Vzhodna oaza

Ni vedela kako dolgo je bila nezavestna, a ko se je Frida zbudila, je bilo sonce že visoko na nebu. Tako je bila lačna, da jo je bolečina v trebuhu skorajda hromila, žgoča žeja pa ji je izsušila usta do te mere da niti pljuniti ne bi mogla. Pa saj ne da bi to hotela; če bi lahko pljunila, bi slino raje pogoltnila in tako pridobila vsaj malo dragocene tekočine, ki ji je vedno bolj primanjkovala.
Z golo močjo volje se je prisilila vstati in nadaljevati pot. Vedela je da jo, če bi ostala tam, na dnu sipine v kupu vroče soli, čaka le počasna, boleča in gotova smrt, medtem ko je premikanje resda pomenilo napor in prav tako zelo veliko verjetnost počasne in boleče smrti, vendar je obstajala tudi možnost da bi prišla do vode in hrane, to pa je pomenilo življenje. Ne, dokler je imela toliko moči v svojih razbolelih in razgretih mišicah da se je lahko premikala ni nameravala odnehati.
In tako je hodila in hodila pod žgočim puščavskim soncem, po še bolj žgočem puščavskem pesku in razbeljenih kupih soli, njeno edino zaščito pa so predstavljala kamuflažna oblačila, superge in slamnik. Naenkrat se ji je zdelo da je v ozki senci na dnu sipine opazila majhen, a debel kaktus. Stekla je do njega, vzhičena ob vedenju da se pod trnavo skorjo nahaja voda, ter že med tekom izvlekla nož. Hlastno je zarezala v kaktus, pričakujoč da se bo pocedil sok, a pričakalo jo je le nekaj isker in zvok neprijetnega škripanja. Kaktus pred njo je zaenkrat zamigotal in se spremenil v rogljat kamen.
Frida je iz sebe spustila krik nemoči in se zgrudila na kolena, tako neskončno razočarana da ni našla besed ki bi to opisale. Si je kaktus le predstavljala, ker si je tako zelo želela vode? Ji je razum, njena edina prava prednost, že začel pešati? Ali pa je bila vse skupaj hudobna potegavščina s strani upravljavcev iger? Ja, pravzaprav bolj ko je razmišljala o tem, bolj se ji je to zdelo verjetno. Čisto njim podobno bi bilo, da bi se takole poigravali z njo. Navsezadnje, kaj so pa bili drugega kot sadistični prasci ki so se igrali z življenji in trpljenjem drugih za lastno zabavo?
Jeza ji je dala nov zagon in z dolgimi in odločnimi koraki se je zopet napotila v smer v katero so kazale njene stopinje. Čez nekaj časa - je bilo le nekaj minut, ali je minila cela ura, morda celo več ur? - je spet zagledala nekaj, kar se je zdelo predobro da bi bilo res. A tokrat ni šlo le za kaktus, temveč za gručo palm, trsja, trav in drugega zelenja, nagnetenega okrog nečesa, kar je izgledalo kot velika zelena luža.
Ni res, si je rekla sama pri sebi in zamižala. Nič od tega ni res. Ni vedela ali bi lahko prenesla še en naval upanja in sledečega razočaranja. A ko je znova odprla oči je bila oaza še vedno tam. Počasi, oprezno, se je napotila bližje, ves čas v pričakovanju da bo zelenje izginilo takoj ko se mu bo dovolj približala. A tudi ko se je dotaknila prve travne bilke, suhe in trše kot je pričakovala, ta ni izginila. Nad vodo je lahko slišala brenčanje žuželk. Ni bilo dovolj da je imela privide, so zdaj prišli na vrsto še prisluhi?
Sprehodila se je bližje, se prebila skozi podrast, in skorajda stopila v vodo. Pomočila je prst. Bila je zelo topla, vendar mokra. Vzela je plastenko iz žepa in jo potopila pod gladino. Naposled se je napolnila, in Frida jo je ponesla k ustom. Še vedno je napol pričakovala da se bo voda zdaj zdaj spremenila v pesek. A žeja je bila prehuda, in morala je tvegati; brez vode ne bi zdržala več dolgo. Zamižala je in pristavila ustnice k plastenki, ter jo v upanju da vse skupaj ni le še en privid počasi nagnila...

Srečo imaš. Ni šlo za privid. Imaš povsem dovolj časa, da se okrepčaš in osvežiš, vendar pa bo v puščavi vseeno kmalu padla noč. In ko pade noč, se zbudi nevarnost.

Občutek tekočine v njenih izsušenih ustnicah je bil neopisljiv. Sedaj je resnično vedela, kaj so ljudje mislili, ko so rekli da nekdo nekaj potrebuje kot vodo v puščavi. Plastenko je spraznila kot bi mignil ter v hipu napolnila drugo. Ko je bila polna jo je nesla k ustom in jo zopet nagnila, dokler se ji ni zaletelo. Ustavila se je in se prisilila piti počasneje, vmes pa sezula čevlje in svoja pregreta in do zdaj že pošteno ožuljena stopala pomočila v vodo. Najraje bi se kar takoj znebila vseh oblačil in skočila v vodo, vendar jo je glasek pazljivosti na robu zavesti zadržal. Ni vedela kako globoka je bila voda, ni vedela kakšna bitja so bivala v njej ali v pesku pod vodo, in ni vedela kje bi jo pesek lahko potegnil navzdol in utopil. Tako je namesto nepremišljenega skakanja v vodo raje storila nekaj drugega. Slekla je svoja oblačila in jih oprala, nato pa jih namestila na nagnjena stebla bližnjih palm, kjer bi se glede na vročino in sončne žarke morale posušiti še preden bi sonce zašlo. Zatem se je začela tuširati z vodo iz plastenke, ki jo je morala velikokrat spet napolniti, saj ta ni držala veliko več kakor kakšen liter in pol.
Ni ji bilo mar če jo je cel svet videl golo; še več, odločila se je da bo Kapitolu poslala sporočilo.
"Človeško telo je nekaj lepega in naravnega," je dejala medtem ko ji je voda tekla skozi lase. "Ne glede na to kaj oblečeš ali kako se daš predelat, nekoč si bil natančno tak kot vsi ostali. Kapitol, distrikt 12, in vsi vmes, vsi smo bili rojeni enaki. Razlika je le ta, da se v distriktih zavedamo naravne lepote, medtem ko Kapitolci nikoli niste zadovoljni sami s sabo. In po pravici povedano, velika večina vas je šla tako daleč, da ste že prav pretirano grdi."
Njeno samozavest je prekinilo kruljenje želodca, ki jo je opomnil na to, da je bila voda malo prej edina stvar ki jo je bila zaužila v dveh ali celo večih dneh. Zaklela je, nato pa se šla obleč. Oblačila barve peska so bila sicer še vedno nekoliko mokra, vendar je bilo to prej dobro kot slabo; težava bi nastala le, če se ne bi posušila do noči.
Frida se je sedaj spet oblečena odpravila okrog oaze, iščoč karkoli užitnega med trsjem in v nizki vodi...

Medtem ko iščeš in brskaš po trsju, se je že spustila noč. Naenkrat se zaslišijo čudni, hrestajoči zvoki, in pogled navzgor razkrije, da so se veliki kačji pastirji začeli ukrivljati sami vase in se preoblikovali v nekaj veliko bolj nevarnega in nenaravnega; dolge, sluzaste kače ki plavajo po vodi in drsijo po pesku z nenormalno hitrostjo, njihova telesa pa ves čas izločajo sluz neprijetnega vonja. Nekaj najbližjih se je že ovilo okrog tvojih nog in na mestih, kjer na tvoji koži ostajajo sledi sluzi, že čutiš mravljince. Približujejo pa se tudi ostale, zato boš morala ukrepati hitro, če se želiš rešiti.
Če bi imela uro, bi vedela da se je začelo točno ob polnoči.

Ravno se ji je zdelo da je našla kuščarja, ki se je od dnevnega dremuckanja v senci začel prebujati, ko jo je zmotil čuden zvok nad vodo. Zaradi tega je pohodila odlomljen kos trsja in karkoli je prej našla, je hitro odbrzelo stran. Frida je tiho zaklela, nato pa se obrnila in pogledala v smer od koder je prišlo tisto, kar jo je zmotilo. In takoj je videla, da je bilo nekaj narobe; kačjih pastirjev, ki so se cel dan pasli nad gladino, naenkrat ni bilo na spregled, brenčanja ki bi povedalo da so se le premaknili pa tudi ni bilo slišati. Njen pogled je tedaj zdrsnil navzdol in zgroženo je vrh gladine opazila migotanje, tu in tam pa poblisk bleščečih lusk, ki so odsevale mesečino.
V sekundi je ugotovila da se podolgovata bitja premikajo mnogo hitreje kot bi se kače v resnici, tako da je bila prepričana da gre za nekakšno genetsko mutacijo s Kapitola, poslano semkaj le zato, da ji spremeni življenje v pekel. Kakor hitro je lahko se je opotekla nazaj, medtem pa pograbila samostrel na svojem hrbtu in ustrelila malo pred eno od bitij. Zadetek. Okrvavljeno truplo s strelico, ki je gledala skozenj, je najprej nekoliko potonilo, nato pa obmirovalo na površju. Hitro je nastavila novo strelico in se z nekoliko truda lotila napenjati samostrel. Skoraj bi si že čestitala za hladnokrvno razmišljanje in dobro merjenje, ko je na svoji levi nogi začutila nekaj sluzastega. Pogledala je dol in z grozo videla da sta se je oklenili že dve kači in plezali okrog njene goleni navzgor. Hitro je sprožila samostrel proti tretji, ki se je že nevarno približevala, in jo zadela, nato pa z orožjem začela udarjati po telesu kač ki sta se jo držali, medtem ko je poskušala odskakati stran od oaze. Vendar brez pravega uspeha. Kači sta naredili njeno nogo zelo težko, poleg tega pa jo je očitno ravno v tem trenutku zagrabil krč in mravljinci v mišicah so bili zadnja stvar ki bi ti pomagala pobegniti. In za nameček je večkrat kakor kačo z lesom samostrela zadela lastno nogo. Vendar bolečine skorajda ni čutila, le nadležno ščemenje in vedno manjšo odzivnost v nogi...
In tedaj jo je spreletelo! Te kače očitno niso bile strupenjače ki bi te ubile ali pa ohromila z ugrizom, ampak kar s to zdrizasto zadevo ko so jo izločale. Frida je prebledela, kajti ne samo da sta kači splezali že višje in je sedaj mravljince čutila po celi levi nogi, od podplata do vrha stegna, nove kače so se približevale še z leve in desne. Zbrala je vso svojo moč volje in se poskušala prebiti stran od njih, nazaj v puščavo. Vendar neuspešno. Še preden bi prišla daleč so se sluzaste luske že začele ovijati tudi okrog njene desne noge, zaradi česar je padla v pesek. Poskušala se je prekotaliti stran in z golimi rokami odstraniti mutantske živali s svojega telesa, vendar je s tem dosegla le, da so bile tudi njene dlani prevlečene s sluzjo in je niso hotele več ubogati.
Vedno več kač se je začelo zvijati po njej in se lepiti nanjo z ogabno sluzjo. Frida jih je najprej poskušala odmetavati z rokami in premetavanjem, a kmalu jo je otopelost prekrivala če po skoraj celem telesu. Nemočno je gledala, kako so se kače začele vedno bolj ovijati okrog nje, dokler se ji ni pred obrazom znašla gnusna, podolgovata glava. Frida jo je poskusila udariti s čelom, a žival se je lenobno izmaknila, nato pa hitro sunila naprej in jo ugriznila v ustnico. Pocedila se je kri in Frida je kriknila od bolečine, kar se ji je takoj maščevalo na mnogo hujši način kot je lahko pričakovala; kača jo je stisnila okrog vratu in ji v usta porinila svoj dolg, sluzasti rep. Poskušala jo je zadušiti, in ona ni mogla narediti ničesar! Naslednji trenutek je začutila nepopisljivo agonijo v svojem trebuhu, in ko so njene oči zdrsnile nižje je videla, kako se je ena od kač z nemogočo silo začela vkopavati v njen popek. In ko je ravno pomislila da ne more biti hujše, jo je enaka bolečina začela prebadati še drugod po telesu.