Snežna planota

Kai je končno nehal teči, ko se mu je zdelo, da je dovolj oddaljen od vseh ostalih. Ustavil se je in se razgledal. Znašel se je na neke vrste planoti, ki je nudila tudi odličen razgled na rog izobilja in zavil je z očmi, ko je videl, da so tam še vedno potekali boji. Morda je bilo pametno, a v resnici je bilo tam najlažje biti ubit in Kai je imel namen preživeti. Nenadoma se mu je zazdelo, da zasliši šum za seboj. Ga je kdo zasledoval? Preklel je snežno areno v mislih, saj sneg ni bil ravno čudovit, kar se je tikalo zakrivanja sledi. A hkrati je bilo očitno, da bo lahko že na daleč opazil vsiljivca in njegova na novo pridobljena noža bi brez problema vrgel in zadel - v to je bil prepričan. "Pridi, pridi, kdorkoli že si," je sam pri sebi zamrmral in se nasmehnil, nato pa odkorakal naprej in stresel vse veje, da je sneg, padel iz dreves, povsem zakril njegove sledi. Prepričal se je v to, da je naredil vtis, da je odšel daleč naprej, nato pa stekel in se vrnil do prvega drevesa in s pogledom pozorno spremljal okolico.

Xanthia je Kaju sledila. Ustavil se je sredi snežne planote z razgledom na rog izobilja in neko dolino. Hodila je okoli deset metrov za njim in vedela je, da s takšne razdalje z sulico nikakor ne bo zadela. Ko se je ustavil, se mu je tiho začela približevati. Kmalu je bila oddaljena le še dobre tri metre, ko je z neprevidnim gibom iz smreke za katero se je skrivala ponesreči stresla nekaj snega. Kai je sicer ni mogel videti, a slišal jo je zagotovo. Nekaj si je zamrmral. Nato pa je s snegom iz dreves zakril svoje sledi. Gotovo je vedel, da ni sam, saj je nato s pogledom kar preveč pozorno začel pregledovati okolico. Xanthia je sklenila da ga bo poskušala ubiti kar takoj. Zdaj ali nikoli si je rekla. V roki je trdno stisnila meč in se mu začela tiho približevati. S koleni je njegova ramena pritisnila k tlom. Zdaj mu je ležala na hrbtu in po njenem se ni mogel premakniti. Zgrabila ga je za lase in sunila z roko, da je njegovo glavo potisnila nazaj. Tako bi mu lažje prerezala vrat. A zaradi nenavadne želje po maščevanju zaradi nožev, ga ni nameravala ubiti takoj. "Kako si kaj, lepotec?" mu je zašepeta v uho, in meč močneje pritisnila k vratu.

Nenadoma se je znašel na tleh, čeprav je to na skrivaj že ves čas pričakoval. Kaj pa naj bi vsiljivec naredil drugega? Odkrit napad bi bil preveč neumen in Kai je sprostil svoje telo, da jo je prepričal v premoč. Čeprav smešno, koliko premoči pa je lahko imel nekdo, ki ti je na vrat pritiskal nož? Prepoznal je glas in se nasmehnil. "Živijo, ljubica," je odvrnil. Resno, od vseh ljudi ga najde ravno zmešana tributka iz njegovega okrožja? Presneta reč. Ampak ni ga še ubila, kar je pomenilo, da se ji je šlo za nekaj drugega in ne samo za trapasto prelivanje krvi, čeprav je dobro vedel za njen - kako bi temu rekel? - mali izpad na intrervjuju. Bila je dobra - ampak ne dovolj dobra, poleg tega pa je precenila njegovo moč, ko se je takole povsem prepustil in jo zaslepil s prepričanjem, da je šibkejši kot je bil v resnici. Nenadoma se je obrnil in s tem resda dobil prasko po vratu, a ni nameraval tvegati "Kako lepo te je ponovno videti. Poglej, lahko me ubiješ kar takoj. Lahko te ubijem jaz. Lahko pa pobijeva vse ostale," se je lenobno nasmehnil in se udobno namestil na njenem telesu, roki pa ji je neusmiljeno pritisnil k tlom. Zagledal je njen pogled. "Za zavezništvo bi ti bil morda celo pripravljen posoditi tega lepotca," je ukleščil njeni roki s svojimi koleni in z nožem podrsal po njenem licu, da ji je pustil spominek.

Xanthia je čutila, kako se je Kajevo telo pod njo sprostilo. Očitno je obupal, je pomislila. Takrat pa se je kar naenkrat obrnil, in še preden se je zavedela kaj se dogaja, se je Xanthia že znašla pod njim. Roki ji je pritiskal k tlom. Bila je v brezupnem položaju, a odločena je bila, da se bo rešila. Toda ni se hotela rešiti takoj, saj se ji je nekaj zdelo sumljivo: kljub temu, da bi jo lahko ubil takoj, je fant zavlačeval. Ob njegovih naslednjih besedah je ugotovila zakaj. Zavezništvo. Nora, nesmiselna, a v tistem trenutku verjetno edina možna rešitev. Pogledala ga je. V roki je držal nož. Prav tistega, ki ga je Xanthia želela že od trenutka, ko je vstopila v areno. Nejevoljno je prhnila, nato pa je v licu začutila ostro bolečino. Očitno ni imela izbire. "Prav!" je jezno zavpila. "Zaveznika sva. Zdaj pa se končno spravi z mene, ti izsiljevalski idiot!"

"Ah, Xanthia. Vedno tako očarljiva," je rekel ob njenem jeznem izbruhu in se ji na široko nasmehnil. Ni je še nameraval izpustiti, vsaj ne takoj. "Obljubi," je hladno zahteval, medtem ko je obrnil nož v zraku, da si ga je lahko dobro ogledala. "Vedel bom, če lažeš." Njegov pogled je pravil, da je govoril resnico, dovolj zgovorna pa je bila njegova roka, ki je pristala na njenem vratu oziroma na glavni žili. Srce je utripalo hitreje, če je nekdo lagal. "In če boš lagala, te bom ubil. Kar tako, saj veš kako to gre. To je priložnost zate, ljubica. Navsezadnje ne bi rad že kar takoj zamazal tega krasnega oblačila ki smo ga dobili," se je nasmehnil in samo še podkrepil svoj prijem, ker je vedel dve stvari. Prvič: zapletal se je v nekaj nevarnega. In drugič: to mu je bilo všeč.

Xanthia je zavila z očmi. "Obljubim." Govorila je resnico. Druge možnosti tako ali tako ni imela. "Toda če bova na koncu ostala sama, te bom brez zadržkov ubila, da veš." je še jezno dodala. Ni ji bilo všeč, da izsiljuje, a ničesar ni mogla narediti. Iz rane na obrazu je začenjala močno krvaveti, zato je le upala, da se je bo čim hitreje usmilil in jo izpustil, da si bo lahko na obraz dala nekaj snega. Vedela je, da je so zaradi nesramnega komentarja njeni upi dokaj nesmiselni, a ni se mogla zadržati. Taka je pač bila.

Ni bila videti preveč zadovoljna, ampak tako ali tako mu je bilo vseeno. Prhnil je ob njenih besedah. "Draga moja, lahko se zaneseš na to, da se na koncu ne bom prav nič obotavljal, preden ti bom prerezal ta ljubek vrat," ji je obljubil. Njen srčni utrip se ni pospešil - govorila je resnico. Še vedno pa je ni izpustil, temveč je pomignil na njeno orožje. "In ljubica, saj razumeš da ti ne morem kar dati noža, ja? Menjava se zdi pošten dogovor. In na tvojem mestu bi pohitel z odločitvijo," je pomignil proti njeni rani in skomigni z rameni. Tudi on je krvavel, ampak ne dovolj, da bi se za to bilo sploh vredno zmeniti. Saj ni bilo težko - meč ali sulica v zamenjavo za nož. Preprosto, kajne?

"Oh!" je zavzdihnila Xanthia. "Seveda. Nož za sulico. Prav?" Sulice nikoli ni preveč marala, zato ji je bila zamisel o menjavi pravzaprav všeč. Malce je pomislila, in se spomnila nahrbtnikov. "Stvari iz nahrbtnikov si bova delila." je dodala. Ni vedela, kaj je v njenem, a tak dogovor se ji je vseeno zdel najpametnejši. Vprašujoče je pogledala Kaja. Zaradi izgubljene krvi se ji je v glavi začenjalo vrteti, poleg tega pa jo je zaradi fantove teže začenjalo boleti celotno telo. Resnično si je želela, da bi se čim prej spravil z nje.

"Prav," je potrdil dogovor in s pogledom zavrtal v njene oči. "In jasno. Deliva si stvari, varujeva en drugemu hrbet ter pobijeva ostale tribute. Potem bova samo jaz in ti, ljubica," se ji je nasmehnil, potem pa prikimal in s tem potrdil dogovor. Ošinil jo je s pogledom in s konico noža zajel nekaj snega, ga vzel v roko in ga vrtl v njeno rano. "Veš, že od žrebanja sem vedel, da se bova razumela," je rekel s svojim večnim sarkazmom, nato pa vstal. Niti za trenutek je ni izpustil izpred oči in drugi nož je imel v pripravljenosti, medtem ko ji je ponudil prvega. Nož za sulico, bilo je pošteno in poleg tega je bil Kai presneto dober tudi s sulico - to je bil dober dogovor.

Ko se je sneg dotaknil rane jo je zaradi mraza najprej zapeklo, nato pa je olajšano zavzdihnila. Sneg je neverjetno dobro deloval. Bolečina je skoraj povsem prenehala. Ko je Kai končno vstal, je Xanthia sunkovito sedla, zaradi česar se ji je zvrtelo v glavi. Ko je vrtoglavica minila, si je pretegnila vse okončine. To ji je dobro delo in bolje se je počutila. Ni se zmenila za Kajeve sarkastnične komentarje. Vstala je, vzela ponujen nož in mu v zamenjavo dala sulico. Nož je bil izjemen. Bil je primeren za zabadanje in tudi za metanje. To ji je bilo všeč. "Bi zdaj pregledala nahrbtnike?" je nejevoljno vprašala in ga pogledala.

"Počasi," jo je kljub vsemu opozoril, ko je sunkovito sedla. Navsezadnje ni hotel že kar takoj izgubiti zaveznice, kot je bila ona. Prav, morda rahlo zmešana, ampak še vedno ravno zaradi tega dovolj dobra, da je vedel, da tega ne bo obžaloval. Vzel je sulico, izpustil nož in se sam pri sebi zadovoljno nasmehnil, potem pa brez besed odprl svoj nahrbtnik. "Vžigalice, sveča, kolut z rdečo žico, sušeno meso in prepečenec, folija," je naštel stvari in jih rahlo premetal, potem pa se ozrl vanjo. "Ti?"

Vsebino nahrbtnika je stresla na sneg. Pogledala je kupček. "Sveča, vrv, folija, sušeno meso, prepečenec ..." je povedala. "... Kaj pa je to?" se je zazrla v velik zvitek črnega blaga. Razvila ga je in izkazalo se je, da gre za veliko spalno vrečo. "Spalna vreča je ... nekam velika." je sama odgovorila na svoje vprašanje in se namrdnila, ko je ugotovila kaj to pomeni. "Verjetno je za dva." Kai ni imel spalne vreče, kar je pomenilo, da bosta morala spati skupaj. Zdaj je Xanthia obžalovala dogovor o deljenju stvari. Spalno vrečo bi veliko raje obdržala samo zase. Nikakor ji ni bila všeč misel, da bo morala noč preživeti v isti spalni spalni vreči kot on. "Vsak od naju bo na straži pol noči." je predlagala. Tako jima ne bo treba skupaj spati.

Že en sam pogled nanjo mu je povedal, kaj se ji plete po glavi. "Pa ne da te skrbi, da boš morala spati z mano?" se je nasmehnil in nato stresel z glavo. "Ne skrbi, prav? Pol noči jaz, pol noči ti. Ampak zdaj se še ne noči in predolgo sva že tukaj. Preveč izpostavljeno mesto je," se je ozrl okrog sebe. Opazil ni nikogar in to ga je vsaj za nekaj trenutkov pomirilo, čeprav je bil že vse od vstopa v areno napet. "Sneg si lahko stopiva, ampak nimava ravno veliko možnosti za shranjevanje pijače. In pijača je bistvena," se je sam pri sebi namrščil, potem pa pogled ponovno uprl vanjo. "Torej, ljubica, kam?"

Xanthia se je zazrla v daljavo. Pri rogu izobilja se je krvava bitka že umirila, a zdelo se ji je, da poleg tupel vidi še nekaj premikajočih se oseb. Nato se je zazrla še v dolino. Lahko je razločila eno postavo, ki je sama hodila po dolini. Ni vedela kdo je to, a zdela se je lahek plen. "Lahko bi šla v dolino ..." je začela. "Tam je nekdo brez zaveznikov, toda ne morem ugotoviti kdo. Ga ti mogoče prepoznaš?" je vprašala Kaja. Nato je stvari zložila nazaj v nahrbtnik. Nož in meč je imela še vedno v rokah, v stanju pripravljenosti. Kaju še vedno ni zaupala, prav tako pa bi ju lahko presenetil kateri od ostalih tributov.

Sledil je njenemu pogledu in skomignil z rameni, čeprav se mu je zdelo, da je prepoznal tributko iz treningov. Kdorkoli je že bila, zdaj je imela na sebi oči tributov iz drugega okrožja in to še nikoli ni pomenilo nič dobrega, dekle pa se tega sploh ni zavedalo. "Pa pojdiva," je rekel in se nasmehnil, le da ta nasmešek ni bil prav nič prijazen. "Greva preveriti," ji je pomignil in zavil z očmi. "Za teboj," je rekel in nato ugotovil, da je bila še vedno nezaupljiva. "Ali pa skupaj, prav, vseeno mi je, samo pojdiva," je rekel in stopil naprej, potem pa sta skupaj odkorakala iz snežne planote proti ogledani osebi.

Počasi se nad bledo areno spusti noč. Dokler je bilo sonce, je bil hlad zaradi termo-izolirne opreme tributov še zanemarljiv, a zdaj začenja mraz kazati svoje zobe. V zraku začenjajo odzvanjati veličastni toni vsem dobro znane himne Kapitola, na nebu pa se pokaže grb. Ko himna poneha, se zasliši glas Caesarja Flickermana, ki spregovori:
"Padli tega dne so..."
Zatem se na nebu eden za drugim odvrtijo obrazi tributov, ki niso preživeli tega dne. Vsega skupaj jih lahko naštejete 11. Kdo točno je umrl lahko prebrerete tukaj. Po še eni himni naposled tako glasba kot grb zbledita z neba, in znova se nad večni sneg spusti tišina.