostna - dekle je na tla omahnilo brez enega samega krika, iz ran na vratu in na prsih pa ji je udarila kri, ki je kmalu pordečila tla okrog nje. A Flavia je bila na grozljivi pogled pripravljena. Vsakršna čustva, ki bi jo ob tem lahko obšla, je že pred napadom zaklenila v jekleno komoro svojega srca. "Vsaj ne boš umrla od komarskih pikov ali pa še česa hujšega," je zamrmrala in se hladno nasmehnila, potem pa se je obrnila naokrog, da bi poiskala Martyna. Najprej je že mislila, da je pobegnil, a ko se je ozrla k jezeru... na kri je bila pripravljena, a na ta pogled ne. Nepremično je obstala in šele dvakratni strel topa jo je ponovno spravil k sebi. Dvakratni strel. Bilo ji je več kot jasno, kaj to pomeni, a kljub temu je odložila meča in zaplavala v jezero. Fantovo truplo je privlekla na suho in pokleknila na tla poleg njega. Odsotno mu je z obraza umaknila pramen las, ki mu je zakrival oči. Bile so ene najlepših oči, kar jih je Flavia kdaj videla, globoke in zelene. A zdaj so bile mrtve in toplota jih je zapustila. Flavia je nežno zaprla njegove veke in se borila s čustvi, ki so ob tem nehote začela praskati po vratih svoje kletke. Čeprav je bila skoraj prepričana, da Martyn okrutne arene ne bo preživel, je upala, da ji njegove smrti vsaj ne bo treba videti. A če ne drugega ji je bilo prizanešeno vsaj to, da bi ga morala ubiti sama. "Če zmagam, bom tvoji sestri kupila tistega medvedka, ki si ga omenjal v intrevjuju. Obljubim," se je slišala reči. To je bilo najmanj, kar je lahko naredila. A za začetek se je morala zbrati in se popolnoma osredotočiti na svoje preživetje. Vzela je njegovo stekleničko in večnamenski nož, ki mu ga je prej zapustila. Nato je obe steklenički napolnila z vodo in si ju spravila vsako v en žep ter očistila svoja meča, da na njiju ni ostala niti sled krvi. Ko je bilo to opravljeno, se je počasi odpravila stran od oaze, ne da bi se še enkrat ozrla. Morala je stran, morala je poiskati še ostale tribute in zmagati, sicer ne bo nikoli prišla iz te preklete puščave.

En trenutek je Ava še zrla v fanta, ki jo je gledal s prestrašenimi očmi naslednji trenutek je ta fant že tekel z kakor hitro so ga nesle noge. To jo je zmedlo in močno je prijela lovski nož v roki in ga hotela potegniti iz tula na pasu a prehitela jo je grozna bolečina na prsih in njenem vratu. Zavedla se je da je zanjo konec in z očmi se je ozrla proti tributki, ki jo je ubila. Skozi oči v katerih so se začele nabirati solze je videla svetlolaso dekle z dvema kratkima mečema v rokah. Pred oči ji je stopila tema in slišala je le še nežen glas katerega besed ni razločila.