Pot skozi džunglo

Tatch se je prerinil skozi goščavje v upanju, da bo zasledil kaj užitnega. Na poti je nabral že troje različnih jagod, pest rumenih, rdečih in modrih, vse pa spravil v nahrbtnik, vsaj dokler ne bi našel še kakšnega izvira vode. Drevesa so bila postavljena tako na gosto, da se je komaj hodil mimo. Zaradi svoje nerodnosti se je nekajkrat spotaknil in imel že kar nekaj manjših praskic. Največjih poškodb je bil deležen Tatchov levi komolec. Ta neskončna džungla mu je šla res že močno na živce. Bila je noč in povsod je šumelo listje. Na srečo ni bil tako utrujen, saj je imel vmes že nekaj spanca, toda kakšno zavetišče bi mu prišlo prav. Ni namreč vedel koliko nevarnosti preti med drevjem. Tudi tributov je bilo še kar nekaj, zato je moral biti zelo previden. Imel je dovolj orožja, toda ni se želel spopasti s kom. Hodil je naprej in končno se mu je zazdelo, da se je goščava pred njem razredčila. Prišel je do svojih prvih ruševin.

"Ne, ne bom te ubil. Pravzaprav najraje ne bi ubil nikogar, čeprav vem, da je to skoraj nemogoče," je rekel mračno. Iz Lyninega pogleda se je jasno videlo, da se sprašuje, ali mu res lahko zaupa in Liam jo je razumel. Tudi sam se je spraševal, če s tem, ko je ogovoril Lyn, ni zagrešil najhujše možne napake, a nekaj mu je govorilo, da ji lahko zaupa. Če ne drugega je bila iz štirice, ker je najverjetneje pomenilo, da je bila za preživetje navajena ubijati, pa čeprav morske živali. In zagotovo je imela do zdaj že kar nekaj priložnosti, da bi se znebila tudi njega, a tega ni storila. Liam sicer ni vedel, kaj je bil razlog, da se je njegova nova znanka javila na igre, a vse bolj je začel dobivati občutek, da ji ni šlo za slavo in bogasto, temveč za nekaj čisto drugega. "Res bo najbolje, da se čimprej spraviva stran," se je strinjal, potem ko ji je sledil v varno zavetje goščave. "Vseeno pa je dobro, da sva našla vsaj en izvir - stavil bi, da jih v tejle areni ni ravno veliko." Liamu se njegove lastne besede zvenele nekam čudno in šele čez nekaj trenutkov mu je postalo jasno, zakaj: nenadoma je začel govoriti v dvojini, kot da bi z Lyn že uradno sklenila zavezništvo. Mogoče pa to sploh ni tako slaba ideja, ga je obšlo. Če že ne zavezništva, bi vsaj lahko sklenila neke vrste premirje. "Lyn..." je začel, a tedaj ga je prekinilo bobnenje himne in na nebu so se zvrstili obrazi padlih tributov. Liamu je z vsakim novim obrazom postajalo bolj slabo. 13. Vedel je, da jih je veliko padlo pri cornucopii, a nikoli si ne bi mislil, da jih bo že prvi dan umrla več kot polovica. Ko je končno prišel k sebi, se je zavedel, da z Lyn še vedno hodita po gozdni poti, čeprav se je vmes že precej zmračilo. "Torej, glede na to, da kot kaže nobeden izmed naju ne namerava ubiti drugega... kaj praviš na to, da bi si za čez noč poiskala kakšno zavetje?" je rekel s kolikor je mogel lahkotnim glasom, da bi prebil napeto vzdušje, ki je zavladalo po himni.

"Ni povsem nemogoče," je odvrnila na njegove besede in skomignila z rameni. "Ampak če želiš preživeti še vsaj nekaj časa, boš to moral prej kot slej storiti," se je njen glas za trenutek pomračil ob spominu na dekle, ki jo je ubila. Okoliščine so jo naredile za morilko, ampak tega ni obžalovala, saj si tega pač ni smela privoščiti. Pozorno je preučila njegov obraz in mu v mislih dodala nekaj lastnosti, ki jih je odkrila, nato pa se je zbrala in prikimala. "Voda bi znala biti presneto uporabna," se je strinjala in s pogledom ošinila okolico, potem pa je njen pogled obstal na njem, saj je izgovoril njeno ime - dokler ga ni prekinilo bobnenje himne. Dvignila je pogled v nebo in obenem potisnila pramen lasi nazaj, medtem ko je opazovala obraze umrlih, svoja lastna čustva pa odrinila na stran. Ko je izginila slika zadnje umrlega tributa iz neba, je pogled osredotočila nazaj na pot, ne da bi se zavedla, da je v roki močno stiskala svojo sulico.
Ko je temnolasec ponovno spregovoril, se je ustavila in se obrnila, svoj pogled pa zapičila naravnost v njegove oči, nato pa se mu približala, da je stala le nekaj centimetrov stran od njega. Bil je večji od nje, ampak na to se ni ozirala. "Midva," je končno rekla in tehtala besede, potem pa prikimala. "Ne še," ga je popravila ob njegovih besedah o ubijanju, a njen pogled je bil ob tem odsoten - kot da bi imela v glavi vse kaj drugega kot pa njegovo smrt, kar je bilo pravzaprav res. "Ampak prav. In če želiš, da bo tole delovalo, ne hodi naokrog in prijateljsko pozdravljal tributov," ga je opozorila in se potem nasmehnila - prvič, odkar sta se spoznala. Morda je bil iskren nasmešek na njenem obrazu celo prvič, odkar je prišla v Kapitol. "Me veseli, Liam." S pogledom je ponovno ošinila okolico in rahlo nagnila svojo glavo. "Mislim, da točno vem za primeren prostor," je rekla in ignorirala njegovo očitno poskušanje, da bi pretrgal napeto vzdušje. Obrnila se je in odšla naprej, nekoliko bolj počasi kot prej, da sta hodila vštric proti bunkerju, kamor sta bila namenjena. Kmalu sta zapustila pot skozi džunglo.