Slana puščava

Hodila je že ure in ure, vendar je puščava ostajala še vedno ista. Neskončne sipine, prekinjene le z občasnim kupom posušene soli, so se raztezale kakor daleč je segalo oko. Fridi se je sedaj maščevalo da je toliko časa čakala skrita, kajti sonce je že zahajalo in ona je bila izmučena. Še dobro da je imela slamnik, kajti prepričana je bila, da bi se ji sicer že skuhali možgani od vsega tega nasilnega sonca.
Bila je utrujena in dehidrirana, in pojma ni imela kam je šla, le da se oddaljuje od roga izobilja. Na njeno srečo ni srečala nikogar, vendar na žalost to ni pomenilo le tributov, ampak tudi živali ne. Lakota in pomanjkanje vode sta jo dobesedno ubijala, vendar si ni pustila odnehati.
Tako je nadaljevala pot, malenkost lažje zaradi zahajajočega sonca, vendar počasneje zaradi prej omenjene utrujenosti, vse dokler je moči niso zapustile in se ni zgrudila z vrha sipine in se nezavestna odkotalila navzdol...