Ledena votlina

Bee ni imela niti toliko časa, da bi skušala Lydio prositi, naj je ne napade. Kljub temu, da je v areni, se nikoli ne bi mogla nehati kriviti za smrt dvanajstletnice. Ko je samostrel namerila v Lydio, je opazila nekaj nenavadnega. Strah, je bilo prvo na kar je pomislila. Spomnila se je, da je Lydio pustil živeti Nathanael. Bo sama sploh imela to možnost?
Posvetilo se ji je v naslednjem hipu, ko je videla, da se je Lydia odločila. Čeprav sta bili sedaj sovražnici, je morala občudovati njen pogum. Česa takega ne bi pripisala dvanajstletnici. Lydia se je pognala proti njej z nožem v roki, videla je kako se je namenila nož zapičiti vanjo. Bee je vedela - ubijam ali sem ubita. Nenadoma ni več razmišljala o ničemer, razen o nožu, ki bi lahko v sekundi končal njeno življenje. In edino kar ji je preostalo, je bilo, da ustreli in ubije Lydio. Čakala ni niti sekundo več - izstrelila je edino puščico, ki jo je imela, proti Lydii.

Lydii se je prej očmi zasvetlikala ostra konica puščice, ki je bila uprejena proti njej, pripravljena na to, da se izstreli in zapiči v njeni telo. V njenih očeh se je zaiskrila groza, saj se je zavedala, da je spet blizu smrti, tako rekoč je na svojem vratu čutila njen hladen, grozeč zadah. A vedela je, da še ni vse izgubljeno, v roki je imela nož, s tem se je opogumljala. Pravzaprav se ni prepoznala take, Lydia Anthedora Salute ne bi nikoli ubijala, nikoli. A človeški nagon, ta neizmerna želja po preživetju jo je gnala naprej. Puščica je švistnila skozi zrak, dekle se je premaknilo, a bilo je prepozno. Trdna konica orožja se je zapičila v mehko meso, približno dva centimetra nad medenico. Začutila je toplo kri, ki je tekla po njeni nogi, zameglilo se ji je pred očmi n morala se je opreti na steno. V svoji roki pa je še vedno stiskala nož, stiskala ga je in se ga oklepala. Seveda, bil je njena edina rešitev, bil je njeno... upanje. Da, upanje, prav to jo je prisililo, da je vstala in ignorirala bolečino, ki je skoraj ohromela njeno levo nogo. Preživeti, je bila njena edina misel, medtem ko se je opotekla do tributke in začela z nožom zabadati v smeri proti njej. Ni vedela, če jo je zadela, vedela je le, da mora to storiti. In čeprav je komaj stala, je nož suvala proti dekletu z neko nenavadno močjo, vse dokler ni preprosto odnehala in se sesedla na tla od steni. Ni mogla več, tako fizično kot tudi psihično. Nož ji je zdrsel iz dlani.

Bee je videla, da je zadela. Lydia se je oprla ob steno in Bee je opazila kri, ki je tekla iz njene rane. Ni vedela, kako globoka je bila ali kaj bo z Lydio. Zdelo se ji je, da tako majhno dekle ne bo več dolgo živelo. Ne s tako rano. A nenadoma je opazila, kako se je Lydia še tesneje oprijela noža in v njenih očeh je lahko videla, da se ne bo tako zlahka vdala. Ni vedela, od kje je črpala moč, s katero se je pognala proti njej, z nožem v roki. Bee se je opotekla nazaj proti steni, samostrel je še vedno držala v roki. A ni imela več puščic. Zdelo se ji je, da Lydia ni več čisto prisebna, a kljub temu je začutila neko moč, ki je vela iz nje. Kot nora je začela zabadati z nožem proti njej in Bee se je skušala izmakniti njenim zamahom. Skušala jo je zgrabiti za dlan, a s tem si je prislužila le nekaj ureznin na svojih dlaneh. Niso bile pregloboke, a nož je bil oster in začutila je neprijetno bolečino. Bila je besna, neko malo dekletce je že ne bo premagalo, ne sedaj, ko jih je v areni še tako malo in morda lahko zmaga. Lydio je skušala odriniti stran, a ravno takrat je dekle zamahnilo proti njej in Bee je zakričala od bolečine, ki jo je začutila v rani. Vedela je, da trenutno ne bo prenesla, če bo pogledala rano, zato je stisnila zobe in besno odrinila Lydio. A to skorajda ne bi bilo potrebno, kajti Lydia se je takrat sesedla. Bilo je konec. Bee je nekaj časa otrplo stala na mestu, nato pa so ji klecnila kolena. Splazila se je do Lydie in pobrala nož, ki ga je dekletce izpustilo. Nato so ji solze zameglile oči in obupano se je prijela za glavo. Spomnila se je, kako se je v Kapitolu spraševala, kdo bi lahko bil tako zloben, da bi ubil tako majhno dekle. Šlo ji je na bruhanje ob misli, da jo bo sedaj pokončala sama.
Tako je le sedela in solze so ji stekle po licih. Bila je popolnoma otopela in komaj je zaznala, da je Lydia zastokala. Ali pa morda sploh ni. Ni bila prepričana, a ni smela tvegati. Oklenila se je noža, ki ga je stiskala v dlani, dvignila roko in zamahnila proti nemočnemu dekletu.

Njeno telo je bilo iztrošeno, v njej ni bilo niti kančka energije več. Dokončno se je zgrudila na tla, iz nje je izginila vsa zagnanost, ki jo je prej silila v ponovno in ponovno zabadanje noža v tributko ob njej. Odprla je oči, a podobe pred njenimi očmi so bile meglene. Izginjale so. In v trenutku, ko se je zavedala, da odhaja, se je vse na svetu zdelo tako zelo... pravilno. V njej ni bilo niti kančka groze, njene misli je obdajala mirna spokojnost. Bolečina se je dokončno končala, ko je dekle ob njej vanjo zapičilo nož. Lydia ni izpustila niti glasu, čutila pa je, kako se je umirila. Izgubljala se je. In spominjala se je, da so ljudje govorili, da se ti pred smrtjo pred očmi odvrti tvoje življenje. A pri njej ni bilo tako. V enem njenih zadnjih trenutkov jo je prešinila resnica, ki pa jo je bolela mnogo bolj kot vse rane, ki jih je prizadela Bee. Le kako sem bila tako sebična? Prekleto, sama sem na svetu, nihče me ne bo pogrešal, oni pa... oni... Njene misli so se izgubljale, umirala je. A počutila se je kot pošast, ko je s svojim zadnjim pogledom zaobjela podobo tributke ob njej. "Oprosti," je zahripala s komaj slišnim glasom, polnim obžalovanja in žalosti. In želela si je le, da bi umrla ona, sama, brez družine in oseb, ki bi žalovali zanjo. In pomislila je na Marcusa, na njegovo sedaj objokano družino, pomislila je na Nicky, ki jo je sprejela k sebi, in mislila je na Bee, na Bee, do katere je v tem trenutku občutila samo ljubezen. "In če kje srečas tistega črnolasca, mu povej, da mu želim le srečo," je zašepetala, a je dvomila, da jo je Bee slišala. In plemenito dejanje tributa iz petega okrožja je bilo zadnje, kar je bilo v mislih umirajočega dekleta.
Dvema truploma v jami se je pridružilo še eno, a to je bilo občutno manjše. In na njenem obrazu so se lesketale solze sreče in hkrati obžalovanja.

Bee je opazila, kako je iskrica v Lydijinih rjavih očeh ugašala. Tako razorožena se je zdela še mlajša in bolj dobra. "Oprosti," je zaslišala. Komaj je verjela, da je bil to Lydijin glas, saj dekle skoraj ni odpiralo ust. A slišalo se je bolj iskreno kot karkoli, kar je kdaj slišala v življenju in Bee so se znova osolzile oči. Zdelo se ji je, da je zašepetala še nekaj, a ni slišala, kaj. Tako je le izpustila nož in si zaželela, da ji ne bi bilo treba v areno, da ne bi ubijala. To je bil prvi človek, ki ga je ubila tu. Ni si želela nikogar več, nikoli. A kljub temu jo je to sedaj še bolj prepričalo v to, da bo zmagala. Ni zaman šla čez vse to. Lydii je roke sklenila na spodnjem delu trebuha ter ji iz trupa izvlekla puščico in skoraj se je zdelo, kot da bi le spala. Čez nekaj sekund je zaslišala topovski strel. Le klečala je ob Lydiinem truplu in nekoliko histerično hlipala. Pogledala je okoli sebe in videla, da je obkrožena s samimi trupli. Spraševala se je, ali se jim bo kmalu pridružila. Zopet je pogledala obraz mrtve Lydie in zašepetala: "Morda se kmalu spet srečava."
Nato je vstala in se s tresočimi nogami odpravila proti vijoličnem nahrbtniku, ki je ležal nekoliko proč od nje. Pregledala je njegovo vsebino in si oddahnila, ko je videla, da ima nekaj hrane. Torej ne bo umrla od lakote v tej ledeni votlini. S tal je pobrala tudi samostrel in ga skupaj s puščico in nahrbtnikom naslonila na steno votline. Sama se je usedla poleg, z nožem v roki. Prav lahko bi se ji kmalu pridružil še kakšen tribut. Ravno je nameravala iz nahrbtnika vzeti nekaj hrane, ko je v rami začutila bolečino. Ob vsem, kar se je dogajalo, bolečine skorajda ni čutila. A sedaj je bila prisiljena pogledati rano. Ni bila smrtna, a v areni lahko umreš od česarkoli. Če ne bo v nekaj dnevih dobila primerne pomoči, bi prav lahko umrla zaradi kakšne okužbe. A trenutno ni mogla narediti ničesar. Tako je le previdno poskušala zmigati z rameni. Bolelo je kar hudo, a na srečo je bila rana na njeni levi rami, ne desni. Tako bo vsaj lahko ubijala - če bo mogla. Iz nahrbtnika je vzela hrano in pojedla nekaj koščkov prepečenca. Nato se je naslonila na steno in le strmela v nož, ki je bil še vedno krvav. Zaspati ni mogla, ne po vsem tem, kar se je zgodilo.

Nenadoma je zaslišal Kayev krik, ampak še preden bi lahko dejansko pogledal, kaj se mu je zgodilo, mu je zmanjkalo tal pod nogami. Močno se je oprijel svojega noža, potem pa priletel na nekaj trdnega in se namrščil. "Prekleto," je prav nič tiho izjavil in se pobral na noge, potem pa se zasukal na mestu in skušal ugotoviti, kje za vraga je bil. Na srečo je vsaj nahrbtnik imel na ramenih in sulica ter meč sta ostala na svojem mestu, ker ju je potisnil skozi blago. Dobro. Kljub temu pa mu nastala situacija ni bilo prav nič všeč. Njegove oči so se počasi le navadile na mrak in potem je opazil nekaj negibnih teles. Niso spali, bili so mrtvi. Prepoznal je tudi vonj, ki ga truplo začne oddajati po nekem določenem času in se namrščil, saj so jih v šoli naučili vsega, kar je bilo potrebno, potem pa opazil postavo, ki se je komaj opazno premaknila, čeprav je bilo možno, da se mu je samo zdelo. "Hej," je nežno dejal, ko se mu je zazdelo, da je prepoznal tributa, nato pa nagnil svojo glavo. "Si v redu?" To je bil najboljši pristop, pa čeprav je kljub temu za svojim telesom držal nož - za vsak primer, navsezadnje je bilo bolje biti previden, kajne? Čeprav je bila prijaznost najbrž dober pristop, glede na to, da je bila oseba v jami obkrožena s trupli in je najbrž potrebovala nekaj pomirjujočega.

Bee je še vedno sedela, naslonjena na ledeno steno, ko je nenadoma nekaj zaslišala in prestrašeno trznila. Ne, prosim, ne, je pomislila, ko je že skočila na noge, z nožem v roki. V jamo je padel tribut. Le še to je potrebovala. Ni je še opazil, saj se njegove oči verjetno še niso navadile na mrak, a sama je vedela, da je to eden of profesionalcev, čeprav ni vedela kateri. Na ocenjevanju je dobil visoko število točk. Ko jo je opazil, jo je prijazno pozdravil. To se nekako ni skladalo z njeno predstavo o profesionalcih. In bila je preveč pretresena zaradi zadnjih dogodkov, da bi mu zaupala. Tako neumna pa ni bila. Trdno se je oprijemala svojega noža in bila v pripravljenosti, da napade, če bi bilo to potrebno. Ne bi mogla še enkrat v tem dnevu ubijati. Prav tako ni bila v tako dobrem stanju, čeprav bi ji mogoče pomagalo, da ni bila čisto pri sebi in bi lažje ubijala. Tributu ni odgovorila, tresla pa se je po vsem telesu. A ta je bil za razliko od Lydie bolj prijazen - morda bi bilo zanjo trenutno bolj varno skleniti zaveznišvo, kot pa poskusiti ubiti profesionalca z nožem v roki. A še vedno ni spregovorila in ni povesila noža.

V njegovi glavi so se s skoraj svetlobno hitrostjo premikale vse možnosti v dani situaciji, potem pa se je odločil, da je ne bo napadel. Prav, to je bila morda nora odločitev, ampak saj zaradi tega ni bil kaj manj previden, kaj šele oprezen. Skočila je na noge in njegove oči so bile dovolj navajene na polmrak, da je razločil poteze njenega obraza. Bee nekaj, dekle iz petega okrožja, če se ni motil. In to se Kai ni skoraj zagotovo. "Okej, počakaj," ji je rekel in se sam pri sebi vprašal, zakaj ni ravnal tako kot bi moral in jo preprosto ubil. Dekle se je treslo po celem telesu in v rokah je držala - hej, njegov nož! Torej je bila zmešana rdečelaska iz njegovega okrožja mrtva. "To lahko storiva zlepa ali zgrda in po pravici povedano te niti nočem ubiti. Torej?" je rekel, ne da bi se umaknil ali povesil svoj nož - hotel je le odziv od dekleta.

Bee se ni želela boriti s tributom, a prav tako ni hotela biti njegova zaveznica. A kaj ji je drugega še ostalo? Skušala je kaj reči, a se ji je glas še vedno precej tresel. Tako je nekajkrat globoko vdihnila in izdihnila. Spustila je roko, v kateri je imela nož, a ga je še vedno trdno stiskala - za vsak primer. "Prav," je rekla. A vedela je, da jih je ostalo samo še pet in da bi se prav lahko zgodilo, da tribut sploh ni tako zelo nedolžen, kot se dela, da je. "Imaš kakšno zdravilo ali povoj?" je vprašala in pokazala na ranjeno ramo. A takoj se ji je vprašanje zazdelo bedasto - zakaj bi ji pomagal, ko so igre tako na koncu? "Ah, pozabi," je hitro rekla in zavzdihnila. Razmišljala je o svojih možnostih za preživetje s tako rano. Če bi le dobila kakšno darilo od sponzorja...
Nato se je spomnila. Kaj je že hotela dobiti, preden sta se z Lydio začeli bojevati? Kako, da se tega ni že prej spomnila? Verjetno je bil kriv šok. S pogledom je drsela po sobi in zagledala še nedotaknjeno srebrno škatlico. Ni se menila za tributa, zdelo se ji je, da je trenutno ne bo napadel ali karkoli. Pa tudi če bi jo - v roki je še vedno imela nož. Tako je pohitela k škatlici in jo odprla. Bila je nekoliko razočarana. V škatlici so bile vžigalice. Pričakovala je kakšno dobro orožje ali zdravilo (kar bi ji trenutno ZELO koristilo). A vse pride kdaj prav in škatlico je odnesla v svoj nahrbtnik. Nato se je z nožem v roki zleknila ob steno in zopet pogledala tributa.

S pogledom ji je sledil, ko je zakorakala čez prostor in pobrala nek predmet. Zdela se je zamotena, zato je na hitro z očmi ošinil trupla, ki so ležala po jami. Smrdela so po smrti in oddajala tisti tipičen vonj, ki ga je Kai slabo prenašal, čeprav so ga navajali. Dobesedno odrasel je v šoli za tribute in zato je bil navajen na marsikaj.
Ob tej misli je nenadoma ugotovil, kaj naj bi naredil. Dejansko jih je bilo samo še nekaj in zavezništva v tem trenutku? Naah, ne zares. Poleg tega je po svojem pogrešal Kaya, čeprav je bil tribut dovolj naiven, da je najbrž že umrl. Namrščil se je, potem pa s pogledom zdrsnil nazaj na Bee, ki se je ponovno zleknila ob steno. In pogled na njeno telo, tako brezskrbno zleknjeno ob steni, je po njegovih žilah pognal adrenalin, ko je nenadoma ugotovil, da je bila to izvrstna priložnost. V roki je še vedno stiskal nož in to se je zdelo idealno, glede na ves trening, ki ga je imel, pa niti ne bi smelo biti pretežko. Na njegovem obrazu je ostal miren izraz, potem pa se je v delčku sekunde zganil in nož s hitrostjo in močjo, ki ju je imel samo nekdo ki je tako dolgo treniral, vrgel naravnost proti njej, ciljal pa je mesto, kjer je bilo njeno srce.

Čeprav je Bee vedela, da je bil tribut profesionalec, jo je njegova hitrost presenetila. Sicer je opazila njegovo namero, a hitra ni bila dovolj, da bi se izmaknila nožu, ki je z neverjetno hitrostjo in močjo priletel proti njej. Presenečeno je odprla usta, a iz njih ni prišel niti zvok. Nož se ji je zaril malo nad ključnico. Sprva je lahko mislila le na bolečino. Komaj je dihala in tako je le sopla, ko se je splazila na vse štiri. Na bel sneg je izpljunila kri. Vedela je, da bo to njen konec. Rana je bila smrtna. Ne bo zmagala na igrah in nikoli več ne bo videla svoje družine. Ne bo ji mogla pomagati. Razen... V tistem trenutku je vse svoje misli namenila Nathanaelu. Upala je, da bo zmagal, in da bo tako njeni družini vsaj nekoliko boljše. To je bilo edino, na kar je lahko upala. In nihče drug ne sme zmagati. To se ne sme zgoditi. In se tudi ne bo.
Vedela je, kaj mora storiti. Pomagala bo Nathanaelu in tako tudi svoji družini. Ni vedela, ali ji bo uspelo, ali ne. A vendar je morala poskusiti in pomagati tributu iz njenega okrožja. V desni roki je še vedno stiskala nož, z levo pa se je oprijela noža v svojem telesu. Napela je vse sile, da ni zakričala, ko si je izdrla nož. Nato je v hipu dvignila glavo, pomislila, kako je na ocenjevanju postavila nože v spiralo (takrat je ciljala povsem natančno), vso energijo in pozornost usmerila na svoj met, in z vso močjo, ki jo je še premogla, vrgla en nož, nato pa še drug proti Kaiu. Nato se ji je zvrtelo pred očmi, postala pa je povsem zaspana. Še pred nekaj trenutki jo je nekoliko zeblo, sedaj pa jo je zajela toplina. Bila je skorajda srečna. Morda bo znova videla Lydio in ji povedala, da ji je žal. Bilo ji je žal, da Nathanaelu ne bo nikoli povedala, kako zelo mu je v resnici hvaležna. V mislih se mu je zahvalila za rešeno življenje in ga prosila, naj zmaga. Nato je padla vstran in z glavo zadela ob zaledenela tla. Zagrnila jo je tema in kot da bi ustrelilo nekje daleč proč, se je zaslišal topovski strel.

Namrščil se je, kajti nameraval ji je nameniti hitro, milostno smrt, ne pa to. Sam pri sebi je pomislil, da je bila smrt v resničnem življenju veliko bolj grda kot so to kadarkoli prikazovali v šoli, ampak navsezadnje, kaj pa je pričakoval? Moral je ostati zbran in pogleda ni niti za sekundo umaknil iz umirjajoče temnolaske. Ki očitno ni nameravala oditi tako mirno, kot bi morala. Spregledal je njeno nameno v trenutku, ko je potegnila nož iz svojega telesa. Moral jo je občudovati zaradi poguma in odločnosti, ampak hkrati je vedel, da ne bo tako uspešna pri tem. Vrgel se je na tla in slišal zvoka obeh nožev, ki sta priletela na tla nekje za njim. Potem pa je bilo konec in pobral se je iz tal, si otresel sneg iz oblačil in najprej pobral noža. Ironično, vrnila sta se k njemu - orožje, s katerim je bil najboljši. Stopil je do temnolaske in ji najprej zaprl oči in ji v mislih zaželel dobro potovanje na drugo stran - če je kaj takšnega sploh obstajalo. Umrla je in on jo je ubil, ampak zaradi tega ni čutil obžalovanja, zgolj grenak priokus v ustih. Preiskal je njeno telo in ji vzel samostrel s puščico ter nato iz njenega nahrbtnika pobral vse stvari, zatem pa se je odpravil v najtemnejši in oddaljeni kot jame, kjer ga nihče ne bi mogel takoj videti - njegove oči pa so bile navajene na temo, zato je bil v prednosti, ko bo v jamo zaneslo še kakšnega tributa. In imel je dovolj dobro orožje, da se niti ne bi rabil približati vsiljivcu. Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa se udobno usedel na tla in iz nahrbtnika vzel hrano ter si privoščil prepečenec in meso, medtem ko je čakal, obdan s smrtjo.

Kai, kot da bi se nad tabo kar naenkrat odprlo nebo zagledaš luknjo v stropu. Potem se poleg te pojavi še ena in še ena, dokler niso povsem vse lopute, ki se nahajajo v stropu jame odprte na ven. Iz večih lukenj se zdaj spustijo tudi platnene lestve, po katerih se lahko povzpneš na površje. Sam lahko izbereš, kje se boš pojavil na površini. Po tem, ko jamo zapustiš, se bodo lopute zaprle.

Ker je že ves čas pozorno spremljal topovske poke, je dobro vedel, da je ostal sam s še enim tributom. Vsekakor je močno upal, da to ni bil Kay, za kaj drugega pa mu je bilo povsem vseeno. Bil je v finalu. Moral je zmagati. To je bilo preprosto.
Nenadoma so se začele v stropu odpirati luknje in to je pomenilo, da je imel izhod – ampak kakšen? V vsakem primeru bi drugi tribut lahko imel puščice in Kai vsekakor ni nameraval biti lahka tarča. Nekaj sekund je potreboval, da je ocenil situacijo in se odločil. Trupla v jami sicer niso bila najboljša družba, a zdaj so se izkazala kot uporabna. Zdrznil se je, ko se je nenadoma nekaj lestev premaknilo – ampak nihče ni prihajal, nekdo jih je očitno sekal. In ta nekdo je bil drugi tribut, in ta nekdo mu je točno pokazal, kam je šel. Čutil je adrenalin v sebi, ko je začel premikati trupla pod luknje. Strateško jih je razporedil in obenem ne mislil na to, da so bila ta trupla včasih ljudje. Pod štirimi luknjami so bili zdaj mrtvi tributi, pod peto pa je namestil spalno vrečo, ki je ne bo več potreboval. Prav tako je na hitro slekel zgornji del oblačila in namestil nahrbtnik pod jakno, da ni živa barva sekala v oči, orožje pa si je z žico zvezal okrog hrbta in se oblekel nazaj.
Ljudje in predmet so bili linijsko postavljeni. Iz oblačil tributke, ki jo je ubil, si je izdelal masko za obraz in potem začel z delom, ko je vzel vžigalice – ki jih je, povsem mimogrede, imel zdaj zares veliko – in vžgal trupla. Od največjega fanta iz enajstega distrikta, potem dekleta in na koncu še spalno vrečo. Bil je zaščiten in dim ga ni motil. Bil je v pripravljenosti pri lestvi – njegov nasprotnik mu je s sekanjem lestev pokazal, kam je šel, zato je med njiju postavil dimno zaveso in nameraval je priti ven pri najbolj oddaljeni luknji, oddaljen od nasprotnika. Najprej so se vžgala oblačila. Poznal je postopek – oblačila, koža in čez približno pet minut maščoba v telesu. To je pomenilo, da je minilo vsaj pet minut, preden so se njegove dlani oprijele lestve in se je hitro dvignil proti površju.