Gozdna pot

Komaj se je Luster pognal za pobeglo tributko, že je Candy hotela za njim, toda ustavil jo je Neronov jekleni primež in pa besede, ki so temu sledile. Razširila je oči in ga hotela vprašati, kaj se pravzaprav gre, ko jo je presenetil s poljubom. Prvih nekaj trenutkov je bila kot okamenela od strahu, potem pa se je malo sprostila in ugotovila, da poljub sploh ni bil tako slab. Neron je bil dobro grajen in pritisk njegovega telesa ob njenega je v njej povzročal povsem nezaželjene občutke. Najbrž tudi dejstvo, da je bila v zadnjih nekaj dnevih v stanju nekakšne stalne napetosti, ni pomagalo k njeni zmožnosti, da se upre. Poljubljanje je bilo tako drugačno od bojevanja. Toda kljub vsemu je bil fant, ki jo je poljubljal, Neron. In ni bila prepričana, če je bilo to dobro ali slabo. Nekoliko omotična je opazila, da jo je Neron nehal poljubljati in jo je zdaj vlekel iz mesta. Skušala ga je potegniti nazaj, a bil je pasje močan. "Hej, kaj počneš?" je vprašala presenečeno, "Počakati morava Lusterja! Menda ja ga ne misliš kar pustiti tam?!"

Ko se je začela oglašati, sta bila že kar nekaj korakov globoko v gostem zelenju. In seveda je najprej pojamrala glede Lustra. Zavil je z očmi, a prijema ni popustil, smeri pa tudi ni zamenjal. "Seveda ga mislim pustiti tam!" je odgovoril. "Raje to, pa da ga ubije dehidracija, kot pa da nama sledi kot razvajena pudljica in jamra o tem, kako zelo si želi kopeli. Če je pričakoval, da mu bo v areni z rožicami postlano, se je pač zmotil. Poleg tega ne vem, zakaj se ubadaš z njim. Očitno je, da mu nisi všeč na tak način," je še dodal za dobro mero, da bi jo ja čimbolj utišal. Potem se je za hip ustavil in jo potegnil k sebi. "Meni pa si všeč in zato sem te vzel s sabo in te nisem prepustil na milost ali nemilost tej areni. In ne skrbi, ko prideva na kak bolj prijeten kraj, mi boš lahko pokazala, kako hvaležna si mi. Zdaj pa morava čimprej iti naprej." Ni čakal na njen odgovor. Peljal jo je po poti naprej, proti smeri, iz katere se mu je zdelo, da so tistega dne prišli, nazaj k samostanu, kjer je vedel, da bosta imela dovolj vode.

Imel je dober občutek ko se je iz mesta odpravil nazaj v gozd, kakor vedno kadar je imel govor. Senca je bila občutno hladnejša od opoldanskega sonca, zato se je premikal nekoliko manj počasi in malenkost boljše volje.
Toda kam bi šel? se je zamislil. Tudi Neron in Candy sta morala piti, tako da sta mogla k vodi. Torej h kocki na severu, h veliki ruševini ob jezeru, ali pa nazaj k porušenim stebrom. Glede na to, da je imel le on zemljevid in da je že na poti do sem Neron deloval nekoliko zmedeno glede poti, mu je bilo kar jasno kam sta najverjetneje odšla. In tudi če ju ne bo tam, se bo lahko končno napil in se osvežil, morda pa ujel tudi kaj za pod zob.
Tako se je torej odpravil proti samostanu, trdno odločen da bo od zdaj naprej dajal vtis da ima vse pod nadzorom in da ga nič na svetu ne bo odvrnilo od zmage.

Bil je že na pol poti do ruševin kjer so prespali prejšnji dan, ko je z leve zaslišal nadvse nepričakovan zvok. Sicer Luster ni bil ravno profesionalni lovec, je pa prepoznal prasketanje ognja, ko ga je zaslišal. Čimbolj potiho se je poskušal odkrasti v smer, s katere je prihajal zvok. Sta bila Candy in Neron res tako neumna, da bi naredila takšno napako, ali je morda šlo za katere od ostalih preživelih rekrutov? Ali pa sta vendarle bila Candy in Neron, in sta ogenj zakurila nalašč, da bi ga zvabila v past? Najsi je bilo kakorkoli že, če ga niso slišali, niso mogli sprožiti pasti, zato se je odkradel kar najbolj neslišno kot je lahko. Skozi listje je kmalu opazil, da sta se na jasi ustavili dekleti iz 6. in 8. distrikta, ter pekli manjšo žival, morda zajca ali kuno. Ker nobena od deklet nanj ni naredila vtisa je bilo že nekoliko čudno da se je sploh spomnil od kod sta bili, vendar z ozirom na majhno število preživelih to morda niti ni bilo tako nenavadno.
Nakanil se je pretihotapiti bližje, da bi ju lahko pokončal preden bi se zavedli da je bil tam. Vendar vse ni šlo kot bi moralo: v trenutku nepazljivosti je stopil na vejico ki je tiho počila pod njegovim korakom. A v tišini, ki jo je zmotilo le prasketanje ognja, se je pok vejice slišal skorajda kakor da bi na ves glas zakričal da je tam. Punci sta bili v hipu na nogah in v naslednjem trenutku že izginili v gozd. Vendar ne preden je Luster v njuno smer vrgel v vsako po dvoje metalnih nožev. Dva krika in padca teles na gozdna tla kasneje se je fant namenil v njuno smer, da ju preišče za karkoli uporabnega. Vendar je naredil komaj nekaj korakov, ko se je že dvakrat zapored oglasil top. Zaklel je in stekele naprej, vendar trupel ni našel. Tudi nekajminutno iskanje ni obrodilo sadov, in tudi če nobena od njiju ni imela nobene koristne opreme, je močno obžaloval izgubo štirih od svojih nožev.
"Tudi prav, saj jih imam več kot po enega za vsakega od preživelih tributov," je rekel glasno, da bi ga ljudje na drugi strani televizijskih zaslonov lahko slišali in vedeli, da je imel vse pod kontrolo. Oziroma da tak je bil vtis, ki ga je hotel dajati. Fant iz distrikta 9, ki je nepričakovano dobil oceno 10. Lyn iz distrikta 4, ki ji je bil še vedno dolžan lekcijo, da se iz distrikta 1 ne dela norca. In Neron; njega bo definitivno najprej onemogočil, pokončal pa šele potem, ko bo prosil za milost. Vendar nekako ni mogel razmišljati o tem da bi ubil Candy. Ampak zakaj prekleto pa ne? Saj sploh ni vedel če je bila res tako nedolžna kot si jo je predstavljal; morda sta z Neronom že od začetka planirala izdajstvo in sta se zdaj nekje na samem mečkala, ta čas pa čakala da bi se ostali pobili med sabo!
Kljub vsemu je pogled na žival, ki se je pekla nad ognjem, v njegovem trebuhu vzbudil takšno kruljenje, da ni mogel razmišljati ali hoditi naprej ne da bi vsaj nekaj pojedel. To je bil njegov prvi obrok v tem dnevu, in čeravno je bilo meso odločno preveč zažgano, je bila trenutno lakota najpomembnejša, okus pa šele drugotnega pomena. Suho in zažgano meso pa je le še vzpodbudilo njegovo žejo in začel se je spraševati, če morda le ne bi bilo bolj pametno iti najprej do rečice ob stolpu, preden se spoprime z Neronom.
Ne, si je rekel sam pri sebi. To bi pomenilo da sem 2/3 poti naredil za brezveze, sploh pa je samostan zdaj najbližji izvir vode.
Tako se je napotil naprej proti ruševinam samostana.

Potem ko je Liam že nekaj časa brez pravega cilja blodil po areni, je nenadoma ugotovil, da se je znašel na tihi gozdni poti. Zaradi Lynine nenadne smrti je bil sicer še vedno nekoliko v šoku, a v tem času se je uspel vsaj za silo pomiriti in se spraviti k sebi. Poskušal je prešteti, koliko tributov je še ostalo, a se je kmalu izgubil. Zgodilo se je vse preveč stvari, da bi lahko sledil še strelom, poleg tega pa jih je gotovo nekaj zamudil tudi ta čas, ko je bil v nezavesti... Medtem ko je hodil, je Liama počasi začela gruditi lakota. Poiskal si je majhno, skrito vdolbino ob poti in odprl nahrbtnik. V njem je še vedno imel dva kosa mesa, zavita v listje, in steklenico, ki jo je Lyn napolnila z deževnico. Liam je na hitro spravil vase nekaj kosov mesa, potem pa si je sumničavo ogledal deževnico. Videti je bila nekam motna in glede na slabe izkušnje, ki jih je imel z vodo v areni, Liam ni bil najbolj prepričan, ali naj tvega. A na koncu je prevladala žeja in naredil je nekaj hitrih požirkov, potem pa jo ponovno spravil v nahrbtnik. Pri tem se je zamislil. Pot, na kateri je bil, je gotovo vodila do vsaj ene ruševine in ni bilo nemogoče, da bo v bližini našel kakšen izvir nekoliko bolj čiste vode. Liam se je spravil na noge in kot po navadi preveril, da sta bila srpa na svojem mestu. Pritrjena ju je imel sicer trdno, a hkrati tako, da bi ju lahko v vsakem trenutku izvlekel, če bi mu pretila nevarnost. Ravno, ko je stopil nazaj na gozdno pot, se je ravno iz smeri, v kateri je bil namenjen, razlegal nov topovski strel. Liam je priprl oči. Le kdo bi lahko bil tokrat? Imelo ga je že, da bi se obrnil in se odpravil v drugo smer, a potem si je premislil. Imel je močan občutek, da je v areni ostalo le še majhno število tributov, kar je pomenilo, da se bodo tudi karieristi kmalu začeli spravljati eden na drugega. V Liamovih mislih se je pri tem nehote prikazala Candy, nežno dekle iz prvega distrikta. Njegove oči so se stemnile. Če že ni zmogel pomagati Lyn, mu bo mogoče uspelo rešiti vsaj njo, vsaj če je nista še pokončala tista njena brutalna zaveznika. Liamove dlani so se pri tem stisnile v pesti, potem pa se je tiho, a odločno, odpravil naprej po poti.