Skalnata puščava

Igla kompasa, ki ga je držala v rokah, je kazala ravno v nasprotno smer od tiste, v katero je hodila. Jug. To smer je izbrala bolj ali manj naključno, predvsem pa zato, da bi imela cornucopio na severu in bi se tako lažje orientirala, če bi rog izobilja hotela spet najti. Puščavski pesek, ki se je Flavii na začetku zdel le nekoliko nadležen, se je po nekaj urah hoje spremenil v pravo nočno moro, saj ji je lezel v čevlje in se ji kar naprej pogrezal pod nogami. A to je še neko šlo, saj je imela Flavia zaradi obilice treningov precej kondicije. Veliko hujša je bila vročila. Flavia vročine nikoli ni preveč dobro prenašala, predvsem pa ji do zdaj še nikoli ni bila tako zelo izpostavljena. Kmalu je začela močno obžalovati, da ji ni uspelo priti do nobenega slamnika - svetli lasje je pred sončno svetlobo niso niti najmanj ščitili in kmalu se ji je začelo rahlo vrteti. Iz rute, ki jo je dobila skopaj z osnovno opremo, si je sicer naredila neke vrste oglavnico, kar je bilo bolje kot nič, vseeno pa se ni mogla znebiti občutka, da se ji bo iz kože zdaj zdaj začelo kaditi. Tako je lahko samo upala, da se bo kmalu zvečerilo. Nenadoma so se Flaviini koraki nehali vdirati in priprtih oči se je ozrla okrog sebe - namesto peska je tla zdaj pokrivalo kamenje, nikjer pa ni bilo niti sledu o kakšni vodi. "Krasno," je zamrmrala in sedla na bližnji kamen, da bi si malo oddahnila. A to, da bi že prvi dan umrla od dehidracije ali vročine, je bilo polnoma nezaslišano in Flavia je kmalu spet vstala, odločena, da se ne ustavi več, dokler ne najde sence ali vode.

Tekel je in polglasno kriknil, ko je začutil v nogi dva boleča pika. Komaj pa se je uspel prebiti iz oaze je brenčanje ponehalo in celo tistih nekaj komarjev, ki so se oprijeli njegovih hlač, je naenkrat izginilo. Presenečeno si je ogledal nevidni zid, za katerim je rojila cela vojska komarjev in globoko vdihnil. Potem pa ga je prešinilo. Sekira. Pozabil je sekiro! Toda nikakor se ni mogel vrniti v roj komarjev. Noga ga je napol bolela, napol srbela od komarskih pikov in ni si je drznil dotikati, da ne bi pospešil kroženja krvi in tako podaljšal delovanja srbečega strupa... če seveda je šlo za navaden komarski pik. Ves obupan je pomislil, da najbrž ni imel take sreče. Za vsak slučaj, če bi nevidna stena izginila, se je počasi odpravil stran od oaze. Ravno dovolj, da je zagledal premikajočo se postavo v mraku in otrpnil. Le kdo je to bil? Gotovo nekdo oborožen, ki mu je predstavljal smrt. Tiho se je spustil na tla in se poskušal pretvarjati, da ga ni tam. Morda ga bližajoči se tribut ne bo opazil. Komajda si je upal dihati, tako je bil prestrašen.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Vsakič, ko je nekomu prenehalo biti srce, se je oglasil ta zlovešči zvok. Prevečkrat, tistega dne. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na nebu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 11 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat:
http://death.roll.tv/t24-27-igre-lakote#408

Kamniti puščavi kar ni in ni bilo videti konca. Kamorkoli je Flavia pogledala, povsod je videla le kamenje in še več kamenja, nikjer pa ni bilo niti sledu o kakšni vodi. Svetlolasko je vročina med tem že tako izmučila, da se je komaj upirala vrtoglavici in dobesedno ubijala bi za najmanjši požirek vode. Kljub temu je stisnila zobe in hodila dalje. Prepričana je bila, da so ustvarjalci Iger v areno postavili najmanj en izvir vode in Flavia se je odločila, da se preprosto ne bo predala, dokler ga ne najde. Medtem se je začelo večeriti in ozračje se je na Flaviino neznansko olajšanje vsaj nekoliko ohladilo. Globoko je vdihnila hladen večerni zrak in na videz lahkotno preskočila enega izmed večjih kamnov, da bi samo sebe prepričala, kako še vedno kar prekipeva od energije. A ko je mehko pristala na tleh, je nenadoma opazila, da nedaleč stran leži eden od tributov. In to ne kateri koli. Čeprav ji je obračal hrbet, ga je Flavia takoj prepoznala po malo daljših, svetlo rjavih laseh. Martyn. Najprej je že pomislila, da je mrtev, a potem je opazila, da se njegov hrbet rahlo dviga in spušča. Mogoče pa jo je videl, kako je ubila Briana, in se je zdaj poskušal skriti, da ne bi ubila še njega? V vsakem primeru Flavii v trenutnem razploženju ni bilo niti najmanj do tega, da bi ta dan pokončala še koga, še najmanj pa skoraj edinega tributa, s katerim je med pripravami spregovorila vsaj kakšno besedo (in ki je bil povrh vsega dejansko vse prej kot slab na pogled). Čez obraz se ji je razlezel utrujen nasmeh. "Veš, ne znaš se najbolje pretvarjati, da si skala. Mogoče bi ti šlo bolje, če bi poskusil z drevesom, glede na to, v katerem distriktu si odraščal," ga je zbodla, hkrati pa sedla na skalo poleg njega.

Trznil je, ko je zaslišal njen glas. Flavia. Seveda, vedel je, da je preživela začetno morijo, toda nikakor ni računal s tem, da bo naletela ravno nanj. Arena je bila namreč ogromna in Mart je imel ponavadi takšno smolo, da je pričakoval kakšnega zelo krvoločnega morilca, ne pa svetlolaske, ki se je na treningu več smehljala kot udarjala z mečem. Napol je dvignil glavo, vendar vstati vseeno ni upal, da ne bi izpadel agresiven. "Podrto drevo sem," je odgovoril in glavo položil nazaj na tla. S tam, kjer je bil, je namreč lahko videl le njene noge in ob tem mu je bilo nekoliko nerodno. "Malo naprej je oaza, a je polna morilskih komarjev. Mislim, da mi je nekoliko otekla noga," je dodal, da bi upravičil svojo izjavo. Poleg tega je res lahko čutil rahlo oteklino ob obeh pikih - nič nenormalnega, le večje, kot pri navadnih komarjih, kar pa tudi ni bilo čudno, glede na to, da so bili komarji sami večji od navadnih.

Njegove besede so pod umetnimi zvezdami nočnega neba v areni zvenele še bolj otožno, kot bi sicer, in Flavio so nehote ganile. Česar pa seveda z ničemer ni pokazala navzven. "Podrta drevesa so mrtva," je skomignila z rameni. "Ti pa si še vedno videti živ in bolj ali manj zdrav, kar je več, kot lahko rečeš za enajst drugih tributov. Še vedno imaš upanje." Ko je omenil oazo, je Flavio od žeje kar zapeklo v grlu in v hipu se je spet spomnila, da od začetka Iger ni spila še niti požirka česa tekočega. Morilski komarji. Se jim je zmešalo? Kot da ne bi bila vročina že dovolj morilska, je jezno pomislila, rekla pa ni ničesar. Nikoli še ni slišala, da bi pritoževanje komu kupilo naklonjenost sponzorjev. "Hvala za svarilo, ampak mislim, da bom raje poskusila svojo srečo s komarji, kot dehidrirala," je rekla odločno in vstala s skale. "Mogoče mi pa uspe zajeti nekaj vode, še preden me opazijo. V katero smer praviš, da se pride k oazi?" je rekla in se še enkrat obrnila k Martynu, ki je še vedno ležal na tleh in je v temi res še najbolj spominjal na drevo, ki je obležalo sredi puščave.

Zaprl je oči ob njeni opazki. Ne, mrtev res ni bil, čeprav najbrž ni bil daleč od tega. Toda ko je omenila, da bi šla k oazi, se je dvignil na komolce in jo presenečeno pogledal. Imel je stekleničko vode. Toda bila je le ena steklenička, komaj liter tekočine v tej ogromni puščavi. Jo je bil res pripravljen deliti z njo? Kaj, če se komarji nikdar več ne umaknejo iz oaze? Kaj če mu ne uspe ponovno napolniti stekleničke? Umrl bi...

Ugriznil se je v ustnico in ji brez besed pomolil stekleničko. Tudi če ne bo delil vode z njo, bo umrl. Zakaj torej ne bi vsaj poskušal umreti kot malo manjši strahopetec, kot je očitno bil? Ko je imel proste roke, si je zavihal hlačnice in pogledal oteklino na desni nogi, ki je bila sicer precejšnja, vendar pa ni več močno bolela in ni bila videti kaj temneje obarvana kot zdrava koža. Zavzdihnil je in prekrižal roke na prsih, da bi se uprl srbečici, ki bi nedvomno podaljšala njegovo bolečino.

"Upam, da jih bo sonce pregnalo. Potem greva lahko skupaj do oaze," ji je ponudil tiho.

Flaviin pogled je presenečeno odpotoval od stekleničke, ki ji jo je pomolil, do njegovih oči. Tega mu ne bi bilo treba narediti. Lahko bi preprosto pustil, da umre od žeje ali od komarskih pikov, tako da bi pravzaprav umrla od naravnih razlogov, s čimer sam ne bi postal morilec. Tako pa je tvegal lastno preživetje, zato, da bi ji pomagal... Flaviine oči so se omahčale in svojemu rašitelju je namenila hvaležen nasmeh. "Hvala, Martyn," je rekla tiho, potem pa segla po steklenički. Čeprav je bila tako žejna, da bi jo najraje spila do dna, se je premagala in naredila le nekaj požirkov, potem pa mu je stekleničko vrnila. Občutek hladne tekočine, ki ji je spolzela po grlu, je bil naravnost božanski in Flavia se je v hipu počutila malce bolje. Medtem je opazovala Martyna, ki si je zavihal hlačnico in si ogledal poškodovano nogo. Flaviine oči so se presenečeno razširile. "Tole pa bolj spominja na pike sršenov, kot pa komarjev," je rekla zgroženo. "Še dobro, da se niso raje spravili nad tvoj vrat ali pa kaj podobnega." Ideja, da bi se do oaze raje odpravila zjutraj, se ji je ob pogledu na njegovo nogo zazdela precej bolj mamljiva kot prej. "Prav. Malo se naspiva, potem pa greva lahko pogledat do oaze. In ne skrbi, ni se ti treba bati, da bi ti ponoči zarila nož v hrbet ali pa kaj podobnega. S tole vodo si mi najverjetneje rešil življenje in tega ne mislim kar tako pozabiti. Toliko časti pa že imam," je rekla in to tudi v resnici mislila. "Zdaj pa greš lahko spat, če hočeš. Bom jaz na straži prvo polovico noči in te pridem zbudit čez nekaj ur, če ti je prav."

Po tem, ko Martyn odpiše, se bo noč prevesila v zoro in vsi komarji bodo izginili kot da jih nikdar ni bilo. V oazi drugih živali ni razen občasne neškodljive žuželke, ki se zadržuje v okolici vode.

Nakremžil se je ob misli na komarje in na to, da bi moral biti vesel, da se niso spravili na njegov vrat. Saj je bil. Toda še bolj vesel bi bil, če se sploh ne bi spravili nanj. Skomignil je z rameni. "Dvomim. Kakšne dva ali tri dni bi gotovo še živela, ampak ne dvomim v to, da bi ti bilo neudobno," je odvrnil, ko je rekla, da ji je rešil življenje. O dehidraciji sicer ni vedel veliko, toda človeško telo je bilo bolj vzdržljivo, kot bi pričakoval. Hlačnice ni odvihal nazaj, na srečo pa tudi ni bilo tako hladno, da bi to moral storiti. Kamenje, ki je bilo na gosto postlano vse okoli njiju, je izžarevalo toploto, ki si jo je nabralo čez dan. Naslonil se je na enega izmed večjih kamnov in poslušal, kaj je govorila. Ni imel dovolj moči, da ji ne bi zaupal. Še preden je uspela povsem dokončati stavek, ga je pobral spanec. Zdaj, ko je spal, je bolečina popustila in njegovo telo se je dovolj sprostilo, da ni ničesar slišal medtem, ko je ležal. Tudi če bi ga kdo v spanju ubil, tega najbrž ne bi nikdar izvedel, tako je bil izgubljen v svojih sanjah, ki so bile polne dreves in ptic ter šelestenja listov, ki jih razmetava veter.

Flaviine oči so budno drsele prek nočne pokrajine. Mesečina je bila dovolj svetla, da bi lahko pravočasno opazila kakršnokoli premikanje, sama pa je sedela tako nepremično, da bi jo le stežka kdorkoli opazil. Saj ne, da bi jo to skrbelo. Letošnja arena je bila res ogromna in dvomila je, da je še kateri od preživelih tributov v enem dnevu odtaval tako daleč od cornucopie. Kljub temu, da je bila fizično utrujena, Flavia ni bila zaspana - uživala je v rahlem nočnem vetru, ki ji je na vsako toliko pobožal obraz, uživala je v tem, da je bila živa. Vsake toliko je s pogledom ošinila Martyna, ki je zdaj trdno spal nedaleč stran. Spanec je izbrisal sledi strahu in zaskrbljenosti z njegovega obraza in Flavii se je ob tem zazdel veliko ranljivejši. Kako lahko bi bilo preprosto prelomiti besedo in ga pokončati, je pomislila. Mogoče bi bila to celo milost - umrl bi, še preden bi se sploh zavedel, kaj se je zgodilo. A ideja se ji je uprla, še preden je o njej sploh začela resno razmišljati. Ubiti človeka, do katerega ni čutila ničesar, ji ni bilo težko, a z Martynom je bilo drugače. Ne, ni ga mogla ubiti, a tudi z njim ni več mogla ostati. Če bi, bi se le še bolj navezala nanj, poleg tega pa bi bila potem večja verjetnost, da bi na koncu ostala le še onadva in bi ga kljub vsemu morala ubiti... Flavia se je odločila. Pobrskala je po žepih in ven privlekla večnamenski nož, ki ga je izvila iz roke mrtvega tributa. Opazila je namreč, da Martyn pri sebi ni imel ničesar orožju podobnega, zato je nož odložila na tla poleg njega. "V zahvalo za vodo," je pri tem zašepetala. Nato je preverila, da so bile vse njene stvari na svojem mestu in se skompasom v roki tiho odpravila stran, naprej po skalnati puščavi. Pri tem je v mislih izdelovala načrt: poskala bo oazo in počakala, da se zdani in da komarji po možnosti izginejo. Potem bo zajela vodo in izginila stran, še preden se prikaže Martyn. Poiskala si bo čimboljše zavetje med skalami, ki jo bo ščitilo tako pred soncem kot pred sovražnimi pogledi in se naspala, proti večeru pa se bo spet odpravila kamor se pač bo. Takšen je bil vsaj njen začasni načrt preživetja, čeprav se ji niti sanjalo ni, ali bo deloval.

Martyn se je zbudil naspan in precej boljšega počutja. Med spanjem se je njegova noga očitno dovolj umirila, da je oteklina splahnela in je zdaj bolela le če se je je dotaknil. Zavihal si je hlačnice nazaj in vstal, da bi pogledal, kje je bila Flavia, ob tem pa je ponesreči stopil na nožek, ki je ležal na tleh poleg njega. Sklonil se je in ga začuden pobral. Tega prav gotovo ni bilo tu včeraj. Razgledal se je okoli in ugotovil, da je Flavia izginila. Nikjer okoli ni opazil nikakršnih sledi boja ali pa krvi, poleg tega bi ga zvok topa najbrž zbudil. Očitno ga je zapustila. Ob tem ga je kar nekoliko stisnilo. Bilo je lepo, imeti še nekoga, s katerim si se lahko pogovarjal v tej obširni, prazni puščavi smrti. Nož je očitno pozabila... ali pa ga je nalašč pustila pri njem, je pomislil, poln upanja. Sonce je bilo že kar visoko na nebu in sprehodil se je proti oazi, da bi videl, če bo tam našel Flavio. Toda ni je bilo. Poleg tega pa tudi ni bilo komarjev. Veselo a zelo previdno je ponovno stopil v oazo in se napotil k vodi, da je napolnil stekleničko.

Skalnata puščava je bila resda ogroma in je gotovo obsegala kar lep del arene, a Flavia se je sčasoma vendarle naučila precej dobro orientirati po njej. Pri tem si je deloma pomagala s kompasom, še bolj pa tako, da si je zapomnila oblike skal, mimo katerih je pogosto hodila. Ena izmed njih, ki je bila še najbolj podobna orjaški želvi, je bila recimo obrnjena natanko tako, da je njena glava gledala proti Južni oazi, kar je Flavii seveda precej olajšalo pot do nje. Uspela si je najti tudi precej dobro zavetje, ki jo je skrivalo tako pred soncem kot pred sovražnimi pogledi - šlo je za kup skal, ki so bile nagnjene nekoliko navznoter in so tako še najbolj spominjale na nekakšen kamnit šotorček. Tukaj je Flavia ponavadi prebila največjo vročino, zvečer in zjutraj pa je raziskovala puščavo in si iskala hrano. "Hrana" so bili več ali manj sivi puščavski kuščarji, ki so bili tako podobne barve kot skale, da jih je bilo, če se niso premikali, skoraj nemogoče videti. Flavia, ki ji nikoli prej ni bilo treba trepeti lakote, je bila na začetku seveda odločena, da bo raje ignorirala lakoto, kot da bi jih jedla. A ko je ugotovila, kako nevzdržno je dolgo biti brez hrane, si je vendarle premislila in od takrat naprej so se sivi kuščarji začeli pojavljati na njenem jedilniku. Toda med tem se je že pošteno naveličala dolgočasne kamnite pustinje in odločila se je, da bo čas, da se razgleda še po ostalem delu arene. Seveda pa se je morala pred tem dobro opremiti z vodo, zato je naslednje jutro vstala ob prvem svitu, poiskala svojo zvesto kamnito želvo in se napotila proti Južni oazi.

*Več ur kasneje*

Flavia je s pogledom vsakih nekaj minut ošinila kompas, ki ga je držala v roki. Že odkar je zapustila oazo, je ves čas hodila proti zahodu, pri čemer je upala, da se ji bo čimprej uspelo prebiti iz Skalnate puščave. Resda ji je tam uspelo preživeti kar precej dolgo, a neskončna skalnata pustinja ji je že tako presedala, da v njej preprosto ni več mogla zdržati. Medtem ko je hodila, se je po areni vsake toliko razlegel topovski strel in proti večeru so postajali vse pogostejši. Flavia jih je naštela vsaj devet ali deset, kar je pomenilo, da sta bila poleg nje pri življenju samo še dva, v najboljšem primeru pa samo še en tribut. Ob misli nato se je zadovoljno nasmehnila - vse, kar jo je zdaj ločilo od zmage, sta bila eden ali dva topovska strela in Flavia je komaj čakala, da se znoči in da bo lahko videla, kdo ji je bil še na poti. Ni ji bilo treba dolgo čakati. Malo preden se je dokončno stemnilo, je pred sabo zagledala precej veliko skalo in povzpela se je nanjo. Ravno ko je prišla na vrh in naredila nekaj požirkov vode, se je po areni razlegala kapitolska himna in na nebu so se eden za drugim pokazali obrazi padlih tributov. Flavia je vsakega posebej prištela k tributom, ki so padli že pred tem, saj si je hotela ustvariti kar najbolj popolno sliko. Ko se je na nebu prikazal Martynov obraz, ji je dih za trenutek zastal in njen pogled se je zmračil, a takoj nato se je spet zbrala. Padlih tributov je bilo vse skupaj zdaj natanko 22 - kar je pomenilo, da je poleg nje ostala le še ena oseba in zdaj je Flavia tudi natanko vedela, kdo je to bil. Alexandria Nightbird. Tributka iz prvega distrikta, ki je na ocenjevanju dobila enako oceno kot ona in ki je izmed vseh tributov morda predstavljala še najnevarnejšo nasprotnico. Flavia je priprla oči in njene ustnice so se ukrivile v hladen nasmeh. Alexandria je predstavljaja izziv in Flavio so izzivi od nekdaj privlačili, saj so ponujali najboljšo možnost, da se dokaže. Kolikor je mogla udobno se je zleknila na skalo in se zazrla v umetno nočno nebo. Misel na bližnjo zmago ji je dala nov zagon in v trenutku je pozabila na utrujenost in vse napore, ki jih je že prestala. Danes bo prespala tukaj, jutri pa bo nadaljevala pot in po možnosti prišla ven iz kamnite puščave. In ne bo se predala, dokler ne pokonča še svoje zadnje tekmice.

Oglasi se top, ki jasno oznanja smrt še poslednje tributke, ki jo je pokončala arena sama. Nebo nad zrušenim puščavo se razsvetli s svetlobo ognjemeta in slavnostna himna Kapitola začne igrati nad zmagovalko. V nekaj trenutkih se pojavijo lebdeča plovila in iz največjega in najlepšega izmed njih se spusti lestev in se ustavi tik pred Flavio. "Slava in čast zmagovalki 27. Iger Lakote, Flaviji Silverstone!" oznani vesel glas Caesarja Flickermana.

Flavia je ležala na hrbtu na vrhu skale in s pogledom spremljala nočno nebo, ko je po areni nenadoma jasno in razločno zazvenel top. Še zadnjič. Flavia je bila v trenutku pokonci in njeno srce je divje, zmagoslavno razbijalo. To je bilo to. Zmagala je. Sicer ji je bilo po eni strani skoraj žal, da se ni imela priložnosti spopasti z Alexandrio, a po drugi strani ji je več kot odleglo, da je bilo iger konec in da ji ne bo več treba prenašati te grozne puščave. Z zmagoslavnim nasmehom na obrazu se je še poslednjič razgledala po areni, potem pa se je povzpela po lestvi v lebdeče plovilo. To je bilo to. Preživela je in se za vedno vpisala v zgodovino iger. In zdaj jo je čakalo novo življenje, kakršnokoli pač že. A prej je morala opraviti še nekaj. S pogledom je ošinila strop vozila. Vedela je, da nad njo končno spet svetijo prave zvezde, čeprav jih ni mogla videti, in ta občutek je bil neopisljivo dober. Brez skrbi, ne bom pozabila, je v mislih rekla Martynu, medtem ko se je vozilo počasi začelo oddaljevati od smrtonosne puščave.