Dvorana za trening

Flavia je stopila v dvorano spočita in več kot pripravljena, da se nauči kaj novega. Odločila se je namreč, da svojega največjega aduta - se pravi boja z bodali - ne bo razkrila na treningu, ampak ga bo pokazala šele na ocenjevanju. Razlog za to je bil preprost - večina tributov je bila že tako videti na smrt prestrašena in res ji ni bilo do tega, da bi jim čakanje na bližnjo smrt še otežila z razkozavanjem svojih sposobnosti. Zato se je odločila za nekaj drugega: stopila je do police z orožjem in potežkala v roki enega izmed lažjih mečev. Z meči do sedaj sicer še ni imela kaj dosti izkušenj - v primerjavi z bodali so se ji namreč zdeli čisto preveč težki in okorni. A meč, ki ga je našla zdaj, je bil precej krajši in lažji, poleg tega pa še izvrstno uravnotežen. Prava kapitolska kvaliteta. Flavia se je nasmehnila in s prsti nežno zdrsnila po bleščečem rezilu, potem pa z njim naredila nekaj urnih, elegantnih udarcev skozi zrak, čisto v svojem stilu. Ko se je meča nekoliko navadila, se je obrnila, da bi zasekala v bližnjo lutko, a namesto tega je njeno rezilo udarilo ob drugo in po dvorani se je razlegal kovinski zven. Flavia je pri tem obstala in z ostrim pogledom premerila svojega nasprotnika.

Mart je od svojega mentorja prejel en sam nasvet - svojo največjo prednost naj ohrani za ocenjevanje. Stisnil je ustnice, ko je pomislil na oholega moškega, ki je igre zmagal kakšne dve, morda tri leta nazaj, ter je zmagal le po srečnem naklučju. Nekam nejevoljno se je spravil k stojalu z meči in vzel enega od dolgih kovinskih orožij, ter ga potežkal v rokah. Ni bil dosti težji od povprečne sekire, toda bil je povsem drugače uravnotežen in Mart je zavzdihnil.

Zagledal je dekle, ki je držalo meč kot da bi bil podaljšek njene roke. Zavrtela se je in njeni lasje so divje zaplapolali skozi zrak, ravno dovolj, da so ga zmotili in je skoraj prepozno opazil, kako zelo se mu je približala z rezilom. V zadnjem trenutku je instinktivno izprožil roke in meč podržal pred sabo ter zadržal njeno rezilo s svojim. Glasen kovinski zvok je v njem sprožil paniko. Zvenelo je povsem drugače kot sekanje lesa, ki je bilo topo in mehko. Kovina je bila drugačna, hladna in ostra, tako kot pogled svetlolaske, ki je stala pred njim. Odrinil je njen meč in privzdignil eno obrv ter naredil to, kar je naredil ponavadi - se pošalil.

"Vidim, da ti tole ne gre slabo od rok. Da ti le ne uide iz rok. Če me bo kdo ubil, bi raje videl, da me v areni in ne med treningom," je rekel mehko in na njegovem obrazu je bil rahel nasmešek, ki je skrival dejstvo, da ni imel pojma, kaj početi z kosom kovine, ki ga je imel v rokah.

Flavia je priprla oči in z njimi premerila fanta, ki se je tako nepričakovano nastavil njenemu rezilu. In to še preden so se igre sploh začele. Za razliko od večine ostalih moških tributov, ki si jih je uspela ogledati do zdaj, je bil dejansko presenetljivo čeden, za povrh vsega pa je imel še ene tistih redkih, prodorno zelenih oči. Edina pomanjkljivost je bila to, da je bil za moškega precej majhne postave - zdel se ji je le nekaj centimetrov višji od nje - pa še to dejstvo je bilo glede na vse drugo precej zanemarljivo. Vse to je skozi Flaviine misli šinilo v nekaj kratkih trenutkih, a bilo je dovolj, da se je odločila, da je fant vreden njene pozornosti. Ob njegovem komentarju se je morala nasmehniti tudi sama. Ne samo, da je bil paša za oči, še celo smisel za humor je imel. Da tega, kako uspešno je blokiral njen udarec, sploh ne omenjamo. Na videz razočarano je zavzdihnila in spustila meč z višine njegovih oči. "Oh, no prav, naj ti bo. Res ne bi imela nič od tega, če bi se zamerila organizatorjem, še preden se igre sploh začnejo." Pri tem se mu je hudomušno nasmehnila hkrati pa spet dvignila svoj meč in z rezilom rahlo podrsnila ob njegovega. Fantov prijem je bil sicer tako zakrčen, kot bi meč držal v rokah prvič v življenju, a Flavia se za to ni zmenila. Čisto mogoče je bilo, da se je njen nasprotnik samo pretvarjal in Flavia se je iz lanskih Iger lakote naučila, da ni vedno pametno podcenjevati tribute iz na videz manj nevarnih distrikov. "Flavia, distrikt 2," se mu je predstavila. "In tole si na srečo res krasno branil. Me boš poskusil napasti še ti?" je rekla in ga izzivalno premerila.

Mart je razširil oči in s presenečenjem na obrazu spremljal njeno zadovoljstvo ter odločnost. Njegovo opozorilo je sprejela z levo roko, hkrati pa je kar takoj ponovno stopila naprej in njen meč je podrsal ob njegovega z zoprnim, dražečim zvokom, zaradi katerega so se mu naježili lasje na tilniku. Njegove roke so bile tako zakrčene od treme in strahu, da meča ni mogel premakniti niti za centimeter.

"Martyn," je odgovoril, in se prestopil vstran, "7. distrikt in zelo lepo vzgojen. Dekleta zato res ne nameravam napadati, torej mi boš morala oprostiti." Resnica je bila, da ni imel pojma, kako obrniti nerodno orožje. Lahko bi poskušal z njim sekati, kot s sekiro, toda čar sekire je bil ravno v tem, da si dovolil, da je teža glave sama poskrbela za zamah, meč pa bi najbrž potreboval precej drugačen stil zamaha.

Ni dvomil, da bi lahko zamahnil z njim in povzročil dovoljšno škodo. Ne, skrbelo ga je to, da se zaradi svojega neznanja ne bi znal ustaviti preden bi koga poškodoval, na to pa so nadzorniki, ki so se sprehajali okoli, gledali zelo strogo. Kapitol je moral imeti vseh 24 tributov in niti enega manj.

Ko je Martyn zavrnil njeno ponudbo, ali bolje rečeno, njen izziv, je Flavia presenečeno privzdignila obrvi. "Res ne bi nikoli napadel dekleta?" je rekla in ga dvomljivo ošinila s pogledom. Meč je potegnila k sebi, da zdaj med njima ni bilo več nevarne kovine, nato pa se je premaknila bližje k njemu in svoje hladne oči usmerila v njegove tolpe. "Niti v areni ne?" je dodala nekoliko tišje, njene oči pa so se pri tem nejeverno priprle. Tudi, če je govoril resnico, mu ni nameravala kar tako verjeti, sploh pa ne, dokler se ne bodo končno znašli v areni. Flavia še celo sama zase ni mogla biti povsem prepričana, kako se bo znašla, ko se bodo Igre končno začele. In to kljub temu, da je bila po vseh teh letih treningov na ubijanje pripravljena tako psihično kot fizično. No, vsaj do te mere, do katere se na takšne stvari sploh da biti pripravljen. In del priprave je bil tudi to, da si ni smela pustiti, da bi do kateregakoli tributa začela gojiti kakršnakoli čustva. Ne, morala je biti kot kovina: hladna, ostra in smrtonosna. Ne glede na to, kako prijazen, zabaven in lepo vzgojen je bil njen najnovejši znanec.

Nelagodno mu je bilo, toliko, da je moral pogledati stran. Postavljala ga je pred izjemno veliko vprašanje, tisto, ki si ga je sam zastavljal že odkar je bil izžreban na igrah. Če bo hotel preživeti, bo moral tudi koga ubiti. Toda tega ni želel. Že ob misli na to, da bo videl mrtva telesa, mu je posalo slabo, kaj šele, če je pomislil, da bo sam k temu pripomogel. Toda če nisi imel izbire, si se vendar moral braniti, mar ne? Osredotočil se je na lutko, ki je stala nedaleč stran in meč potežkal v roki.

"Ne, tudi v areni ne," je končno odvrnil, povsem po resnici. Če nič drugega, je moral ostati zvest svojim načelom. Sprijaznil se je že z dejstvom, da bo ubijal, toda če je že moral, tega ni nameraval početi na lastno pobudo, pač pa na tujo. Potem je zamahnil proti lutki in jo zgrešil za dobra dva centimetra, saj je slabo presodil dolžino meča v zamahu, ki ga je izvedel. Ugriznil se je v ustnico in poskusil še enkrat, toda tokrat je lutko slabo zadel, s topim delom rezila in to se je samo odbilo, brez da bi huje poškodovalo plastično lutko.

Flavio je njegov odgovor nemalo presenetil. Pričakovala je, da se bo nekako izgovoril, ali pa ostal tiho, tako pa ji je jasno dal vedeti, da se ji ga ni treba bati. No, sicer bi lahko tudi lagal, to je bilo res. A v njegovem glasu je bilo nekaj iskrenega, nekaj kar je Flavio prepričalo, da govori resnico. Opazovala ga je, ko se je obrnil proti plastični lutki in zamahnil, a pri tem je narobe preračunal razdaljo in meč jo je zgrešil. Poskusil je še enkrat, a z nič kaj dosti boljšim uspehom. Kaže, da meč res vidi prvič v življenju, jo je prešinilo. A namesto, da bi se pri tem oddahnila ali da bi jo njegovi borni poskusi zabavali, se je v njej zganilo nekaj še najbolj podobnega sočutju. Flavia si je nejevoljno prisolila miselno zaušnico. Sočutje je bilo nekaj, česar si preprosto ni mogla privoščiti, se je opomnila. Pa kaj, če ji je bil malo všeč? Ko bo zmagala igre, bo lahko samo mignila s prostom in imela bo lahko kateregakoli fanta bo hotela. A pogleda ji nekako kljub temu ni uspelo odvrniti od Martyna. Na koncu je zavzdihnila, pospravila svoj meč na stojalo in pristopila k njemu. Malo pomoči je ne bo ubilo. "Malo se sprosti, čisto zakrčen si," je rekla, pri čemer ga je prijela za komolce in mu jih nežno stresla. "In zapomni si: meč je orožje, ne orodje. Držati ga moraš mehko, a biti moraš povezan z njim, ga čutiti. Najbolj pomembno je, da čutiš njegovo konico - poskusi se zdaj osredotočiti nanjo, sprosti roke in udari še enkrat," je rekla, potem pa stopila vstran, da bi videla, kako se bo odrezal.

Njegovo presenečenje ko se mu je približala je bila edina stvar, ki je botrovala temu, da je ni kar takoj odrinil stran. Toda ko ga je prijela za komolce je trznil in kljub njenim nasvetom, da se mora sprostiti, postal še bolj napet in živčen. Kaj je vendar počela? Mar ni slišala njegovih besed še malo poprej? Takoj, ko se je umaknila, je spustil meč in njegov pogled se je omračil. "Pusti me pri miru," je rekel hladno, hladneje kot je bil navajen. V njegovem glasu je bilo nekaj ranjenega. "Nočem se naučiti, kako biti boljši morilec." Odvrgel je meč, da je ta z glasnim in motečim žvenketom pristal na tleh, potem pa je odkorakal stran ne da bi se enkrat samkrat obrnil. Ni si želel niti njene pomoči niti njene prijaznosti. Če je hotel preživeti, bo morala ona umreti. In če bi sprejel njeno pomoč, nikakor ne bi mogell sprejeti njene smrti. Toliko srca je še imel, najsi je postal na površini hladen kot drevesno lubje, ko ga ovije sneg. Čeprav so treningi po tem dogodku trajali še nekaj časa, Martyn ni več spregovoril ne s Flavio, ne s kakšnim drugim tributom. Ni si drznil misliti o njih kot o ljudeh. Zanj so bili že zdaj živa trupla in on je bil eden izmed njih.

Lydia ni bila zmeden tip človeka, a tokrat resnično ni vedela, kje se ji drži glava. Prvi dan treninga.. niti v sanjah ni pričakovala takega napora. Fizičnega? Mogoče. A zanjo je bila ta preizkušnja predvsem psihična. Vedela je, da bi s svojo spretnostjo lahko ranila človeka, le da tega trenutno ne bi mogla zaradi njene psihe. Preprosto ne bi si dovolila. Na nek način se je odločila, da se bo držala v ozadju in se izogibala tributom, dokler je kdo ne najde. In če bo imela srečo, bo celo zmagala. Na tak način, da se bosta tributa, ki naj bi zadnja ostala v igri z njo, med sabo pobila. Ja, to bi bilo zelo malo verjetno, pravzaprav skrajno nemogoče. Torej je preprosto tavala po teh ogromnih prostorih za vadbo, in morala si je priznati, s solznimi očmi. Njeno mlado srce ni bilo pripravljeno na tako kruto izkušnjo, niti približno pripravljeno ne. Gledala je okoli sebe in oprezala za orožjem, ki bi ga s šibkimi ročicami sploh lahko dvignila, kaj šele z njim poškodovala kogarkoli drugega kot pa sebe. Opazila je, da se trese, in se ustavila pred stojalom s sekirami. Toliko neznanih obrazov, toliko obrazov, ki bodo zagotovo umrli... in bila je tako majhna, da se je dobesedno zgubila med njimi. Sklonila je glavo in se poskušala skriti, ko je na svoji rami začutila roko in njen nos je zaznal vonj po človeku, ki ga je poznala.

Marcus se je napravil v tesno obleko rožnate in črne barve, katero so mu pripravili za treninge in počasi je stopal po prostoru. Najprej se je zatekel k trizobom - orožju četrtega okrožja. Vedno se mu je zdelo zanimivo in niti ne tako težko za upravljanje. Dvignil ga je in inštruktor mu je pokazal kaj z njim delati. Dobival je občutek a vseno se bo v areni raje zatekel k nožom, ko bo moral ubijati. Ob vsem tem kaosu je čisto pozabil na malo tributko, Lydio ki je z njim prišla sem. Dvignil je glavo in široko razširil oči. Nikoli si ne bi odpustil če bi ji kaj naredili. Orožje je odložil nazaj na mizo in se nasmehnil moškemu srednjih let ter skoraj stekel po prostoru. Z pogledom je begal okoli sebe in iskal majhno postavo a je ni bilo nikjer. Končno. jo je le zagledal, stati nekje ob zidu s solznimi očmi. Roko je naslonil na njeno ramo in se zasmejal. ''Hej, Lydia.'' jo je pogledal. Dekle se je obrnilo in ga pogledalo s nedolžnim izrazom, po katerem so tekle solze. Počepnil je in tako je bil vsaj toliko velik kot ona. ''Naj te ne bo strah. Vedno te bom branil in bil ob strani.'' je rekel in jo držal za roke ter jih močno stiskall. Spoznal jo je šele na vlaku ko so se peljali sem a v njem se je prebudila potreba po tem da jo mora ohraniti živo in skrbeti za malo dekletce.

"Hej Marcus," je zamrmrala skozi napol zaprta usta in ni vedela, če jo je fant iz njenega okrožja sploh razumel. Obrnila se je in ga pogledala, nato pa si z rokavom obrisala solze z obraza in zamežikala. "Ni me strah!" je zatrdila s tako strastjo in malo preveč na glas, tako da se je vanjo zapičilo kar nekaj pogledov ljudi, ki so hodili mimo. Roke je prekrižala na prsih in se zazrla v Marcusa, ki je bil sedaj na isti višini kot ona. "Ne govori neumnosti. Sredi iger se boš zaljubil v kakšno tributko, potem bom pa jaz reševala vse tri," je rekla, a vznemirjenja in zmedenosti tudi s šalo ni mgola prikriti. Še vedno se je komaj opazno tresla in nervozno švigala s pogledom po prostoru. Sedaj je svetlolasec držal njene majhne dlani v svojih, moških, in zdelo se je, kot da se bodo njene dobesedno utopile v njegovih. Svoj pogled je usmerila v tla in zadrževala solze, ki so kar silile na plano. To so bile solze utrujenosti, nestrpnosti in nelagodja, solze zmedenosti. "Na intervjuju si bil odličen, Marc. Jaz pa sem zamrznila. In... preprosto ne bom dobila niti sponzorjev," je rekla, čeprav ni imela pojma, kaj pomeni ta beseda. Zagotovo nekaj dobrega.

''Oh ne klati neumnosti,'' je odločno odgovoril in se zresnil ob njenih besedah o ljubezni in tem da bo ona reševala ljudi. Tri, za povrh. Saj ne, da bi ji odvzemal samozavest a dekletce je tako krhko in šibko. Premlado za igre. Mnogo premlado. Zmedeno se je zasmejal in njegov pogled je obstal na njej. Sklonila je glavo in temni lasje so padali naprej. Slišal je komaj slišno hlipanje. Vedel je da spet pretaka solze, a ničesar ni rekel saj je ni hotel spravljati v zadrego. S kazalcem je le segel proti njenemu obrazu in nežno obrisal solze. ''Prav ljubka si bila. Tako mlada si..Komaj boš začela živeti,'' je hrapavo govoril. Ni bil prepričan če Lydia pozna pomen besede sponozor, a je vseeno nadaljeval, ''vsi ti bodo pošiljali sponozorska darila in zdravila. Verjemi mi. Prevzela si jih.'' je omehčal glas. Stopil je na noge in jo rahlo dregnil v hrbet. ''Pridi,'' ji pomigne. Hodil je za njo in ji sledil. Hotel je vedeti kaj jo zanima in česa bi se rada naučila. Pogled mu je še vedno vleklo k trizobom in nožem. Spet je hotel iz sebe iztisniti vso agresijo in jezo, s katero se je znašal nad noži pred ocenjevalci.

"Neumnosti? Prav nobene neumnosti nisem izgovorila," je trmasto zatrjevalo dekletce in svoj pogled še vedno upiralo v tla. Ko ji je obrisal solze, se je počasi zbrala in zamežikala. Tako. Bila je pripravljena na trening, vsaj mislila je tako. In vedela je, da je pol dela narejenega že s tem, da se prepričaš v nekaj. Dvignila je glavo in žalostno odkimala. "Ne, Marcus, ne bom komaj začela živeti. Obadva veva, da se moje življenje izteka," je rekla in se počutila, kot da te besede ne bi prihajale iz njenih ust, bilo je, kot da bi jih govorila neka druga, bolj odrasla oseba. Ko ji je namenil spodbudne besede se je nasmehnila in samo skomihnila z rameni. "Upam, da imaš prav," je rekla in se razgledala okoli sebe. Stopila je nekaj korakov naprej, hodila je počasi in previdno, kot da bi bila tla narejena iz sladkorja. Ni imela pojma, katero orožje naj izbere. In nato je zagledala kratke meče, katerih rezila so se lesketala v svetlobi reflektorjev. Na obrazu ji je zaigral nasmeh in stopila je do njih. V roke je vzela enega in ga pokazala fantu ob njej. "Znaš s to rečjo?"

Nicky je vstopila v dvorano za trening. V glavi je imela miljone misli. Česa naj se nauči? Kaj bo najbolj potrebovala? Kakšna je arena? Bo spoznala zaveznike? Jo bodo ljudje zasovražili? Bo dobila sponzorje? Misli je hotela pregnati iz glave. Ni ji uspelo. Odločila se je, da se je bolje osredotočiti na samo eno misel, najti zaveznike. Vedela je, da ji sami ne bo uspelo. Potrebovala je nekoga. Pri mečih je zagledala dekle in fanta. Dekle bi prepisala kakšnih 12 let. Njemu pa vsaj 15. Odločila se je, da gre do njih. Stopila je nekaj korakov do njiju. ''Pozdravljena. Moje ime je Nicky in zastopam distrikt 3.'' ju je pozdravila in vsakemu ponudila roko.

Kay je bil zdaj že bolje razpoložen. Trening so imeli vsi skupaj in takoj, ko je videl, da se je kje nabrala skupinica ljudi, je stopil zraven, da bi se vključil. Pri postaji za prvo pomoč je našel nekaj mlajših otrok in skupaj z njimi poslušal trenerko, ki je razlagala, kako najbolje oskrbeti različne poškodbe. Toda nobeden od drugih tributov ni bil videti preveč navdušen nad njegovo družbo, kar ga je malo potrlo. Želel si je zaveznikov, saj ni rad deloval sam. Toda zaenkrat še ni imel sreče. Končno se je odvlekel od postaje s prvo pomočjo in se ustavil nekje sredi sobe ter se poskusil delati čimbolj dostopnega, da bi se mu kdo približal.

Nicky je malce poklepatala. Nato pa se razgledala po dvorani. Na sredini dvorane je stal fant, bil je malce starejši od nje in predvidevala je, da išče zaveznike. Počasi je stopala do njega. Po glavi so ji podile misli: Kaj če ne išče zaveznikov? Mogoče samo kaj si ogleduje. Misli prežene in sama sebi reče:''Kaj bo, bo.''. Stopi še zadnji korak do njega in mu ponudi roko. Predstavi se:''Moje ime je Nicky in sem iz 3.okrožja. Kdo pa si ti in zakaj samevaš ne bi raje vadil? Če hočeš ti lahko pomagam?''. Nicky je upala, da je zvenela nedolžno in ne vsiljivo.

Končno. Dekletu, ki je pristopilo, je podaril velik nasmešek, za katerega je upal, da je izpadel čimbolj prijateljsko. "Oh, prejle sem bil pri prvi pomoči," je odgovoril, da bi pojasnil, da ni samo sameval in nič počel, "Pravzaprav bi mi res lahko pomagala," je še rekel, vesel, da se je ponudila. "Morda bi mi lahko povedala če veš kaj o drugih tributih. Zelo me zanima, če bi bil kdo pripravljen skleniti zavežništvo. Mislim, da je zelo pametno, da sodelujemo," je razložil. Morda si bo lahko s tributi ustvaril vsaj začasno družino tačas, ko je bil ločen od svojih domačih.

Nicky je fantu vrnila prikupen nasmešek.''Tudi meni se zdi, da bi si morali ustvariti zaveznike, vsaj za kratek čas. Nekaj o tributih vem, nekaj malega. Na primer: tisti dve dekleti, z rezili in meči, igrata na svojo pest.'' mu je zaupala Nicky in pokazala na dekleti.''Tisto majhno dekle z starejšim fantom pa predvidevam, da sodelujeta.'' Pokazala je še na fanta in dekle pri mečih. ''Tudi meni se zdi, da bi morali sodelovati vsaj po majhnih skupinicah. ''Če hočeš lahko grema k vrvem ali mečem. Izberi?'' Nicky je upala, da bosta z fantom postala zaveznika. Čeprav ji še ni povedal imena, ga bo do takrat klicala kar Tisti fant. Sama sebi se je nasmejala in počakala na njegov odgovor.

Kay se je zamislil. Dobro si je ogledal tribute, na katere je pokazala Nicky in med puncami, ki jih je Nicky označila za samostojne, opazil tributko iz svojega distrikta. Bila je kot kakšna boginja vojne, tako spretno je vihtela orožje. Zato je tudi Nicky odgovoril hitro: "K mečem." Ko sta se približala delu dvorane, kjer so trenirali mečevalci, je Kay poskušal pritegniti Felicitino pozornost. Najprej ji je pomahal, potem pa, ker ga je ravno spregledala, saj je trenirala, še naglas poklical njeno ime. Zelo si jo je želel za zaveznico, saj je bila tako pogumna kot tudi karizmatična.

Nicky je stopila za Kayom do mečev. Opazila je, da Kay gleda tekmovalko iz njegovega okrožja.''Odlična je. Smrtonosna. Pazi se je. Za zaveznico bi bila res dobra. Konec, koncev idi do nje, ti si fant, ona je punca. Zapelji jo.'' zraven je pomignila na dekle. Rahlo ga je sunila v ramo, vupanjo, da bo se premaknil do nje. V roko mu je potisnila meč in mu zašepetala:''Povabi jo na dvoboj.''. Ponudila mu je vzpodbuden nasmeh in upala, da mu uspe.

Kay se je prestopil. Saj je imela Nicky prav. Bil je fant, moral bi se opogumiti in stopiti do nje. Toda dokler je takole vihtela meč, je bilo najbrž bolje, da se ji ni postavljal na pot. Toda potem mu je Nicky dala enega od mečev, ki so bili sicer zloženi na stojalu in ga butnila v ramo. Pogoltnil je slino in prikimal. Potem je stopil korak naprej. "Felicity!" je zaklical, meč pa nastavil predse, da bi se obranil, če bi slučajno zamahnila proti njemu. Njegove roke so bile na srečo dovolj močne od dolgih let dvigovanja polnih mrež, da je bil zmožen zdržati še tako močan udarec. Upal je le, da bo zdržal tudi meč, saj je imel take vrste orožje prvič v rokah.