Jezero magme

Večji del desne strani arene zavzema velikansko jezero magme, ki se zelo počasi steka proti reki v sredini. Dvorana z jezerom magme je ločena od osrednje dvorane, in čeravno je sama po sebi velikanskega obsega se vanjo pride le po tunelih, tako da se z osrednje dvorane ne vidi semkaj in obratno. Sama sobana je zaradi velike količine žareče magme zelo dobro osvetljena, vendar pa kdorkoli in karkoli kar se znajde v njej meče pošastno popačene sence; od mnogih stebrov, po nekaterih se tudi steka magma navzdol v jezero, do kamnitih formacij in morebitnih živih bitij. Po sredini jezera se počasi premikajo ploščate skale različnih velikosti, nekatere so morda celo dovolj velike in stabilne da bi zdržale vašo težo če skočite nanje.

Jennet je previdno stopala za Neyo. Bala se je elektrike zato ni spustial pogleda z nje. Blodile sta po areni in njun cilj je bil najti vodo. Jennet je zaslišala nekaj teči in je previdno stekla pogledat, če je kje v bližini voda. Previdno in tiho je hodila, da je nebi kje presenetila dva tributa, ki si želite njene smrti. Na srečo ni bilo tam nobenega. A ko je prispela tja je ugotovila, da to le ni voda ampak, da je samo magma. Razočarana se je obrnila proti Neyi: "Slabo kaže. Nazaj morava in poiskati vodo. Ne pozabi previdno hoditi!" Ustavili sta se le toliko, da sta se spočili nato pa sta odvihrali naprej.

(torej bova midve mal poskakovale sem in tja? )

Ney je s počasnimi koraki brodila skozi areno. Vse minute so se vlekle kot še nikoli v njenem življenju. Razmišljala je o vseh ljudeh, ki jih je spoznala v svojem življenju. Kako bi bilo njej če bi ji umrla sestra, prijateljica, prijatelj? Ni si mogla predstavljati. In sedaj je rezmišljala o vseh mladih življenjih ki so in še bodo ugasnila v tej areni. Sedaj je zgroženo pomislila nase. Mogoče je bilo to sebično ampak zaželela si je da bi z Jenn ostali do konca, Jennet pa bi umrla tik pred njo, Ney bi se vrnila domov, v 4, okrožje, ven iz tega pekla. Odrinila je te misli in se posvetila areni in preživetju. Spet nista nikamor prišli. ''Tako ne bo šlo,'' je dvignila pogled in jo prebodla s pogledom. ''Ne moreva le tavati po vsej areni in čakati da naju nekdo ubije,'' jo je pogledala izpod čela. ''Morava si najti zatočišče. To je en krat ena. Morava počivati. Več kot bova hodili, manj bova imeli energije za boj,'' je dodala a v trenutku so se ji zdele besede brez pomena. Seveda morata počivati. Saj ni edina, ki to ve. Zmajala je z glavo. ''Poiščiva zatočišče, ki ni tako vroče,'' je z glavo pomignila proti jezeru magme,''in se tam ustaliva.'' besede so bile kot pene. Če je tu jezero magme, daleč naokoli ne bo ničesar hladnega. Ne vode, ne česa drugega.

"Prav imaš. Se strinjaš, da do jutra ostaneva tukaj, potem pa odrineva in poiščeva zatočišče z vodo?" Jen je pogledala Neyo in se ji na tahlo nasmejala. Vedela je, da se obe zavedata, da sta v bližini vode vsem na očeh in bi ju kdorkoli lahko kadarkoli ubil. Jennet je upala, da se je Neyina noga že zacelila, ker bi drugače bili bolj ranjlivi. Ura je bila že pozna in morali sta se odpraviti spat. Jennet se je javila, da bo prvo polovico noči stražila ona potem pa se bosta z Neytiri zamenjali.

"Ja seveda," se je strinjala z njo čeprav nejevolno. Pokimala ji je in se naslonila na bodečo steno. Če je še enkrat pomislila ideja da ostaneta tu niti ni bila tako slaba. Vedela je kako se ustvarjalci vsakič kruto poigravali s temperaturno lestvico. Dnevi so bili neskončno vroči noči pa ledeno mrzle. Nezavedujoče je majhne kamenčke metala v lavo ki je mirovala pred njima. Iz zasanjanosti jo je zbudila kaplja lave ki je padla med njene noge. Počasi je začela padati v miren spanec. "Ko boš utrujena me zbudi, prav?" jo je pogledala izpod čela. Na koncu je kljubovalno zaprla veke in se pogreznila v temo.

Jennet je videla kako je Neytiri premagal spanec:"Ja", je izgovorila čeprav je Neytiri že trdno spala. Nekaj časa je gledala v lavo, da bi se s čim zamotila, ker ni hotela nenapovedamo zaspati. Potem se je zamotila z drsanjem dveh kamnov drug ob drugega. Ugotovila je kako so trdni in če bi jih prav obdelali bi lahko služili kot kar dobro orožje. Potem je začutila kako postaja hladneje. Mimo nje je zapihal lahen vetrič. Sama pri sebi si je mislila: Gotovo je menilo že, kar dosti ur. Nekaj časa se je še trudila nato pa je z zadnjimi močmi zbudila Neytiri, ki jo je potem nadomestila. Jennet je prav sladko zaspala, a ne za dolgo.

Čutila je rahel dotik na rami, ki jo je prebudil iz spanca. Za trenutek se je ustrašila in njeni refleksi so se divje odzvali ter roka je že potovala proti Jenninem obrazu a odprla je oči ter se z globokimi očmi zazrla svetlolasemu dekletu v oči in si oddahnila ter položila roko ob telo. Dekle iz prega okrožja je že leglo ob njo na tla in mirno zaspalo. Ney je zrla predse in razmišljala o vsem. Spet ji je po glavi hodila misel o njenem preživetju. Le o njenem. Spet tista nadležna, sebična misel, katere se ni morala znebiti. Noč je mirno tekla mimo in ure so hitro minevale v njej pa je še vedno počivala misel o tem kako bo ona prišla iz tega pekla. Pogledala je na desno proti zlatolaski. Če na koncu ostaneta zadnji bo Ney pravgotovo umrla. Jenn je močnejša, starejša, boljša. Je iz prvega okrožja. Seveda bo zmagala dvoboj. A mogoče bodo darila kar padala iz neba, ko pa so tako bogato okrožje. Zasmejala se je in naslonila glavo nazaj ter priprla oči.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Ker ste pod zemljo ne vidite, če je že večer, zato vas dogodek preseneti. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na vsakem stropu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 12 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t61-30-igre-lakote#1233

Rjavolaska je v glavi že odštevala približne ure do jutra, ko bosta odrinili. A zmotilo jo je piskajoč zvok himne Panema. Treznila je in prežel jo je strah ter stisnil a popustil takoj ko je uzrla v grb na stropu jame. Očitno sta se zmotili in je noč šele prišla. Zmajala je z glavo. Slišala je prijazen glas Ceasrja in na prste je začela seštevati tribute ki so padli. Napenjala je ušesa in upala da ne bo slišala imena fanta iz njenega okrožja, ki je v ta pekel prišel skupaj z njo. Bil je 2 leti starejši od nje bil je prijazen in ustrežljiv ter vedno jo je obravnavam kot mlajšo sestro. Tode 15 letnik in 13 letnica le stežka preživita kruto areno prežeto s strahom in krvjo. Mogoče je ob trenutku v okrožju ko je slišala njegovo ime v njej ugasnilo upanje. Fant ni bil preveč spreten a bil je hiter. Očitno ga to le ni rešilo. Skrušeno je gledala v tla in razmišljala kako se ob tem počutijo njegovi domači in pomislila je tudi kakšne misli se podijo po glavi njeni sestri in staršem. Tega ne bo nikoli ugotovila če se ne prebije iz te arene, sedaj je adrenalin v njej še bolj narastel.

Jennet se je ob zvoku zdrznila in v hipu je bila budna. Ker je bila noč hladna se je stisnila k Neytiri in skupaj sta pogledali kdo je padel v Igrah. Videla je, da je bila Neytiri nekaj časa zelo zaskrbljena potem pa se je njen izraz na obrazu spremenil. Jennet si je kar mislila na kaj je mislila. Malo kasneje se je tudi Jennet zagledala v del jezera. Pomislila je na starše, ki jo gledajo na ekranih in si mislijo zakaj samo poležava in ne napade ostalih tributov. Vseeno je to misel pregnala kajti vedela je, da bo kmalu prišel čas spopada. Vprašala je Neytiri: "Si kaj zaspana ali boš lahko še stražila naprej?"

Neytiri je očitno zadremala in Jennet se je odločila, da bo ona stražila naprej. Sedla je zraven Jennet, v roki pa trdno držala sulico, da če bi ju kdo napadel, bi se lahko hitro obranila. Opazovala je jezero magme in razmišljala o svojem domu, o prvem okrožju. Zelo ga je pogrešala, še posebej tisto udobje in komaj je čakala, da se vrne nazaj. Če se sploh bo. Njeno razmišljanje pa je zmotil velik mehurček, ki se je dvigal nad jezero. Ko se je zelo povečal je razpočil in nato še en. Nato je začutila rahlo tresenje tal. Prestrašila se je, kajti ni vedela, kaj bi lahko to pomenilo. Stresla je spečo Neytiri, da se je zbudila in začutila tresenje tal. ''Premakniti se bova mogli,'' reče Jennet in vse njune stvari da nakup, nato pa pomigne Neytiri, naj se odpravita.

Neytiri, zbudiš se ravno še pravi čas, da opaziš velikanski kapnik ki se zaradi ponovnega potresnega sunka odlomi s stropa in te prebode skozi celotno telo. Na mestu si mrtva, kar potrdi strel topa, tvoje telo pa pokopano pod kosi kapnika.

Jennet, sedaj si brez partnerice in lučke na tvoji zapestnici za vedno ugasnejo.

Jennet zagleda kapnik, ki je padal na Neytiri. Ni uspela izreči niti enega samega zvoka. Potem pa se ji je glas vrnil. Zavpila je:"NEE!!!" A Neytirino telo je bilo že prebodeno in pokopano pod kapnikom. Potem je Jennet pogledala na zapestnico. Lučke so se v tistem trenutku ugasnile.
Še 1x je pogledala Neytiri, se pokrižala in odšla. Odločila se je, da bo poiskala nek kraj, kjer bo počakala na kakšnega tributa, da se bodo spopadli. Nekako se je prebila do Neytirinega mrtvega telesa in ji odprla torbico, kajti sneti je ni mogla, ker je bil pas za odpenjanje na njeni drugi strani, do katere ni mogla priti. Neytiri je ostalo večino stvari, ki so jih tributi dobili na začetku. Jennet je vse lepo spravila v svojo torbico. Po nekaj minutah se je spomnila, da bi lahko vzela tudi bič mrtve Neytiri, ki bi ji lahko pomagal pri boju. Vesela je odvihrala iz jame in med potjo do vode je pojedla eno proteinsko ploščico.

((Prišla od tukaj))

Na koncu ji je vendarle uspelo prečiti nevarno geološko konstrukcijo, ki je predstavljala most čez sotesko, in na drugem koncu nekaj ur počivala. To je bil njen prvi počitek odkar je sploh prišla v areno in bila je izmučena. Ni vedela kako dolgo je spala, vendar jo je zbudilo ponovno premikanje tal, stropa, sten... pravzaprav celotne votline povsod naokoli. Naglo je zbrala svoje imetje ter se pognala v tunel ki je vodil stran od dvorane z mostom. Že med potjo je dokončno spraznila prvo steklenico in načela del druge, poleg tega pa pojedla še eno celo energijsko tablico. To ji je povrnilo moči in kaj kmalu se je znašla v velikanski sobi, kjer je bilo še bolj vroče kot ob rogu izobilja. Le pogled nižje ji je razkril zelo očiten razlog za takšno stanje v velikanskem jezeru lave.
Vendar ni imela časa da bi bila očarana nad naravnim čudesom pred njenimi očmi, zakaj opazila je lahko, da se je gladina počasi, vendar brez vsakršnega dvoma dvigovala. In na treningu se je naučila, da ni pametno čakati v prostoru kjer se magma dviguje, če nisi imel namena postati dobro zapečen in sčasoma uplinjen. Tako se je pognala okrog jezera po edini poti ki jo je uspela videti, ter nato v enega od tunelov ki so vodili stran od tam, ne da bi se zavedala da je s tem delala velikanski krog in da se bo kmalu vrnila prav tja, od kjer je že ves čas poskušala pobegniti; nazaj na začetek arene, pred rog izobilja.