Staro mesto

Saya teče tako dolgo, dokler ji ne zmanjka moči, potem pa se zgrudi na tla in nekaj časa le izmučeno sope. Le s težavo se prislili in se spet pobere na noge, tedaj pa v daljavi zagleda orjaško ruševino, ki še najbolj spominja na porušeno mesto. Hitro se ozre naokoli sebe. Zaenkrat nikjer ni videti nikogar, a tukaj na prostem se vseeno počuti ogroženo in ranljivo, zato zbere še zadnje moči in steče proti ruševinam. Šele ko jih doseže, se ji uspe nekoliko umiriti. Porušeno mesto k sreči ponuja cel kup skrivališč, zata ne traja dolgo, da si Saya najde majhno in skoraj udobno ruševino z večjim številom izhodov, ki pa so vsi zakriti z bršljanom. Tam obsedi na najbližjem kamnu in prvikrat pogleda, kaj ima v nahrbniku. Ko v njem najde tudi čutarico z vodo, bi najraje skakala od sreče, če za to ne bi bila preveč izmučena. Hlastno jo odpre, potem pa uspe obvladati žejo in naredi iz nje le nekaj drobnih požirkov. Kdo ve, kdaj bo spet prišla do vode.

Saya ja v svojem skrivališču ostala tako dolgo, dokler se ni nekoliko spočila in je njeno srce spet začelo utripati v bolj normalnem tempu. Potem je vstala, odgrnila eno od bršljanastih zaves, ki so zapirale vhod v njeno skrivališče, ter se razgledala na okrog. V porušenem mestu je vladala smrtna tišina in nikjer ni bilo videti nikogar, zato se je Saya potiho premaknila na prosto. Navsezadnje ni mogla ves čas ostati na enem mestu, če ni nameravala umreti od lakote in žeje, sploh pa bi bilo dobro malo preiskati okolico in po možnosti najti kaj uporabnega. Tako se je kolikor je mogla tiho odpravila na pohod po zapuščenem mestu in kmalu ugotovila, da je bila ta odločitev vse prej kot napačna - okrog porušenih zidov ja namreč raslo vse polno rastlin, med katerimi so bile nekatere tudi užitne, in Saya si jih je kmalu nabrala cel šopek. Potem pa se je iz ene izmed razvalin nenadoma zaslišalo stokanje. Saya je obstala in prisluhnila. Je imela samo prisluhe? A stokanje se je ponovilo in tokrat je bila prepričana, da se ji ni samo zdelo. Po prstih se je splazila k porušeni stavbi, iz katere je prihajalo, in na vhodu v šoku obstala: na tleh je sedel črnolas fant iz šestega distrikta in si z rokama oklepal nogo, na kateri mu je zijala precejšnja rana. V tem klavrnem stanju nikakor ni bil nevaren, zato je Saya brez pomišljanja stopila k njemu. "Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala nežno in fant je prestrašeno trznil, a ko je videl, da mu Saya noče nič hudega, se je nekoliko pomiril. "Eden izmed s-s-starejših fantov. Z mečem," mu je uspelo spraviti iz sebe, potem pa je od bolečine izgubil glas. Saya si je ogledala rano. Bila je res precej huda, a če bi ji uspelo najti prava zelišča, bi mu morda lahko pomagala. "Lahko ti pomagam, ampak obljubi mi, da me ne boš nikoli poskušal ubiti." Fant je vročično odkimal. "Ne, seveda ne, samo pomagaj mi!" "Prav," se je strinjala Saya. "Počakaj me tukaj, šla bom po zdravilna zelišča. In ne skrbi, vse bo še v redu." S temi besedami je zapustila sobo in se podala na lov za zdravilnimi zelišči.

Počasi se začenja temniti in zdaj že nekaj ur ni bilo nobenega novega zvoka topov. Kar naenkrat se preko celotne arene razleže glasna glasba - himna. Potem se na nebu pokaže Kapitolski grb in svečan glas oznani: "Padli tributi so..." Temu sledijo slike tributov, pod njimi pa je zapisana le številka njihovega distrikta, ne pa tudi njihova imena ali kako so umrli. Kdor pozorno spremlja, lahko za tisti dan našteje kar 13 smrti.

Tule lahko spremljate, kdo je umrl, da se ne bo določenih ljudi pobijalo po večkrat: http://death.roll.tv/t19-26-igre-lakote#119

Saya je potrebovala kar nekaj časa, da je našla vse potrebne zdravilne rastline, a na koncu ji je vendarle uspelo. Pri tem je prehodila skoraj celotno ruševino starega mesta in naletela na nekaj kuščarjev, ki so bili morda celo užitni, a so bili prehitri, da bi jih izmučena Saya lahko ujela. Ravno ko se je s šopkom zdravilnih zelišč začela vračati proti ruševini, v kateri je našla tributa iz šestke, se je po aareni začela razlegati glasba, ki je lahko pomenila samo eno: konec dneva in začetek razglasitve mrtvih tributov. Saya je pogled uprla v nebo in štela, dokler jih ni naštela 13. Pri tem jo je zoprno zvilo v želodcu. Šele zdaj, ko je videla, koliko jih je že padlo, se je zavedla, da je pravi čudež, da je preživela prvi dan. Na svoje zadovoljstvo pa je opazila tudi, da med umrlimi ni bilo tributa iz šestke, kar je pomenilo, da mu še vedno lahko pomaga. Saya je pospešila hojo in se kmalu spet znašla v mračni ruševini, v kateri pa je zdaj vladala tišina. To jo je nemalo prestrašilo. Je bila prepozna? Pristopila je k fantu, ki je negibno ležal na tleh, in mu potipala zapestje. Še vedno je rahlu utripalo, a ko mu je potipala še čelo, je opazila, da je bilo že kar boloče vroče. Zdaj ni več smela izgubiti niti munite. Roke si je poplaknila z vodo iz čutarice, potem pa je v njih začela z vajinimi gibi treti zelišča. Ko so bila dodobra zdrobljena in so začela oddajati prijeten, mentolu podoben vonj, jih je fantu previdno položila na rano, potem pa si je slekla jopo in mu z njo kolikor je mogla dobro povila nogo. Ko je bilo to opravljeno, je fantu nagnila glavo in ga pripravila do tega, da je popil nekaj vode, nato pa je tudi sama naredila nekaj požirkov. Vedela je, da je zanj naredila vse, kar je mogla, a le upala je lahko, da je bilo dovolj.

Saya čez noč ni mogla zatisniti niti očesa. Fantovo stokanje je postajalo vedno glasnejše, dokler se nazadnje ni spremenilo v vročične blodnje. Čeprav ga je Saya ogrnila s svojo spalno vrečo, se je vedno bolj divje tresel, zraven pa nekaj nerazložljivo momljal. Saya je sicer lahko razločila le nekaj besed, vseeno pa je več kot dobro vedela, kaj se dogaja: kljub vsemu njenemu trudu je fant umiral, in to v hudih bolečinah. Divje si je grizla usnico. Njegovo trpljenje je bilo več, kot je lahko prenesla, a če je še tako razmišljala, ni vedela, kaj bi še lahko naredila, da bi mu ga olajšala. Zdaj bi ga lahko rešilo le še sponzorjevo padalce, a glede na nizko oceno, ki jo je dobil pri ocenjevanju, je Saya močno dvomila, da bo priletelo. "Ne zdržim več ... ne morem ... pomagaj mi," je ječal fant in Sayi se je od nemoči in bolečine, ki jo je čutila ob njegovem trpeljenju vse bolj mešalo, dokler se nazadnje vendarle ni odločila. Planila je na noge in stekla ven iz porušene stavbe, nato pa se je ozrla naokrog. K sreči je zel, ki jo je iskala, med raziskovanjem mesta že odkrila, le da je takrat še upala, da je ne bo potrebovala. Stekla je proti posušenemu vodnjaku, ki je sameval na mestnem trgu, ter roko iztegnila kolikor je mogla globoko. Ko jo je potegnila ven, je v njej držala šopek rož, ki na videz niso bile videti nič posebnega - imele so mehke, nazobčene lističe in podolgovate ter nekoliko povešene vijolične cvetove. Nočne sence. Rastline, ki so simbolizirale smrt, in to z razlogom. Saya se je za hip obotavljala, potem pa stekla nazaj proti porušeni stavbi. Že na prvi pogled je bilo očitno, da se je fantovo stanje le še poslabšalo, o kakšnem padalcu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Saya je stisnila pesti. Morala je biti močna, zdaj ji ni preostalo drugega. S tal je pobrala odkrušen košček strehe, ki je bil nekoliko upognjen in je lahko držal vodo, nato pa je iz nahrbtnika vzela čutarico ter v zimprovizirano posodico kapnila za nekaj požirkov vode. Nazadnje je vanjo na drobno natrgala cvetove nočne sence, od katerih se je voda kmalu obarvala temno vijolično. Saya je še enkrat globoko vdihnila in si z rokavom obrisala solze, ki so ji medtem začele polzeti po licih, potem pa je fantu z desnico privzdignila glavo, z levico pa mu je k ustom ponesla napitek. Pri tem se ji je roka tako tresla, da bi tekočino skoraj polila, a nekako ji jo je uspelo obdržati v posodici. "Vse bo še v redu," je rekla tiho in kolikor je mogla mirno, čeprav se je komaj premagovala, da se ji glas ni dokončno zlomil. "Popij tale napitek, obljubim ti, da te potem ne bo več bolelo." Fant jo je hvaležno pogledal, potem pa v dveh globokih požirkih izpil vijolično tekočino. Njegovo dihanje se je v nekaj trenutkih umirilo, nato pa nenadoma - prenehalo. Saya mu je s tresočimi rokami zatisnila oči, potem pa se je sesedla na tla in se prepustila krčevitemu joku, ne da bi se menila za donenje topa, ki se je v prvih žarkih vzhajajočega sonca zlovešče zaslišalo po vsej areni.

Ko si je Saya nekoliko opomogla, si je obrisala pordele oči in se poskusila spet zbrati. Nobenega smisla se ni bilo še naprej zadrževati ob fantovem truplu, zato se je spet spravila na utrujene noge in stopila nazaj na ulice porušenega mesta. Sonce je zdaj že vzšlo in naredil se je vroč, soparen dan. Sayi to ni bilo niti najmanj všeč, saj je pomenilo, da ne bo prav dolgo mogla zdržati s tistimi nekaj požirki vode, ki so ji še preostali. Morala bom poiskati kakšen izvir, si je rekla. A ker celo nič ni spala in je zaradi pomanjkanja hrane in pijače postajala vse bolj utrujena, je vedela, da ji kam zelo daleč ne bo uspelo priti. Iz nahrbtnika je vzela tistih nekaj užitnih rastlin, ki si jih je nabrala prejšnji dan, in jih hlastno pojedla. To sicer ni povsem potešilo njene lakote, a počutila se je vsaj malenkost bolje. Odločila se je, da bo za začetek še enkrat preiskala mesto, da vidi, če se kje skriva kakšen skriven vodnjak, napolnjen z vodo, potem pa se bo odpravila dalje, če jo bodo noge do takrat še nesle.

Po par ur dolgem pohodu skozi džunglo, ki jo je kasneje zamenjal mešani gozd, so naposled le prispeli do mesta. Tako kot samostan je bilo tudi to porušeno, ni je bilo stavbe ki bi bila višja od enega nadstropja. Luster je bil že pošteno slabe volje, saj so se oblačila kljub nekoliko hladnejšem zraku kot pri ruševinah samostana še vedno lepila na njegovo kožo, pot skozi gozd pa tega ni ravno olajšala. Tudi vode iz svojega meha je spil že kakšno četrtino, tako da je vedel da dolgo ne bo mogel ostati brez vode. En pogled na Candy in Nerona mu je dal vedeti, da tudi njima ni bilo kaj dosti bolje, čeravno tega morda nista tako očitno pokazala kot on.
"Prečešimo že hitro to mesto, jaz rabim kopel," je zanergal, nato pa izvlekel enega od metalnih nožev, z drugo roko pa Neronu nakazal naj vodi. Vsaj od tukaj sam ni videl nobenih znakov da bi se kakšen tribut zadrževal v bližini, ali pa jih ni uspel razbrati, tako da niti ni vedel kje začeti iskati. "Ti si tukaj lovec, kaj naj po tvojem naredimo?"

Saya je končno obupala nad tem, da bo v mestu našla kaj vode. Sicer pa bi lahko sklepala, da je ustvarjalci iger ne bodo nastavili sredi tako uporabnega skrivališča - to bi bilo vse preveč preprosto. Bila je že tako utrujena, da bi se najraje zavlekla v svoje skrivališče in tam odspala nekaj ur, a vedela je, da to niti slučajno ne bi bilo pametno - dan je bil namreč naravnost soparen in gotovo bi se zbudila čisto dehidrirana. Ni ji preostalo drugega, kot da se spravi stran od tu. Potem bi se lahko zavlekla v hladno senco goščave in poiskala kakšen izvir, po možnosti pa tudi kaj hranilnega. Preden je stopila ven iz mesta, je odprla čutarico in jo nagnila, da bi popila še zadnjih nekaj požirkov vode. A v tistem trenutku je nenadoma zaslišala človeške glasove. Saya se je tako prestrašila, da se ji je zaletelo, čutarica pa ji je zdrsnila iz roke ter z glasnim žvenketom padla na tla. Saya je v grozi obstala kot prikovana. To so gotovo slišali. In zdaj jih je tudi zagledala - bili so trije tributi, in to ne kateri koli tributi - karieristi! Saya je prestrašeno zajela sapo in s hitrostjo, ki ji jo je lahko dal samo adrenalin, stekla stran, nazaj proti razvalinam mesta.

Pot je bila dolgočasna in Neron je že mislil, da jih Luster vodi v krogih, ko je končno zagledal ruševine nekega starega mesta. Hišic in skrivališč je bilo na tone, tako da je bilo pravzaprav precej vrjetno, da bi lahko tu našli koga, ki je komaj čakal na oster konec noža. "Naravnost naprej po glavni cesti," se je odločil Neron. Luster mu je začel hoditi na živce. Ves čas je jamral, potem pa še poskušal biti smešen, čeprav mu to prav nič ni uspevalo. Poleg tega je prepogosto gledal h Candy in ona k njemu, da bi bil Neron lahko zadovoljen. Še celo hodila sta preblizu skupaj in Neronu med potjo ni uspelo niti enkrat zgrabiti njene roke ali pa je ogovoriti. Kmalu se bo moral blondinca znebiti. Razen nekaj malega metanja nožev je bil tribut tako ali tako povsem nekoristen. Nekaj časa so hodili naravnost naprej in Neron je izkoristil priložnost, da je stopil h Candy in ji položil roko čez rame. "Poslušaj, miška, kaj če bi ti in jaz po temle preživela nekaj bolj prijetnih trenutkov skupaj?" ji je rekel in jo posesivno potegnil k sebi. "Luster pa lahko tačas poišče kaj več vode."

Po tem, ko se je morala skoraj tri ure potikati po sicer malo bolj hladnem gozdičku, je bila Candy že malo utrujena in spila je že polovico steklenice vode, saj nikakor ni znala biti zmerna s požirki. Lasje so se ji zapletali v vozlje in kljub temu, da jih je skušala gladiti, so bili videti vedno bolj divje in razmršeno. Obžalovala je dejstvo, da ji ni uspelo že včeraj narediti kakšne spodobne in praktične kite, saj bi jo potem prameni las, ki so ji silili na čelo, precej manj motili. Držala se je Lusterja, ki je očitno vedel, kam hoditi. Sama ni znala določiti iz katere smeri je prišel top, še manj pa si je zaupala pri tem, da bi znala držati smer. Dejstvo, da je bila kljub svoji neuporabnosti še vedno med živimi, jo je presenečalo in skrbelo hkrati. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bosta fanta odločila, da jima predstavlja večjo oviro kot pa pomoč. Ko so prispeli do ruševin, je skoraj izgubila upanje. Iskati nekoga po teh kavernicah bi bilo kot iskati iglo v senu. Takrat se je ob njej pojavil Neron in njegov predlog tokrat je bil še nekoliko bolj odkrit kot zadnjič. Ko je prišlo do flirtanja, je bil precej bolj grob kot Luster, toda on je vsaj poskušal... še preden bi uspela kaj odgovoriti, jo je rešil žvenketajoč zvok. Hitro se je zasukala proti njemu in zagledala majhno dekle. "Tam!" je kriknila in pokazala proti dekletu, ki se je hitro zasukalo in začelo teči.

Gospodič Tank jim je dal popolnoma nekoristen nasvet, saj bi se vsakdo lahko spomnil nekje začeti brskati in nadaljevati. Mogoče je Luster res pričakoval preveč od njega, če je upal da bo kje našel kakšno sled. Navsezadnje je bil Neron vendarle samo hodeče orožje, sicer očitno zelo vešče, vendar kakšnega inteligentnega mišljenja od njega ni bilo za pričakovati. In ne samo da je bil nesramen, še začenjal se je sliniti po *njegovi* punci.
Verjetno bi se takrat in tam vnel boj med njima, če ne bi Candy šokirano pokazala v smer, s katere se je Luster šele sedaj zavedel, da je prihajalo pojenjajoče kovinsko rožljanje. Obrnil se je in ravno še ujel pogled na oblačila tributa, ki jo je naglo ucrvl. Zaklel je, kajti ni imel proste linije za dober met, ter se z metalnim nožem v vsaki roki pognal za nekom, ki mu je stal na poti do zmage.
Nekaj sekund in ovinek ali dva kasneje se mu je odprla priložnost; punca manjše rasti je v tem trenutku tekla naravnost stran od njega, in fant iz 1. distrikta je takoj vrgel nož tako, da bi jo moral zadeti naravnost v sredino hrbta če ne bi spremenila smeri. Kljub temu se ni ustavil. Tekel je naprej dokler je ne bi dohitel; žive ali mrtve.

Sayi se ni bilo treba ozreti, da bi videla, da ji sledi vsaj eden od karieristov. In da je presneto hiter in spočit, kar je bilo več, kot je lahko trdila za sebe. Bilo ji je jasno, da se ji življenje bliža koncu, kljub temu pa se ni nameravala kar tako vdati v usodo. Kar naj vidijo, da ni le prestrašena punčka. Ozrla se je čez ramo, da bi videla, kje je fant, ki ji sledi. Ravno pravi čas, saj je blondinec v tistem hipu zamahnil z roko in vrgel nož naravnost proti njenemu hrbtu. Saya je odskočila v stran, a ker je gledala nazaj, se je pri tem spotaknila ob kup ruševin in izmik se ji je posrečil le na pol. Njeno ramo je prešinila neznosla bolečina - poskusila je zadušiti krik, a ni ji uspelo. Panično se je zasukala in zagledala tributa iz enke, ki se ji je z zmagoslavnim nasmeškom na obrazu vse bolj približeval. V navalu panike in strahu se je Saya sunkovito sklonila, pri čemer ji je hrbet razparala neznosna bolečina. A vseeno ji je nekako uspelo, da je iz tal pobrala kamen in ga vrgla naravnost proti blondincu, v upanju, da mu pusti vsaj kakšno modrico, preden se bo morala za vedno posloviti od tega sveta.

Še vedno jo je držal čez ramena, ko je zakričala in pokazala na premikajočo se postavo, ki jim je očitno prikorakala nasproti po glavni cesti. Že so se mu zasvetile oči in če ne bi v tistem trenutku zagledal Lustrovega hrbta, ki se je skupaj s preostalimi deli telesa zagnal za ubežnico, bi to najbrž storil sam. Tako pa je še nekoliko močneje ovil roke okoli Candy in se zazrl v njene oči. "Končno sama," je šepnil in jo potegnil v poljub. Ni ga skrbelo za pobeglo tributko. Zrak je bil vroč in težak in če je bila ena od tistih šibkih deklet, potem je bila verjetnost, da jo bo Luster našel in pospravil ugodno velika. Popustil je prijem le za toliko, da je lahko roke premaknil na njen vitki pas. Pomislil je celo na to, da bi Candy spravil iz mesta in Lusterja pustil tu, da se znajde sam. Pravzaprav je bila to odlična ideja. Pogledal je Candy, potem pa jo, ne da bi jo vprašal, če je za, prijel za roko in jo začel vleči nazaj iz mesta, proti gozdni poti.

Dekle se je ravno pravočasno umaknilo da zadetek ni bil smrtonosen, ali pa vsaj takšen, da bi jo ohromil od pasu navzdol. A to niti ni bilo tako pomembno, kajti še vedno je bila zadeta v ramo, kar je pospremil prav neprijeten krik. Luster se je že pripravljal da jo za vedno odreši muk z naslednjim nožem, ko se je punca sklonila in nekaj pobrala. Sekundo prepozno je prepoznal njen namen in kamen ga je zadel v desno podlaket.
"Auu! Prekleto, pa ravno v desno!" je zatulil od bolečine, ki se komu vajenemu tega občutka morda ne bi zdela zelo huda, ampak Luster to ni bil, in utripajoče špikanje na mestu zadetka ter topa bolečina okoli je bilo natančno nasprotje bleščeče fantastičnosti. Ampak ni si smel dopustiti da bi ga bolečina ohromila: vsemu Panemu je obljubil da bo zmagal, in to je tudi nameraval!
Prekleto, kje je Neron ko ga rabiš?! je pomislil ko je ugotovil da ni niti slišal huronskega bojnega krika, niti videl fanta z mečem teči ob sebi, oziroma kot je bilo bolj verjetno, da bi ga prehitel. Potegnil je dva noža in jih, tako kakor s prejšnjo žrtvijo, nameril v vsako od njenih ramen v upu da jo bo s tem prikoval na tla. Takoj zatem pa je izvlekel še meč in bodalo ter se pognal nadnjo.

Kamen je tributa zadel v desno roko in fant je od bolečine glasno zatulil. To je dalo Sayi vsaj kanček zadoščenja. Če je bo že ubil, naj se vsaj vidi, da se ni predala brez boja. A s tem ga je seveda le še bolj razjezila. Po zraku se je zaslišal švist bodal, ki sta tokrat natančno zadeli svoj cilj in Sayi se je od bolečine stemnilo. Ko je ponovno nekoliko prišla k sebi, je ležala na tleh, v ramah pa je čutila neznosno bolečino. Bila je tako šibka, da ni mogla niti kričati - le svoje na smrt prestrašene oči je lahko uprla v fanta, ki se je zdaj sklonil nadnjo z mečem v eni iz bodalom v drugi roki, v njegovih očeh pa sta se zrcalili samozavest in samovšečnost. Ni ga nameravala prositi za milost - tako in tako je vedela, da je ne bo dobila. Z roko se je oklenila obeska v obliki lilije in zaprla oči. Ni hotela več gledati pred seboj njegovega nadutega obraza - poglobila se je vase in si pred notranje oči narisala svoj najljubši kraj na svetu: travnik v bližini njenega doma, na katerem so rasle najlepše cvetlice, obdajale pa so ga bele breze. Ko bi vsaj tudi ona postala breza in bi rasla daleč stran od tukaj, daleč stran od bolečine in smrti... In morda se ji je želja uresničila, saj so se njene misli nato razblinile in pustile za seboj le še mrtvo telo.

Ne samo da jo je uspešno zadel in zbil na tla, očitno jo je udarec spravil v nezavest, saj so bile njene oči zaprte in ni kazala znakov upiranja. Kljub temu je bil preveč jezen nanjo, ker ga je tako zahrbtno in nesramno poškodovala, da bi se ustavil. Nastavil ji je rezilo meča sredi prsi ter s hitrim in močnim sunkom spustil rezilo naravnost skozi njen trup nekje tam, kjer je presodil da bi moralo biti srce. Nekaj trenutkov kasneje mu je zvok topa potrdil da je dekle mrtvo. Pobral je svoje nože in se lotil brskanja po opremi, ki si jo je punca uspela pridobiti. Nogavice so bile občutno premajhne, plastenka je bila prazna, kakor tudi škatlica v kateri bi morale biti vžigalice, kompas pa je bil očitno pokvarjen, saj je kazal v smer, ki bi po soncu sodeč morala biti na jugo-zahodu. Edina zares uporabna stvar, poleg steklenice, ko mu bo uspelo spet najti vodo, je bila spalna vreča. Zadovoljno se je nasmehnil, zavedajoč se, da bo to noč spal bolje kot prejšnjo. Morda bo Candy dovolil da se splazi k njemu, če ga bo prosila. Tributki je vzel nahrbtnik in vse kar je bilo v njem, z izjemo škatlice vžigalic, ki jo je nonšalatno odvrgel na negibno truplo. Nato je vanj prestavil še zemljevid, ter odvrgel še vijolični nahrbtnik, saj je bil preveč kričeče barve, medtem ko je bil rjavi veliko manj vpadljiv.
"In tako premine tista, ki se je hotela postaviti med svetlobo in njenim ciljem," je dejal s temačnim nasmehom, nato pa se obrnil in se namenil vrniti na kraj, kjer so punco prvič zagledali. Roka ga je bolela, vendar je lahko normalno hodil, čeravno si je medtem mrmral raznorazne kletvice, za nameček pa izumil še nekaj novih.
Vendar Candy in Nerona ni bilo pri vhodu v mesto. Morda sta se namenila po mestu iskati druge tribute? Ne, nekako še sam temu ni verjel. Popolnoma jasno je bilo: Neron je izkoristil priložnost da ga pusti samega, Candy pa je z njim sodelovala, ali pa ji je zagrozil da jo bo ubil če se bo upirala. Top je zadonel le enkrat, tako da je bil prepričan da je vsaj zaenkrat še živa. Ni mu ostalo drugega, kot da ju poskuša najti in se končno odkriža fanta, ki mu je že pred nekaj urami potekel rok uporabnosti.
Naredil je dolg požirek iz meha, nato pa se lotil preiskovati mesto...

Tudi po skoraj dveh urah brskanja po ruševinah mu ni uspelo najti nobenega sledu o Neronu ali Candy. Svoj meh z vodo je ravno izpraznil še zadnjega požirka, ko se je odločil da je nadaljnje iskanje po mestu nesmiselno. Imel je občutek da je prečesal že vsako ruševino, tako da bi se mogla res dobro skriti da ju ni uspel najti. In bolj kot kdaj prej je potreboval hrano in vodo. Zdaj mu je bilo izjemno žal, da so zjutraj odhiteli naravnost k topu in ničesar pojedli; tisti zajec ki so ga pozabili v luknji v stebru pri samostanu je zdaj najverjetneje že krmil mrčes. Jakno je že zdavnaj slekel in si jo zavezal z rokavi okrog pasu, vendar mu je bilo tudi v kratki majici še vedno vroče.
Sam pri sebi je preklel letošnje igre, saj mu je zdaj že postalo jasno, da je bila največja posebnost teh iger v tem, da so bili sponzorju izjemno skopi z darili. V vseh posnetkih iger, ki jih je videl do sedaj, bi se tributi njegovega kova sedaj že kopali v darilih. Ampak bilo je kar je bilo, in zmagovalec je bil le tisti, ki se je znašel v vsaki situaciji. In on se do zdaj ni obnašal nič kaj zmagovalno; šampioni ne jamrajo. Vzravnal se je in dvignil pest v zrak.
"Prebivalci Kapitola in distriktov!" je glasno rekel v zrak. "Jaz vas morda zdaj ne vidim, vendar vi vidite mene!Obljubil sem vam, da se bomo videli tudi po igrah, in te obljube se mislim držati! Naj se zgodi karkoli, naredil bom vse kar lahko da zmagam! In to mi bo uspelo tudi brez vaše pomoči, če bo treba!" Zajel je sapo in se na ves glas zadrl z obema rokama dvignjenima nad glavo:
"POVEJTE CAESARJU NAJ GRE K FRIZERJU, DA NA INTERVJUJU NE BO SKUŠTRAN!!!"
Nato si je popravil vozel rokavov od jakne, nato pa se z dvignjeno glavo in pogledom samozavestne odločenosti odpravil iz mesta.