Vodna jama

V najglobljem delu vulkana se tunel naposled konča z betonskimi stopnicami, ki vodijo navzdol do ograjene ploščadi. Jama se tukaj konča, vendar pa se pred ploščadjo nahaja stoječa voda, ki prihaja iz globočin. Voda je svetlomodra z odtenkom zelenkaste, odraz apnenca in drugih snovi, ki kapljajo s stalaktitov na stropu v vodo. Kam vodi podvodna votlina je vprašanje in izvedeli boste le, če ste pripravljeni tvegati utopitev in druge nevarnosti plavanja v podzemnih vodah.

Stopala je le meter pred Evelyn, pa jo je vendar skrbelo, da bo njeno telo vsak čas začela pretresati elektrika zaradi prevelike oddaljitve od partnerice. Njeni strahovi so bili zaman, pravzaprav se je z njimi samo želela zamotiti, da ne bi mislila na vsa mlada življenja, ki so se končala v teh nekaj minutah, v tem krvavem pokolu, v katerem so kapitolci najbrž izjemno uživali. Teh ljudi ni nikoli razumela. "Res, izbrali sva odlično pot," je rekla potem, ko sta hodili že kar nekaj časa, "Zna se zgoditi, da mone še kar dolgo časa, preden prideva kamorkoli," je še dodala in pogledala Evelyn. "Prekleto, nama je res bilo treba ostati na Rogu izobilja? Počutim se kot sadist, dejansko."

Hodila je za Charlotte, njene misli pa so švigale okoli tributov, za katere se ni spomnila, da so umrli in jih bo treba še pokončati. Ubijanje tributov je pravzaprav ni ganilo, toda v tem ni ravno uživala. Zanjo je bilo to preprosto nekaj, kar je morala početi, če je hotela preživeti. Kmalu se je Charlotte oglasila in Evelyn ji je le odgovorila: ''Vsekakor bova nekam prišli. To je glavno.'' Na njeno pripombo o tem, če sta morali sodelovati pri začetnem pokolu je odvrnila: ''V začetnem pokolu izgubiš največ sovražnikov. Poleg tega je najbolj zanimiv. Če želiš, da so sponzorji navdušeni nad tabo, moraš sodelovati v njem.'' Še nekaj je hotela pripomniti, ko je pred njima zagledala nekaj. ''Poglej,'' ji je rekla. ''Nekam sva pa le prišli.'' Zdaj so bile tukaj stopnice in Evelyn se je previdno spustila dol po njih in obstala pri ograji.

"Zanimiv?" je zinila in se v trenutku zavedala, da je bilo v njenem glasu čutiti veliko gnusa in nekoliko zmedenosti. Najraje bila se oddaljila od dekleta ob sebi, a ni hotela tvegati. In z vsakim trenutkom se ji je zdela zamisel o združitvi tributov bolj neposrečena. Za trenutek je zaprla oči in si na obraz nadela polovičen nasmešek. "Da, izgleda, da sva res." Stopila je še nekaj korakov naprej in se počasi spregodila po stopnicah do vode, ki je bila izjemno čudovite barve. Njene oči so se zasvetile in neke vrste veselje je preplavilo njeno srce in misli. Kot da bi voda, ki sta jo našli, v trenutku zbistrila vse, kar se je potikalo po njeni glavi. Sklonila se je od ograji in konice svojih prstov pomočila v hladno tekočino. Zaokrožila je po vodni gladini tako da so na njej nastali krogi, ki pa so že v naslednjem trenutku spet izginili. "Čudovito."

''Da, zanimiv. Pa še sponzorji te opazijo,'' ji je pikro odvrnila Evelyn, saj je veliko vedela v igrah kajti njen oče je nekoč zmagal igre in ji je o njih veliko povedal. Tudi njej se je zdela ideja z pari neposrečena, edino kar jo je veselilo je bilo to, da je partnerka ni smela ubiti - slaba stran tega pa je bila, da Evelyn ni smela ubiti nje. Pa saj bo še v finalu imela dovolj časa, da jo ubije. Stala je pri ograji in zrla v vodno gladino. Bilo je lepo tukaj, a tukaj ne bosta mogli ostati cele igre - pa še malo prostora je. ''No,'' ji je rekla in se vsedla na stopnice, ''jaz sem za to da se tukaj parkirava do jutri. Razen če ti tukaj ni všeč?'' Pogledala jo je in privzdignila obrv, medtem pa v rokah obračala meč, njeno kladivo pa je bilo trdo pripeto za njenim pasom.

Od Charlotte v tistem trenutku ni dobila odgovora, zato je le vstala in stopila k ograji. Voda je bila res lepa in Evelyn je prijelo, da bi skočila notri in malo zaplaval ter poskusila ugotoviti, kam vodi vodna votlina, toda to misel je takoj opustila, saj je vedela, da bi jo to odpeljalo v prerano smrt. Poleg tega je sicer znala plavati toda ni bila nevem kako zelo dobra plavalka in le nedolžen skok v vodo bi jo lahko stal življenja. Zato je le zavzdihnila in se obrnila ter sedla nazaj na stopnice. Ta arena ji ni bila všeč. Pričakovala je kaj bolj...normalnega. Poleg tega ji ta ideja z pari sploh ni bila všeč, saj Evelyn ni bila pretirano zaupljiva oseba in trajalo je še preveč časa, da ti je zaupala. In tej Charlotte prav gotovo ni zaupala. Toda pač je ni smela ubiti in se bo morala zadovoljiti z ubijanjem ostalih tributov.

Charlotte, v trenutku nepozornosti ti zdrsne na kamnu. Padeš naravnost naprej in se s čelom udariš ob bližnji kapnik. Udarec je tako močan in na takšnem mestu, da si v trenutku mrtva. Oglasi se topovski strel.

Evelyn, od zdaj naprej si brez partnerice.

Že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Ker ste pod zemljo ne vidite, če je že večer, zato vas dogodek preseneti. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na vsakem stropu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 12 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t61-30-igre-lakote#1233

Preden se je Evelyn sploh zavedla je Charlotte že ležala na tleh in ni kazala znakov življenja. Evelyn je pridušeno kriknila in se pognala k njej ter jo obrnila na hrbet. Udarec je bil premočan in Charlotte udarca skoraj gotovo ni preživela. Evelyn položi roko na njen prsni koš in ugotovi, da ne diha več. Ni vedela ali naj bo olajšana ali žalostna. Ideja z partnerji jo je grizla že od začetka, saj partnerice ni smela ubiti, sedaj ko pa je njena partnerica mrtva, pa se ni počutila preveč dobro. Zavzdihnila je in ji položila roke na trebuh, da so se prsti stikali. Nato je zajela malo vode in sprala kri iz Charlottine rane, ter njeno truplo položila k ograji, tik zraven vode. Razgledala se je po stvareh, ki jih je Charlotte pustila. Vzela je njen meč in sekiro ter njeno torbico odpela iz njenega telesa in jo zapela sebi okoli pasu. Obe torbici je zapela tako, da ji pri bojevanju ne bi skakali gor in dol ampak ne preveč, da je ne bi stiskali. Ni pa vedela, kaj naj naredi z vsem tem orožjem. Nosenje dveh mečev bi ji bilo v preveliko napoto, zato je brez premišljanja vzela Charlottin meč in ga z težkim srcem vrgla v globino vodne jame. Vrgla ga je dovolj globoko, da ga sploh ni videla, kar pa je pomenilo, da ga tudi noben drug tribut ne bo mogel videti. Pa tudi če bi ga, dvomila je, da bi kdorkoli odšel plavati v to vodo. Obrnila se je in si zataknila kladivo za pas. V desno roko je trdno prijela meč, v levi pa spretno držala sekiro. Odločila se je, da bo v tej vodni jami ostala do večera, nato pa odšla naprej. Iz ene izmed torbic je vzela eno proteinsko ploščo in jo počasi pojedla, nato pa še popila nekaj vode. Zmotila pa jo je kapitolska himna in pogledala je proti stropu, da bi videla nesrečneže, ki so umrli. Rahlo jo je razjezilo, ko je videla, da je tribut iz njenega okrožja še živ, kajti začelo se je šele pri tretjem okrožju. Takoj ko je bil prikazan zadnji mrtvi tribut (to je bila punca iz 12. okrožja, ki se je Evelyn ni spomnila) je vstala iz stopnic, trdno prijela meč in sekiro, ter pogledala če je še vse na svojem mestu - torbici okoli telesa in sekira za pasom - nato pa z pogumnimi koraki stopila po stopnicah navzgor.