Ledena votlina

(nadaljevanje)

S hrbtom je pristal na tla, na srečo dokaj mehka, polna snega. Zbegano je gledal okoli sebe in poskušal vstati. Ni mu najbolje uspevalo saj je bilo vse ledeno in je neznosno drselo. Kako ji je že ime? Nikiy? Ja. ''Nikiy!'' je začel panično kričati in se oprijemati ledenih sten. Votilna je bila majhna, a ni videl izhoda, razen tistega skozi katerega je prišel. ''Nikiy!'' je začel postajati rdeč b obraz, ''Nikiy, daj no!'' je upal da ga bo slišala. Bilo je temačno a sonce, je prodiralo čez polprozorno plast ledu.

Nihče te ne sliši. Vse kaže, da se boš moral nekako znajti sam.

Po nekaj krikih Marc spozna da se bo moral iz zagate rešiti čisto sam. Upal je lahko le, da bo Nikiy vsaj opazila da je kar izginil. Dviginil je pogled proti luknji, skozi katero je pristal tu nostri. Lahko bi ustrelil puščico proti stropu a ne ve kakšna je debelina stropa, v drugem primeru pa bi se vse zrušilo nanj. A to je bila njegova edina možnost. Samostrel je pomolil pred sabo in vanj vtaknil eno izmed puščic. Imel bi srečo če bi bila posebna, ognjena ali kaj takega. Eno roko je postavil na orožje in ga dvignil v zrak, drugo pa postavil na obraz. Pristisnil je na gumb za strel in puščica je poletela proti zraku...

Puščica se zapiči globoko v strop, toda ne prebode ga, niti se nate ne usuje sneg. Namesto tega ostane kar tam in zdaj je ne moreš več niti doseči.

Dan počaka še nekaj trenutkov a nič se ne zgodi. Roko umakne iz obraza in pogleda okoli sebe. Vse je še vedno kot je bilo, le da je puščica zapičena v leden strop in ima sedaj le še eno. Namršil se je in panika je začela polniti votlino. Končno se mu je uspelo potegniti na noge. Samostrel je zataknil na hrbet svoje jakne in puščica mu je še vedno molela poleg žepa. S počasnimi koraki je lovil ravnotežje in previdno je z rokami drsal po stenah votline. Obdajal ga je led, videl je le neskončno belino. Ni vedel kaj naj naredi, še manj kako mu bo uspelo preživeti. Po nekaj minutah težke hoje po ozki a dolgi votlini se je pred njim pojavil ovinek. Glavo je z mirnim izrazom na obrazu pomolel okoli ovinka. Še več ledu. Veliko več. Kot jama. Leden jama. Stalktiti in stalagniti ter ledeni stebri so se dvigali iz tal povsod okoli njega. Mraz ki je prej bril okoli njega se je še okrepil in votlina se je razširila. V njem se je prebudilo upanje na izhod.

(torej, je tam lahko nekje izhod ali ne?)

Znajdeš se v jami, ki se v vseh pogledih zdi popolnoma identična tisti v kateri si bil. Gre za novo jamo, ali si le naredil krog? Kaj te čaka za naslednjim ovinkom? Iz površja lahko komajda razločiš himno, vendar pa ne moreš videti projekcij na nebu.

Pristanek je bil na srečo mehak. Xanthia je takoj vstala in se razgledala. Očitno se je znašla v nekakšni ledeni votlini. Ozrla se je proti luknji, skozi katero je prišla. Prekrita je bila z ledom, v katerem je bila (tako se je Xanthii vsaj zdelo) zapičena puščica. Puščica! Torej ni sama. Pogledala je nož v svoji dlani. Bil je njeno edino orožje. Nahrbtnik, ki je bil brez spalne vreče, ki je ostala pri Kaju precej lažji je previdno odložila na tla, orožje pa je dvignila nad glavo, pripravljena da ga vrže, ali pa zabode. Tiho se je začela premikati po jami in iskati neznano osebo ali pa morebiten izhod.

Marcus, na drugi strani jame zagledaš premikajočo se postavo, vendar se ji boš moral precej približati, da ugotoviš, da gre za Xanthio.

Xanthia je v daljavi zagledala človeka. Hodil je proti njej. Ko se je dovolj približal, je ugotovila da gre za fanta iz 11. okrožja. Spomnila se je, da je dobil visoko oceno, 10 točk. V vadbenem centu mu je šlo dobro z noži. Toda zdaj ima očitno pri sebi nekaj drugega. Lok, ali kaj podobnega, Xanthia je pomislila na samostrel, ki ga je opazila pri rogu izobilja. Mogoče je pomislila. Počasi se mu je približevala, nato pa je kar naenkrat začela teži. Zdaj ali nikoli si je rekla že drugič med temi igrami. Tik pred njim se je za hip ustavila, nato pa mu je nož z vso močjo zabodla v srce.


G.M.: Ciljala je proti srcu, toda ali ga je zadela, bo povedal Marcus.

Ko je Xanthia zabodla nož, se je fant nekako izmaknil in zadela ga je v ramo. Nato jo je Marcus z nečim ostrim zabodel v desnico, malce nad komolcem. Ker je šlo za kapnik, rana ni bila smrtno nevarna, a je bila vseeno dokaj globoka. Xanthia je kriknila od bolečine, nato pa z levo roko s težavo izvlekla nož. Zaradi izgubljene krvi se ji je začenjalo vrteti in to že drugič v enem dnevu. Kljub vrtoglavici ji je nekako uspelo ponovno zabosti nož. Ponovno je ciljala v srce in računala, da je Marcus zaradi rane na rami dovolj oslabljen, da se ne bo zopet izmaknil.

Xanthia še sama ni vedela, kako ji je zopet uspelo zgrešiti srce. Zaradi tega se je je začela lotevati jeza. Pripravila se je, da bi nož še enkrat zabodla, takrat pa je Marcus vanjo ustrelil s samostrelom. Sklonila se je, a ne dovolj hitro in puščica ji je pustila globoko rano na čelu. Kri ji je zalila obraz, a ni odnehala. Jeza je povzročila, da bolečine sploh ni čutila in nož je začela zabadati v Marcusovo telo. Enkrat, dvakrat, trikrat ... Zabadala je, dokler se ni zaradi utujenosti ustavila. Jeza se je polegla in kar naenkrat je začutila strašno bolečino v čelu in v desni roki. Tudi vrtoglavica je bila vedno močnejša. Z veliko težavo je naredila nekaj korakov stran, do stene jame in tam zdrsnila na tla. Trudila se je ostati pri zavesti, saj je hotela slišati topovski strel in se s tem prepričati, da je Marcus mrtev.


G.M.: Ponovno, mislim, da ni jasen koncept. Lahko napišete, kam ciljate, ne pa kaj zadanete. Prosim, da to v prihodnje oba upoštevata. Sicer pa imata zelo napeto dogajanje. Celotni Kapitol je na prstih in spremlja vajino bojevanje.

Xanthia, počasi zdrsneš v temo. Ko te zmanjkuje se ti zazdi, da slišiš topovski strel, toda čigavo smrt naznanja, Marcusovo ali tvojo, tega ne veš.

Puščica jo je zadela na sredino čela in videl je motno sliko. Kri ji je zalila obraz in tekla po telesu. Punca ni odnehala. Spet ga je napadla. Moč ji je pojenjala in vbodi niso bili močni, mu je pa zadala 1 v desnico, 1 med rebra. Na srečo niso bili globoki in zaradi tega gotovo ne bo izkrvavel, za kar pa ni mogle reči za rano na njegovi rami. Čutil je kri ki mu je polzela med prsti, a roko je še vedno vztrajno držal na rami. Videl je, da je končno obupala in s počasnimi koraki se je premikala vzvratno stran od njega, na koncu pa zdrsela ob steni na tla. Upal je da je zaprla oči in je mučenja konec. Ve, kako je punca trpela, kako tudi sam trpi. Bolečina mu je utripala po vsem telesu in mravljince so ga zajele od nog pa vse do glave. Naslonil se je na steno in poskušal ostati pri zavesti. Dvignil je glavo ob strelu topa. Hotel se je prepričati da je še priseben in da je Xantia umrla. Mora biti mrtva. V glavi ima še vedno puščico. ob strelu je bil v to prepričan saj je obmirovala.
Hotel je zaspati a ni mu useplo. Po vsem kar se je dogajalo v nekaj urah nazaj preprosto ni mogel spati. Kdo bi mu lahko zameril? Le sedel je ob steni in zrl proti tributki nasproti njega. Vse je bilo mirno. Za razliko od divjega, krvavega pokola izpred nekaj več kot ene ure. Noč je minila mirno a zjutraj, ko je že mislil da je končal tudi sam ga je nekaj zmotilo. Trkanje, ki je odmevala po votlini. S težavo se je pobral na noge in šel za zvokom. Roko je imel zazaknjeno na rano da jo je ves čas stiskal. Močno je udaril po steni. In še enkrat in še enkrat, kot bi jo hotel podreti, a vedel je da je ne bo mogel.

edit: sem videl da je lydia (punca z mojega okrožja) napisala nek post, ki se povezuje z mojim in sem popravil.

Xanthia Sevina je napisal/a:

((Drugač sm si jst nism prestavlala, da mam puščico v čelu zapičeno, ampak da je nekak šla mim, nekak me je oplazla, sam dovol močno, da mam zdej tisto rano (okej, ja, ne znam razložit) + a zdej sm jst kr mrtva? o,o))

Marcus Daniel Letor je napisal/a:

(aja? jst sm pa mislu da se ti je not zapičla? mislm tko sm raumeu xd hahaha. ja nevem. en je urmu od naju je reku gm. ampk jst sm napisu da sm pr sep ti si se pa pogrezala v temo.)

Xanthia Sevina je napisal/a:

((ni nujno, haha - napisu je da se mi je zazdel, da sm slišala topovski strel xD mogoče mam prisluhe :PP))

Marcus Daniel Letor je napisal/a:

(phahahahahaha:''''D ohja. ej nwm. počakiva na game makerja. haha:)))

Prosim, da se za takšne pogovore prestavita v chat, da se ne bo smetilo po RPGju. Po mojem razumevanju je Xanthia umrla. Vsaj tak vtis sem dobil po zadnjem postu, kjer jo puščica zadane v čelo (tudi če jo le oplazi, globoka rana na glavi, huda krvavitev, telesna izčrpanost po zadnjem sunku adrenalina in še medlenje so se mi vzi zdeli kot izjemno očitno umiranje), je pa tudi Marcus smrtno poškodovan. Glede na to, da že nekaj časa ni ustavil krvavitve, ter ni ne jedel, ne pil, bi bil po vsej logiki vsaj nečloveško izčrpan ali pa nezavesten, če že ne na robu smrti. Vem, da gre za forum in imata oba predstave, da so vajini liki epic in nasploh neuničljivi, toda takšne rane bi vaju v resničnem življenju že zdavnaj pokopale, sploh glede na to, da jih nista z ničemer zdravila. Če se je katerikoli od vaju kdaj urezal s papirjem ve, da že tista rana boli - zamislita si nekaj 20x večjega in na bolj vitalni lokaciji. To, da ljudje s smrtnimi ranami, puščicami v glavi in nasploh napol mrtvi še vedno kričijo in pobijajo vse okoli, se dogaja samo v filmih in v Skyrimu. Napisano je bilo, da se Xanthii *zdi* da sliši top, tako da je zadeva načeloma spremenljiva, vendar bi realno gledano gotovo umrla ob takšnih ranah.

(*le me dead than. haahah. ja običajno je cela panika če se urežemo v prst s papirjem. hahah:'D torej. 2 mnj. dejmo drugi tributi! da še jst napišem svojo smrt. bo mal epic kr sm trenutek nazaj skakal po votlini in butal ob stene zj me bo pa pobral.bom že neki:))

Marcus je po še nekaj udarcih ob steno obupal in se naslonil ob steno. Obrnil se je in se spet zazrl v Xantio, ki je negibno ležala na tleh. Bila je mrtva a še vedno je z široko odprtimi očmi zrla nekam v prazno proti njemu. S počasnimi koraki se ji je približal in vedel je da tudi on ne bo živel dolgo. Pokleknil je na tla ob njej ter kazalec in sredinec levice nežno položil na njeno čelo ter veke pokril čez oči. Naslonil se je na steno poleg nje ter tudi sam zaprl oči. V mislih se mu je odvrtelo celo njegovo življenje. Časovni trak. Vse. Trenutki z njgovim dekletom, brati. Oči so se mu, četudi so bile zaprte orosile. Bolečina je kar na enkrat pojenjala in začel se je utapljati v toplini, ki je zajela njegovo telo. Na obrazu se mu je zarisal nasmeh. ''Obdrži Lydio pri življenju.'' je komaj slišno zašepetal. Besede so bile namenjene njunemu mentorju v upanju da jih bo uresničil. Poskusil je še zadnjič odpreti oči, a pred njim je ostala tema. Za vedno odhajam. Poslavljam se od tega sveta. so bile njegove zadnje misli preden je za vedno zaspal.

Lydia je pristala na mehkem kupu snega. In nekrat za spremembo ni bila zmedena, ne, točno je vedela, kje je bila. V votlini, o kateri ji je pripovedovala Nicky. Razgledala se je okoli sebe. Nad sabo je zagledala puščico, zapičeno v strop, a je bila ta občutno previsoko, da bi jo malo dekletce doseglo. Ledene stene so bile zapackane s krvjo, na tleh je opazila dve trupli, enega ženskega in enega moškega. Nobenega od njiju ni prepoznala, na krvave prizore pa se je na teh Igrah že nekako navadila. Stopila je nekaj korakov naprej, do prvega, ženskega trupla. Za trenutek je zaprla oči, nato pa jih je spet odprla. Dobro. Počasi se je zavedala, da bo morala ubijati in vedela je, da ji to ne bo težko, ko se bo nanjo spravil jezen tribut. Rdečelaski je vzela iz roke okrvavnjeni niž in ga obrisala v sneg. Počutila se je neverjetno varno, sedaj, ko se je imela s čim braniti. In nož... Imela je spretne roke, znala je rezati s srpom in zabadati z mečem. Torej ne bom imela večjih težav z ravnanjem s tem orožjem, je pomislila. Obleka tributke je bila premočena s stopljenim snegom in krvjo in zato popolnoma neuporabna, to pa ni veljalo tudi za nahrbtnik, ki je ležal nekaj metrov stran. Vzela ga je v roke in pregledala njegovo vsebino, ki pa je na njen obraz privabila nasmeh. Odlično. Oprtala si ga je na hrbet in stopila do drugega trupla, ki je ležalo v votlini, sicer samo korak stran od prvega. Ko ga je obrnila proti sebi in uzrla njegov obraz, se ji je dobesedno zameglilo pred očmi. Sesedla se je na tla, v rokah pa z vso silo stiskala ročaj noža, kot da bi s tem sproščala vsa čustva, ki so se nabirala v njej ob pogledu na mrtvega fanta. "Prekleto..." je najprej zašepetala, potem pa je to besedo ponavljala in ponavljala, vedno glasneje in glasneje, na koncu je skoraj kričala. Po nekaj minutah se je nekoliko pomirila in se zazrla v spokonej obraz Marcusa Daniela Letorja. Vedela je, da bo na koncu eden od njiju umrl, a do sedaj ga je vendarle imela nekako za svojega angela varuha. Le ena solza je spolzela po njenem razgretem licu, medtem ko je njen pogled begal po njegovem telesu in se ustavil na njegoli vei roki, v kateri je stiskal neke vrste obesek. Obesek v obliki lista. Lydia ga je pobrala in ga stisnila v svojo majhno dlan, z drugo pa je segla v svoj žep in na plano povlekla svoj spominek, obesek z obeskom, zlatim pšeničnim klasom. Vsebino obeg svojih dlani je sedaj položila na Marcusove prsi in na obeska položila njegove dlani, kot da bi objemal Lydiin dar. Nato se je sklonila k njemu in ga poljubila na hladno lice. "Hvala, Marcus. Hvala." Nato se je naslonila na steno med obema truploma in za trenutek zaprla oči.

((Se opravičujem za malenkost predolg post, imela sem pač veliko za napisati, upam da razumeš.))

Naenkrat se strop znova odpre, kakor takrat ko si padla skozenj, le da se tokrat navzdol spusti srebrno padalce. Strop se ponovno zapre le trenutek zatem ko se padalce spusti skozenj. Če boš odprla valjasto škatlico iz srebrne kovine, boš v njej našla škatlico z vžigalicami. Na eni strani škatlice je napisano: V še tako temnem prostoru lahko upanje najde luč.

Bee še vedno ni prišla do glasu, ko je pristala na tleh. Ob padcu je nekoliko nerodno pristala na rami, v kateri ji je sedaj utripalo. A za to je ni preveč skrbelo. V hipu, ko je bila zmožna postaviti se na noge, je skočila pokonci in ugotovila, da je v jami, popolnoma zaledeneli. Takoj se je zavedla, da je vse pustila pri Nathanaelu. Svoj nahrbtnik, hrano, orožje. Jama je bila temna, a ne tako temna, da na drugi strani ne bi opazila majhne postave, ki jo je v areni že srečala. Lydia, jo je prešinilo. Pogled je nekoliko spustila in med sabo in Lydio opazila srebrno padalo. V jamo je moralo prileteti nekaj trenutkov, preden je tudi sama pristala v njej. Razmišljala je, ali bi lahko prišla do njega prej, kot Lydia. Od obeh je bilo oddaljeno približno enako. Lydia pa bi prav lahko imela kakšno orožje. Bee je zopet pogledala dekletce in previdno naredila en korak naprej.

V trenutku, ko je zaslišala pokanje ledu in je zagledala silhueto osebe, ki je padla v jamo, je bila Lydia na nogah in je v roki trdno stiskala nož, ki ga je vzela mrtvi tributki. Opazovala je osebo pred sabo in ugotovila, da je to dekle, ki je bilo v gozdu s tistim črnolasim tributom, ki jo je pustil pri življenju. Veliko drugih tributov ne bo tako milostnih... A situacija, v kateri se je znašla sedaj, je bila nič kolko drugačna: tokrat je bila Lydia tista, ki je imela orožje. Prelivanje krvi ni bilo v njenem interesu, pa vseeno je naredila nekaj korakov proti tributki. Razlog? Majhna skrinjica, v kateri je bilo po vsej verjetnosti sponzorjevo darilo. In ležala je med dekletoma, med katerima je velo neke vrste sovraštvo. Le kako ne bi? Lydia je naredila še dva koraka, nato za trenutek obstala. Spremljala je vsak Beein gib.

Bee je opazovala Lydio, ki se ji je prav tako približala. Razmišljala je, kakšne možnosti ima proti njej. Resda je bila Lydia oborožena z nožem, a se ji je zdelo, da ga ne zna uporabljati tako dobro kot sama, poleg tega pa je bila še precej mlajša od nje. Tako je imela Bee prednost pri moči. Sicer se je v Kapitolu vsaj približno odločila, da ne bo ubila Lydie (razen če bosta ostali na koncu), a treuntno se ji je zdelo, da je ta dvanajstletnica prav toliko zmožna ubijati kot ona sama. Prav tako jo je strašno zanimalo, kaj je poslal sponzor in v nekem momentu je hotela že predlagati, da najprej skupaj pogledata, kaj je v škatlici, nato pa se lahko pobijeta za to, kar jima je nekdo poslal. A že v naslednjem hipu se ji je zamisel zazdela naravnost smešna in histerično se je zasmejala. Nato se je v glavi skušala opomniti, da je v areni in da se obnaša neumno. Ni bila popolnoma prepričana, kaj bo naredila. Ni si upala za dlje časa pogledati stran od Lydie, a vseeno je na hitro preletela prostor. In nato še enkrat. Na tleh sta ležala dva mrtva tributa. V oči ji je padlo orožje, ki je ležalo poleg mrtvega fanta, ki ga ni prepoznala. Samostrel in puščica. Bila je ena sama, a bolje kot nič. Fant je ležal med njima z Lydio, a vedela je, da bi ji uspelo prej priti do njega. Navsezadnje je precej hitro tekla. Odločila se je v sekundi. Stekla je, a ne proti škatlici, temveč proti samostrelu. Ni vedela, kako je odreagirala Lydia, a osredotočena je bila na samostrel. Od cilja je bila oddaljena le še nekaj korakov...in naenkrat je zagrabila orožje, se zasukala v smer, v kateri je predvidevala, da je Lydia in namerila vanjo s puščico.

V enem trenutku se je visoko dekle poleg nje glasno smejalo, že v drugem se je pognalo v hiter tek. Lydia ni ravno vedela kaj namerva a videla je da ne teče proti škatlici na tlah ampak proti Marcusu. Oči so se ji ob pogledu nanj spet orosile a vedela je da mora ohraniti mirno kri. Zmajala je z glavo in se obrnila proti njej. Zrla je proti njej. Niti za trenutek punca ni obrnila hrbta proti njej. Slišala je grozen zvok, kot zvok pitja vode iz potoka, ko je dekle povleklo puščico iz glave punce, ki je ležalo poleg Marcusa. Tega dejanja pravzaprav ni videla, a dejstvo, da je imelo dekle v roki puščico, sklepala o tem, kako jo je dobila. V prostoru sta bili namreč le dve puščici in druga je bila zapičena delač stran, visoko na stopu jame. Tesno se je začela oklepati noža v njeni roki in prsti so se ji ob močnem prijemu potili. Na hrbtu je čutila hladne kapljice. Vedela je da ni pot, domnevala je da so le koščki snegu, ki so se ob vročini njenega pregretega telesa topili. Opazila je samostrel, uperjen vanjo, in v trenutku se je premaknila proti tributki. Ni razmišljala, nož je preprosto usmerila proti njenem telesu in upala, da bo zadela svoj cilj.