Zrušeni samostan

Luster je vodil pot, Candy je sledila, Neron pa je hodil zadnji. Ves čas je gledal okoli in poslušal okolico. Slišati je bilo precej živali, toda glede na to, da kljub zvokom niso naleteli na nobeno, je Neron predvideval, da so bile precej hitre. Nikoli mu ni bilo treba loviti za hrano. V drugem distriktu so bili bolj civilizirani. Hrano so kupovali. Vendar pa je računal s tem, da hrana ne bo lahko dostopna, zato se je držal obeh tributov iz enke. Če nič drugega, je bila Candy po treningu sodeč dovolj spretna z rokami, da bi znala izdelati kakšno past, Luster pa je očitno znal metati nože, sposobnost, ki Neronu ni šla najbolje od rok. Srečali niso nobenega tributa, vse dokler niso prišli do samostana. Tam pa sta sedela in pridno zlagala dračje na kupček kar dva. Oba iz desetice, če se je Neron prav spomnil. Zadovoljno se je nasmehnil, ko je opazil, da sta imela tam ubitega jelena, ki ga še nista uspela načeti. Stopil je naprej do Lustra in ga prijel za ramo. "Dve žrtvi in še večerja povrhu. Očitno je naš srečni dan." Potem je vzel enega od obeh mečev s hrbta in se z bojnim krikom pognal nad oba presenečena tributa. Uspelo mu je zasekati v ramo moškega še preden bi uspel ta vstati s tal.

Zagledal jih je trenutek zatem, ko se je oddaljil od prvega stebra. Dva tributa, katerih se niti ni spomnil, saj nanj nista naredila nikakršnega vtisa, sta očitno ravno čistila drobovje z ubitega jelena.
Igral se je z idejo, da bi v vsakega od njiju poslal nož in jih pokončal preden bi se sploh zavedela kaj se je zgodilo, vendar mu Neron ni pustil veliko izbire. Kot da bi se mu strgalo, se je pognal naravnost v prvega od nekaj-sekund-do-trupla in začel mahati po njem z enim od rezil.
Luster je izvlekel dva od nožev, ki jih je imel pripete čez prsi, ter ju vrgel vsakega v eno ramo dekleta, s čimer jo uspešno prisilil da je spustila kar je imela v rokah in jo zbil na tla. Vsaj za zdaj je še ni nameraval ubiti.
"Neron, vsaj njo mi pusti živo," se je zadrl bojnemu tanku malo spredaj. Videl je že lahko, da se fant najverjetneje ne bo izmazal, saj ga je Neron porezal po nekaj vitalnih organih.
"Candy, prav bi mi prišla tvoja pomoč," je dejal dekletu ob sebi in ji poklonil prijazen in očarljiv, vendar zanj dokaj navaden nasmešek. "Misliš da bi mi lahko pomagala prepričati punco, naj nas nauči kako ujet žival in jo pripravit za jed? Po možnosti pa še, če ve kaj o tem kje se nahajajo drugi tributi."

Ko so prispeli do samostana, se je Candy že nekoliko sprostila. Narava je bila mirna in zvoki živali in šum vetra sta jo pomirjala in jo tolažila. Morda bo le še lahko nekaj časa živela. Če bo imela srečo, bo lahko celo mirno zaspala. Nikogar še ni ubila in če se bo temu dalo izogniti, se bo potrudila. Toda naenkrat jo je Neron prehitel, nekaj šepnil Lusterju in preden bi lahko Candy sploh videla, kaj se dogaja, sta fanta že napadla par tributov, ki se je očitno namestil tam. Zabolelo jo je, ko je videla, kaj je Luster naredil ženski. Sicer je bil moški, ki ga je napadel Neron, v precej bolj groznem stanju, toda bil je povsem očitno mrtev in ga vsaj ni več bolelo. Ženska pa... Candy je pristopila in se trudila ohraniti miren glas. Luster se ji je kar naenkrat očarljivo smehljal, kar jo je nekoliko zmedlo po tem, kako hladno je ignoriral to, kako jo je Neron vlačil po rokah, ko so gledali zemljevid. Stisnila je ustnice, stresla z lasmi in pogledala dekle, ki je ležalo na tleh. Globoko je vdihnila in potem ji je bilo nekoliko lažje. "Nobenih nahrbtnikov nimata, skoraj nobenih orožij," je povzela, kar je bilo očitno. Le en nož sta imela, s katerim sta razrezala jelena. "Kako vama je uspelo? Z zankami? Sta našla kakšno naravno past v gozdu?" Dekle je zajavkalo od bolečine. Njene oči so bile solzne, toda prav nič se ni upirala. "Zataknil se je v robidevje, kot da bi bil čisto brez pameti ali pa slep... malo stran od tu... slišala sva ga...auva..."

Nesposobneža, je bila prva stvar, na katero je Luster pomislil ko je slišal, da sta tributa iz 10 uspela jelena ubiti le zato, ker se je prej sam ujel v podrast.
"Nam lahko ponudiš karkoli, zaradi česar bi te bil pripravljen izpustiti da izkrvaviš sama?" je dejal vznejevoljen, medtem ko je že izvlekel bodalo.
"Prosim ne..." je rotila punca iz 10ke, njene oči so se razširile s strahom ob pogledu na za laket dolgo rezilo.
"Ne bom te pustil žive samo zato ker me prosiš," je dejal fant in prislonil bodalo na sredino njenih prsi. "Govori, zdaj!"
"Umm... jaz, au... znam z živalmi. Vem kako... razmišljalo, auva, kako se jih privabi," je rotila in hitela naštevati s kakšnimi sadeži privabiš kakšno žival in kakšne zanke je poznala.
"Vse to je bilo že na treningu preživetja v divjini," se je zlagal Luster. "Ponuditi nam boš morala kaj drugega."
"PROSIM! Karkoli! Ne vem veliko uporabnega! Nikoli nisem hotela na igre..." izkašljala je majhno lužico krvi. Očitno se je udarila v hrbet ko sta jo noža zbila na tla. "Vzemi moj nož... vzemi moje telo, samo ne ubij me!"
Takšne ponudbe Luster ni pričakoval, vendar je zadoščal en sam pogled, da jo je gladko zavrnil. Dekle niti lepo ni bilo: prevelik nos, ozke ustnice, neenakomerno razporejene pege... da o za 15 ali 16 letnico zanemarljivih oblinah sploh ne govorimo.
"Potem nam žal nimaš ničesar ponuditi," je odrezano rekle in s hitrim sunkom zapičil bodalo navzdol. Njen zadnji pogled je bil... grozljiv. Vendar se je zbral in to odmislil; publiki v Kapitolu in distriktih ni smel pokazati šibkosti, še posebej pa ne Neronu. Zavedal se je, da je bilo v Areni vsako zavezništvo le kratkotrajno, ter da se največkrat končajo takrat, ko eden od zaveznikov postane breme. Vstal je, ter si z nekaj trave, ki jo je pobral s tal, poskušal očistiti krvave madeže z jopiča.
"Kaj?" je rekel svojima zaveznikoma. "Upal sem, da bo imela punca kakšne koristne nasvete glede lova. Enkrat bi tako ali tako morala umreti."
Nato se je sklonil in iz ramen trupla pobral par metalnih možev, ju očistil na njenih hlačah, ter ju pospravil nazaj v nožnici. Isto je storil še z bodalom.
"Poiščimo zdaj tisti izvir vode, žejen sem," je dejal nestrpno.

Neron je zbrcal truplo moškega tributa nekam na rob samostana, da ga bodo lahko pobrali Kapitolci, potem pa je hitro preiskal njegove žepe. Tačas sta Luster in Candy zasliševala dekle in Neron se je glasno zasmejal, ko je tributka Lustru ponudila svoje telo. "Daj no, Luster, saj ni tako slaba," je rekel, ob tem pa vrgel oko h Candy, ki je bila prav gotovo veliko lepša, a je bila videti nekoliko bleda v obraz, kot da ji je slabo. Nič čudnega, prebivalci 1. distrikta so bili skoraj vsi po vrsti scrkljani mehkužci, ki najbrž še nikoli niso od blizu videli prave rane. Žal moški tribut ni imel pri sebi ničesar razen nekakšne piščalke, ki je bila očitno spominek na njegov distrikt. Neron jo je pospravil v žep, potem pa se je pridružil drugima dvema karieristoma. Skomignil je z rameni, ko je Luster pokončal dekle in pobral njen že nekoliko okrvavljen nož. "Škoda bi bilo zavreči tako dobrega jelena. Luster, odnesi jo tja k drugemu, da jo bodo pobrali. Nočem, da nam zasmradi taborišče. Potem poiščita vodo." Sam se je spravil na rezanje in čiščenje jelenjega mesa. Sicer je poznal le osnove, ki se jih je naučil med treningom, toda delal je dovolj hitro in kljub veliki količini krvi se mu ni nič obračal trebuh, zato je bil za to delo gotovo najboljši.

Počasi se začenja temniti in zdaj že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na nebu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 13 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t19-26-igre-lakote#119

Candy je za trenutek zastrmela, ko je Luster ubil tributko iz desetke. Očitno ga je s tem pogledom uspela nekoliko razjeziti, zato je hitro prikimala ob njegovem komentarju. "Seveda. Še dobro, da si jo ubil! Prav nič mi ni bilo všeč, da te je takole osvajala," je bleknila, čeprav je bilo povsem očitno, da Lusterja tributka ni osvajala, pač pa moledovala za življenje. Najbrž precej podobno, kot bi to storila tudi Candy. Toda če je bil kdaj čas, da se prikupi svojemu zavezniku, je bilo to to. "Pomagala ti bom," je takoj poskočila, ko je omenil vodo, potem pa je še Neron rekel, naj odideta skupaj in Candy se je na obrazu pojavil širok, sproščen nasmeh. Voda. Voda je bila dobra. Stopila je k Lusterju in ovila roko okoli njegovega komolca. "Pojdiva! Tudi jaz sem čisto dehidrirana. Upam, da ni daleč. Lahko napolniva prazno steklenico, potem pa bom spletla še nekaj mehov, da bomo imeli več zaloge." Zunaj se je začelo večeriti in kmalu se je na nebu prikazalo težko pričakovano sporočilo. Torej jih je bilo živih le še 11. In Candy je bila ena izmed teh. Srce ji je glasno bilo, Lusterja pa se je držala kakor močno si je le drznila.

Potem ko je odvlekel negibno truplo punce iz 10 v grm dobrih 10 metrov stran, sta se s Candy končno odpravila iskat vodo.
Za razliko od tributke ki jo je pravkar pokončal je bila Candy dobesedno paša za oči, zato tudi Lusterju ni padlo na kraj pameti, da ji ne bo dovolil da se ga oklene. Dovolil si je droben nasmešek, vendar ne več kot to, saj je bil odločen da bo ohranil vtis da se do njegovega srca težje dokoplje. In čeprav mu je bila Candy všeč, pa si še ni dovolil razmišljati o tem, da bi bila kaj več kot zaveznika. Publika je veliko raje gledala kako se je dekle trudilo fanta odtajati, kot da bi se ta vdal na prvo žogo. In bolj zadovoljna publika je pomenila več radodarnih sponzorjev, še posebej če so se nadejali da bodo njihove donacije pripeljale do več akcije.
Med potjo se je na nebu prižgal grb Kapitola in kakor od povsod naenkrat je zaigrala dobro znana melodija himne, nato pa je sledilo trinajst obrazov. Če se je prav spomnil jih je pri cornucopii padlo nekje 9-10, dva pa so ubili ravnokar. To je pomenilo da je moral nekje vmes umreti še nekdo. Na Lusterja ni to naredilo nobenega vtisa. Pomislil je le na Yoko, punco iz 2 in Gerarda, fanta iz 4, in še to le zato, ker sta se že na treningih izkazala za sposobna in ker bi bili zdaj zavezniki, če bi bila še med živimi.
Vendar pa je soj podob na nebu služil še nečemu drugemu: malo preden je grb in ponovni odpev himne minil, je plavolasec s kotičkom očesa opazil svetlikanje blizu enega od stebrov na koncu ruševin.
"Pridi, tamle je nekaj," je rekel svoji spremljevalki in šinil naprej. Imela sta srečo: ob stebru se je nahajala za kakšen meter široka kamnita skleda, sredi katere je motna in rahlo migetajoča voda ponazarjala izvir. Brez da bi pomislil na to, da bi voda lahko bila škodljiva ali pa okužena, jo je zajel za polni dlani in hlastno pil.
"Hladna in osvežujoča, krasno!" je dejal veselo, vendar ne preveč glasno, da ju ne bi slišal kakšen od tributov v bližini. Ponoči se je hotel naspati, ne pa paziti na morebitne nasprotnike.

Končno sta našla vodo. Na Candyino presenečenje izvir ni bil niti malo naraven, tako kot večina ostale arene. Ne, šlo je dejansko za skledo, ki je bila kak meter široka, na dnu pa je najverjetneje bila pritrjena cev skozi katero je pritekala sveža voda. Luster se je spustil k vodi in jo zajel ter začel piti. Candy je panično zakrilila z rokami. "Luster, previden bodi! Morda ni pitna!" Toda Luster ni bil videti kot da bi mu bilo neprijetno ali da bi imela voda nanj kakšne negativne učinke. Candy se je spravila k vodnjaku in še sama zajela nekaj vode, ter srknila požirek. Voda je bila osvežujoča in sladka in sproščeno je zavzdihnila s sveže omočenimi ustnicami. Hitro je slekla zgornji del trenirke, namočila roke v vodo in z njimi podrsala po razkriti koži. Po tako napetem dnevu je bil občutek božanski. Potem je iz nahrbtnika privlekla steklenico in jo napolnila ter se vsa zadovoljna in osvežena obrnila k Lusterju, da bi videla, če je čas, da se vrneta k Neronu.

Kljub vsemu trudu z nedosegljivostjo si ni mogel kaj, da se njegov pogled ne bi ustavil na Candy, medtem ko si je ta namakala roke. Presneto, če ni bila Candy že na začetku najbolj privlačna od letošnjih tributk, potem bo to kmalu postala, takoj ko se odkrižajo še tiste izdajalke iz 4, edine ki bi ji za to mesto lahko konkurirala.
Luster se je vseeno prisilil da je odmaknil oči z nje ter naredil še dva dolga požirka, nato pa sledil njenemu zgledu in si še sam osvežil roke in vrat.
"Mislim da bo čas da greva počasi nazaj. Upam samo, da je Neron na tisti živali pustil dovolj kože, če si resno mislila tisto prej o izdelovanju mehov. Nekako se tudi meni zdi, da bo ena sama steklenica kaj hitro pošla," je dejal, vstal, in ji ponudil roko za pot nazaj.

Candy je zavezala zgornji del trenirke okoli svojega pasu in se ponovno oklenila Lusterjeve roke, ko sta začela hoditi nazaj proti samostanu. "Še dobro torej, da smo le malo stran od izvira. Zdi se mi zelo dobra lokacija, sploh glede na to, kako malo vode je v areni. Slej ko prej bodo morali ostali tributi zatavati kam blizu v iskanju vode." Zdaj, ko se je odžejala, se je počutila kot prerojen človek in precej se je razgovorila. Vsekakor je bila veliko bolj sproščena in ni je bilo več tako strah. Ko sta prišla nazaj do kraja, kjer so se utaborili, je videla, da je Neron že precej napredoval s čiščenjem jelena. Stopila je naprej in se sklonila k njemu ter mu ponudila steklenico z vodo. "Lahko ti pomagam s pečenjem mesa. Kar dobro mi gre. In če boš našel kakšen košček kosti ter jo urezal v šivanko, nam lahko zašijem nekaj mehov za vodo." Tako je, Candy. Pokaži, kako si uporabna. Nasmehnila se mu je. Zdaj, ko sta trupli tributov izginili, je bilo vzdušje veliko prijetnejše. Vzravnala se je in stresla z lasmi, ki so se ji med obiskom vodnjaka razvezali iz čopa, ki ga je nosila v prvi bitki.

Čistil je jelena in si ob tem tiho požvižgaval. Njegova ušesa so bila sicer na pecljih, toda bil je zelo sproščen in po prvem dnevu naravnost navdušen nad napredkom. Med večernim pregledom je preštel tribute, ki so umrli in zadovoljno ugotovil, da je sam prispeval vsaj polovico tistih smrti. Žal je tisti fant iz šestke, ki ga je uspel porezati po nogi, preživel. Toda ne bo več dolgo, sploh če ni obvladal vsaj nekaj osnov prve pomoči. In Neron je v to močno dvomil. Ko je zaslišal korake, je nož močneje prijel v roko. Toda bila sta le Luster in Candy. Neron je privzdignil obrvi, ko je videl, da je Candy hodila okoli skoraj le v spodnjem perilu, še bolj pa, ko se je sklonila k njemu in mu podala steklenico vode, ob tem pa mu odprla naravnost pregrešen pogled na svoj dekolte. Nasmehnil se je in prikimal njeni ponudbi, da mu pomaga pri kuhi in iz kupčka kosti izbrskal eno, ter se lotil rezljanja igle. Prve dvakrat se je koščica v njegovi roki zlomila, tretjič pa mu je uspelo in šivanko je podal Candy. Potem je odčepil steklenico in popil nekaj vode, najprej počasi, potem pa v dolgih požirkih, dokler ni izpraznil polovice steklenice. Potem jo je podal Lustru in zanetil ogenj. "Predlagam, da ti stražiš prvi, Luster. Candy pa lahko tačas spi z mano," je dodal in pomežiknil, zadovoljen z dvojnim pomenom, ki mu ga je uspelo vriniti v povedano.

Opazoval je Nerona, kako si je dajal opravka z izdelavo igle. Potreboval je kar nekaj moči volje da mu ni vrgel v obraz kako očitno je bilo, da je bil vajen rezati večje tarče, medtem ko za precizna opravila očitno ni imel občutka. In seveda je Luster sebe smatral za bolj sposobnega na tem področju. Kljub temu pa je ostal tiho in v tretje je tudi Neronu uspelo oblikovati nekakšno rudimentarno šivanko.
"Vse lepo in prav, ampak kaj bomo pa uporabili za nit? Nekako se mi dlaka te živali zdi prekratka za to, jaz pa že ne mislim darovati svojih las," je komentiral.
Ko je Neron izpil in podal svoj predlog, mu je blondinec namenil srep pogled, vendar ga je že naslednji trenutek omehčal, saj se je zavedel da se vsaj za zdaj še ni hotel spoprijeti z gospodičem tankom. Je morda do Candy že čutil ljubosumje, čeprav jo je šele spoznaval? Ne, to ni bilo smiselno. Morda se je šlo bolj zato, da ni hotel da ga Neron v nečem premaga, tudi v navidezni bitki za Candyjino pozornost.
"Jaz pa se ne strinjam," je dejal lahkotno, čeprav so bile njegove misli vse prej kot takšne. "Najprej bomo vsi lepo v miru pojedli tole... meso. Potem pa če misli Candy izdelati meh, lahko to počne medtem ko gleda in posluša naokoli, midva pa se naspiva. Ko bo njene tretjine noči konec, bo zbudila enega od naju, ta pa bo šel mehove napolnit in kasneje zbudil drugega, ko bo na vrsti zadnja tretjina. Tako bomo vsi odspali nujnih 6 ur, hkrati pa v tem času čimveč naredili."
Namenil mu je enega tistih svojih nasmeškov, ki so govorili nekaj takega kot: 'ugovarjaj kolikor hočeš, ampak dobro veš da imam prav'.

"Res bo najbolje, da stražim jaz prva," je hitro rekla, njena lica pa so bila ob Neronovem komentarju tako divje obarvana rdeče, da je lahko čutila vročino v njih. Če je bil Luster hladen do nje, je bil Neron vroč kot ogenj in očitno ravno tako vztrajen. Morala mu je dati dober razlog, zakaj bi bilo pametno, da spi prva. Pobrala je jakno, ki jo je mrtva tributka iz desetke pustila nekje ob robu. "Vidva sta se danes največ borila, zato sta gotovo bolj utrujena kot jaz. Poleg tega je res treba začeti delati mehove. Tule notri je cel kup elastik. Te bom uporabila. In na srečo je Neron že ostrgal nekaj kože z jelena, tako da jo lahko hitro posušim pri ognju in zašijem skupaj z eno plastjo tegale blaga. Gotovo bo dobro in še veliko čisteje." Da bi pokazala, kako zelo je bila zainteresirana, je pohitela z nalaganjem mesa nad ogenj ter se kar takoj lotila rezanja sčiščene kože in jo začela sušiti ob ognju. Tako je lahko hkrati pazila na meso. To je bilo kar kmalu pečeno in Candy se je, kot da bi bila nekakšna gostiteljica, lotila tega, da je postregla obema fantoma. Ob tem se je tako enemu kot drugemu prijetno smehljala, čeprav se je že zdaj odločila, da bo najprej zbudila Lusterja. Buditi Nerona sredi noči in tvegati, da izkoristi dejstvo, da Luster spi... ob tem jo je kar nekoliko streslo, čeprav ni bil neprivlačen. Če že kaj, se je bala, da bi znal postati nasilen.

Na njegovo srečo se je tudi Candy pridružila njegovemu predlogu, tako Neronu ni ostalo kaj veliko možnosti ugovora. Sploh če z besedo "spati" ni mislil drugega kot primarni pomen, saj bo tako vseeno prišel na svoj račun.
Ker se ni pretirano spoznal na pripravo hrane je to opravilo prepustil dekletu, ki je kar prekipevalo od možnosti, da prispeva k ekipi. No, saj jo je lahko razumel. Ni bila ravno borka, je pa nedvomno imela potencial za dobrikanje sponzorjem, morala se je le dokazati kot dovolj sposobna da bi lahko preživela igre. Luster se je že tako ali tako odločil da jo bo prihranil za konec, deloma zato ker je imel tako distrikt 1 več možnosti za zmago, predvsem pa zato, ker se je zavedal kako koristna bi mu bila njena pomoč proti Neronu, ko bo prišlo tako daleč da bo eden izmed njih moral umreti.
Privoščil si je svojdelež divjačine. Meso je bilo na zunanji strani nekoliko preveč zapečeno, v sredici pa malenkost bolj surovo kot bi mu bilo všeč, vendar mu je bilo tudi jasno da na divjem ognju pač nisi imel toliko nadzora kot recimo v ponvi na štedilniku. Kljub vsemu je bil sestradan, saj cel dan skorajda ni jedel, zato ni pustil niti grižljaja. Tako ali tako pečeno meso ne zdrži dolgo, zato se mu ni zdelo prav nič škoda, da si ni ničesar pustil za naslednji dan. Poleg tega pa, kdo pa je za zajtrk jedel isto kot prejšnji dan za večerjo?
Kot je bilo dogovorjeno, se je spravil spat na vse prej kot udobno travnato posteljo. Na žalost so mu druga opravila pobrala čas, ki bi ga lahko porabil za pripravo boljšega ležišča, zato je moral pač požreti svoj ponos, se prekotaliti na hrbet, in upati da mu bo uspelo zaspati na tako trdi in neravni podlagi. Presenečen bi bil, če bi vedel kako hitro mu je v resnici uspelo zaspati, nedvomno po zaslugi večih adrenalinskih valov in dolge hoje skozi gozd tekom dneva.

Neron je zavil z očmi, ko je Luster po hitrem postopku zavrnil njegov predlog. Toda po eni strani je imel svetlolasec prav. Mehove z vodo bi bilo najbolje čimprej napolniti, sploh zato, ker je bilo meso, ko so končno sedli k večerji, precej suho. To ni bil komentar na Candyino sposobnost s pripravo hrane ampak dejstvo, posledica tega, da niso imeli nobene posode, kjer bi lahko delali omako ali hranili meso, da ne bi iz njega ušla vsa vlaga. Privoščil si je še malo vode preden je legel na tla malo stran od Lustra in se začel igrati s svojim nožem. Lustrovo dihanje je hitro postalo počasnejše in bolj globoko. Bilo bi ga tako zelo preprosto zabosti v spanju. Toda s tem bi prestrašil Candy, ki je bila že tako malo bolj mehka, ko je prišlo do ubijanja, poleg tega pa bi izgubil nevarnega zaveznika in tega zdaj, dokler je po areni še vedno tekla edina druga desetica, Neron ni hotel tvegati. "Njega boš zbudila najprej, kajne?" je rekel Candy prek svojega noža. "Vem, da ga boš, ker bo v temi lažje spet najti izvir, kot pa ga na novo iskati. Če pa bo karkoli narobe, zbudi mene. Ubil bom vsakega, ki bi ti grozil." Potem se je obrnil na bok in nož še vedno stiskal v roki, ko je potonil v spanec.

Za trenutek se je ustavila pri delu, ko jo je Neron ogovoril. Ni bilo videti, da bi pričakoval kak bolj konkreten odgovor ali celo opravičilo. Toda njegova ponudba je zvenela skoraj kot grožnja in Candy se je morala prisiliti v nasmeh. Če nič drugega, je grozil tistim, ki bi jo ogrozili. Zaenkrat. "Lahko noč, Neron," je rekla in se spet posvetila izdelavi meha. V mehko živalsko kožo je navrtala luknjice, ter ga zašila skupaj z razrezanim blagom. Delala je hitro in v tišini, zato je čez nekaj ur, ko je bila že preutrujena, da bi nadaljevala, uspela dokončati že dva meha, tretji pa je bil skoraj dokončan. Odložila je šivanko in tretji meh nekam blizu ognja, a dovolj daleč stran, da ni bilo nevarnost, da bi prišlo do vžiga. Potem je tiho stopila k spečima fantoma in rahlo stresla Lusterjevo ramo. "Zbudi se, Luster," je šepnila v njegovo uho, previdna, da ne bi s povzročanjem zvoka prebudila še drugega fanta. "Pazila bom ob ognju toliko, da greš napolnit mehova, potem pa prevzameš ti."

Imel je občutek kot da je komaj zaspal, ko sta ga že zbudila nežno tresenje za ramo in glas, ki se ga je počasi začenjal navajati v svoji bližini. Počasi se je dvignil in si pomel oči, nato pa se prisilil vstati in v roke vzel oba dokončana mehova in pa napol prazno steklenico vode.
"OK, bom kmalu nazaj," je rekel še nekoliko zaspano, vendar si je kljub temu okrog pasu pripel enega od pasov z noči, ki sta med spanjem počivala pod njegovo dlanjo. Tistega okoli gležnja zaradi varnosti sploh ni snel.
Sprehodil se je mimo stebrov, oči in ušesa pa napenjal ob iskanju gibanja ali zvoka. Razen občasnega škržata ali uka sove ni slišal ničesar, in kaj kmalu je dosegel izvirček, ki sta ga s Candy našla pred nekaj urami. Potopil je prvi meh v kamnito skledo, nato pa ga dvignil tako, da bi čimveč vode ostalo notri. Kljub temu je bil še vedno napolnjen manj kot do polovice, saj se je koža mirno prilagajala. Namesto da bi še naprej poskušal zajeti vodo z mehom je vzel steklenico, izlil vodo ki je bila v njej malo stran od izvira, jo napolnil, ter nato prelil v meh. Tako mu je uspelo napolniti celotno kožo, in zadovoljen je ponovil isto z drugim, le da tega ni potopil v izvir, temveč ga že takoj začel polniti s steklenico. Ugotovil je, da meh drži nekako za eno steklenico in četrt vode. Še drugi meh je zavezal s trakcem z oblačila mrtve tributke, ki ga je Candy pripravila ob ustju ravno za ta namen. Ravno ko je položil še drugi polni meh zraven prvega in se namenil napolniti steklenico, je za seboj zaslišal šum. Brez da bi razmišljal je v grm, iz katerega se je slišal zvok, poslal enega od nožev, tega pa je pospremil živalski stok. Z drugim nožem v roki se je splazil do grma in v njem našel zajca, ki mu je pri levem ušesu skozi glavo gledal ročaj metalnega noža.
Luster se je nasmehnil, izvlekel nož in ga obrisal ob kožuh živali. Nato je pospravil orožje in se z malim truplom v roki vrnil k izviru. Tam se je umil, do konca napolnil še steklenico, naredil še par požirkov da ne bi takoj porabljal vode iz mehov, nato pa se z vsem skupaj vrnil v tabor.
Tam je našel Candy ob ognju, ki je počasi že pojenjal. Enega od mehov tiho položil zraven spečega Nerona, drugega pa zadržal zase. Zajca je odvrgel zraven ognja, sam pa se je usedel zraven Candy in ji vrnil steklenico. 'Prijateljsko' je položil svojo roko čez njena ramena.
"Imel sem srečo: te živali še ne vedo da se mi ni pametno plaziti za hrbtom," je dejal lahkotno. "Imamo kaj, v kar bi ga lahko shranili za zjutraj ne da bi se vmes pokvaril?"

Luster se je vrnil hitro, tako da ji je kar odleglo. Tačas, ko ga ni bilo, je dokončala še tretji meh in spravila ga je kar v nahrbtnik, saj ga ni rabila pred jutrom. Njeni prsti so bili utrujeni in spraskani od igle in grobih robov usnja. Ko se je vrnil in ji prinesel steklenico, mu je hvaležno pokimala, potem pa pogledala zajca, ki je ležal na tleh ob ognju. Z roko je segla po bitju in mu dvignila veke, da bi videla, kako poškodovan je bil. Toda oči živalice so bile mlečno bele, kot da bi bilo bitje slepo. Tako kot jelen, ki se je ujel v robide? Najbrž ne. Samo utrujena je bila. "Kako neki ti ga je uspelo zadeti ravno v glavo?" je vprašala tiho. "Si kdaj treniral z noži?" Pogledala je okoli in zamišljeno obstala s pogledom na kupu starih a kar čistih kamnov. "Če bi uspela najti kakšno luknjo v obzidju lahko zajca zavijeva v preostanek tiste jakne in ga spraviva noter. Znalo bi biti dovolj hladno, da bi zdržal do jutra." Noč je bila tiha in mirna, postajala pa je tudi nekoliko hladna, zato jo je toplota njegove roke prijetno presenetila. Naslonila se je nanj, hvaležna za njegov objem in položila glavo na njegovo ramo. "Misliš, da imava kaj možnosti za zmago?" je šepnila.

"Z vajo," je odgovoril na vprašanje kako mu je uspelo zajca zadeti v glavo, na naslednje, če je že kdaj treniral, pa je le pokimal. Ni hotel razkriti preveč, sploh ker sta vendarle bila stalno snemana, predhodni trening z orožji pa je bil praviloma protizakonit. Tako ali tako je imel občutek, da njegove sposobnosti govorijo same zase.
Premislil je celotno zadevo z zajcem in se odločil, da bo poskušal najti rešitev med svojo stražo. Tako ali tako je vedel, da mu bo naslednjih nekaj ur najverjetneje dolgčas.
Tok misli je prekinila Candy, ki se je naslonila nanj in ga potiho vprašala o njunih možnostih za zmago.
"Seveda," je odvrnil Luster z enako pritajenim tonom. "Mi trije smo gotovo najbolj sposobni in najlepši tributi v areni. Po mojem je edini razlog, zakaj padala še ne dežujejo na nas ta, da jih v tem trenutku niti ne potrebujemo tako zelo. Vode in orožja imamo dovolj, zaenkrat pa smo tudi siti. In imamo zemljevid. Jutri bomo samo izbrali vzhodno ali zahodno pot, in začeli krožiti med ruševinami, dokler se ne znebimo ostalih tributov." Nato je čisto tiho še dodal: "Glede Nerona pa ne skrbi. On je divji ogenj: hitro se vname, močno gori, in hitro pogori. Midva pa sva bleščici; dokler že samo en žarek posije na naju se svetiva. In močno dvomim, da naju bodo najini žarki pustili na cedilu."
To rekoč jo je pobožal po laseh in jo pritisnil malenkost bližje k sebi. Nato pa se je spomnil da bi pravzaprav moral igrati nedovzetnega skuliranca, zato se je umaknil in vstal.
"Daj, čas bo da se odpraviš spat. Neron hodi hitro in nočeva ga spravljati v slabo voljo zaradi neprespanosti," ji je dejal in se sklonil po svoje orožje, ki si ga je ponovno pripel na svoja mesta.
Ko je videl, da se je punca spravila spat, si je dal opravka z ulovljeno živaljo in preostalimi kosi reciklirane jakne, dokler ni bil plen dobro zavit in pospravljen med hladno kamenje na vrhu porušenega stebra v bližini. Potem je mirno prečakal dokler niso vsega skupaj minile približno tri ure, kolikor naj bi stražil vsak od njih, ter se lotil bujenja Nerona. Ker ni vedel, kakšen je bil ko se je zbudil, ga je zbudil na enak način kakor je prej njega Candy, le da je imel roko pripravljeno na bodalu, za primer da bi fant kaj poskušal.

Neron se je zbudil le s težavo. Bil je navajen dobiti precej več spanja, sploh po dnevih, ko je intenzivno vadil z mečem. Toda zbudil se vseeno je in z utrujenimi očmi grdo pogledal osebo, ki se je sklanjala nadenj. Prekleto, kakšna budnica. Če bi ga zbudila Candy, bi jo najbrž kar potegnil na tla in si privoščil malo užitkov v zavetju noči, tako pa ga je zbudila napačna blondinka. Tiho je zagodrnjal in se dvignil v sedeč položaj, ter si pomel roko, ki jo je imel pokrčeno okoli ročaja bodala ves čas, ko je spal. Potem je opazil ob sebi meh z vodo in tiho je zažvižgal. "To je to? Videti je kar uporabno," je komentiral in razvezal meh ter si privoščil nekaj vode. Osvežen se je spravil pokonci in se pretegnil. Potem je pogledal Lusterja in privzdignil obrvi. "Torej? Me boš gledal ali boš šel spat?" Potem je Lusterju še pomežiknil, ker sta oba dobro vedela, da drug drugega nista zanimala, pa se je bilo na njegov račun vseeno prav prijetno pošaliti. Podrezal je v ogenj in nanj naložil še nekaj vej, ter ob tem veselo ignoriral dogajanje okoli sebe, saj se je še vedno zbujal. Na srečo ni nič planilo iz gozda, da bi jih pobilo, zato si je privoščil še nekaj mesa, ki je ostalo od jelena. Potem je njegov pogled odtaval h Candy, ki je spala nedaleč stran in v poltemi se je trudil razločiti njeno postavo pod oblekami.

"Torej? Me boš gledal ali boš šel spat?" ga je s hudomušnim mežikom izzival Neron. Luster se je le nasmehnil.
"Mogoče bi te, ampak nisi moj tip. Preveč si... moški," mu je vrnil, mu pomežiknil nazaj in se spravil spat.
Sanjal je o tem, kako se z Neronom spopadeta na življenje in smrt, in zmagovalec tega boja bi dobil Candy. Noč je bila prekratka, in ravno ko je sanjskemu Lusterju uspelo sanjskega Nerona zabosti z nožem, ga je prebudilo jutranje sonce. Spal je nekoliko dlje kot je mislil, saj je bilo sonce že nad vzhodnimi drevesi, vendar za svoje pojme še vedno premalo. Fant njegovega kova je vendar rabil svojih 10 ur lepotnega spanca! Le kako bo lahko za kamere izgledal fantastično, če bo ves utrujen? Vseeno se je dvignil, saj je bila škoda že storjena; če bi zdaj zaspal nazaj, tudi če bi bilo to pri tej svetlobi možno, bi se zbudil samo še bolj zaspan.
"Dobro jutro," je odsotno dejal svojima zaveznikoma medtem ko si je orožje spez pripenjal na svoja mesta. Čeprav je spal z bodalom in tistimi tremi noži skritimi pod hlačnico, pa so pasovi z mečem in dva s po 6 metalnimi noži med spanjem počivali nekaj centimetrov stran od njega.
"Presneto, kaj bi dal za dobro spalno vrečo," se je glasno pritožil, močno upajoč da ga je njegov mentor slišal. Pretegnil si je roke in noge, nato pa naredil dolg požirek iz svoje čutare. "Bljak, voda je že čisto topla v tej vročini," je zanergal.
"Predlagam da zamenjamo vodo v mehovih in steklenici, potem pa poberemo svoje stvari in se spokamo kam, kjer je manj vroče." Potegnil je zemljevid iz svojega kričeče-obarvanega nahrbtnika, ob čimer se je spomnil da mora obvezno storiti še dve stvari: nekako prebarvati nahrbtnik, in pa, bolj pomembno, najti kraj kjer bo lahko umil tako sebe kot svoja oblačila. Počutil se je prav lepljivo in pocasto, deloma zaradi vlage, deloma pa zaradi včerajšnjega potu, ki se je sprijel z vlago in se z oblačili vred spet lepil na njegovo kožo. Čeprav sam tega ni vohal, je bil prepričan da mora smrdeti kot prašič. Razgrnil je zemljevid in se razgledal po njem.
"Imamo dve možnosti," je razložil. "Lahko gremo naravnost na sever k tejle majhni reki in neki kockasti konstrukciji, lahko pa gremo na zahod, kjer se nahaja nekakšna utrdba ob večjem telesu vode. Slednja izgleda kot da se nahaja na hribu, kar bi nam lahko dalo dober pregled nad areno, vendar pa tudi ne moremo vedeti ali je ta voda zraven pitna ali ne, čeprav se meni prej zdi da bi v areno dali jezero kot pa da bi jo postavili nekje na obali Panema. Vajine misli?"

Odmaknil se je tako hitro, kot je prišel k njej. Nekoliko razočarano je segla skozi svoje lase, da bi jih za silo poravnala. Potem je stopila proti spečemu Neronu, legla v preudarno veliki razdalji stran od njega in zaspala še preden se je uspela dobro namestiti na razviti srebrni plahti, ki jo je dobila v nahrbtniku. Ko se je zbudila, sta bila oba fanta že pokonci in hitro je zazehala in pokrila usta z dlanjo. To, da je bil človek ujet sredi arene še ni bil razlog, da bi zapustila manire. Sledila je Lusterjevemu zgledu in poskusila vodo v svoji steklenici. Nakremžila se je, potem pa izbrskala kos jakne, ki je ostala po delanju mehov in zavijanju zajca in jo zmočila z vodo iz steklenice. Ni bila dobra za pitje, vendar pa je bila še dovolj sveža in čista, da se je lahko z vlažno krpo za silo umila, kolikor je pač lahko dosegla svojega telesa brez da bi se slekla do golega. Na srečo je bilo dovolj toplo, da se ji ni bilo treba kaj veliko osušiti, da ji je bilo prijetno. Pogledala je na zemljevid, ko je Luster kazal po njem. "Tale stvar tu? Si prepričan, da gre za jezero? Tu, kjer je na zemljevidu narisano, da je hrib, se presneto hitro pojavi voda. Jezera pa navadno niso tako visoko v hribih, sploh če je okolica sicer precej ploščata." Toliko o njenem znanju geografije. Imela ga je točno toliko in čisto nič več. Potem pa se je od nekod oglasil top. Candy je nekoliko poskočila in se ob tem z ramo zadela ob Lusterja. "Sta slišala to?"