Labirint tunelov

Če roga izobilja zapustite po levem mostu se boste prej ali slej znašli v enem izmed mnogih predorov in tunelov. Ti se prepredajo med seboj in se pogosto stikajo v varljivih razpotjih in majhnih jamskih sobanah, kjer je izjemno lahko izgubiti občutek za smer in prostor. Še celo stalaktiti, stalagmiti in stalagmati se po nekajurnem blodenju zdijo vedno bolj enaki.

Dreya so kriki in vsesplošno pljuskanje vrele lave okrog Roga izobilja popolnoma vrgli s tira. Vse kar je lahko storil, je bilo, da se je čimbolj trdno oklepal nerodnega kladiva in se držal čim bližje svojega partnerja. Ko se je Lex končno odločil odpraviti stran od Roga, se mu je od srca odvalila orjaška skala. Drey mu je z veseljem prepustil vodstvo - niti najmanj si namreč ni želel okusiti bolečine zapestnice, ki bi ga zadela, če bi hotel zaviti kam drugam. Šele ko sta se z Lexom znašla v labirintu tunelov in okoli njiju ni bilo nobenega drugega tributa več, se je Drey spet kolikor toliko sprostil in v njegove oči se je vrnil običajni optimistični lesket.
"Tole nama je pa res dobro uspelo, kaj praviš? Oba sva še živa in tako rekoč brez praske. Pa še orožje imava, čeprav sam nimam pojma, kaj naj počnem z mojim!" se je zasmejal in pri tem s kladivom za šalo udaril po enem izmed kapnikov. "Mimogrede - ime mi je Drey, če slučajno še ne veš. Ti pa si Lex, kajne?" je vprašal svojega partnerja in mu namenil prijateljski nasmeh.

((V neki drugi dvorani v drugem delu labirinta))

Hodila sta že nekaj časa in Isabelli se je zdelo, da je minila vsaj kakšna ura ali dve, čeprav v resnici morda ni preteklo več kot 30 minut. Odsotnost sonca in neba ji je popolnoma uničila občutek za čas, pa še ure ni imela. Raznovrstni kapniki so bili sicer čudoviti, vendar tudi niso ravno pomagali pri orientaciji. Zaradi geografije na treningih je sicer znala poimenovatu ene in druge ter povedati kako nastanejo in približno kako dolgo rabijo za rast, a ko se je enkrat nehala čuditi njihovi naravni lepoti je kaj kmalu ugotovila, da je bila popolnoma izgubljena.
"Nathan, kam greva?" je negotovo vprašala fanta v upanju, da je vsaj on vedel približno od kje sta prišla ali kam gresta. Že odkar sta se odpravila od roga in prečkala veliki kamniti most čez lavo ji je postajalo vedno bolj jasno, da o njem pravzaprav ni vedela ničesar. Dobro, vedela je da je bil iz 2. distrikta in da je bil karierist, potem se je pa z imenom končalo. V rokah je še vedo držala fračo ki ji jo je izročil, in pa tretjo torbico z zalogami, ki mu jo je prej ponudila in je še ni sprejel. Pomolila jo je proti njemu.
"Boš še dolgo pustil da punca nosi tvoj tovor, ali kaj?" je vprašala nekoliko izzivalno, čeprav je sklepala da je bil prej samo spregledal gesto.

Torbice si je namestil na sprednji del trupa v nekakšen zimproviziran poskus ščita za telo. Ni pričakoval, da ga bodo torbice lahko obranile pred kakšnim hujšim orožjem, a tako ga vsaj niso ovirale, prav gotovo pa bi tudi omilile kako pest ali kamen, ki bi znal prileteti proti njemu. Sledil je tunelom s čutom, ki ga premorejo le rudarji. Držal se je desne stene in čeprav je bil zrak težak in vroč, je hitro odkril, kje se nahajajo prikriti zračniki v stropu in pripeljal sebe in svojega partnerja do prostora, ki je bil po njegovem mnenju optimalno postavljen - ne predaleč stran in ne preblizu roga izobilja. Kamen je bil tu dobro zbit in se ni tako zelo krhal, tistih nekaj velikih kapnikov, ki so obkrožali širino, pa ne bi mogel odlomiti nihče razen res najmočnejših. V tistem je njegovo pozornost pritegnil karierist, ki je bil z njim, saj je začel veselo govoriti, potem pa s kladivom udaril po kapniku, da je zadonelo po prostoru. V parih korakih je bil Lex pri njemu in njegova roka je grobo držala fanta, ki se je predstavil kot Drey, za zapestje. "Si zmešan? Bi rad vse tribute opozoril na to, da sva tukaj?" je siknil polglasno.

Namesto, da bi mu Lex odgovoril, se je nenadoma ustavil in ga zgrabil za roko. "Hej, kaj pa..." se Drey že nameraval pritožiti, a Lexov glas ga je utišal. Šele zdaj se je zavedel hrupa, ki ga je povzročil s svojim kladivom in previdno se je ozrl okoli sebe. "Uh...um... oprosti," je zamrmral in se nehote premaknil nekoliko bližje k Lexu. A ko je hrup potihnil in se od nikoder ni prikazal noben pobesnel tribut, se mu je dobrovoljno razpoloženje kmalu povrnilo. "Preveč te skrbi, Lex. Gotovo se se tega poka vsi prestrašili in so zbežali še dlje stran od naju. Kaj veš, mogoče sem nama še celo rešil življenje," se je zasmejal, potem pa se je razgledal po prostoru, ki ga je našel Lex. Videti je bil ves kamnit, neudoben in trd, a najbrž kaj dosti boljšega tako in tako ne bi mogla dobiti. "Se bova tukaj utaborila? Ni videti najbolj udobno," se je pritožil.

Lex ni mogel vrjeti, da je pristal s takim tepcem. Po začetni potuhnjenosti se je Drey hitro ponovno razživel in potem se je začel še hvaliti in se pritoževati nad okoljem. Zavil je z očmi in preklel zapestnico, ki bi ga na mestu ubila, če bi umoril svojega partnerja. Morda bi mu lahko samo primazal kakšno dovolj močno, da bi mu izbil par zob in ga pustil s tako zatečenim obrazom, da ne bi mogel govoriti. Nikjer ni bilo nič rečenega o tem, da partnerja ne smeš malo poškodovati. Obrnil se je proti karieristu, ki je bil očitno ravno toliko sposoben kot je bil takten. "Ja, imaš prav, raje poiščiva udoben del jame, tisti, kjer so po tleh blazine in so mize polne hrane," je rekel sarkastično in se namestil ob eno od sten v ovinku, od koder je imel dober razgled na oba konca hodnika, potem pa si je postregel z eno od proteinskih ploščic, vedoč, da bo potreboval vso energijo, kar jo bo lahko dobil.

Drey je očitajoče premeril Lexa. "Si res moral omeniti hrano in blazine?!" je zastokal in se sesedel na kamnita tla. "Moja prelepa, udobna domača postelja. Kaj bi dal, da bi jo lahko prinesel s sabo! Tako pa so nam v nahrbtnike nagrmadili same neuporabne stvari," se je namrdnil. A Lex se zanj očitno ni zmenil, saj je zdaj mrakobno grizljal eno izmed proteinskih ploščic. Drey je glasno zavzdihnil. Njegov želodec je bil še preveč stisnjen od prestane groze, da bi lahko vanj spravil karkoli užitnega, njegove zbegani misli pa so še vedno polnili prizori, ki jim je bil priča ob Rogu izobilja. Spomnil se je, kako je Lex dva tributa žrtvoval lavi, ob čemer se je rahlo s tresel. Še dobro, da ni bil na njunem mestu. Nenadoma se je nečesa domislil in oči so se mu hudomušno zaiskrile. "Hej Lex," je rekel in mu z roko pomahal pred očmi, da bi dobil njegovo pozornost. "Kaj pa tisti zlati obesek, ki si ga pobral pri Rogu? Ga nameravaš podariti komu posebnemu, ko se vrneš iz arene?"

Še nikoli poprej ni bil tako hvaležen za bratove nasvete kakor sedaj, ko sta s partnerko zavila že okoli bogsigavedi katerega vogala in se znašla na še enem na videz povsem enakem hodniku. A resnica ne bi mogla biti bolj drugačna. Nekomu, ki je vsaj malo poznal sestavo kamenja, je bilo takoj jasno, da se z vsakim korakom bližata izvoru magme, kajti kamnina je bila vedno mlajša in svetlejša, pa čeprav je šlo le za razlike v odtenkih. Z očmi je pozorno sledil žili neke kovine, ki se je kako vitica plazila med prhnato okamnelo lavo, ko so ga Isabelline besede potegnile iz misli.

"Oh, hvala," se je nekoliko nerodno nasmehnil in sprejel torbico. "Oprosti," popraskal se je po tilniku in ji ponudil dlan "Isabella, kajne? Greva proti magmatskemu jezeru, če se ne mot-" sredi stavka ga je prekinil doneč udarec. "Kaj za-" je siknil in se jel ozirati okoli.

Sredi grižljaja se je ustavil in se trudil, da ne bi pogledal proti svojemu očitno preveč omejenemu partnerju. Oči je uspel ustaviti na hodniku, po katerem sta prišla in v mislih je štel do deset, preden mu je odgovoril. Ni bilo pametno zapravljati energije zanj, vsaj ne dokler mu ni predstavljal resne grožnje. Potem je zavzdihnil in se spomnil, da ga Moon najbrž skupaj z vsemi ostalimi gleda na ekranu. Če nič drugega, sta stric in teta gotovo radovedno spremljala igre, saj niti slučajno nista hotela, da se še kdaj vrne. Prijel je za plastični obesek lune, ki ga je imel okoli vratu in si ga tiho ogledal. Potem ga je zatlačil nazaj pod srajco in dokončal proteinsko ploščico. "To se te ne tiče," je končno rekel tiho. Niti slučajno mu ni bilo do pogovora, toda bil je čisto preveč razburjen, da bi počival. Vstal je in vzel v roko kramp. "Najbolje bo, da nadaljujeva s potjo. Poiščeva kakšno tarčo. Rad bi se čimprej spravil iz te jame."

Drey je poznavalsko priprl oči. "Ah, torej je zakomplicirano. Razumem," je rekel in razumevajoče prikimal. "Ampak ne skrbi, prepričan sem, da ji bo tole darilo zelo všeč. Sploh ker ti jo ona podarilo luno. Boš videl!" A Lexu očitno niti najmanj ni bilo do tovrstnih pogovorov, saj se mu je nenadoma začelo muditi ven iz njunega skrivališča. Drey je zavzdihnil. Saj ni imel nič proti Lexu, ampak veliko bolj zabavno bi bilo, če bi ga dali v par s kakšno lepo tributko. "Kam se ti tako mudi?" je zaklical za Lexom in se začel kobacati na noge, ravno ko ga je piskanje zapestnice opomnilo, da je Lex že precej daleč od njega. Hitro je planil na noge in stekel za njim. "Hej Lex, imam idejo," je rekel, ko ga je dohitel. "Kaj, če bi poiskala katero izmed tributk in sklenila zavezništvo? To bi te gotovo spravilo v boljšo voljo," mu je dobronamerno predlagal.

Bobnenje. Ne, pravzaprav se je slišalo bolj kot nekakšen globok zvon. Isabella je v svojem življenju videla že dovolj iger, da je vedela da v arenah nikoli ne slišiš zvoka brez razloga; če tega torej ni povzročil tribut, je šlo za opozorilo arene na nevarnost. Ni bila čisto prepričana kaj je bilo hujše, a če bi morala ugibati bi rekla da slednje.
"Teciva!" je s pridušenim glasom velela svojemu partnerju in stekla v enega od tunelov, za katerega je vedela le, da ni po njem prišla. Če bi imela tedaj pri sebi zemljevid, bi lahko videla da se je napotila po enem od tunelov, ki so popotnika sčasoma privedli proti mostu čez sotesko. Ustavljala se je le takrat, ko je zapestnica začela piskati in rdeče utripati, in še to le toliko, da jo je Nathan lahko dohitel. Kadar jo je zgrabil adrenalin, je znala Isabella kar hitro steči; lastnost ki je zelo koristila kadar si moral ukrotit podivjano žival in sam nisi bil v sedlu. Resnično ustavila se je šele, ko ji je ostalo le še malo sape in jo je le pazljivost opomnila da bo prej mrtva, če ne bo mogla več bežati. Takrat se je usedla na najbližjo skalo in spila nekaj vode ter načelo energijsko tablico.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Ker ste pod zemljo ne vidite, če je že večer, zato vas dogodek preseneti. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na vsakem stropu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 12 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t61-30-igre-lakote#1233

Trudil se je ignorirati svojega partnerja a zelo slabo mu je uspevalo. Končno se je uspel toliko zamotiti z opazovanjem kamnin, da je Dreyevo čebljanje skoraj povsem preslišal. Kamnine mu niso bile dobro znane. Bil je navajen na zbito kamenje in žile kovine, tu pa je vedno znova našel zračno, drobeče se kamenje, ki se je obnašalo precej drugače, kot je predvidel. Končno je pobral enega od odškrtnjenih kamenčkov in ga spravil v žep, da ga bi nesel domov in ga pokazal Moon. Potem pa je kar naenkrat poskočil od presenečenja in se zazrl v strop, kjer se je začela predvajati himna. Torej je preživel prvi dan. V mislih si je čestital, potem pa se je ozrl k Dreyu. "Ni mi do sklepanja dodatnih zavezništev, rad bi samo preživel in se spravil ven. Toda nabrati si morava moči. Stražil bom prvi, ti pa se naspi. Poglej, tisti kamen je videti posebno udoben."

Voda je zelo pomagala, tako kakor vedno po teku, in tudi ploščica z okusom po žitaricah in čokoladi ji je obnovila moči bolj, kot bi bilo od tako majhnega kosa pričakovati. Po eni tablici se je počutila sita kakor da bi pravkar pojedla obilno večerjo; in ostalo jih je še pet! Dokler je imela obe torbici pri sebi, se ji vsaj ni bilo treba bati da bi stradala. Kar pa ni veljalo za vodo; imela je le dve steklenici, in prvo je spraznila že krepko čez polovico.
Ne bi smela tako hitro in tako daleč teči, je tedaj obžalovala svojo prejšnjo odločitev. Ravno je hotela stopiti do Nathana in se mu opravičiti da ga je malodane prisilila da ji sledi, ko so se na stropu prikazala imena padlih. Večina jih je bila resda takih, ki jih ni poznala, vendar pa je z njenih oči pritekel par solz za Blainea iz 4. in pa Gimwerja iz 10. distrikta. Z njima sta izginili edini osebi, s katerima bi lahko skovala zavezništvo. No, poleg Nathana s katerim sta bila prisiljena sodelovati ne glede na osebno preferenco. Pa saj mogoče sploh ni bil napačen, morda ga je morala le bolje spoznati.
"Umm, Nathan?" ga je poklicala potem ko si je obrisala obraz v rokav. "Vem da tukaj nihče nima nobenega občutka za čas, ampak mislim da je večer." Z glavo je pomignila v smer, kjer je bilo nekoliko prej sporočilo.
"Morala bova najti nek kraj, kjer bova lahko šla spat."

Komaj je stavek izgovoril do konca, že se je po tunelu razlegalo glasno hrumenje. Drey je od groze obstal kot prikovan in šele, ko se mu je posvetilo, da gre samo za himno, se mu je v lica spet vrnilo nekaj barve. Za himno so se na stropu prikazali obrazi umrlih tributov in Dreyu jih je uspelo našteti kar dvanajst. Med njimi je bilo tudi nekaj tributk, s katerimi je Drey prijateljeval med treningi, in ob pogledu na njihove obraze ga je neprijetno zvilo v trebuhu. Lexa smrti očitno niso preveč ganile, ali pa je to vsaj zelo dobro uspel skriti. Kamen, ki mu ga je pokazal, ni bil videti niti najmanj udoben in Drey se je ob pogledu nanj nezadovoljno namrdnil. "Gotovo še očesa ne bom mogel zatisniti na temle," se je pritožil, a glede tega se je motil. Bil je tako utrujen, da je čez dobrih pet minut že trdno spal in glasno smrčal.

Komaj se je ulegel, že je začel njegov partner tako glasno smrčati, da je Lexa kar malo prestrašil. Na hitro se je razgledal okoli, da bi videl, če se jima kdo približuje, toda na srečo ni nihče prihrumel, da bi zadavil smrčečega bedaka. Ali pa ne na srečo, je trpko pomislil in namenil svojemu spečemu partnerju dobro namerjeno brco v desno stegno, da bi ga malo zdramil in zaustavil smrčanje. Ni počakal, da bi videl, če je Dreya zbudil, sprehodil se je do najbližjega vhoda v tunel in se nekoliko razgledal. Potem je popil par požirkov vode, ki je bila zaradi vroče okolice že precej mlačna, ter razmišljal o Moon. Ure so mu minevale hitro. Zaradi mnogih let, ki jih je preživel v rudniku, je imel zelo dobro razvit občutek za čas. Ko se mu je zazdelo, da je minilo dovolj časa, se je vrnil k Dreyu in ga zbudil s ponovno brco. "Pokonci, cukrček. Predlagam, da se nekoliko premakneva. Potem boš za nekaj ur prevzel stražo."

Glede na to, na kako neudobno mesto se je bil prisiljen zlekniti, je Drey spal relativno dobro. Sanjalo se mu je o njegovem zadnjem dekletu - tistem, zaradi katere so ga spravili na Igre lakote. Vseeno je bilo vredno, se je sam pri sebi nasmehnil v sanjah, tik preden ga je zbudila dobro namerjena brca. Drey je zatulil in planil pokonci.
"Kaj za...? Ah, samo ti si, Lex. Še dobro. Bal sem se že, da si zaspal na straži in so naju zasačili," je rekel in si vidno oddahnil. "Zakaj pa bi se morala premakniti? Pravkar si mi uničil zelo prijetne sanje, da veš," je dodal in trmasto prekrižal roke na prsih.

"Zakaj? Zato, ker ne mislim sedeti tukaj in čakati na smrt, zato!" je rekel nekoliko bolj jezno, kot je nameraval. Kdo pa si je mislil, da je, da je takole govoril o prijetnih sanjah in jamral? Lex že vrsto let ni imel prijetnih sanj! Brez da bi čakal na Dreya je začel korakati proti najbližjemu od rovov. Vedel je, da nič ne bo vzpodbudilo njegovega partnerja bolj kot glasno piskanje zapestnice in bil je povsem pripravljen tvegati celo elektrošok, da bi Dreyu pokazal, da se ne šali. En korak, drugi, še en... še malo in je bil tako daleč, da je bil prepričan, da se je Dreyeva trma že umirila.

Na stropu se na neki točki začnejo vsipati kamenčki. To se vedno bolj stopnjuje, dokler skozenj ne pogleda srebrna svedrasta konica, ki nato pade na tla z glasnim odzvenom kovine ob skalo. Srebrna kapsula tokrat nima padala, prav tako pa se njena elipsasta oblika končuje s širokim spiralastim svedrom.

Kdor bi kapsulo odprl, bi v njej našel umetelen medeninast kompas starinskega izgleda. Ta ne kaže na sever, saj ga moti velika koncentracija tekoče kovine po vulkanu, vendar pa lahko pokaže v kateri smeri je največ magme (torej pri jezeru in pri rogu izobilja). Na notranji strani pokrova so vrezane besede: "Kdor išče, tudi najde."

20 sekund potem ko je kapsula odprta se sliši glasek iz majhne napravice na notranji strani, ki pove, da se bo kapsula samouničila v 10 sekundah. Takrat ne bi bilo pametno biti v njeni bližini.

Drey je trmasto vztrajal na svojem mestu. Tokrat bo po njegovo, pa naj ga to stane kar hoče. Ko se je zaslišalo piskanje zapestnice, je presenečeno trznil in se ozrl proti Lexu, da bi videl, ali se bo ustavil. A očitno je bil njegov partner naglušen, ali pa odporen na bolečino, saj ob neprijetnem zvoku ni niti trznil. Nazadnje Drey ni mogel več vzdržati in stekel je za Lexom. "Ali te nič ne skrbi, da te bo stresel elektrošok, če se preveč oddaljiš od mene?" je izdavil, potem pa se je nenadoma zaustavil, saj mi je nekaj priletelo na glavo.
"Au," je rekel in se ozrl proti stropu, s katerega so se začeli usipati kamenčki, vse dokler ni iz njega pogledala nekakšna kapsula. Dreyev obraz se je razsvetlil.
"Darilo sponzorjev! Sem vedel, da je samo vprašanje časa!" je vzkliknil in hlastno odprl kapsulo, v kateri se je skrival kompas. V svojem navdušenju je čisto preslišal glas, ki je naznanil, da se bo kapsula samouničila v desetih sekundah.

"Raje elektrošok kot pa tvoje gobezdanje," mu je vrnil milo za drago in hodil naprej. Vedel je, da bo v prepletenem labirintu tunelov po katerem sta hodila le stežka naletel na katerega od redkih preživelih tributov, prav gotovo pa ni bil eden od tistih, ki so samo posedali naokoli in čakali na smrt. Ko bi vsaj našel način, kako se znebiti svojega nič kaj inteligentnega partnerja... Potem pa je zaslišal tik za sabo drobljenje kamenja in se zasukal okoli, da bi videl, kaj se dogaja. In tam je stal Drey, z iztegnjenimi rokami, v njih pa je počivala srebrna kapsula - darilo sponzorjev. Čeprav je bil Lexov prvi občutek ljubosumje ob dejstvu, da je njegov tečni partner dobil darilo, ga je precej hitreje pritegnilo darilo samo. Drey je odprl kapsulo in Lex je v pokrovu videl vtisnjene besede, hkrati pa je tudi zaslišal zloveščo napoved. Je bilo to res to, kar je iskal? V trenutku norega navdiha se je odrinil stran od svojega partnerja in začel teči naprej po rovu. Glede na količino drobljivega kamenja okoli njiju je hotel biti čim dlje stran, ko je prišlo do eksplozije.

Drey se ni imel časa predolgo veseliti darila, ki so mu ga namenili sponzorji. Nenadoma se je zaslišala glasna eksplozija, ki je Dreya vrgla ob tla in še preden se je zavedel, kaj se dogaja, so se nanj začele usipati ogromne količine kamenja. Kot da že to ne bi bilo dovolj, se je v tistem hipu glasno začela pritoževati še njegova zapestnica - Lex je očitno uspel še pravočasno pobegniti pred eksplozijo. A Drey se ni mogel niti ganiti. Bil je popolnoma zakopan pod kamenjem in vsak delček telesa ga je bolel kot še nikoli v življenju.
"Lex!" je poskusil zakričati, a glas, ki se je izvil iz njega, je bil bolj podoben zamolklemu ječanju. "Lex, pomagaj mi!"