Naravni most

V od roga izobilja najbolj oddaljenem mestu, v nasprotni smeri slapu, se rova, ki vodita z obeh strani zopet srečata. Oba predora se končata na majhnih policah sredi velikanske prazne dvorane, ki se razteza tako navzgor kot navzdol. Nekoliko naprej se čez prepadne stene razteza veličasten naravni most. Do njega lahko pridete le po ozkih potkah ob stenah dvorane, sam most pa je krušljiv in nevaren, vendar pa poleg roga izobilja predstavlja edini prehod med levo in desno polovico arene.

Nenaden potresni sunek ji je preprečil da bi slišala, kaj je Nathan povedal. Je sploh odprl usta, ali si je to le predstavljala? Ni bilo pomembno; tla so se znova zatresla in Bella se je spomnila lekcije iz treninga: ko se tla stresejo, je malo verjetno da se bodo le enkrat. Glede na to da so bili v zaprtem vulkanu je bilo dokaj jasno da se je bilo nadejati še marsičesa drugega kot glasnih, a šibkih stresanj tal in stropa.
"Hitro, spraviva se nekam na tesno! Nočem da se strop sesuje name," je kriknila proti Nathanu. Tudi če bi bila hladnokrvna morilka (kar je bilo daleč od resnice), bi zaradi zapestnice morala poskrbeti za partnerja, sicer bi ostala ujeta. Izgledalo je kot da bo fant odprl usta in nekaj rekel, a znova ga je prekinil potresni sunek.
"Pridi sem ti!" mu je zabrusila in ga zgrabila za roko, potem pa stekla po tunelu, upajoč da jo bo pripeljal nekam, kjer se ji ne bo treba bati zrušenja stropa ali tal. Nato pa je tunel zavil v levo in pred njo se je znašel velikanski prepad, ki se je razlegal v vse smeri dvorane...

Nathan, Isabella te uspe odvleči za seboj, vendar pa za razliko od nje prepada ne opaziš pravočasno in strmoglaviš v brezno. Na poti navzdol z glavo zadeneš ob ostro skalo, kar te ubije še med padcem in Isabello reši pred elektrošokom.

Isabella, sedaj si brez partnerja in lučke na tvoji zapestnici za vedno ugasnejo.

"Pazi!" je kriknila sekundo prepozno, ko je fantu že spodrsnilo in je strmoglavil navzdol. Isabella Shocksnaps je lahko le nemočno opazovala njegov nagli padec in še hitrejšo smrt ki ga je srečala na poti - dogodek ob katerem je zakrila oči trenutek prepozno, da bi ubežala strahotni podobi udarca tilnika ob skalo.
Kar odneslo jo je nazaj s hrbtom ob steno, kjer se je sesedla na tla in z dlanmi zakrivajoč obraz tiho zahlipala; "Oh sranje, oh sranje... Zakaj Nathan?"
To je trajalo dolg trenutek, dokler ni naposled odsekano prenehala in utihnila.
"Ne," je rekla sama sebi in kameram za katere se je sedaj spomnila da opazujejo vsako njeno potezo. "Ne smem obupati."
Publika. Taka kot vedno; hočejo se zabavati. In pričakujejo, da jim bom to zabavo priskrbela.
Vstala je in stisnila pesti. Ni smela pokazati šibkosti; ni smela pokazati žalosti. Hoteli so njeno podobo kakršno so si sami ustvarili, ne takšne kot je v resnici bila, s čustvi in šoki, nevajeno nevarnosti in smrti. Hoteli so tisto razigrano dekle z intervjuja, ne nje.
"Ok Isabella," je rekla sama sebi in prisilila svoj obraz v nasmeh medtem ko si je obrisala sledi solz. "Začni na začetku; najprej se spravimo čez ta most."
Počasi, s hrbtom in rokami ob steni, se je začela premikati v smeri mostu...

OK, počasi in previdno, si je rekla sama pri sebi ko je stopala med neenakomernimi skalami mostu.
Prebiti se do mostu samega ni bilo tako težko kot se je zdelo; dokler se je s hrbtom in iztegnjenimi rokami držala stene se ni imela bati drugega kot prepada pred seboj. Še dobro da je višina ni prestrašila; morda zato ker je zaradi Nathanovega konca točno vedela, kaj bi se zgodilo če bi izgubila ravnotežje. Vendar to ni bilo nič v primerjavi z mostom, ki za razliko od tistega po katerem je prišla od roga izobilja na vrhu ni bil ploščat, ampak prava past nazobčanega skalovja in kamenja. Počasi in previdno, vsak korak posebej...
In nato ji je v nekem trenutku zdrsnilo. Njene roke so grabile po kamenju in ravno se je uspela še ujeti za skalo preden bi jo doletela enaka usoda kot Nathana.
"Sranje!" je naglas zaklela. To morda ni bilo najbolj pametno, saj bi jo lahko slišal kateri od tributov, če bi bil v bližini, vendar na to ni pomislila pravi čas, poleg tega pa ji je zvok jeze v lastnem glasu dal moči da je segla navzgor in se poskusila potegniti nazaj na vrh. Šlo ji je zelo počasi, mišice v njenih rokah so se napenjale kakor še nikoli, vendar ji je naposled le uspelo; prepotena, jezna, in popraskana, ponekod tudi do krvi, se je ponovno vzpela na vrh mostu.
"Ena navadna skala me pa že ne bo pokončala," si je rekla za pogum in, tako je upala, v ušesa radodarnih sponzorjev. Ponovno je začela prečkati še preostalo polovico mosta, bolj pazljivo kot prej, vendar tudi bolje zavedajoč se nevarnosti ki so ji pretile...