Zrušeni samostan

No, po eni strani je imela prav; višinske črte na zemljevidu so bile z večje stavbe proti morju zelo tesno skupaj, kar je skorajda gotovo pomenilo strmo steno. Sicer si je Luster lahko brze napora domislil takšno steno tudi nad jezerom, vendar pa se je pojavila težava v tem, ali bi sploh lahko prišli po taki steni navzdol, in, kar je bilo pomembnejše, potem nazaj gor?
Njegov tok misli je prekinil zvok topa in pa sledeče Candyjino vprašanje.
"Moral bi biti gluh, da ne bi," je odvrnil, hitro zložil zemljevid in vstal. "Dve možnosti: naravna smrt ali pa uboj. V vsakem primeru zdaj vemo da se je vsaj en tribut zadrževal v severo-vzhodnem delu arene. Vsaj meni se zdi vredno pogledat če ni bil edini." Hitro je pospravil zemljevid v nahrbtnik, meh pa prijel v roko.
"Dajta mi mehove in steklenico, grem po svežo vodo," je dejal.

Neron se je že hotel strinjati z Lustrovim predlogom, ko se je vmešala Candy in začela, kot to ženske rade počnejo, komplicirati. Neronu ni bilo do iskanja ugodja. Bilo mu je do iskanja zmage. Manj časa, kot bo preživel v tej areni, bolje bo. "Čimprej moramo pobiti druge tribute. Ne moremo biti pri vseh virih vode razen če se razdelimo, ampak to bi bilo nespametno. Moj predlog je, da krožimo-" je začel, ko ga je prekinil topovski strel in se je njegova glava avtomatično zasukala v smer, od koder se mu je zdelo, da je prišel zvok. Očitno je tudi Luster imel podoben občutek in hitro je predlagal, da se odpravijo pogledat. Neron je priprl oči. "Pohiti. Nekdo komaj čaka na moj meč," je rekel Lustru in mu vrgel svoj meh, potem pa vzel še Candyino steklenico in mu jo prav tako podal. Hitro se je lotil pripenjanja orožja nase in komaj mu je uspelo zaključiti, se je Luster že vrnil. Pohiteli so v smer od koder je prišel zvok. Tokrat je vodil Neron in oči so se mu divje bleščale.

Neronov odgovor jo je bolel, ker je zvenel iskreno. Sicer se ji ni zdelo, da bi se Luster kaj veliko pritoževal, toda po eni strani je raje videla, da je umrl nekje na samem, kot pa da bi morala gledati, kako ga nekdo ubije - ali pa še huje, da bi ga morala ubiti ona. Kljub temu, da je namreč sovražila ubijanje, je imela rada svoje življenje in zanj je bila pripravljena veliko narediti. Tako je tudi precej ubogljivo sledila Neronu, ki ji je obljubil neke vrste zaščito... čeprav ni vedela, kaj točno je pričakoval od nje za zahvalo. Njuna pot je sicer trajala nekaj ur in med tem sta počivala bolj malo. Vmes sta nekje stran od poti zaslišala eksplozijo, a Candy se je odločila, da je bolj pametno, da ne predlaga, da gresta pogledat. Če je tam kdo preživel, je bil morda zelo nevaren. Končno je začela prepoznavati okolico in ko je ugotovila, da jo je pripeljal nazaj k samostanu, ni vedela, ali ji je odleglo ali pa je bila še bolj panična. Res je, da sta tam imela vodo in je bilo blizu precej živali za hrano, toda tudi Luster je poznal ta kraj in lahko bi ju prišel iskat sem. Razložila je s sebe orožje in nahrbtnik in podrezala v kupček pepela, kjer so prejšnji dan kurili.

Kakor od nikoder se iz nevidnega zrakoplova spusti srebrno padalce, ki nosi istobarvno ovalno kovinsko škatlico, nekoliko večjo kot je to običajno, ter pristane nedaleč od Nerona. Notri se nahaja zvita bala črnega blaga, za katero se ob razprtju izkaže, da gre za debelo spalno vrečo dovolj široko za dve osebi. Material je odporen proti vlagi in vzdržljiv, odlično zadržuje toploto, je pa tudi dovolj debel da nekoliko oblazini spanje.
Zraven se nahaja majhen listek, na katerem je natipkano: "Kdor si drzne tvegati bolj uživa v zmagi."

Končno sta prispela k samostanu in Neron je najprej stopil do vodnjaka in obema, tako sebi kot Candy, natočil sveže vode. Potem je stopil k njej in ji pomagal ponovno vzpostaviti ogenj. Med tem sta bolj malo govorila, sploh pa je Neron pazil, da ni omenjal Lustra. Candy je bila še vedno videti precej občutljiva. Potem pa je kar naenkrat zagledal srebrnkasto padalce in srce mu je poskočilo. Stekel je k padalcu in odprl kovinsko škatlo. Iz nje je potegnil črno, svilnato tkanino, za katero se je izkazalo, da je spalna vreča. In to precej velika. "Kaže, da bova zvečer bolj udobno spala," je pomežiknil Candy, potem pa vrečo razprl nekje na mehkem listju. Čeprav je bila na otip zelo nežna, je bila očitno precej odporna na raztrganine, glede na to, da jo je med razvijanjem ponesreči zataknil ob robido, pa se ni niti malo natrgala. Počil se je dol na mehko črno podlago in pomignil Candy, da naj se mu pridruži. Na njegovem obrazu je igral zadovoljen nasmešek.

Candy je bila presenečena nad njegovo prijaznostjo, ko se je odpravil po vodo in ji jo prinesel. Odžejala se je in se lotila nalaganja dračja na ogenj, Neron pa ji je pri tem pomagal. Končno sta uspela spet prižgati ogenj in Candy je pogledala, če je bil zajec, ki so ga ponoči pustili v luknji v zidu, še vedno dober. Imela sta srečo. Bil je videti svež in zaenkrat ga ni napadel še noben mrčes. Očitno je zid priskrbel dobro izolacijo, še bolj pa je pomagala krpa blaga, ki je bila ovita okoli. Kako neki so uspeli tam pri tekstilu izdelati materiale, ki so bili tako odporni? Vsekakor se ni mislila pritoževati. "Poglej, zajček je še čisto svež. Lahko ga narežem in spečem-" je začela, ter se ozrla proti njemu, potem pa je zagledala njegov vabeč pogled in močno zardela. Obrnila se je nazaj proti zajcu, ga prijela v roke in pomahala z njim po zraku. "Najprej jejva, potem bova počivala!" je odredila, saj se ji je zdelo, da bo več dosegla, če bo odločna, kot pa če se bo obotavljala. Neronu je bilo očitno všeč, da se človek ni preveč ubadal z jamranjem. Tako je v roke kar vzela nož in se lotila rezanja in čiščenja, brez da bi sprejela kak ugovor.

Zavzdihnil je in zagodrnjal, ampak tudi on je bil lačen, zato se je uklonil njenemu predlogu, da najprej jesta. Pomagal ji je sčistiti meso, potem pa ga je tudi naložil na ogenj in si zraven veselo požvižgaval. Življenje je bilo dobro. Bil je živ, kolikor toliko spočit, ob sebi je imel lepo punco, dovolj pitne vode, pa še meso se je peklo in že prav omamno dišalo. Medtem, ko se je peklo, je položil roko okoli Candyjinih ramen in jo stisnil k sebi, ob tem pa ji je še pomežiknil. Končno je bio meso pečeno in potegnil ga je z ognja ter ga razdelil med njiju, čeprav je zase seveda vzel malo večji del. Konec koncev ga je bilo tudi več skupaj kot Candy in potreboval je malo več hrane. Ob sebi je sicer še vedno imel meč, za vsak slučaj, če bi ju zmotil kdo od tributov, ki so še ostali živi, toda obenem se je imel prav prijetno.

Candy je bila prijetno presenečena, ko se je Neron odločil, da ji bo pomagal pri čiščenju in pečenju mesa. Tako se je lahko po dolgem času malo sprostila in ugotovila je, da ima tako zakrčene mišice v hrbtu, kot da bi kar nekaj dni sedela v povsem vzravnanem položaju in se ne bi mogla sprostiti. Pravzaprav je res šlo za nekaj takega in sama pri sebi je zavzdihnila, ko je skušala neopazno malo raztegniti mišice tako da se je izmenično nagibala naprej in nazaj z rameni. Očitno je Neron to vzel za nekakšno vabilo, saj je njegova roka skočila okoli njenih ramen in ob tem ji je celo pomežiknil. Zopet je nekoliko zakrčila ramena. Dobro no, saj je bilo na njem nekaj prijaznega in normalnega (ko ni ravno pobijal ljudi), toda do njega vseeno ni čutila nikakršne ljubezni. Ni pa se upala preveč očitno odmakniti. Če bi Neron ugotovil, da ga ni hotela na tak način, bi se je verjetno znebil še hitreje kot tistega tributa, ki ga je na točno tem mestu skoraj presekal na pol. Stresla se je ravno v trenutku, ko sta zrak pretresla zvoka dveh izstreljenih topov. Poskočila je in tiho kriknila, preden bi se lahko zadržala. Koliko jih je bilo še živih? Je morda umrl Luster? Topova sta zvenela precej blizu. Kdorkoli je ubil tista dva tributa, bi lahko zagledal tudi njun ogenj in prišel ponju. Morda je bil fant iz žitnega distrikta, ki je, tako kot Neron, dobil desetko na ocenjevanju? Morda je bil tisti tudi tak morilec kot Neron? Segla je po nožu in njena skrčena ramena so se rahlo tresla.

Ni vedel kaj natančno ga je gnalo naprej, vendar je zadnjo razdaljo bolj ali manj pretekel. Morda je bilo sovraštvo do Nerona, skrb za Candy, nova energija od tistih nekaj grižljajev majhne skurjene živalce, ali pa morda le zavedanje, da ni manjkalo več veliko do cilja.
Ko je prišel do roba gozda se ni niti poskušal prikrasti blizu. Resda je upočasnil korak, vendar je odkrito in samozavestno odkorakal iz zavetja dreves in naravnost na čistino. Neron je bil na daleč zanič, za Candy pa je računal da ga ne bo prva napadla. In ravno ko je pomislil nanju, ju je tudi zagledal: s hrbtom obrnjena proti njemu, njegova roka okrog njenih ramen. Nekaj vročega, rdečega, žgočega in uničujočega v njem se je prebudilo in brez da bi pomislil je izvlekel in vrgel enega od nožev natančno med njunima glavama, da se je zapičil v nad ognjem vrteče se meso.
"Šape stran od moje punce, barbar!" je glasno izzval gospodiča Tanka in z neupočasnjenim korakom nadaljeval proti njima, v vsaki od njegovih dlani pa je že pripravljen čakal nov nož.

V trenutku, ko je zaslišal top, je vedel, kaj se je zgodilo. Luster se je vračal in najbrž je bil razjarjen kot sosedina čivava, ki jo je enkrat brcnil, ko ni nehala bevskati. Njegova roka se je polastila meča in njegovi čuti so se izostrili. Še dobro, da je bil v vrhunski formi, sicer bi ga zdaj morda začelo rahlo skrbeti. Toda Nerona ni skrbelo. Še več, roko je ponovno ovil okoli Candy in s samozavestnim glasom ji je rekel: "Mislim, da bova morala mečkanje malo prestaviti, ampak ne skrbi. Takoj, ko se znebiva te nadloge, boš moja." In kot da bi ga naročil, se je v tistem trenutku za njima pojavil Luster in mimo Neronovega ušesa je švignil svetleč se košček kovine. Počasi se je obrnil in njegov pogled se je omračil. Od zadaj ga bo napadal? In še izzival ga bo? Njegove ustnice so se zvile v sarkastičen nasmešek. "Šap nimam. Imam roke in polagal jih bom kamor se mi prekleto zljubi," je siknil in za demonstracijo zgrabil Candy za pas in jo potegnil še malo bližje k sebi. "Zdaj pa spusti tista svoja bodalca, za katerimi se skrivaš kot kakšna strahopetna ženska in se z mano spopadi kot moški, od blizu." Ob teh besedah je proti Lusterju uperil svoj meč. Na jasi je bil še vsaj en tak meč, tako da Luster ne bi imel težave najti enakovrednega orožja, toda Neron je nekako dvomil v to, da ima mehkužni tribut iz enke dovolj poguma za kaj takega.

Luster se je le nasmehnil, ko je gospodič Tank ugovarjal da nima šap. Vsaj njemu je to zvenelo kot užaljen otročaj, ki se hoče izmazat iz obtoževanja da se je polulal z izgovorom, da pipa na wcju ne dela in da se je le polil z vodo.
Kljub temu je bil otročaj v tem primeru vseeno zbadljiv in k sebi stisnil Candy, ravno dovolj da mu ne bi mogel poslati noža v glavo ne da bi tvegal, da bi zadel punco ki bi jo Neron nedvomno nastavil predse. In seveda ga je izzval na dvoboj po njegovih merilih.
"Skrivam? Nasprotno: nosim jih na odprtem, kjer jih lahko jasno vidiš. Česar pa ne bi mogel reči zate, ki se skrivaš za Candy ker se mi ne upaš sam približati. To je nekaj najbolj nizkotnega in nečastnega kar sem kdaj videl v areni. Ali kjerkoli," mu je vrnil milo za drago. Nato pa je vzkliknil:
"Prebivalci distrikta 2! Je to tisto, kar učite svoje predstavnike na igrah?! Da se skrivajo za puncami, ker si ne upajo sami priti k nasprotniku?! Pričakoval sem več!"
Na obrazu se mu je razlegel privoščljiv nasmešek. Tudi če se je Neron lahko nekako dovolj obvladal da mu s tem ni resno prizadel ponosa, pa je Luster dovolj dobro poznal gledalce da je bil prepričan, da je s tem iz Neronovega ugleda v areni ustvaril sedmo ruševino.
Vrtel je noža med prsti, ki so ga že močno srbeli da bi rezilo z daljave zaril v meso svojega kratkotrajnega zaveznika, kateremu je rok trajanja že potekel.

Privzdignil je obrvi. "Skrivam za Candy? Nisi ti tisti, ki se je hvalisal, da meri kot bog? Se zdaj bojiš, da vseeno ne meriš tako dobro?" je vprašal. Lustrov krik gledalcem nanj ni naredil nikakršnega vtisa. Nasprotno, ko ga je izustil, je Neron izkoristil priložnost, da je skočil naprej. V dveh korakih je bil pri svojem nasprotniku in njegov meč se je ustavil komaj centimeter pred nasprotnikovim telesom. "Pravzaprav nas naučijo, da moramo narediti vse, da pridemo do zmage," je rekel. Več ni nameraval besedičiti. Izkazal mu je čast že s tem, ko mu je ponudil priložnost, da si vzame močnejše orožje, toda Luster je ni sprejel. Toliko slabše zanj. Z dobro preračunanim udarcem je zamahnil naprej in vstran. Pričakoval je, da se bo Luster umaknil in zato z njim niti za trenutek ni prekinil očesnega stika. Če nič drugega, njegov pogled bi ga lahko izdal.

Ko je Neron naredil prvi korak je nož iz Lustrove desnice v trenutku poletel proti njemu. A nasprotnik je bil hiter, poleg tega pa ga je ravno v to roko zjutraj zadel tisti kamen, kar je botrovalo temu, da je bil naklon ravno dovolj postrani, da je rezilo nemočno odšvrstelo v grmovje. Luster se je že ustrašil, da mu ne bo uspelo pravočasno izvleči orožja, vendar se je Neron pokazal kot človek z isto šibkostjo: ni mogel nasprotnika pokončati ne da bi pri tem apeliral na publiko. In to mu je tokrat čisto prav služilo.
Ko je črnolasi fant zamahnil z rezilom, je bil blondinec pripravljen in z blazinic stopal je naglo odskočil nazaj, medtem pa v napadalca vrgel še drugi nož. Z levico je bil sicer za malenkost manj natančen, vendar pa je bila nepoškodovana, njegov nasprotnik pa blizu. Ni si mogel pustiti čakati. Kakor hitro je lahko je z desno izvledel bodalo in ga prijel z rezilom navzdol, pripravljen z njim blokirati, v levo pa že zgrabil nov nož, upajoč na odprtino ki bi jo lahko izkoristil.

Bil je pripravljen na to, da bo k njemu poletel še drugi nož, toda vseeno se ni umaknil dovolj hitro. Rezilo ga je urezalo po desni nogi, toda na srečo se mu ni zarilo v meso pač pa je letelo naprej. Pekoča bolečina se mu je razširila prek stegna, toda bil je nabit z adrenalinom in zato je bolečina potihnila tako hitro, kot je prišla. Zagnal se je naprej, vedoč, da bo strahopetna pudljica ponovno odskočila, ker je igrala na to, da je med njima naredila čimveč razdalje. Metanje nožev na blizu ni imelo toliko efekta, toda Neron vseeno ni računal s tem, da bi Lustru pustil, da še kdaj zadane, naj je šlo še tako na blizu. Na srečo je imel to prednost, da je bil spočit in pri močeh, sicer bi ga bolečina, ki se je zdaj pojavila vsakič, ko je prenesel težo na desno nogo, pripravila do tega, da bi lovil sapo. Skupaj s premikom je rezilo sunil naprej proti svetlolascu.

Čeprav je vedel da je bil njegov nasprotnik hiter, ni uspel pravočasno predvideti njegove poteze. Glede na to kar je videl do sedaj, je sklepal da bo izkoristil zalet in zamahnil proti njemu, tako da ga je sunek naravnost presenetil. Refleksno je blokiral rezilo tako, da je z bodalom sunil diagonalno navzdol in stran od sebe, vendar je bil nasprotnikov sunek premočan, njegov blok pa nekoliko šibkejši in trenutek prepozen, tako da se je rezilo, namesto da bi se zarilo v njegov trebuh, premaknilo dovolj da je naredilo globoko ureznino v rob trupa. V istem trenutku je kriknil in zamahnil z nožem proti nasprotnikovemu vratu, ki je bil sedaj več kot dovolj blizu da bi ga tudi s kratkim rezilom brez težav dosegel. Vbodi so imeli to slabost, da čeravno jih je bilo zelo težko blokirati in se jim težko izmakniti, se je nasprotnik s tem bolj približal in rabil več časa da je rezilo potegnil nazaj.
Luster je bil zadihan, a z dihanjem samim se ni mučil bolj kot zaradi utrujenosti in adrenalina, tako da je sklepal da so pljuča ostala nepoškodovana. Vendar se je vseeno zbal za svoje preživetje po samem dvoboju, kajti rane v torso so bile vse prej kot mačji kašelj, kar mu je stalno ščipajoča bolečina vedno znova dajala vedeti.

Uspelo mu je zabosti svojega nasprotnika v trup, toda Luster je že spet zamahnil z nožem in Neron je moral izpustiti meč, da se je lahko pravočasno umaknil rezilu, ki je poletelo proti njegovemu vratu. Kako neki je lahko pomehkuženec iz enke tako dobro prenašal bolečino?! In to isti človek, ki je jamral, ker ni dovolj hitro prišel do kopeli? Večina bi se ob takšni poškodbi zvila v kepico in glasno stokala! V trenutku, ko je ostal brez orožja je dvignil desno nogo in svojega nasprotnika brcnil v trup, naravnost tja, kjer mu je naredil rano. Ob tem je zarjul, napol od besa, napol od bolečine. Vrgel se je naprej na šibkejšega fanta in ciljal na njegovo poškodbo, kjer je vedel, da bo bolelo najbolj. Upal je, da bo s tem uspel Lustra dovolj onemogočiti, da ga ta ne bo mogel zabosti, obenem pa mu je tudi nameraval poskusiti iztrgati enega od obeh orožij iz roke in ga zabosti. Povsem vseeno mu je bilo, kako mu bo uspelo, bil pa se je pripravljen boriti zahrbtno, nečastno in še kaj zraven, da bi zmagal. Videl je rdeče.

Imel je občutek, kakor da je kri zapustila njegovo telo in je sedaj po njegovih žila plal čisti adrenalin. Vedel je, da je bil hudo poškodovan, a vedel je tudi, da bo dobil svojo zadnjo poškodbo v življenju, če bi se ustavil za samo trenutek.
Neron je izpustil svoje orožje ko se je umaknil zarezu proti svojemu goltancu, tako da je meč, ki ga ni več držala dlan, padel na tla. Luster je poskušal napasti nazaj, a ravno v sekundi ko je naciljal zamah z bodalom, ga je zadela brca v poškodovano mesto nad bokom. Bolečina je bila nepredstavljiva, poleg tega pa mu je pobrala vso sapo. To je moralo biti popolno nasprotje super-mega-kulsko-bleščeče-fantastičnega.
Komaj se je opotekel, se je starejši fant že pognal nadenj in ga zbil na tla. Lusterju je ponovno zrak zbilo iz pluč, a kljub temu je še pravočasno vrgel nož v nasprotnika. In zgrešil, saj se je nasprotnik ravno premaknil in mu poskušal iz desne dlani iztrgati bodalo. Zaradi poškodbe na roki mu je bilo jasno, da v merjenju moči nima možnosti, tudi če bi bila sicer z Neronom enako močna, kar pa tudi nista bila. Kljub temu se je poksušal čimbolj upirati z desnico, medtem pa nasprotnika močno brcnil z levim kolenom, hkrati pa iz paščka okrog gležnja, ki je bil sedaj v dosegu dlani, potegnil enega od treh skritih nožev in poskušal zabosti nasprotnika v torso...

Curek rdeče krvi. Ženski krik. Ga je res slišal, ali si ga je samo domišljal? Šele ko je Luster pogledal navzdol se je zavedel, da je bila kri njegova. Iz prsi mu je molel okrvavljen ročaj bodala, katerega rezilo je bilo zapičeno skoraj čisto do ščitnika. Luster je izkašljal kri. Vsega je bilo konec. Vse za kar se je kdaj trudil, ničvredno. Vse kar mu je kaj pomenilo, izgubljeno... Pa je bilo res? Bil je premagan, da, in konec se je bližal. Vendar Luster Shimmerwind ni nameraval umreti kakor žival. Ne, če je moral končati, bo končal kot šampion. Zbral je dovolj volje za svoje zadnje dejanje:
"Prebivalci Panema," je dejal hripavo, a kolikor glasno je lahko. "V čast mi je bilo biti vaš tribut. Vedno sem vas imel rad, vedite da vas bom imel rad še naprej." Nato je pogledal fanta nad seboj.
"Čestitam Neron... boljši je zmagal." Govorjenje je bilo vedno bolj mučno in vedno večkrat ga je prekinil krvav kašelj. Moral je pohiteti, kajti ni imel več veliko časa. "Prosim te le dveh stvari... prizanesi Candy do zadnjega, in... končaj hitro." Pogled v njegovih smaragdnih očeh je dajal vedeti, da je s tem mislil tako sebe kot Candy. Upal je da ne bo prišlo do slednjega, vendar je bilo jasno da je enkrat moralo zmanjkati ostalih rekrutov in takrat bi bilo bolje, če dekle ne bi trpelo. Obrnil je glavo z licem k tlem, da je pogledal v smer v kateri je prej videl Candy, ter z zadnjimi močmi, tik preden ga je vase poskrala tema, še dejal:
"Candy, ljubim te."

Končno mu je uspelo iz Lustrove roke potegniti bodalo in z vso silo ga je zapičil med njegova rebra. Iz rane se je takoj pocedila kri in Neron je spustil ročaj bodala in se z rokami uprl ob tla, da se je dvignil z blondinčevega telesa, ki je bilo zdaj stisnjeno v nekakšnem čudnem krču. Luster je v roki še vedno držal nož, s katerim ga je očitno hotel zabosti, vendar pa v njegovi roki ni ostalo dovolj moči, da bi mu ta podvig uspel. Neron si je obrisal nekaj kapelj krvi z obraza. Lustrove krvi. Smrt je bila v primeru takih poškodb hitra in milostna, toda Luster je bil očitno nekaj posebnega. Neron je skremžil svoj obraz, ko je poslušal njegove smrtne besede in z vsako besedo je čutil močnejšo željo po tem, da bi fanta zbrcal do mrtvega, preden bi lahko še kaj rekel. In ko je Luster povedal vse, kar je imel povedati, je bilo Neronu žal, da ni ugodil svoji želji. Jeznega pogleda se je obrnil proti Candy. Preden je začel Luster blebetati o njej, ni imel niti najmanjšega namena, da bi jo dejansko ubil. Toda zdaj... zdaj ni bil več tako prepričan.

Candy je bila šokirana, ko se je pojavil Luster in jo oklical za svojo punco. Od kje neki mu je prišla na misel taka ideja? Saj jo je res vleklo k njemu, ker je bil nekako nedostopen in je imela ves čas občutek, da mu mora pokazati, da je dovolj dobra zanj, toda nikoli nista prišla kaj dlje od bežnega pogleda in še bolj bežnega objema prejšnji dan ob ognju. O čem je torej govoril? Nerona očitno ni tako zelo zanimalo kaj je prihajalo iz Lusterjevih ust. Pognal se je naprej in mlajšega fanta napadel in Candy je zajela sapo, ko je eno izmed Lusterjevih bodal zgrešilo Nerona in poletelo proti njej. V zadnjem trenutku se je umaknila tako, da je padla po tleh in se z desno ramo udarila v kamniti steber. Iz smeri obeh fantov je lahko slišala krike in sopenje in komaj se je uspela pobrati s tal, že je zagledala kri, ki je brizgnila iz Lusterjevega prsnega koša. Kriknila je in stopila korak nazaj. Torej je bilo konec. Ostala je sama, Luster pa je umiral pred njenimi očmi... in rekel, da jo ljubi. Razširila je oči in nejeverno odkimala. Boječe je ujela Neronov pogled, ki je bil zdaj tako smrtonosen kot njegov meč. Zakaj je moral to reči, zakaj?! "Ne," je dahnila, "ne... samo obrniti te hoče proti meni! Ničesar nisva imela! Niti en teden ga ne poznam, kako neki bi me lahko ljubil?!" Prvič odkar je prišla v areno, je poleg strahu občutila še nekaj drugega. Jezo. Če bi jo res ljubil, bi bil tiho. Zvok topa je prekinil njeno jezo in ponovno se je v njenem srcu pojavil strah. "Ne ubij me," je šepnila.

Neron je nekaj časa samo nemo strmel v njo, njegov obraz pa je bil kot izklesan iz kamna. Bila je videti presenečena in jezna, predvsem pa prestrašena. In ko je prišla do dela, kjer je prosila, da naj je ne ubije, je stisnil zobe. "To je torej? Se delaš, da si vsa prijazna do mene zato, da te ne bi ubil?" je rekel in stopil naprej proti njej. "Sem zate samo morilec, ki bo ubil vse, na kar naleti?" Zgrabil jo je za rob zgornjega dela trenirke in jo potegnil k sebi. Vedel je, da mu ne bo pobegnila, ker je bil toliko močnejši. Še vedno je bila lepa in njegovo telo se je odzivalo na njeno, toda po glavi so mu hodile misli, ki niso bile niti nežne niti prijetne. Iz žepa je vzel nož in ga nastavil na njen vrat. "Mogoče pa si že ugotovila, da nisem nekakšna pošast in je samo ta situacija takšna, da preprosto ne moreva biti skupaj," je šepnil in rezilo pritisnil naprej na njeno belo kožo, vendar še ne toliko, da bi jo urezal. "Ampak v končni fazi res pride le do tega, da v igrah lahko zmaga le eden. In ta eden ... bom jaz."

Pot ga je pripeljala do ruševin starega samostana, ki je bil tako prepreden z ovijalkami, da so se njegove stene komaj še videle. Trava vse naokrog je bila že precej pomendrana, iz česar je Liam sklepal, da je tukaj naokrog posedalo že kar lepo število tributov. Kar pa mu je hojo še olajšalo, saj pomendrana trava ni povzročala nobenih očitnih šumov. Nenadoma se je od nekod zelo blizu zaslišalo premikanje in zvok človeških glasov. Liam se je pritajil za najbližji steber, potem pa se je previdno zazrl v notranjost ruševine. Njegov dih se je sunkovito ustavil in za trenutek se je počutil, kot bi spet spil anestetik - Neron, tisti psihopat iz drugega distrikta, je stal nedaleč stran od njega in videti je bil popolnoma slep za vse drugo, razen za dekle, ki jo je zdaj grobo potegnil k sebi in ji na vrat prislonil nož. Candy. Liama je preplavil silovit strah za njeno življenje, hkrati pa uničujoč bes do tistega, ki ji ga je hotel vzeti. Pri tem se je v njem zganilo nekaj temnega in divjega, nekaj, kar do zdaj ni občutil še nikoli. Roki je ovil okoli srpov in ju tiho izvlekel. "Ampak v končni fazi res pride le do tega, da v igrah lahko zmaga le eden. In ta eden ... bom jaz," je rekel Neron. Liam je planil iz svojega skrivališča. Bil je hiter, tih in odločen, hkrati pa je imel na svoji strani element presenečenja. Z desnim srpom je zamahnil proti roki, v kateri je Neron držal nož, levega pa je usmeril natanko proti njegovemu vratu.

Držal jo je v rokah in čeprav ni bil hladnokrven morilec, ni v sebi čutil niti trohnice obžalovanja, ko je pomislil na to, da se je bo znebil. Bil bo zmagovalec in z zmago sta prišla slava in bogastvo, obe stvari, ki si ju je zaslužil bolj kot katerikoli drug tribut v areni. Njegov nož je pritisnil naprej, toda še preden bi lahko zarezal, je Neron začutil silno bolečino. Ni točno vedel, od kod je prišla. Nekaj časa jo je čutil v roki, potem pa je ta bolečina izginila in roke ni več čutil, prav tako pa ničesar drugega več razen svojega vratu, pa še to le toliko časa, da mu je uspelo izdihniti nejeveren "Ne-". Potem pa je njegovo telo padlo na tla in njegova glava je sledila komaj stotinko trenutka kasneje. Umrl je hitro, brez poslovilnih govorov in obžalovanj. Nikoli, niti za trenutek, ni pomislil, da je bil kaj manj kot najboljši, najbolj zaslužen in edini, ki lahko uspe. Udarec, ki ga je prejel, je bil tako milostno hiter, da mu tega ni dopustil. Ugasnil je kot plamen sveče v nevihti.

Liam se je le počasi začenjal zavedati, kaj se je pravkar zgodilo, pa še potem kar ni mogel priti k sebi. Njegove oči so bile prikovane na Nerona, ali bolje rečeno, na tisto, kar je od njega še ostalo: njegova glava se je namreč skotalila malo v stran, prav tako pa tudi njegova desna dlan, ki se je še vedno oklepala noža. Je to res naredil on? Ne, on tega že ne bi mogel... A pogled na okrvavljena srpa, ki ju je še vedno stiskal v rokah, sta mu dala jasno vedeti, da se nima nobenega smisla slepiti. Počutil se je, kot bi ga nekdo prikoval na tla, potem pa ga še zamrznil - v ušesih mu je glasno šumelo in vse kar je videl okrog sebe je bila kri in še več krvi. Pri tem je pozabil celo na Candy, pa čeprav ji je pravkar rešil življenje. Bil je v tako popolnem stanju šoka, da se ni mogel niti ganiti; lahko je samo nemo strmel v razmesarjenega fanta na tleh, ne da bi mogel verjeti, da je pravkar tudi sam postal morilec.

Candy se ni mogla niti ganiti. To je bil njen konec, vedela je. Neronov nož je že pritiskal na njeno grlo in po licih so ji začele drseti solze. Potem pa je kar naenkrat v njene oči brizgnilo nekaj rdečega in Neronov prijem je popustil. Obrisala si je obraz in pogledala svoje dlani, ki so bile polne Neronove krvi. Toda ni ga ubila ona. Njena roka je segla po najbližjem orožju, zlatem srpu, ki je bil še vedno pripet ob njen pas. Pred sabo je lahko megleno videla visoko postavo, nedvomno moškega, ki je v rokah držal ukrivljeno orožje in strmel navzdol, v razkosano truplo Nerona. Ni več vedela, kaj je čutila do Nerona. Po eni strani ga je sovražila. Po drugi pa ji je včasih pomagal in jo zaščitil... vsaj dokler je ni poskušal ubiti. Po licih so ji zdaj še močneje tekle solze. Česa je bila vredna vsa ta kri? Kdo se bo spomnil katerega koli od njih, ko bodo prišle naslednje igre? Zaprla je oči, zavihtela srp in kriknila. Vedela je, da je zadela nekaj trdnega in rezila ni mogla več izvleči, zato ga je spustila. Potem je počasi odprla oči.

Ni vedel, kako dolgo bi še stal tam in strmel v Neronovno truplo, preden bi si opomogel od šoka, če ga ne bi nenadoma zdramil ženski krik. Candy. Nenadoma je začutil, da se mu je po žilah spet pognala kri in že se je hotel ozreti k njej, a še preden bi lahko obrnil vrat, je v njem začutil silovito bolečino - kot bi se mu nekaj ostrega zarilo v trup natanko med ključnico in vratom. Njegov krik je zadušila kri, ki mu je napolnila usta, nato pa je omahnil na tla in njegove oči so začela ugašati. Zadnje, kar je videl, so bili svetli kodrasti lasje in najlepše oči na svetu, ki so se pravkar odprle in ga pogledale. Najprej je že mislil, da je Lyn, ki mu je prišla na pomoč, ampak ne, nekaj je bilo drugače ... "Candy?" je vprašal tiho, še sam ni vedel, ali na glas ali samo v svojih mislih, potem pa je njena podoba izginila in zagrnila ga je tema.