Bela dolina

Ni vedel, koliko je ura, ampak njegov občutek mu je pravil, da je bilo zgodaj. In zgodnja ura je bila vedno dobra, to je vedel. Vzel je steklenico in naredil nekaj požirkov, da se je odžejal, medtem ko je Kay na itro pojedel nekaj hrane. Vrnil mu je steklenico in se sklonil ter na hitro zložil spalno vrečo ter jo zatlačil v svoj nahrbtnik in nato ponovno namestil meč in sulico, da je bil vsak kos orožja na svoji strani in tako vedno dostopen v primeru nevarnosti. Nož je vzel v roko ter se odpravil do pasti in se namrščil ob pogledu na stvar, ki je bila tam. Ni bilo neposredne nevarnosti in stegnil se je po srebrno padalce. Odprl je škatlico in našel stvar, ki jo je identificiral kot kompas z uro. "Darilo," je spregovoril in vrgel predmet Kayu, da bi si ga lahko ogledal, medtem ko je pred očmi še vedno videl besede, vrezane na ploščico. Zaupanje, kaj?

Srebrno padalo ga je kar malo razočaralo. Razen če je bila v njem hrana, je namreč preprečilo svež ulov in Kay, ki si je pri krožniku žlico sicer delil z mnogimi sorodniki, je bil vseeno navajen sveže hrane, zato mu suho meso ni preveč dišalo. Opazoval je Kaia, ki je odprl škatlico in potem ujel predmet, ki ga je prijatelj vrgel proti njemu. "Kompas!" je veselo vzkliknil. Na kompase se je spoznal in če mu ne bi tega izrecno prepovedali, bi enega prinesel v areno kot spominek iz svojega okrožja. Vendar pa je kompas predstavljal prednost pred drugimi tributi in mu bil zaradi tega prepovedan. Zdaj, ko ga je ponovno imel, pa je začutil v nogah novo moč. Ob tem je povsem spregledal napis na kompasu, saj mu je bila naprava sama precej bolj pomembna. "Najbolje, da se spraviva od tu. Ni varno ostati predolgo na istem mestu. Le še stekleničko z vodo nama napolnim, potem pa predlagam, da slediva igli na kompasu," je rekel s samozavestnim navdušenjem.

((kr nadaljuj kjerkoli))