Labirint tunelov

Njegova zapestnica je kričala v protestu tudi po tem, ko je potihnil hrup padajočega kamenja. Lex se je ustavil komaj ovinek stran, saj je zapestnica kazala, da se je od Dreya oddaljil že toliko, da bi zanj lahko postalo nevarno. Razmišljal je, da bi stopil naprej, a strah pred bolečino ga je glodal tako močno, da še vedno ni naredil tistega koraka. Potem pa je med piski zapestnice zaslišal svojega partnerja in stisnilo ga je v grlu. Se je štelo kot umor, če pusti, da Drey umre pod kamenjem, če bi ga lahko sicer rešil? Ni vedel, če si je upal tvegati takšno napako. Tla pod njim so se stresla in nekoliko je razširil oči. Mar še ni bilo konec potresom? Kaplja potu mu je zdrsela po čelu in ugotovil je, da mu postaja vedno bolj vroče. In potem se je odločil. Stopil je okoli ovinka in pogledal kup kamenja, ki je počival na Dreyevem prsnem košu. Potem se je nasmehnil. "Oprosti, ampak... malo te bo streslo." In potem se je obrnil in tekel. Ko ga je stresel prvi šok je od bolečine kriknil, toda potem je tekel naprej in z vsakim šokom je bil šibkejši... a svobodnejši. ((Tečem proti rogu.))

Ob pogledu nanj se je Lex nasmehnil. Nasmehnil! Potem pa se mu je opravičil in stekel naprej. Dreyu se je od jeze in bolečine meglilo pred očmi. Kako ga je mogel kar tako zapustiti? In to povsem tem, kar sta preživela skupaj? Saj ne bo šel daleč, si je poskusil dopovedati. Gotovo si bo premislil po prvem elektrošoku. Drey je stisnil zobe in se pripravil na sunek bolečine, ki pa je bil kljub vsemu močnejši, kot je pričakoval in glasno je zakričal. Lex se bo zdaj gotovo moral ustaviti! A stresel ga je še en šok, in nato še eden, Lexa pa še vedno ni bilo od nikoder. Drey se je kljub neznosni bolečini od eksplozije in elektrošokov poskusil premakniti, da bi stekel za Lexom in v navalu adrenalina mu je uspelo, da je s sebe nekako spravil vulkansko kamenje. S težavo se je spravil na noge in pri tem opazil, da desne roke sploh ne more premikati. Bila je čisto ožgana od eksplozije, a zapestnica je kljub temu še vedno nekako vztrajala na njej. Drey je bil popolnoma iz sebe. Vse ga je bolelo, tla pod njim so se tresla in bil je prepričan, da se njegovo življenje približuje koncu. Z levico je pobral kompas, ki je ležal na tleh in se začel s težavo premikati v smer, kamor je kazala igla.