Bela dolina

Vso pot do doline je Xanthia hodila za Kajem in in sproti brisala sledi v snegu. Ko sta prispela v dolino, ju je tam čakalo neprijetno presenečenje: Nikogar ni bilo več. Oseba, sta jo prej videla je očitno odšla. Xanthia je bila sprva zelo nejevoljna in jezna. Ko je napad jeze minil in je nehala preklinjati neznano osebo, ki se je izmuznila, se je domislila, da je morda za sabo vendarle pustila sledi. Pozorno je preizkovala okolico in naletela na ozko rečico, v kateri so plavale ribe. "Neverjetno!" je vzkliknila, ko se je dotaknila vode in je ugotovila, da je pravzaprav topla. Zaradi navdrušenja nad rečico je skoraj spregledala še dobro vidne stopinje. "Poglej!" je rekla veselo. "Ravnokar je odšel ... ali odšla!" S prtom je pokazala na stopinje.

Vodil je pot in s pogledom še vedno spremljal okolico. Samo tako, za vsak primer. Xanthia ni dobro sprejela dejstva, da se je oseba izmuznila in posvetil se je okolici, medtem ko je ona preklinjala. Odkrila sta reko in nejevoljno se je namrščil. "Potrebujeva presneto steklenico ali nekaj podobnega," je rekel, potem pa se je nemudoma zasukal, ko je omenila stopinje. "Pa pojdiva za najinim neznanim prijateljem. Morda ima steklenico," se je nasmehnil in oba sta vedela, da v mislih ni imel prijetnega načina odvzema. "Pridi, še vedno se lahko vrneva sem, ampak da bi še drugič izgubila tega tributa?" je namignil na neznanca in stresel z glavo. "Ni šans." Kljub vsemu je počakal in jo spremljal s pogledom, čeprav je vedel, da se je celo bolj kot on hotela maščevati osebi, zaradi katere sta ravnokar prehodila vso pot po snegu.

"Hm, pravzaprav bi raje do noči ostala tukaj. Danes sva že dovolj prehodila in bolje bo, da si odpočijeva. Glede na to, da ne priše sledi za sabo, jo bova tudi kasneje lahko našla." je povedala Xanthia. Tudi lice jo je bolelo in ob sunkovitih gibih se je pojavljala vrtoglavica. "Vodo potrebujem." je rekla. "Nekako se bova že znašla. Folijo se gotovo da dobro uporabiti. Pa tudi ribe bi lahko poskusila uloviti. Zaloga ni neskončna in dvomim, da bova še kje drugje našla hrano."

Prav, morda le ni bila tako zmešana, kot je včasih delovala. Odobravajoče se ji je nasmehnil in pokimal. "Poskusi jo zajeti z roko," je predlagal, ker je bila to edina rešitev, kar se je vode tikalo. "Narediti si morava neke vrste zaščito," se je namrščil, potem pa uprl pogled vanjo. "Odžejaj se," ji je naročil, sam pa se je posvetil snegu in ga metal na kup, da je naredil neke vrste zid polkrožne oblike, ki bi ju ščitil pred mrazom in kamor bi lahko dala spalno vrečo. Nato je stopil proti vodi s sulico v roki, nekaj časa spremljal premikanje rib in nato na sulico nabodel nekaj rib. "Svetlo je še," je sam pri sebi zamrmral in se ozrl proti njej. "Bi jedla ribe ali najino meso? Ker potem morava zakuriti in še pred nočjo pogasiti ogenj," je rekel in jo vprašujoče pogledal.

Xanthia je pila vodo iz potoka, med tem ko je Kai izdeloval nekakšen zid iz snega. Ko je začel loviti ribe, je ona pripravila spalno vrečo. Na njegovo vprašanje o hrani je po kratkem premisleku odgovorila: "Pojejva ribo ali dve, zraven pa lahko še malo prepečenca. To bo več kot dovolj." Nato se je spomnila na stopinje. "Upam da ponoči ne bo preveč snežilo, da bodo stopinje ostale vidne ..." je zaskrbljeno dejala. "In še to - jaz bom prva na straži, prav?" je dejala kaj nekoliko preveč odločeno. Kaju še vedno ni zaupala, zato si nikakor ni želela, da bi bil na straži prvi. "Zdaj pa hitro zakuriva ogenj, čeprav dvomim, da nama bo uspelo z mokrim lesom. Verjetno bova morala uporabiti sveči."

Kay se je uspel skoraj cel dan skrivati na robu med gozdom in dolino. Med tem je preveril vsebino svojega nahrbtnika in zadovoljno je ugotovil, da je dobil kar nekaj koristnih predmetov. Med drugim zelo uporaben nož, ki ga je takoj pripel na svoj pas, da ga ne bi slučajno izgubil, ter neke vrste veliko plahto srebrne barve, za katero je predvideval, da mu ne bo silno koristila. Na srečo je dobil tudi nekaj hrane in celo stekleničko vode, ki pa je bila zamrznjena.

Po nekaj ugrizih sušenega mesa in prepečenca je bil že tako žejen, da se je kljub previdnosti ločil od zavetja dreves in stopil k rečici, ki jo je videl teči nedaleč stran. Ko je dosegel vodo, se mu je skoraj milo storilo. Ribe. Nekaj, kar mu je bilo poznano v tej neskončni samotni areni. In voda je bila tekoča, torej je morala biti toplejša kot ta v njegovi steklenički. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila, da je stekleničko potopil v tekočo vodo. Tekočina v njej se je počasi a vztrajno topila in med tem si je še umil roke in se čudil nad tem, kako je bila lahko voda tako topla sredi snega. Arena je bila očitno povsem umetna, sicer se to ne bi nikoli moglo zgoditi. Ko je opazil, da se je voda v steklenički do konca stopila je stekleničko vtaknil pod jakno, da bi vodo obdržal v tekočem stanju.

"Sneg," je zamišljeno ponovil ob njenih besedah in se ozrl okrog sebe. "Če bi za seboj nekaj vlekla, bi lastne sledi lahko zabrisala," je dejal in potem skomignil z rameni. "Sicer pa ja, bo že." Ponovno se je ozrl okrog sebe. Imela je prav, z lesom si ne bi mogla ravno pomagati in obrnil se je, da bi na dan privlekel svečo, ko je nekaj opazil.
Ne bi znal definirati, kaj je bilo to, a bil je dovolj dobro izurjen, da je prepoznal nekaj nenavadnega. S pogledom je ošinil reko in opazil, da so ribe na enem mestu plavale stran, kot da bi -- v tistem je opazil vsiljivca in njegovo telo se je napelo. "Tam, Xanthia," je pokazal in se sam pri sebi nasmehnil. "Se mi samo zdi ali je tam ena izgubljena duša?"

Xanthia, v naslednjem koraku, ki ga narediš, se pod tabo odprejo tla in te pogoltnejo. S tabo gre tisto, kar si imela tisti trenutek na sebi oziroma v rokah. Ko padeš v jamo se tla za tabo zaprejo in znajdeš se tukaj.

"Oh, lahek plen bo." je rekla Xanthia, ko je v daljavi pri potoku zagledala človeka. Nož je močneje stisnila v dlani. Meč, ki bi jo po njenem mnenju samo oviral, pa je pustila na tleh. Ko se je hotela odpraviti proti neznancu, pa so se tla pod njo kar naenkrat odprla. Zaslišal se je le še obupan krik, nato pa je Xanthio skupaj z nahrbtnikom, ki ga je nosila na ramenih pogoltnila zemlja.

(Nadaljujem v votlini.)

Lahko bi šlo tako lepo - če ne bi njegova zaveznica kar naenkrat izginila. "Kaj za vraga?" je zamrmral sam pri sebi in s pogledom ošinil kraj, kjer je še pred nekaj trenutku stala rdečelaska. Krasno, čudovit tajming, se je v mislih zahvalil ustvarjalcev in skomignil z rameni, potem pa se odločil, da bi bilo škoda vse skupaj pustiti in spakiral spalno vrečo ter meč zataknil v nahrbtnik tako, da ga je še vedno imel na dosegu rok. Nato je stekel po snegu in se po več minutah ustavil za neznanim tributom.
Nekaj trenutkov ga je opazoval od zadaj. Četrti distrikt, Kay nekaj. Zapomnil si ga je, ker je imel podobno ime. No ja, kakorkoli že. "Živijo," je spregovoril in se nasmehnil, čeprav mu je še vedno obračal hrbet. Kai je stal dovolj daleč stran, da bi se lahko izognil morebitnemu napadu, obenem pa še vedno dovolj blizu, da mu nikakor ne bi mogel pobegniti. Ne, pobeg za tributa ni bil pametna rešitev in dejansko je Kaia zanimalo, kaj bo storil.

Kay je trznil, ko je zaslišal glas za sabo. Šumenje potočka ga je očitno dovolj zamotilo, da sploh ni slišal stopinj fanta, ki se je pojavil za njim. Počasi in previdno se je obrnil in zagledal fanta, ki je bil kakšno leto starejši in je, če se je Kay prav spomnil, spadal v drugi distrikt. Kar ga je je bolj presenetilo, je bilo to, da tribut ni imel v rokah orožja. Je morda prišel iskat zavezništvo? Kay se je široko nasmehnil in trizob, ki ga je držal v roki, je ostal obrnjen proti tlem. "Živjo! Kai, kajne? Spomnim se te, na treningu sva bila nekaj časa skupaj pri preživetveni delavnici." Stopil je naprej, da je prečkal razdaljo med njima in drugemu tributu podal roko. Njuni imeni sta se le malo razlikovali in ni točno vedel, če se njegovo izgovori kako drugače. "Jaz sem Kay. Vidim, da tudi ti sam vandraš naokoli. Kaj praviš na to, da bi nekaj časa sodelovala? Imam nekaj hrane, ki si jo lahko razdeliva." Njegov glas je bil topel in iskren, na obrazu pa se mu je jasno videlo, da je bil vesel družbe.

Tribut je izbral prijateljski pristop - Kai je bil iskreno presenečen, ko mu je podaril širok nasmešek in mu nato podal še roko. Sumničavo jo je premeril s pogledom, na hitro premislil situacijo in mu nato stisnil dlan. "Kai, ja," je odvrnil in obdržal drugo roko na nožu, samo tako, za vsak slučaj. Ko pa je slišal temnolaščevo ponudbo, se je moral nasmehniti in moral je priznati, da njegova ponudba ni bila tako slaba. Sploh zdaj, ko je rdečelaska izpuhtela v zrak. Kai ni bil neumen - dobro je vedel, da je bilo povsem neumno se sam potikati po areni. "Prav," je nazadnje le spregovoril po tem, ko ga je nekaj trenutkov meril s pogledom. "Zaveznika sva. Ampak če boš poskušal karkoli neumnega, se ne bom obotavljal," mu je jasno povedal in uprl pogled naravnost v njegove oči. "Prav?"

Bil je prav vesel, ko mu je Kai segel v roko. Počutil se je, kot da bi se po dolgem času spet srečal z dobro poznanim bratom. Dejstvo, da si je Kai vzel nekaj časa za premislek, ga prav tako ni zmotilo. V areni je bilo najbrž res težko komu zaupati. Takoj, ko je Kai privolil, je Kay veselo prikimal. "Seveda, seveda. Ampak verjemi mi, nisem tu zato, da bi delal neumnosti. Mislim, da bi bilo pametno, če bi si za noč priskrbela nekakšno zavetje. Bi kaj prigriznil? Imam samo nekaj sušenega mesa in prepečenca, toda če bi se mi uspelo dokopati do vrvi ali pa koluta žice, bi morda lahko nastavil kakšno past." Ob tem je odpiral nahrbtnik in iz njega privlekel zavitek s hrano, potem pa še srebrno plahto, saj bi si iz nje lahko naredila zasilno streho, če bi ponoči snežilo. Stekleničko z vodo je obdržal zase. Glede na to, da sta bila pri vodi, je dvomil, da jima bo tekočine zmanjkalo, zato ni videl smisla v tem, da bi jo ponujal.

Čez njegov obraz je šinila senca nasmeška ob njegovih besedah. Seveda, tu je bil zato, da bi ubijal ali bil ubit, a Kai tega ni izrekel na glas. "Imam nekaj rib ter najbrž enako količino sušenega mesa in prepečenca kot ti," je rekel ob njegovih besedah in moral je priznati, da je bil Kay povsem drugačna družba kot pa rdečelaska. Veliko bolj - kakšna je bila beseda? - normalen, da. "Misliš do takšne žice?" je iz nahrbtnika potegnil svojo žico in se ozrl okrog sebe. "Če boš delal past iz tega, naj bo nekoliko močnejša," je izbral primerne besede. Lahko bi se ulovila žival - lahko pa bi se ulovil tudi tribut, ki bi ju želel napasti. "Poleg tega se morava nekoliko odmakniti. Prav, voda, to je dobro, ampak če sva preveč blizu ne slišiva šumov in v areni je cel kup ljudi, ki bi naju z veseljem videli mrtva." S pogledom je preiskal okolico in se nato napotil do večjega drevesa, katerega veje so se dotikale tal v loku in bi jima nudilo dobro skrivališče. Pričakoval je, da mu bo Kay sledil, in med hojo še naprej govoril. "Imam spalno vrečo. Še vedno pa ne bova mogla oba spati naenkrat," je rekel in skomignil z rameni. "Ubij ali bodi ubit, dobrodošel v areni," je izrekel dejstvo in se ozrl vanj. Pripravljen je bil ščititi njegov hrbet, dokler sta bila zaveznika - to je izražal njegov pogled.

"Oh, tole bo idealno," je navdušeno rekel Kay in prijel za žico, ki mu jo je pomolil prijatelj. Ogledal si je stanje žice in ugotovil, da je bila v odličnem stanju, le preveč opazna, ker je bila prekrita z rdečo plastiko. Kar nekaj časa mu bo vzelo, da bo žico slekel in jo pripravil za past. Lahko pa bi jo prekril s snegom.... ob razmišljanju je z enim ušesom še vedno poslušal Kaia ter mu sledil, ko se je ta premaknil. "Dobrodošel v areni." To je na Kayev obraz priklicalo ogromen nasmeh. "Hvala," je odgovoril in se zasmejal. "Takoj se počutim bolj domačega." Vzel je nahrbtnik in ga skupaj s svojim trizobom vrgel pod zavetje drevesnih vej. Vzel je le nož, ki je imel dovolj uporabnih funkcij, da se je z njim upal lotiti žice. Potem je pogledal proti Kaiu. "Naj jaz stražim prvi? Sleči moram to rdečo žico, da se je ne bo videlo čez sneg, ko bom nastavil past. V vsakem primeru bom vsaj nekaj ur pokonci na ta račun."

Dejansko se je še Kai sam nekoliko sprostil, ker je bil Kay tako zelo sproščen. Ali pa je samo deloval tako? Ohranil je tisto svojo opreznost in se nekoliko namrščil ob rjavolaščevem početju. "Si prepričan, da ne bi raje imel tistega trizoba v bližini?" se je pozanimal in se razgledal - njegove oči so povsem avtomatsko vsake toliko časa preučile okolico, da bi videl, če jima slučajno grozi nevarnost. "Prav," je pokimal ob njegovem predlogu in raztegnil spalno vrečo. "Zbudi me čez nekaj časa," mu je naročil, čeprav je dvomil, da bo veliko spal. Vzdržnost, to je bilo nekaj, kar so jih naučili v šoli in tudi pri tem je bil dober. V svojih oblačilih je naredil luknjo, v katero je lahko potisnil nož in ga tako ohranil v bližini. Namestil se je v spalno vrečo in v bližino odložil meč, potem pa le zaprl oči in se poskusil sprostiti dovolj, da bi vsaj za nekaj časa zaspal. "Drži se," je še zamrmral v smeri proti Kayu, preden ga je dokončno zmanjkalo.

Po tem, ko je njegov prijatelj zaspal, je Kay vzel srebrno plahto, jo prepognil in sedel nanjo. Kmalu je ugotovil, da se ni niti premočila, niti ohladila, zato je z precej večjim zagonom začel slačiti žico iz njene rdeče prevleke z nožičkom. Na začetku mu je šlo nekoliko počasneje, potem pa vse hitreje in čas se je kmalu prevrtel naprej, kot da bi pritisnil gumb za pospeševanje. Ko je zaključil, je stopil izpod drevesa, se razgledal, potem pa med drevesom in reko razpel žico v precej močno past, v katero bi se načeloma lahko ujel celo medved. Past je bila očitno namenjena temu, da svoj plen ujame in ne poškoduje, vendar je za vsak slučaj Kay na enega od koncev navezal drevesno vejo, ki se bi ob potegu utrgala in s tem sprožila toliko hrupa, da bi ju zbudilo, tudi če bi oba s Kaiem slučajno zaspala. Potem je stopil k spečemu in ga rahlo stresel, da bi ga zbudil.

Zbudil se je v hipu, ko se ga je nekdo dotaknil. Povsem samodejno se je njegova dlan oklenila noža, potem pa je prepoznal svojega zaveznika in se nekoliko sprostil. Očitno je njegov čas za spanje potekel in Kai se je počutil dokaj naspanega, čeprav ni mogel spati tako dolgo - kljub temu pa je bil navajen na kratke količine spanca in je tako lahko v hipu vstal. "Naspi se," je rekel Kayu, sam pa se pretegnil in zakorakal naokrog. S pogledom je ošinil svojega zaveznika, nato pa se osredotočil na svoj nahrbtnik in si postregel z manjšo količino prepečenca in sušenega mesa ter se nato zamotil s snegom, ki ga je stopil v dlaneh in popil vodo. Imel je ogromno časa in ko je bil kolikor toliko sit, je preveril okolico in s pogledom našel past, ki jo je naredil Kay, zatem pa se je zamotil s korakanjem naokrog. Ko se mu je zazdelo, da je minilo dovolj časa in da se bo začelo jasniti, je zbudil Kaya.

"Tamle sem nastavil past. Pazi, da ne stopiš vanjo," je opozoril prijatelja. Vedel je, da je past sicer dobro skril in ni hotel, da bi se Kaiu kaj zgodilo. Potem je glasno zazehal in si na hitro privoščil nekaj hrane in požirek vode. Pri zadnjih ugrizih je bil že tako utrujen, da so se mu zapirale oči. Imel je občutek, da ni spal že odkar je imel interviju in končno je utrujenost prišla za njim. V zadnjih dneh je slišal že preveč topovskih krogel. Upal je, da njegove noči ne bo zmotila še kakšna. Imel je ravno še dovolj časa, da je spravil svoje stvari nazaj v nahrbtnik, če bi slučajno rabil na hitro oditi, potem pa je objel svoj trizob, se zvil na razviti srebrni plahti in se z njo pokril, ter v trenutku zaspal kot ubit. Še dobro, da ni bil prehlajen in ga je srebrna plahta držala na toplem, sicer bi začel še smrčati in pregnal ali pa privabil vsa živa bitja v okolici.

Ko se je končno le začelo daniti, je nehal počasi korakati naokrog in se je odpravil do spečega temnolasca in ga nekaj trenutkov opazoval. Bilo je skoraj smešno, s kakšno lahkoto bi ga lahko ubil in mu s tem celo poklonil milostno smrt. Ampak tega ni nameraval storiti iz različnih razlogov, predvsem pa zato ker ga je do zdaj že sprejel kot uporabnega zaveznika. Končno se je le zganil in ga dregnil. "Dobro jutro, dragi," je bil v njegovem glasu očiten sarkazem, ko se je vzravnal in se ozrl okrog sebe. "Potrebujeva hrano, potem pa se morava premakniti. Morda bi bilo pametno preveriti past, ki si jo nastavil. Nisem preživel veliko časa v njeni bližini, da bi se ujela kakšna žival. In oh, lahko dobim nekaj požirkov vode?" se je pozanimal, saj sam ni imel steklenice in bi bilo najbrž lažje piti na takšen način.

Zbudil se je in zazehal. "Je že toliko ura?" je vprašal, ter zamežikal v Kaia. Jutro se je komaj rojevalo in Kai, čeprav je bil vajen zgodnjega vstajanja, je bil zaradi trde podlage, na kateri je spal, precej polomljenega počutja. Spravil se je pokonci in brez da bi kaj pomišljal podal Kaiu svojo steklenico z vodo, potem pa si je na hitro privoščil nekaj grižljajev mesa in prepečenca. "Pojdiva pogledat. Potem lahko stopiva še do vode, da napolneva steklenico," je rekel in si usta obrisal z rokavom, da se je znebil krušnih drobtinic. Skupaj s Kaiem sta se nato odpravila do pasti, kjer je Kay široko razširil oči. Past je očitno malo narobe zastavil, saj ni sprožila plazu snega, ki si ga je obetal, vendar pa je bilo v njej prav gotovo nekaj ujeto.

((Zdej lahk ker od še živih tributov pride sem, pa je ujet v past, drugač pa lahk rečema da je kaka žival))

V zanki pa ni ujeta žival ali nesrečen tribut, temveč majhno srebrno padalce. Kdor bi odprl valjasto škatlico iz srebrne kovine, bi v njej našel kompas z uro, katerega steklo se da zavarovati s poklopno ploščico. Na tej srebrni ploščici so vrezane sledeče besede: Včasih te že zaupanje lahko vodi v pravo smer.