Zasneženi gozd

''Marcus je vredu, vsaj bil je še. Game maker ga je spravil nekam pod sneg. Grema hitro na jaso. Tam imam skrivališče. Vem kako se pride do tja. Marcus je želel te najti in ker njega ni sem te hotela jaz.'' je veselo dodala Nicky. Stopila je naprej in hitrih korakov s stalnim oziranjem za Lydio stekla iz gozda proti jasi.

"Presenetil si me. Nisem si mislila, da..." je začela Bee potem ko se je Lydia oddaljila
"Da kljub temu kar sem prej povedal vendarle nisem brezsrčen morilec?" je vprašal z mešanico osornosti in cinizma. A že naslednji trenutek je obžaloval svoj ton, kajti z neprijaznostjo ni prav nič izboljševal trdnosti njunega začasnega zavezništva. Pogledal je naokoli in videl Lydiine noge blizu ene od smrek, gibajoč se stran od njiju.
"Premisli, Bee," je dejal, tokrat z manj nevljudnim, vendar nekoliko pridigajočim tonom. "Povedal sem ti že, da nočem ubijati, če v to nisem prisiljen. Poleg tega je punca najmlajša od tributov, sama, prestrašena in neoborožena, za nameček pa jo je še zeblo. Ne bo dolgo zdržala, morda pa bo katerega od ostalih tributov speljala stran od naju ali pa jih zamotila da se pobijejo med sabo. Morda bo celo sama ubila katerega od njih. V najslabšem primeru bo kateremu od njih izdala kje sva preden jo ubijejo. Ampak koristne možnosti odtehtajo negativne, poleg tega pa se mi zdi da nama je bila hvaležna, torej nama najverjetneje ne bo nevarna." Govoril je hitro, kajti ni bil navajen da ga kdo ne bi razumel ali da ne bi sledil. Pravzaprav se ni bil navajen kaj veliko pogovarjati z ljudmi, a če je hotel ohraniti Beeino zaupanje, je moral obrazložiti zakaj je bila njegova odločitev v dani situaciji najboljša.
"Bolje da se premakneva stran od tukaj. Sneg okrog tega drevesa je že pošteno steptan, ponekod odpadel z vej; kdor naju bo iskal naju bo z lahkoto našel tudi če bo desetka tiho."
To rekoč si je opasal nahrbtnik, pripravljen da odide, nato pa se obrnil nazaj k Bee, da bi videl ali se je strinjala z njegovim predlogom ali ne.

Bee je poslušala Nathanaelovo razlago in na koncu zavzdihnila. "Saj vem, nisem mislila tako. V tvojem primeru bi storila enako. Verjetno bi že lahko vedela, da nisi brezsrčen morilec, glede na to, da si tudi meni pomagal," je rekla in se obrnila v smer, v katero je stekla Lydia. Nato je vzela svoj nahrbtnik in čakala, da Nathanael odide kamorkoli že hoče iti. Zaenkrat še nista uspela najti skrivališča, kjer bi se lahko v miru utaborila. To je še ni preveč skrbelo, a bi verjetno morala čim prej piti in jesti. "Pojdiva," je še rekla in čakala, da on izbere pot.

((oproščam se za dolg post, nekaj časa me ni bilo, tako da imam veliko za povedat, z Bee pa zaostajava za eno noč XD))

Čeprav se na njene besede ni odzval drugače kot s kimljajem, si je moral priznati da so mu dobro dele. Lepo je bilo vedeti da Beeino mnenje o njem še ni bilo tako slabo kot je bil prepričan da bo sčasoma moralo postati. Najsi so bile izrečene besede resnične ali ne, so jih gledalci iger nedvomno slišali preko katere od mnogih kamer, in s tem, tako je sklepal, dvignili njegovo podobo v očeh gledalcev in, je upal, s tem tudi sponzorjev.
Odpravil se je globlje v gozd, vedoč da mu Bee sledi. Trizob si je zadegal za nahrbtnik in hodil z lokom v rokah, pripravljenim na strel v primeru nevarnosti. Na srečo je bil sneg tukaj manj globok, kajti vedno gosteje posejane krošnje iglavcev niso dovoljevale veliko prostora za padajoče snežinke. Tako je bila dolga veja, ki jo je zataknil za svoj nahrbtnik in se je vlekla za njim, dovolj da je zabrisal svoje sledi. Končno je našel drevo ki mu je ustrezalo; z nizko segajočimi vejami pod katerimi se je dalo skriti, dovolj stran od kraja, kjer sta se prej srečala z drugim tributom, in preverjeno brez mravljišča ali podobnega opaznega bivališča žuželk v bližini. Tukaj se je počil na tla in odprl svoj nahrbtnik. Srebrno plahto je razgrnil po tleh ob deblu, kjer je zatem Bee predlagal da bi namestila spalno vrečo, katero je omenila poprej. Nato je v steklenico pazljivo nabral nekaj snega z vej, ter jo zavil v rob plahte in jo tako zavarovano ogrel s svojimi dlanmi. Glede na sestavo tekstila je upal, da se bo tako sneg prej stalil. Končno je segel po hrani ter si z nožičkom odrezal nekaj mesa in privoščil nekaj prepečenca. To je bil prvi obrok v celem dnevu, vendar je pazil da ni zaužil več kot polovice svojih zalog. Moral se je podkrepiti, vendar ni smel tvegati da bi ostal brez hrane.
"Torej," je dejal Bee med grižljaji. "Vztrajaš pri tem da stražiš prva, ali naj jaz?"

Utaborila sta se na dobrem mestu in Bee se je zdelo, da vsaj nekaj časa ne bosta imela težav. Razen, če organizatorji niso zadovoljni. Prav lahko bi se prej ali slej arena obrnila proti njima.
Nathanaelu je dala spalno vrečo in opazovala, kako je v steklenico dal sneg. Upala je, da ji bo dal nekaj vode, ko se bo sneg stopil. Usedla se je na tla in pojedla nekaj prepečenca. Čeprav je bila še vedno nekoliko lačna, je dala hrano nazaj v nahrbtnik. Nato se je podrgnila po licu in prvič odkar je dobila rano, ugotovila, da iz nje ne teče več kri. Vsaj nekaj dobrega.
"Seveda bom stražila," je odgovorila Nathanaelu in se zasmejala. "Če nisi opazil, nisem naredila še ničesar koristnega, tako da mi kaj drugega verjetno ne preostane." Nasmehnila se je in v sneg s prstom risala vijuge. Nato je zavzdihnila in vprašala: "Saj mi boš posodil steklenico z vodo, kajne? Ko se sneg stopi." Počutila se je kar nekoliko krivo, ker je imel zaradi nje še enkrat več težav.

Pokimal ji je.
"Snega je več kot dovolj, tako da ni razloga zakaj ne," je dejal na njeno prošnjo za steklenico. Zatem se je spravil v spalno vrečo, oblečen in obut (le čevlje je predhodno otresel), kajti bolje je bilo da je bil spodnji del spalne vreče nekoliko moker, kot da bi moral v primeru napada pobegniti bos ali pa tvegati smrt medtem ko bi se obuval. Sneg v steklenici se je na srečo že stopil, in Nate je naredil nekaj požirkov, nato pa jo podal Bee.
"Ne pozabi je spet napolniti in zaviti v plahto ko jo spiješ," ji je naročil. Zatem si je zadegal nahrbtnik pod glavo, lok, puščici in trizob pa je položil zraven sebe, tako da je imel orožje v dosegu dlani. Veliko je tvegal s tem, da je zaupal Bee da ga ne bo ubila sredi noči; vendar je globoko upal, da je bila vsaj vez tributov z istega distrikta dovolj močna da se mu je ne bi bilo treba bati dokler ne bi v areni ostala sama.
"Lahko noč," je dejal in v naslednjih minutah že zdrsnil v nemiren spanec.

Bee, potem, ko Nathanael potone v spanec in začneš stražiti naenkrat začutiš, da ti je zmanjkalo tal pod nogami. Niti toliko časa nimaš, da bi zakričala, ko se strop že zapre za teboj, ti pa pristaneš na dnu globokega ledenega rova. Nadaljuj tukaj.

Zbudila ga je šele jutranja zarja, ki je pronicala med gostimi iglicami drevesa pod katerim je bil prespal. In minil je le trenutek, ko se je zavedal da je to pomenilo, da je šlo nekaj narobe. Morala bi ga zbuditi Bee enkrat sredi noči, da bi jo zamenjal na straži, ne pa zora. Previdno, počasi se je dvignil v sedeči položaj in se razgledal. O Bee ni bilo nobenega sledu. Na tleh ni bilo videti odtisov, celo sneg na drugi strani zelene zavese je bil enako nepoteptan kot dan prej. Vstal je in se zdrznil ob spremembi temperature; zrak je bil veliko hladnejši ko nisi bil več zavit v toplo spalno vrečo in termoizolacijsko plahto. Prisilil se je narediti nekaj razgibalnih vaj da se je ogrel, nato pa obhodil deblo in se razgledal naokoli, kolikor se je skozi iglice pač lahko. Nikjer nobenega sledu o Bee, ali komurkoli. Najprej je pomislil da se ga je odločila zapustiti medtem ko je spal, vendar je to misel odgnal takoj ko se je spomnil da je pri njem pustila svoj nahrbtnik. Ni se mu zdelo verjetno da bi lahko pozabila nekaj, od česar je bilo odvisno njeno preživetje. Pravzaprav je pustila vse kar je imela: ne le nahrbtnik, temveč tudi svoj meč in pa steklenico vode, ki ji jo je podal prejšnji večer in katere vsebina je bila sedaj seveda napol zmrznjena. Še dobro da je bila napol prazna, sicer bi jo led raztreščil.
Z ozirom na vse to, Beeino izginotje ni bilo niti najmanj smiselno. Pravzaprav se je zdelo, kot da bi naenkrat izpuhtela v zrak ali pa se vdrla v tla. Nathanael je potreboval več minut da je razmislil, ter se na koncu odločil. Moral je naprej. Če ga je Bee zapustila ali pa če se ji je kaj pripetilo ji sedaj ni mogel pomagati, vsaj ne direktno. Moral je poskrbeti zase in se premakniti naprej, preden bi ga vdoje iger kaznovali za "kampiranje." Pregledal je Beein nahrbtnik. Nato je njene in svoje zaloge hrane ovil v folijo, ter jih pospravil skupaj z nogavicami in sedaj ponovno zloženo plahto in spalno vrečo v svoj nahrbtnik. V spalno vrečo (vendar ne v plahto!) je tudi zavil steklenico, upajoč da jo bo toplota ki je še ostala od njegovega spanca v njej segrela. Nahrbtnik se je komaj še lahko zaprl, verjetno predvsem zaradi spalne vreče. Nato si je njen meč pripel za pas, kakor je videl prej storiti njo, lok pa tokrat spravil čez hrbet. Trizob je uporabljal za oporo med hojo, lahko pa bi ga tudi vrgel kot kopje. Tako se je odpravil v naključno izbrano smer, kajti ni več vedel kje točno je bil; vedel je le, da če bo hodil naravnost stran od svojih stopinj da bo pač moral prej ali slej priti do nečesa.