Zasneženi gozd

Bee je tekla čim dlje od roga izobilja. Vedela je, da ni nikogar, ki bi jo zasledoval, a še vedno je bila nekoliko panična. Drevesa so rasla vse bolj na gosto in zdelo se ji je, da bi lahko nudila dobro zavetje. Če ne drugega, bo vsaj preverila, kaj ima v nahrbtniku. Tako se je ustavila pod zavetjem treh iglavcev in se usedla na tla. Meč je previdno odložila na tla poleg sebe in odprla nahrbtnik. Previdno se je ozrla okoli sebe in se prepričala, da ni okoli nobenega tributa. A meč je kljub temu potegnila nekoliko bližje k sebi. Nato je stvari zložila iz nahrbtnika. Zdelo se ji je, da je uspela dobiti kar dobre stvari. Za nekaj časa bo imela dovolj hrane, v nahrbtniku pa je prav tako našla spalno vrečo. Vse skupaj je zložila nazaj v nahrbtnik. Nato je roke prijela meč. Zaenkrat edino orožje, ki ga je imela. Z meči ni znala prav dobro, a zdelo se ji je, da ji ne bo prav težko nabosti koga nanj. A vseeno je upala, da se bodo tributi v večini pobili že med sabo, preden jo bo kdorkoli našel.

Skrit pod drevesom, s sledmi ki jih je zabrisal z vejo, si je Nathanael ogledal svoje sveže pridobljeno premoženje. Imel je nekaj hrane, po površni oceni dovolj za kakšen dan normalnih obrokov, do tri dni, če bi jih prerazporedil na minimalne obroke. Snežna arena je imela svoje nevarnosti, recimo hlad in olajšano sledenje, vendar pa je imela tudi prednosti; zelo malo verjetno je bilo, da bi se mu hrana pokvarila preden bi jo zaužil.
Steklenica in večnamenski nož bosta nedvomno še koristna, zložena plahta pa je bila najverjetneje njegova edina zaščita pred hladom ko se znoči. Nož je spravil v žep, ostalo pa zložil nazaj. Tedaj je zaslišal zvok pod koraki ugrezajočega snega nedaleč stran, in pogledal skozi veje, katere so ga varovale pred pogledi drugih. Za vejami enega od iglavcev se je plazila blondinka iz 4. distrikta. Nedvomno se je skrivala pred nekom, ki se je nahajal med drevjem, medtem ko je bil njen hrbet odprt zunanjemu opazovalcu.
Felicity Celeste, Distrikt 4. Temperamentna in agresivna. Ocena 8. Na treningu je kar dobro sukala meč, nedvomno tudi tisti trizob zna uporabljati. Njegov analitični in skorajda eidentični spomin ga tudi tokrat ni pustil na cedilu. Nate je hitro pretehtal ali je bila vredna ene od le dveh puščic ki jih je imel, in presodil da ne. Ni vedel kdo je bila druga oseba, in načeloma jih je mislil pustiti da se pobijeta med seboj preden poseže vmes.

Bee je želela čim prej preizkusiti svoj meč, čeprav jo je vseeno zmrazilo ob misli, da bi srečala kakšnega profesionalca. Naprimer noro tributko iz 2. okrožja. Zdelo se ji je, da bo najbolje, če si poišče vodo. Povsod okoli je bil sneg, a ni bila prepričana, da bi ga uspela spraviti v škatlico vžigalic. Dobila je prav zoprn občutek, da jo nekdo gleda, zato se je počasi obrnila in za nekaj trenutkov ji je zastalo srce. Opazila je tributko, eno od profesionalcev. Če se je prav spomnila, iz 4. okrožja. Vrglo jo je pokonci in meč je trdneje prijela v roko in ga dvignila pred sabo. "Kaj hočeš?" je vprašala in glas se ji je nekoliko zatresel. Takoj, ko je postavila vprašanje, se ji je zazdelo neumno. Ni bilo težko predvidevati, da jo je tributka iz štirke prišla hladnokrvno ubiti.

"Kaj hočeš?" glas je bil šibek in zlomljen, vendar Natovemu sluhu in spominu ni ušel. Bee Gleamers, Distrikt 5. Prijazno in odkritosrčno, vendar naivno dekle. Ocena 7. Znajde se z nožem, pozna par prijemov in kakšen vzvod ali dva.
Dovolil si je sekundo časa za odločitev. In se odločil. Nikoli ni imel veliko upanja na zavezništvo s katerim od drugih tributov, vendar se je punca iz D5 zdela še najmanj nevaren poskus. Tributi iz istega distrikta so načeloma držali skupaj, saj je distrikt dobival darove iz Kapitola ne glede na to kateri je zmagal; zato se načeloma niso napadali med seboj, tudi če se niso poznali.
Blondinka iz 4 je skočila na nekoga, za kogar je Nate sklepal da je bila Bee. S tem mu je naklonila dober pogled na levo stran svojega trupa. Fant je napel lok, nameril, nato pa sprostil puščico v smeri njenega srca, upajoč da jo bo ubil še preden se bo zavedla kaj se je zgodilo; hitro in milostno.

Bee je nezaupljivo gledala svojo nasprotnico. Bila je veliko manjša od Bee in povsem suhcena, a je ni podcenjevala. S trizobom v roki je bila smrtno nevarna za kogarkoli. Jasno ji je postalo, da to dekle ne bo njena zaveznica. Ko je rekla, da ji ne bo nič naredila, si je le za trenutek oddahnila ... kajti v naslednjem je bila tributka že na njej in jo pritiskala k tlom. Bila je močnejša, kot je delovala. A vendarle ne dovolj. Bee je besno stisnila zobe in odrinila njeno roko, kjer jo je slabo držala. S tem je premaknila trizob, ki je pustil površinsko prasko na njenem licu. Druge roke še ni uspela osvoboditi iz njenega prijema, zato je le zagrabila tributkim trizob in bila odločena, da ne bo popustila. V naslednjem hipu je v tributko priletela puščica.


G.M.: Tributka sama mora napisati, če je puščica priletela vanjo ali ne.

V trenutku se je vse zasukalo. Tributka je otrpnila in Bee je opazila puščico, ki jo je zadela. Spoznala je, da je sploh ni slišala in spreletel jo je srh. Njen morilec je moral biti blizu. Dekle je padlo z nje in Bee se je v hipu dvignila. Pretreseno je strmela v umirajoče dekle in z mečem v roki se je sklonila nad njo. "Oprosti," je zašepetalo dekle. Bee je bilo žal zanjo, čeprav jo je ta pred manj kot minuto hotela ubiti. Nikomur ni privoščila umreti v areni.
Ni se predolgo zadržala nad tributko, kajti strah jo je bilo druge osebe. Pokončala bi jo lahko v trenutku, saj je bila očitno oborožena z lokom. Iz svojega zavetja ni mogla nikogar videti, ven pa ni hotela. Tako se je le preplašeno prestopala na mestu in še vedno držala v roki svoj meč.

Puščica je zadela cilj in Felicity se je zgrudila na tla. Nate je izdihnil zrak, ki ga je zadrževal vse odkar je pristavil puščico na tetivo. Sedaj je moral po puščico in pa se prepričati kakšne so bile možnosti za zavezništvo z Bee. Pogledal je skozi iglice drevesa pod katerim je bil še vedno skrit, najprej na eno stran, potem na drugo. Izgledalo je prazno, vsaj za zdaj. Za vsak slučaj je nastavil novo puščico na tetivo in s pripravljenim lokom hitro prečkal razdaljo ter prispel do trupla, zraven katerega je stala rjavolaska z izvlečenim mečem.
"Umm," je ušlo iz fantovih ust, kajti besede so se mu zataknile. Vendar se je hitro zbral in spregovoril, tokrat zares. "Je s tabo vse v redu? Na licu krvaviš." je vprašal. Top se še ni oglasil, zato se je pazljivo sklonil k blondinki na tleh, pričakujoč zadnji obupan napad. Vendar tega ni bilo; dekle je le obmirovalo na tleh s steklenim pogledom tudi potem ko jo je dregnil s stopalom. Val čustev je udaril vanj; v smrti je izgledala tako mirno, tako brezskrbno, tako popolno.
Dovolj. Kar se je zgodilo se je zgodilo in ničesar ne moreš storiti da bi to spremenil, si je rekel kot že mnogokrat poprej, ter se prisilil da se je z nogo oprl ob truplo in z močnim potegom izvlekel puščico.
"Jaz grem stran od tukaj. Preveč stopinj, preveč sledi. Lahko prideš z mano, dokler me ne ogrožaš." Izbira besed ni bila najboljša, niti najbolj primerna, je pa povzela kar si je mislil. Nathanael je resda veliko bral; ampak pogovori med ljudmi so se pogosto izkazali za manj leporečne in domiselne, predvsem pa bolj zahtevne kot v knjigah.

Bee se je zdrznila, ko je zagledala tributa. Bil je Nathanael, iz njenega okrožja. Ni ga poznala, ne zares. A vedela je, da je nekoliko ... drugačen. Če bi se temu dalo tako reči. Že od samega začetka jo je zanimalo, ali je tudi v resnici tako skrivnosten, kot se kaže. A trenutno je razmišljala samo o tem, da ji bo s puščico verjetno prestrelil glavo. Njegova vrhunska ocena ni bila značilna za 5. okrožje in če je povedala po pravici, se ga je malce bala. Ko jo je vprašal, če je v redu, je presenečeno zamežikala in se šele nato spomnila, da ima na licu rano. Nežno se je je dotaknila s prsti. Ni bilo tako hudo, a je vseeno nadležno skelelo.
Počepnila je in si na lice pritisnila nekaj snega. "V redu sem," je rekla in pri tem trmasto gledala v tla. Nathanael je očitno želel oditi. Tudi sama ni nameravala ostati na tem kraju. A nenamerno je pomislila, da je Nathanael verjetno eden tistih ljudi, ki bi lahko človeka brez težav ubili v spanju. A kljub temu - zdelo se ji je, da ji ne bo škodilo, če bo imela zaveznika.
"Prav. S tabo grem," je rekla. Pograbila je nahrbtnik tributke iz 4. okrožja. "Znaš uporabljati trizob?" je vprašala in pomignila na orožje, ki je ležalo poleg mrtvega dekleta.

Bee je že zgrabila nahrbtnik padle tributke in mu zastavilo vprašanje ali se je znašel s trizobom. Pravo vprašanje, vsaj tako se je zdelo Nateu, je bilo ali naj orožje vzameta s seboj ali ne.
"V vsakem primeru ga ne bi pustil tukaj, kjer bi ga lahko našel kdo drug in ga uporabil proti nama," je odvrnil nato pa skrbno spravil puščici v tulec in si obesil lok poševno čes trup, zatem pa v desnico prijel trizob. Hotel se je odpraviti, a se mu je zazdelo da je zaznal Beein vprašujoč pogled, ki mu je dal občutek da ji je dolžan pojasnilo.
"Nočem te ubiti. Nikogar nočem. Ampak tudi jaz nočem umreti in veš kaj to pomeni v areni. Ne zaupam nikomur. Upam pa, da bova lahko sodelovala; za distrikt 5. Če me slučajno nekdo uspe ubiti bo imel D5 še vedno možnosti za zmago, dokler ti ostaneš."
Ostalo je bilo jasno samo po sebi, oziroma tako se je vsaj njemu zdelo. Distrikt katerega tribut je zmagal na igrah je celo leto dobival darila iz Kapitola, darila ki so marsikomu omogočila da je lahko za nekaj časa mislil še na kaj drugega kot le golo preživetje. Nate sicer na srečo še nikoli ni bil resnično v stiski, vendar je poznal kar nekaj fantov iz pretepaškega kluba ki so imeli manj sreče.
"Pridi, spraviva se stran preden nekdo sledi stopinjam do tukaj. Odlomi si vejo in jo vleci za sabo, sicer nama bo lahko vsak idiot ki pride mimo sledil," ji je velel, nato pa sam sledil svojemu zgledu in z bližnjega iglavca odlomil tanjšo, ampak široko razvejano vejo, nato pa se namenil napotiti globlje v gozd.

Bee se je odločila, da ga bo poslušala, saj bosta tako veliko lažje sodelovala. Zato si je odlomila vejo in pomignila Nathanaelu, naj hodi spredaj. Zares jo je zanimalo, kaj se dogaja v njegovi glavi. Tudi sama ni želela ubijati, a na koncu ne bosta mogla zmagati oba. Vendar je razumela, kaj je hotel povedati. Če ji ne bi uspelo zmagati, bi želela, da zmaga on.
Pogledala je truplo mrtve tributke in ugotovila, da se Nathanaelu še ni zahvalila. Pravzaprav ji je rešil življenje. In najhuje je bilo, da mu je sedaj dolžna. Kajti česa takega res ne moreš pozabiti. "No, pojdiva. Bom jaz hodila zadaj," je rekla in pogled odtrgala od mrtvega dekleta. "Hvala," je še dodala potiho, a je bila prepričana, da jo je slišal.

Imelo ga je, da bi vztrajal da je sam zadaj, lahko bi celo rekel nekaj posrečenega, kot recimo 'dame imajo prednost,' vendar tega ni storil. Po hitri oceni je presodil da je bila Bee še vedno v šoku, poleg tega pa mu tudi ni delovala dovolj zahrbtno ali spretno, da bi ga lahko ubila preden bi se odzval s protinapadom. Poleg tega nekdo v šoku ni najboljši navigator, in ni se imel namena izgubiti. Na njeno zahvalo je samo pogledal nazaj prek rame in kratko pokimal, nato pa se odpravil naprej. Kaj pa naj bi ji rekel? 'Ni za kaj?' ali 'Pa še kdaj?' Ali pa kar 'Ni problema?' Zdelo se mu je, da bi vsak odgovor zvenel zlagano tukaj, kjer je gotova smrt čakala vse razen enega.
Čez nekaj dolgih minut molčečega napredovanja med drevesi sta prispela v predel gozda, kjer je bilo drevje gostejše.
"Tamle," je dejal kratko in pokazal na veliko jelko, katere najnižje veje so segale skorajda do tal. "Spraviva se pod krošnjo. Tam bo topleje in nekoliko bova skrita pred pogledi drugih." Sam se je brž poslužil lastnega nasveta, pri plazenju pod vejami pa je pazil na to, da je z vej stresel kar čim manj snega. Del drevesa brez snega bi ju brez težav izdal. Tla pod jelko so bila suha in ne pretirano hladna, kajti skozi krošnjo očitno ni prišla niti snežinka.
"Zmeniti se morava na čem sva," je rekel. Ker je bilo dokaj očitno da s tem ni povedal vsega kar je imel v mislih, je razložil:
"Oba imava zaloge, in potem je tukaj še tretji nahrbtnik. Lahko si bodisi deliva vse, bodisi vsak poskrbi zase s svojo opremo. In glede na to da noč verjetno ni več daleč, se morava tudi zmenit kdo bo stražil prvo in kdo drugo polovico noči. Mimogrede, imaš slučajno kaj primernega za spanje? Jaz imam le plahto ki jo lahko uporabiva za odejo."

Počasi se nad bledo areno spusti noč. Dokler je bilo sonce, je bil hlad zaradi termo-izolirne opreme tributov še zanemarljiv, a zdaj začenja mraz kazati svoje zobe. V zraku začenjajo odzvanjati veličastni toni vsem dobro znane himne Kapitola, na nebu pa se pokaže grb. Ko himna poneha, se zasliši glas Caesarja Flickermana, ki spregovori:
"Padli tega dne so..."
Zatem se na nebu eden za drugim odvrtijo obrazi tributov, ki niso preživeli tega dne. Vsega skupaj jih lahko naštejete 11. Kdo točno je umrl lahko prebrerete tukaj. Po še eni himni naposled tako glasba kot grb zbledita z neba, in znova se nad večni sneg spusti tišina.

Dolgo sta samo hodila in ko sta se nazadnje utaborila pod jelko, je bila že noč. Na nebu so se že prikazali obrazi tributov, ki so danes umrli. Bee je molče opazovala nebo in ob misli, da bi se skoraj pridružila obrazom na nebu, jo je zmrazilo. Ko jo je Nathanael vprašal, če si bosta stvari delila, je trajalo nekaj dolgih sekund, preden se je sploh zavedla, da jo nekaj sprašuje. Nato je stresla z glavo. V areni sem, se je opozorila in upala, da si Nathanael ne misli, da se ji je zmešalo zaradi bližnjega srečanja s smrtjo. Tako mehkužna pa že spet ni.
Ni bila popolnoma prepričana, ali naj si stvari delita ali ne, in tudi ni vedela, kaj si je o tem mislil Nathanael. Veliko lažje bi bilo, če bi kar sam povedal, kako hoče, da je. Zato je zavzdihnila in rekla: "Kaj pa vem.. verjetno je bolje, da si deliva." Sama mu je nameravala dovoliti, da si sposodi njene stvari in jé njeno hrano, če je ne bo seveda za brezveze trošil. "Imam spalno vrečo," je odgovorila na njegovo vprašanje. "In stražila bom prva." Čeprav se ji je zdelo, da jo ima Nathanael za trenutno nesposobno karkoli početi, je bila odločena, da bo ostala pri svojem.

Za njo je bil dan hoje, bolje rečeno, dan muk. ko je opazila, da se je dan počasi prevesil v noč, je nenadoma spoznala, da pravzaprav ne potrebuje tributa, da bi jo pokončal: to lahko opravi arena sama, brez večjih težav. Nikoli si ni predstavljala, da bo imela težave z okoljem, a ko je dejansko čutila ta neznosni, skoraj nočni mraz, se ji je zazdelo, kot da jo reže po nepokritih delih njenega otroško neodpornega telesa. Prepletla je svoje prste, in upala, da se bo s tem vsaj malo pogrela. Za nekaj trenutkov se je ustavila in zaprla oči. Ta gozd je bil tako neskončen in zastrašujoč, zdelo se ji je, da se vrti v krogu. Vsako drevo posebej se ji je zdelo znano, vsaka z snegom prektita veja, vsak kup snega na tleh. Če bi ji noge dopustile, bi stekla: a je stopala preprosto niso želela ubogati. Ostala so na površini, kot prikovana. Čez nekaj trenutkov pa se ji je le uspelo premakniti: pred seboj je zagledala ogromne drevo, po vsej verjetnosti jelko, katere veje so ustvarjale prijetno zatišje. Ko se je prebila skozi iglasto zaveso, se je vsedla takoj za njo, kjer so bila tla še prektita s snegom in se zvila v klobčič, tako da se je popolnoma zlila z njim. Na nek način je upala, da bo spanec odpihnil njeno dušo v boljši svet, o katerem vsi govorijo.
Utonila je v miren spanec: če pač mora umreti, bo umrla med spanjem, zamrznitev bi ji pravzaprav ugajala. Zbudila pa jo je kapitolska himna in naštevanje imen padlih. Marcusa ni bilo med njimi. A že v naslednjem trenutku je zaslišala dvoje glasov, ki so se ji približevali. Ostala je popolnoma tiho in upala, da je ne bosta opazila, a njena želja ni bila uslišana. Pod njene jelko sta bila kmalu še dva tributa, ki pa je nista opazila. Vse dokler ni Lydia, sicer proti svoji volji, kihnila. In tributa seveda vesta, da kupčki snega ne kihajo, ali pač?

Nicky je prišla v gozd. Zapomnila si je pot. Natančno je vedela kje se je treba vrniti. Hodila je po gozdu. Sneg ji je padal za vrat in vedno je jo bolj zeblo. Vedela je, da Lydie ne bo našla, vsaj še hitro ne. Upala je lahko, da je živa. Odločila se je, da spleza na naslednje drevo. Počasi je splezela in se odpočila. Počasi je zaprla oči in skoraj zaspala. Nato pa je nekdo kihnil. Nicky je to nemudoma zbudilo. Bil je nedolžen kih, ki ga je prepoznala. Vedela je da je ona. Lydia. Skočila je z drevesa in sledila zvokom. Nato pa je zaslišala še dva druga glasa. Splezala je na drevo najbližje Lydii in poskušala privabiti njeno pozornost. Če bi se glasova približala bi Lydio ubila, zato je hotela, da jo čimprej opazi in da skupaj zbežita nazaj na jaso.

Vesel, da imata na voljo spalno vrečo, je Nathanael v znak strinjanja pokimal Bee. A še preden bi lahko predlagal da si privoščita večerjo in se nato sam spravil spat, se je izza druge strani debla zaslišal zvok kihanja.
Kako hudiča tega tributa nisem prej opazil? je zgroženo pomislil. Če ne bi bil prehlajen bi naju lahko ubil še preden bi se zavedela da je sploh tukaj!
V naslednjem trenutku se je iz sedečega položaja dvignil v počep ter v roke prijel trizob, ki je bil glede na razdaljo primernejše orožje od loka, ter se splazil okoli debla.
Lydia Salute, distrikt 10. Prijaznega značaja, vendar hitrih in usklajenih gibov ter nevarna s srpom. Ocena 5, mu je povedal njegov nezmotljivi spomin, ko je prepoznal temnolaso dekle pred seboj. Trizob je bil pripravljen za napad, vendar Nate v sebi ni našel odločnosti da bi jo na mestu ubil. Najverjetneje je bilo krivo to, da je bila najmlajša od letošnjih tributov in je izgledala tako dekliško in nedolžno. Po eni strani jo je hotel obvarovati, a po drugi strani je bila preračunana korist, ki bi jo doprinesla, nesorazmerna s količino oviranja. Že z Bee je tvegal več kot je bil vajen, a njo je vezala vsaj želja do tega da zmaga distrikt 5. Pri drugih tributih ni imel tega zagotovila in v zahvalo ocenjevalcem, ki so mu dali astronomsko visoko oceno, se je več kot dovolj zavedal da je bil odlična tarča za hlinjenje zavezništva in nato umor med spanjem.
"Pobegni stran!" ji je rekel ne da bi povesil orožje. Ni je nameraval napasti, vendar ni bil tako nepazljiv da bi spustil svojo obrambo. "Tokrat te bom pustil, zato beži. Veliko drugih tributov ne bo tako milostnih."

Postavila se je na noge, sicer s težavo, pa vendar ji je uspelo. Da, ob njej sta resnično bila dva tributa, moški in ženska. In kar je bilo zanjo v trenutku najpomembneje, vanjo je bil uperjen trizob. Ob lesku njegovih kovinskih rezil je v njenih očeh zasijala groza in nagonsko je stopila korak nazaj, strmeč v tributa pred sabo. Zbeganost in strah sta se kot luči na semaforju menjavala v njeni glavi, tadva čustva sta objemala njene misli in vodila njena dejanja. Ko so se njene oči srečale s temnolascevimi, je bila prepričana, da je njena udeležba na teh igrah končana, s tem pa bi bila seveda zaključena tudi njena življenjska pot. Hotela je storiti kaj, karkoli, samo da bi se rešila iz te situacije. In zdelo se ji je, kot da se je svet -spet- za trenutek ustavil in da je trenutek, ko sta s tributom stala tam in preučevala drug drugega, trajal veliko dalj kot bi moral. Vedela je, da je imela priložnost zbežati, vedela pa je tudi, da je noge v tem trenutku ne bi ubogale. Bila je tako blizu smrti, na svojih dlaneh je čutila njen hladen dotik, bilo je preprosto zastrašujoče. In ko so jo obdajala ta občutja, je opazila, da je temnolasec počasi premikal ustnice, ujela je nekaj njegovih besed. In ko jih je v celoti dojela, je ugotovila, da si nekaj sekund sploh ni pustila dihati. V pljuča je spet spustila zrak in njena ramena so se nekoliko povesila, bilo je precej opazno, da si je neizmerno oddahnila. Tributu ni obrnila hrbta -najbrž je mahnjo deklico veliko laže ubiti, če ne vidiš njenih otroških oči, mar ne? Tega se je Lydia zavedala, še predobro. Pa vendar ni izgubljala časa. Naredila je nekaj korakov nazaj, sicer počasnih okornih, kolikor so ji pač omogočale njene nekoliko podhlajene noge. Po treh korakih se je iz njenega grla izvil komaj slišen ter hripav glas. "Hvala."

Le kaj tačas počne Bee? Med tem, ko so se vse te stvari zgodile brez nje, je očitno nekam izginila? Bee, če si še tu, se hitro javi, sicer bodo ostale le še stopinje v snegu.

Bee je bila zadovoljna, da Nathanael ni preveč kompliciral glede vsega skupaj. Tako je hotela že odpreti svoj nahrbtnik, ko je zaslišala, da je nekdo kihnil. Otrpnila je in neslišno počepnila ter prijela ročaj meča, ki ga je prej odložila na tla. Nathanael je prav tako pripravil trizob in pogledal za deblo. Bee mu je sledila, a ko je Nathanael spregovoril, se je ustavila. Tributu je dovolil zbežati?! Tega si res ni mislila zanj. Čez nekaj sekund se je prikazalo povsem prestrašeno dekle iz 10. okrožja. Lydia, če si je prav zapomnila njeno ime, je bila najmlajša tributka. V takem primeru bi jo verjetno tudi sama pustila zbežati. Oddahnila si je in roko z mečem spustila ob telo. "Presenetil si me," je rekla Nathanaelu. "Nisem si mislila, da..." Ni ravno našla besed, zato je raje odmolknila.

Nicky je videla zbežati Lydio. Bila je dovolj oddaljena od vsega dogajanja tako, da je lahko povsem neslišno skočila z drevesa. Videla je Lydio kako beži stran od nje, vendar Nicky ni odlašala. Pograbila je sulico in z hitrim tekom zbežala stran od dveh drugih tributov. Sledila je Lydii ven iz gozda. Morala jo je dobiti in odpeljati na varno. Ko je bila odvoj oddaljena od drugih dveh tributov je samo skoraj šepetaje zaklicala:''Lydia!'' Upala je, da jo je dekle slišalo.

Ko je naredila še nekaj korakov in je prišla izpod suhega zavetja jelkinih vej spet na krut, oster mraz, je bila s obrazom še vedno obrnjena k prostoru, kjer se je nahajal tribut s trizobom. V snegu zaradi svoje zanemarljive telesne teže skoraj ni puščala sledi, tako ali tako pa je bila zgornja plast nekoliko ledenkasta in zato trša. Hodila je počasi, saj je vedela, da bi bila že mrtva, če bi tributa pod jelko to hotela. In za trenutek jo je obšel občutek varnosti, ki pa je minil v momentu, ko se je spomnila, da v areni niso samo oni trije. In, prekleto, prespala je novice o mrtvih tributih. In zato ni vedela, če je bil Marcus, fant iz njenega okrožja, med njimi ali ne. Za sabo je zaslišala dokaj glasne korake in se obrnila. Njen gib je neverjetno spominjal na mačjega, neverjetno hitrega in elegantnega. Vsak, ki bi ga videl, bi v trenutku sklepal, da bo Lydia odrasla v prečudovito dihjemajočo žensko. Če seveda preživi te igre. Setlolaska pred njo je izgovorila njeno ime in deklica se je namrščila. "Samo za informacijo, nekaj deset metrov za tabo sta dva tributa, in dvomim, da bi bila do tebe tako velikodušna kot do mene," je zamrmrala in se spet ritensko odmikala od nje. Da bi ji pokazala hrbet? Pa kaj še, saj ni bila neumna. Ampak nekaj na tributki ji je dajalo vedeti, da je, tudi če bi imela priložnost, ne bi ranila. Lydia je obstala na mestu in opazovala svetlolasko. "Tole je Marcusovo maslo, kajne?" In na koncu bom reševala vse tri. "Poberiva se stran."

(naslednji post napiši v neki drugi temi, tukaj sta Bee in Nate)