Zapuščena ribarnica

Dan je neslišna hodil po sivih asfaltnih ulicah (medtem je že uspel ugotoviti, da se nahaja v nekakšnem zapuščenem mestu) in prisluškoval vsakemu zvoku, ki mu je prišel na uho. A poleg svojih korakov in občasnega cviljenja podgan ni ujel ničesar. Najbrž so se tributi večinoma že na začetku razpršili vsak v svojo smer in se poskrili po podrtih hišah. Tako je bilo seveda še najlažje, če si hotel preživeti začetek iger in tudi Dan bi si najraje poiskal takšno skrivališče, a bilo ga je preveč strah, da bi imel smolo in bi prišel ravno v stavbo, kjer bi se nahajal kakšen še posebno morilsko razpoložen tribut. Zato je hodil tako dolgo, dokler ga niso noge že pošteno bolele, a se vseeno ni ustavil. Končno so se stolpnice nekoliko razredčile in Dan je pred seboj končno opazil nekaj, kar ni bilo sivo, ampak modro. Je bila to voda? Pospešil je hojo in ko je prišel malo bližje, ni moglo biti več dvoma - znašel se je ob jezeru. Voda se mu je zdela dovolj čista, zato se je sklonil in naredil nekaj požirkov. Pri tem je s kolenom udaril ob nekaj kovinskega in ko je predmet otipal z rokami je opazil, da gre za dolgo kovinsko palico. Na obrazu se mu je pojavil bežen nasmeh. Vsaj nekaj.

Ko se znoči začne veter, ki piha z morja proti kopnemu, divje zavijati in te prežene v bližnjo tovarno. Tam si najdeš zatočišče na kupu starih ribiških mrež, toda takoj, ko se zdani, zaslišiš korake. Tributka, ki vkoraka v tovarno, je ženska. V rokah ima oster kol, ki je krvav na konici, njen pogled pa je divji.

Dana je zavijanje vetra ponoči gotovo zbudilo na vsake pol ure. Kljub temu, da se je zavlekel v tovarno, ga je še vedno zeblo in drgetal je po vsem telesu. Zjutraj se je zato zbudil prezebel, neprespan in bolj ali manj obupan. Ravno se je hotel skobacati s kupa mrež, ko je v bližini zaslišal korake. Dan je napel ušesa. Koraki so prihajali od vhoda v ribarnico in zagotovo so bili človeški, poleg tega pa je svelobo, ki je padala skozi vrata, pravkar zakrila temna senca človeške velikosti. Danovo srce je začelo počasi utripati in vsa njegova neprespanost je bila v hipu pozabljena. Prekotalil se je nekoliko na stran in pri tem čez sebe potegnil nekaj ribiških mrež, v upanju, da bo imel srečo in ga nepovabljani gost ne bo opazil.

((Imaš srečo, da včeraj nisem imel časa, da bi odpisal. ))

Tributka, ki je videti skoraj povsem nora, se zagleda v kup konzerv, ki ležijo na drugi strani sobe. Željno se požene k njim in ob tem ne opazi tvojega pobega. Takoj, ko konzerve doseže, si eno odpre in začne jesti, toda verjetnost, da bi se lahko iz ribarnice izmuznil ne da bi te opazila, je mikromalna.

Dan s svojega neudobnega skrivališča ne bi videl ničesar, tudi če ne bi bil na pol slep, zato je namesto tega raje pozorno prisluhnil vsakemu premiku tributa, ki je vstopil v ribarnico. Njegove korake je preglasilo nekakšno kovinsko rožljanje, potem pa je Danu v nosnice šinil omamen vonj po hrani. Šele zdaj se je zavedel, kako je lačen in bila je še sreča, da je bil na lakoto dobro navajen, sicer bi mu gotovo začelo tako glasno kruljiti po želodcu, da bi ga nepovabljeni gost gotovo slišal. Upam, da bo vsaj pustil za sabo kakšne ostanke, je grenko pomislil, čeprav na to ni imel kaj dosti upanja. Edino kar mu je preostalo je bilo, da je še naprej tiho ležal med mrežami in se pretvarjal, da ne obstaja.

V daljavi se zasliši top. Enkrat, dvakrat, in še enkrat nekaj časa kasneje, a tokrat bližje. Počasi se znoči, in na nebu se prikaže grb Kapitola, po zraku pa začnejo odzvanjati dobro znani toni veličastne himne. Kdor šteje obraze in jih prepozna, bo videl da je tudi drugi dan umrlo skoraj toliko tributov kot prvi.
Za zadnjim obrazom zopet zaigra himna, nato pa himna ugasne, grb izgine, nad mesto pa se ponovno spustita tišina in tema.

((podrobnosti o umrlih in preživelih se nahajajo tukaj))

Nik je previdno in tiho vstopil v največjo od stavb, ki so stale ob vodi. Zastrigel je z ušesi, ko je zagledal ogenj. Ob njem je sedela neka tributka, ki si je očitno zakurila kar znotraj stavbe, najbrž zato, da bi skrila dim. Ob njej je videl obris nekih konzerv, ki so bile videti še vedno neodprte in čeprav je še vedno imel kar nekaj hrane, so se mu pocedile sline. S tihimi koraki je stopil naprej, potem pa iz škornja izvlekel kapitolski nož in zadržal dih. Še zadnji korak.... nož se je s prav neverjetno lahkotnostjo zapičil v njen hrbet. Bil je tako oster, da ga je vse do ročaja zaril v njen prsni koš. Potem ga je zasukal, da bi preprečil, da bi se rana zaprla, in ga izril. Niti kriknila ni, samo padla je na stran in obležala tam. Od nje je pobral leseni kol, ki je bil že nekoliko krvav, ter kar štiri neodprte konzerve. Eno je odprl kar takoj in se razkomotil na najbližjem kupu mrež.

Dan je zadrževal dih. Slišal je, da je v ribarnico vstopil še nekdo in po zvokih, ki jih je zaslišal tik za tem, je sklepal, da se je novi prišlek po hitrem postopku znebil tistega, ki se je prej nedaleč stran mastil s konzervami. V nosnici mu je udaril vonj po krvi, ki se je pomešal z vonjem po konzervah, tako da je Danu skoraj v trenutku postalo tako slabo kot še nikoli. A novega prišleka to očitno ni motilo - sprehodil se je po ribarnici, nato pa sedel na mreže tik poleg njega in si mirno postregel s konzervo. Dan je bil na robu panike. Če bi se tribut le nekoliko presedel, bi morda zadel naravnost vanj... Če bi Dan dobro videl in bi imel poleg tega pri sebi še kakšno orožje, bi bila situacija drugačna. Tako pa je lahko samo nepremično ležal, plitvo dihal in upal, da mu bo sreča tudi tokrat naklonjena.

Nik je prav počasi tonil v sen. Bil je utrujen in kolikor toliko sit, poleg tega pa je danes ubil enega od tributov, kar je gotovo pomenilo, da je v svojem distriktu pridobil veliko dodatnih oboževalcev. Samo še peščica jih je ostala. Pravzaprav samo še enke in dvojke. In ena dvanajstka. Toda če se je Nik prav spomnil, ni fant iz dvanajstke predstavljal prav nobene nevarnosti. Bolj ga je skrbila Silver, tributka iz enke, za katero je že na treningu lahko videl, da je bila smrtonosna nasprotnica. Sploh ni vedel, iz katerega distrikta je bil fant, ki ga je danes ubil. Pravzaprav je šele zdaj povsem razumel, kaj je naredil. Najsi je bil še tako dobro natreniran, ni pred današnjim dnem še nikomur odvzel življenja. Nekam nelagodno se je premaknil na bok in stisnil kolena k trebuhu ter jih objel z rokami. Ubijal je. Zdaj je moral samo še zmagati in vse bo vredno truda.

Dan od večurnega skrivanja v nič kaj preveč udobnem položaju ni več čutil ne rok ne nog, a vseeno se ni upal ganiti vse do takrat, ko je bil prepričan, da je fant poleg njega zaspal. Pa še takrat je napol od strahu na pol od mraza tako drgetal, da mu je mreže komaj uspelo umakniti s sebe. Še predobro mu je ostalo v spominu, kako zlahka je fant opravil s svojim nasprotnikom in dobro se je zavedal, da bi se zlahka znašel na njegovem mestu tudi on. Njegove misli so divjale od strahu. Če bi poskusil zbežati, bi se najverjetneje ob kaj spotaknil in s tam zbudil fanta poleg sebe... ne, edino kar mu je preostalo, če je hotel preživeti, je bilo, da se ga poskusi znebiti. Zbral je vso svojo moč in pogum in se previdno sklonil nad spečega tributa. Pri tem je nehote zadel ob njegov škoraj in fant se je premaknil, a se ni zbudil. Namesto tega je iz njegovega škornja na mreže padlo nekaj težkega in ko je Dan predmet otipal, je opazil, da gre za nekaj še najbolj podobnega nožu. Danova roka se je tresla. To je bila morda njegova edina možnost, da preživi... globoko je vdihnil in si skušal predstavljati, da temni obris pred njim ni živo bitje, nato pa je z nožem z vso močjo sunil proti njemu.

Ostra bolečina, ki se je kar naenkrat pojavila v njegovem boku ga je vrgla pokonci. Glasno je zakričal in segel proti škornju, da bi zgrabil za nož in ko je ugotovil, da je bil eden izmed škornjev prazen, je vedel, kaj ga je zabodlo. Drugi nož, tistega, ki ga je dobil iz kapitola, je zavihtel proti strani, od kjer je prišel napad, odločen, da ubije kogarkoli že bo tam našel. Bilo je temno in ni dobro videl, koga je imel pred seboj, toda po kratkih laseh, ki so skoraj florestenčno sevali skozi temo, je vedel, da ni šlo za Chris. Ko je zamahnil z roko, ga je rana silno zabolela toda začutil je, da je nekaj zadel in zmagoslavno je vzkliknil. To je bil že njegov tretji uboj. Tretji. Njegov smeh je bil divji in mešal se je s krvjo, ki jo je napol izkašljal, napol izpljubil. Njegova rana je bila očitno globja, kot si je na začetku predstavljal.

Dan še sam ni bič čisto prepričan, kam je udaril, a očitno je svojega nasprotnika zadel in to kar močno, saj je fant zakričal in planil pokonci. Za trenutek je obstal kot okamenel, ne da bi mogel verjeti, kaj je pravkar naredil. Je res pravkar zabodel človeka? A fant še ni bil mrtev - s hitrostjo izkušenega tributa je zamahnil proti njemu. Dan se je poskušal izmakniti, a mu ni uspelo. Rezilo je razparalo njegov trebuh in njegov krik bolečine se je pomešal s fantovim krikom zmagoslavja. To je bilo torej to. Konec. Iz čistega obupa je še enkrat zamahnil po svojem nasprotniku, ni pa bil prepričan, ali ga je zadel ali ne. Tik zatem so ga moči namreč zapustile in potonil je v temo, ki pa pravzaprav ni bila nič temnejša od sveta, kakršnega je poznal doslej - in navsezadnje tudi nič bolj strašna.

Brcnil je stran truplo tributa, ki ga je uspel ubiti. Top, ki se je oglasil komaj nekaj sekund po tem, ko ga je zabodel, mu je potrdil, da je bil fant res mrtev. Nik je imel srečo, da se je uspel izogniti drugemu udarcu, ki ga je proti njemu usmeril umirajoči fant. Toda rana, ki jo je imel na boku je krvavela kot za stavo. Ne glede na to, kako močno je pritiskal krvavi jopič nanjo, je kri tekla kot za stavo. Poleg tega ga je skrbelo še nekaj drugega. Mrtvi deček ga je zabodel s steklenim bodalom, ki ga je našla Chris. Bodalom, ki ni bilo niti čisto niti povsem ravno. Upanje, da bi se rana zacelila in ne vnela, je bilo zanj torej tako drobno, da se ga ni mogel oklepati. Zunaj se je že danilo, on pa je še kar krvavel. Izgubil je tudi tek in ni več čutil svojih nog. Prijel je za kapitolski nož, ki ga je pobral s trupla mrtvega tributa, in ga z vzdihom nastavil na svoj vrat. Edini način, da bi se znebil bolečine, bi bil, da bi si končal življenje. Vendar tega ni mogel storiti. Nož je ponovno odložil in se stresel po celem telesu.

Z nožem v eni roki in z železno palico v drugi roki je Chris tiho kot senca vstopila v ribarnico. Ribarnica ni bila pretirano svetla, zato najprej ni videla skoraj ničesar. Stopila je nekaj korakov naprej in se razgledovala, dokler se njen pogled ni ustavil na truplu fanta na tleh. Torej je bil on tisti, ki je umrl pri prejšnjem poku, ne Nik. Počutila se je olajšano, hkrati pa še bolj prestrašeno, kajti zavedala se je, da ga bo mogoče morala ubiti. Silver je še vedno stala pred vrati ribarnice in Chris ji je pomignila, naj vstopi, saj je bilo jasno, da tukaj ni bilo nikogar drugega razen nje. No ja, očitno se je motila. Njen pogled se je ustavil na Niku, ki je ležal na ribiških mrežah. Na pol mrtev.

Silver je stopala takoj za Chris, v roki je imela pripravljen nož. Vedela je, da se preostali tribut ne bo mogel kosati z njunim orožjem, zato se ni preveč bala... vse dokler ni na tleh zagledala fanta iz dvanajstke. Bil je mrtev. Za nekaj trenutkov je obstala kot prikovana. Njegov morilec bi bil lahko še tukaj. Nato je počasi pogledala Chris, ki je pogled usmerjala drugam. Silver je sledila njenemu pogledu in opazila Nika, ki je bil povsem krvav. Sicer ni bila prepričana, kako globoka je njegova rana, a na prvi pogled se je zdelo, da mu je ostalo le še nekaj ur življenja. Z njim ne bo težko opraviti. Močneje je prijela nož in previdno naredila nekaj korakov naprej. Čakala je, kako se bo odzvala Chris.

Nik je izgubil že precej krvi. Počutil se je nekoliko šibkega in njegov vid je počasi postajal nekoliko zamegljen. Celo tako zelo, da Chris ni opazil, dokler ni stala skoraj čisto pred njim. Uspelo se mu je nasmehniti. "Chris? Si mi prišla dat še kakšen poljubček? Samo še trije smo..." je uspel iztisniti iz sebe. Potem pa je zagledal Silver, ki je stala za Chris in stisnil je zobe ter se z dlanjo močneje oprijel noža, ki ga je dobil od sponzorjev in s katerim mu je uspelo ubiti fanta iz dvanajstega distrikta. Videti je bilo, da sta v ribarnico prišli skupaj. Pogledal je proti Chris. "Veš kaj, naredil ti bom uslugo. Naj živi drugi distrikt!" Nasmehnil se je. Potem pa je nož vrgel proti Silver z vso močjo, kar jo je premogel.

Silver je sumničavo preučevala Nikov obraz in se pripravila, da udari. Da ga končno pokonča. Nekaj je govoril a ga je komaj razumela, saj je zaradi rane v boku še komaj živel. Pokončati ga ne bi moglo biti lažje. A še preden je karkoli lahko naredila, je proti njej poletel nož. Njegov met je bil za ranjenca skoraj nemogoče močan, saj je poletel naravnost proti njenemu obrazu. Tega ni pričakovala, a nagonsko je poskušala s svojim nožem odbiti Nikovega. Nož ji je zasekal skozi roko in zarezal preko njenega desnega očesa vse do vrha čela. Zakričala je in se opotekla nekoliko stran od njega. Kot nora je mežikala, a videla je samo na levo oko. Z roko je potipala globoko rano na glavi in se šele takrat zavedla grozne bolečine v dlani. Nikov nož ji je odrezal dva prsta. Zaklela je in se pognala v Nika. Kri ji je zalila oči in na slepo je zabadala nož v Nika. Zdelo je ji je, da je nekajkrat zadela svoj cilj, a ni videla kam ga je zabodla.

Zadnja stvar, ki jo je videl preden je izdihnil je bila zavesa krvavih las, ki se je usuvala s Silverinega obraza. Dobro jo je zadel. Tudi če je bo zdaj prišlo do spopada med Chris in Silver, je svoji zaveznici iz drugega distrikta podaril bleščečo dobro možnost za zmago in to mu je vlilo toliko samoponosa, da ni niti enkrat zakričal, ko je začela Silver vanj zabadati svoj nož. Ugriznil se je v ustnico in izdihnil, potem pa je njegovo telo zdrsnilo navzdol po kupu mrež, na katerih je ležal, za sabo pa je potegnil še Silver, ki se je je v smrtnem krču oprijel za živo roza jakno.

Vse se je zgodilo prehitro. Nik je vrgel nož v Silver, ko ga je Silver že jezno zbadala z nožem po celem telesu in Chris je komaj sledila poteku dogodkov, medtem pa le prestrašeno stala na mestu. In šele ko se je zaslišal top, ki je pomenil, da ni več upanja za Nika, se je predramila in se zavedla da je še vedno v tej kruti areni, z le še eno nasprotnico. In morala jo bo pokončati, če se bo želela še kdaj v življenju vrniti v drugo okrožje. V sebi je spet začutila naval jeze in adrenalina in z vso močjo, kar jo je premogla, je zabrisala svoj kapitolski nož naravnost v Silver, v upanju, da je to konec vsega, da se bo končno rešila arene, da se bo vrnila in živela naprej. Ne da bi vedela ali je njena nasprotnica še živa ali je umrla pod Chrisinim nožem ali zaradi Nikovega noža, ki jo je prej zadel naravnost v oko, se je sesedla na tla, glavo položila na kolena in v mislih preklinjala Kapitolovce, da so jim to delali. Da so zaradi njih umrli nedolžni. In če bo zmagovalka, nikoli v življenju ne bo več gledala in podpirala teh krutih iger, ki vzemajo življenja.

Silver ni več vedela, kaj se dogaja. Vse kar je videla je bila kri.. in še več krvi. Nik jo je zgrabil za jakno in zdrsnila je na mreže. Ponorelo se je obračala in skušala vstati. Ko se je skobacala na vse štiri, si je z rokami obrisala kri z obraza. Z zdravim očesom je nekoliko stran videla Nikovo truplo. Zavedla se je, da gre le še za zadnjo bitko med njima s Chris. Samo še njo ubije in vrnila se bo nazaj domov. Tesneje je prijela svoj nož in se pripravila, da zabode Chris. Vse se je zgodilo v nekaj trenutkih. Silver se je zasukala in zakričala, da bi končno končala te igre in pobila edino še živečo nasprotnico, a obstala je z nožem nad glavo. Pogled je spustila k nožu, ki jo je zadel v trebuh. Bolečine skorajda ni več čutila, že tako jo je bolel vsak delček njenega telesa. Nož ji je padel iz rok in videla je Chris, ki se je sesedla. Nato je padla.

Oglasi se top, ki jasno oznanja smrt še poslednje tributke, ki je umrla še preden bi lahko udarila. Nebo nad zapuščenim mestom se razsvetli s svetlobo ognjemeta in slavnostna himna Kapitola začne igrati nad zmagovalko. V nekaj trenutkih se pojavijo lebdeča plovila in iz največjega in najlepšega izmed njih se spusti lestev in se ustavi tik pred Chris. "Slava in čast zmagovalki 28. Iger Lakote, Chris Tangereyen!" oznani vesel glas Caesarja Flickermana.