Stari bunker

Že zdavnaj je za seboj pustila gosto podrast in rog izobilja. To jo je po svoje spravilo v dobro voljo, čeprav je v eni roki stiskala narejeno sulico in v drugi nož; ki sta jo opominjala na dejstvo, da mora preživeti. Ni vedela, kje se je znašla - potem pa je za seboj zaslišala zvok korakov, zaradi katerih je v trenutku obstala na mestu in prisluhnila. Ni se motila - nekdo se ji je približeval. Rahlo se je sklonila in prepoznala rdečelasko kot tributko iz sedmmega okrožja. Dekle je bilo prestrašeno in najbrž ni štela več kot trinajst let - ampak v roki je držala nož in že zaradi tega je bila nevarna. Ni se obotavljala - tega si ni mogla privoščiti. Še preden bi se ji mogla tributka približati, je z vso močjo zalučala svojo sulico v njeno srce in jo zadela nekoliko višje - a jo je zadela, dovolj močno da je izgubila ravnotežje in padla na tla, Lyn pa je stekla do nje z nožem, se sklonila nad njo in se ji nasmehnila. "Žal mi je," je tiho zašepetala in ji s svojim nožem hitro prerezala grlo - bil je čist rez, takšen s katerim je lahko v trenutku tudi usmrtila ribo ali kaj podobnega. Vzela je njen nož in stekla naprej, se samo na hitro razgledala in nato prisluhnila. Slišala ni ničesar, zato je sklepala, da je bila za naslednjih nekaj minut varna. Na hitro je nabrala nekaj vej in nato stekla naprej ter pred seboj opazila skriti bunker. Njene ustnice so se zganile v nasmešek, ko je stekla v njegovo notranjost in se namestila tako, da je imela popoln pregled nad okolico, obenem pa je bila dovolj previdna, da je od daleč ni bilo mogoče opaziti. Njene oči so spremljale okolico, medtem ko je z dlanmi začela oblikovati sulice. Navsezadnje je bil gozd dober vsaj za nekaj. Bila je skrita v poltemi in pripravljena na vse - imela je dovolj varno mesto. Zaenkrat. Tako ali tako ni nameravala dolgo ostati tam.

Šele ko je preživela nekaj veliko bolj mirnih minut, je lahko Lyn sproščeno zadihala. Še vedno je bila napeta, ampak dejstvo da je bila trenutno na varnem, jo je po svoje pomirjalo. V eni roki je držala sulico in pozorno spremljala okolico, v drugi pa je držala steklenico z vodo. Ko se je rahlo sprostila so se nad njo usula vsa čustva, ki jih je adrenalin prej zakril. Strah, jeza in podobna čustva so se mešala v njeni notranjosti, ko je iz nahrbtnika izbrskala steklenico z vodo in začela piti, ker je bila žejna. Bila je neverjetno hvaležna za to da je pograbila ravno ta nahrbtnik - steklenica z vodo in nož sta bila navsezadnje več kot uporabna. Ampak po nekaj dolgih trenutkih se je začela počutiti negotovo, skrita v bunkerju. Poleg tega pa je vedela, da gledalci pričakujejo akcijo in da so podobno skriti tributi na prejšnjih igrah slabo končali. Nemudoma je bila na nogah. Svoje izdelane sulice je potisnila v nahrbtnik, krajših pet sulic si je namestila za pas in eno obdržala v roki. Nož ki ga je dobila v nahrbtniku je tja tudi vrnila, tistega ki ga je vzela umrli tributki pa je obdržala v drugi dlani. Nekaj trenutkov je z očmi spremljala okolico, potem pa s tihimi koraki stekla stran.

"Ne še."
Besede je izrekla nekam odsotno, kot bi bila z mislimi čisto drugje, in čeprav jih je Liam zelo dobro slišal, jih je tudi sam poskusil odriniti čim dlje stran od sebe. V areni je bila gotova samo smrt, ne pa tudi njen čas in vzrok. Čisto mogoče je bilo, da tisti "še" ne bo nikoli prišel.
Njegov klavrni poskus, da bi prebil napeto vzdušje, je seveda le še bolj klavrno spodletel, a na srečo je uspelo vsaj Lyn, ki mu je nenadoma namenila najiskrenejši nasmešek, kar jih je videl pa dolgem času. Brez pomišljanja ji ga je vrnil. "Tudi mene veseli, da bi se danes skoraj zaletel vate. Ampak prav imaš, v prihodnje se bo tega bolj pametno izogibati." Tega, da je Lyn že uspelo najti zatočišče za čez noč, sicer ni pričakoval, a ga je zato novica še toliko bolj razveselila. Sledil ji je skozi goščavo, dokler se nista ustavila pred kamnitim bunkerjem, ki je bil tako zaraščen, da se ga je komaj še videlo. "Mislim, da česa boljšega ne bi mogla najti," je rekel zadovoljno, potem pa ji je počasi sledil skozi ozki vhod. V notranjosti bunkerja je bilo seveda temno kot v rogu - edini vir svetlobe je bila mesečina, ki je lila skozi ozki vhod. "Saj res, sploh še nisem pogledal, kaj imam v nahrbtniku," se je takrat spomnil Liam in si ga snel z ramen. Šele takrat je opazil, da ima nanj še vedno privezano sulico, ki jo je našel pri rogu. S pogledom je postrani ošinil Lyn, potem pa ji jo je podal.
"Če mu obljubiš, da me ne boš ubila z njo," je rekel. Po eni strani se je tako mogoče izpostavil, a dobro je vedel, da bi ga Lyn zlahka ubila tudi brez nje, poleg tega pa ji je s tem dejanjem hotel pokazati, da s premirjem misli resno in da je vreden zaupanja.

Bunker je našla brez težav in najprej je z očmi pazljivo preučila okolico. Nič se ni zdelo drugače, kljub temu pa je previdno vstopila v notranjost in se končno rahlo sprostila, ko je ugotovila, da sta sama. Čeprav to vsaj teoretično ni bilo sproščujoče - je pa vsekakor bilo dovolj dobro zaenkrat. Odložila je svoje stvari in pokleknila na tla, medtem ko je pazljivo razporedila svoje sulice in iz nahrbtnika izbrskala vrv, s katero si je okrog noge naredila neke vrste pas za nož. Nikoli nisi mogel biti dovolj previden. "Imam vrv, če jo slučajno iz kakšnega razloga potrebuješ," je spregovorila in s pogledom ošinila Liama, potem pa potisnila nekaj sulic in pomembnejše stvari nazaj v nahrbtnik - navsezadnje bi se prav znalo zgoditi, da bo morala oditi v naglici.
Skoraj presenečeno je dvignila pogled, ko ji je temnolasec podal sulico. Za trenutek se je namrščila, potem pa je prikimala. "Obljubim." Njen glas je bil veliko bolj resen kot kadarkoli prej, njena pozornost pa je bila v celoti namenjena sulici. Potežkala jo je v dlani in ovila svoje prste okrog nje, potem pa poskusila zamahniti po zraku - rahlo in v nasprotno smer od njega, da ga ne bi s svojim početjem prestrašila. Na njenem obrazu se je zarisal izraz popolnega zadovoljstva. "Hvala. Boljša bo kot moje," je rekla, čeprav še vedno ni nameravala zavreči svojih. A zdaj je imela pravo, dobro orožje, s katerim se je znašla.
Zaokrožila je po notranjosti bunkerja in se namrščila. "Potrebujeva hrano. Kmalu se bo popolnoma stemnilo in sklepam, da nimava ognja - ampak to je dobro, ogenj je preveč izdajalski. Umrlo jih je veliko, čeprav so nevarni tisti, ki so preživeli." Nikoli ni podcenjevala svojih nasprotnikov. "In oh, najbrž je pošteno da ti povem, da nekaj tributov goji negativna čustva do mene. Nisem se ravno držala dogovora o zavezništvu," je pojasnila in nato skomignila z rameni. "A vsaj preživela sem začetek." Navidezno zavezništvo je bila strateška poteza, ki bi jo prav lahko obžalovala, a obenem je računala na to, da bo s tem pridobila nekaj naklonjenosti organizatorjev in sponzorjev na svojo stran, saj se je to štelo kot dobrodošel nepričakovani zaplet že na samem začetku. "Nisem imela občutka, da bi jim lahko zaupala," je še pojasnila in nadaljevala. "Poleg tega za razliko od tebe nimam zadržkov pri ubijanju," je bila še ena stvar, ki mu je morala biti jasna. "Če me kdo napade, ne bom tekla stran. Deluješ resno, ampak ne bom se obotavljala, če ti bo prišla na pamet kakšna neumnost," ga je opozorila in potem potisnila svoje lase nazaj in odkorakala do vhoda.
"Hrana," se je zbrala. "Lahko bi kaj ulovila, ampak potem bi morala zakuriti ogenj. Se spoznaš na rastline ali kaj podobnega?" Sama je sicer vedela nekaj osnovnega, ampak če je on vedel več, mu je nameravala prepustiti to čast. Naslonjena na vhod je z očmi preučila okolico, potem pa pogled osredotočila nanj.

Ko je Lyn sprejela sulico, je Liam na hitro pobrskal po svojem nahrbtniku. "Kaže, da sem tudi jaz dobil vodo. Če bi to prej opazil, mi sploh ne bi bilo treba k potoku," se je namuznil. "Zraven sem pa dobil še neko mazilo, vrv, vžigalice in ... kdo bi si mislil, spalno vrečo. Jo hočeš?" je rekel in ji jo pokazal. Bila je tako očitno rumene barve, da se jo je videlo še v poltemi. "Jaz sem navajan ležati na trdem," je hitro pristavil, čeprav to ni bilo čisto res. "Svojo vrv pa kar obdrži, nikoli ne veš, kdaj ti bo prišla prav." Pri tem je s pogledom previdno ošinil svojo novo zaveznico, ki so ji obraz ravno takrat osvetlili žarki mesečine. Bila je lepa, to si je moral priznati, a ob njej se vseeno ni počutil tako, kot ob tistem dekletu s prvega distrikta. Mogoče zato, ker ni bila tako nežna in nemočna in se zato ni počutil, kot da jo mora zaščititi. Ampak saj to v končni fazi sploh ni bilo važno, tako in tako je bil v areni in Lyn je imela prav: ni se smel pustiti voditi svojim čustom. Ko je svetlolaska omenila hrano, mu je glasno zakrulilo po želodcu in šele takrat se je spomnil, kako je pravzaprav lačen. Že res, da je prihajal iz enega revnejših distriktov, a na lakoto kljub temu ni bil navajen. Vseeno pa bi v naslednjem trenutku na hrano spet skoraj pozabil.
"Dejansko si bila s karieristi zmenjena za zavezništvo?" je zazijal, čeprav je vedel, da ga to ne bi smelo presenetiti. Navsedanje je bila tudi Lyn po definiciji karieristka. "Saj v bistvu sem vesel, da nisi pristala z njimi, samo upam, da se tudi glede najinega premirja ne boš tako hitro premislila," je rekel na pol v šali, čeprav je mislil resno. "V vsakem primeru pa bi bilo po mojem dobro, da se jih čim bolj izogibava - dvomim, da te bodo zelo veseli, ko te spet vidijo." Namrščil se je. Ko sta govorila o karieristih, je nehote pomislil na Candy, a misel je takoj spet odrinil v stran. Takšno je pač življenje in prej ko se bo sprijaznil bolje bo. Vseeno je bil vesel, da mu je Lyn povedala, kaj je storila, saj je to pomenilo, da mu vsaj deloma zaupa. Ko mu je dala vedeti, da glede ubijanja nima tako hudih zadržkov kot on, je sicer stisnil zobe, rekel pa ni nič. To je tako in tako že slutil. "Saj tudi jaz najbrž ne bi tekel stran, če bi naju kdo dejansko napadel. Vem, da ne bi kar tako pustil, da te nekdo ubije, samo zato, ker jaz ne bi hotel ubiti njega. Edino, česar ne bi mogel, je ubiti nekoga, ki je že tako nemočen in se ne more braniti," je rekel in njegov glas je po bunkarju odmeval čudno votlo. Bil je še kako vesel, ko je Lyn predlagala, naj gresta po hrano, saj se mu res ni več dalo razmišljati o ubijanju. Hm, rastline ... "Ja, kaj užitnega bi najbrž znal najti in spraviti skupaj. Mogoče bo najbolje, da počakaš tukaj in stražiš, jaz pa se bom malo razgledal." S temi besedami je izginil v poltemo in ko se je vrnil, je imel v rokah kar nekaj užitnih sladkih koreninic z dolgimi zelenimi listi. "Teh rastlin raste vse polno tudi pri nas doma," ji je povedal. "Korenina je užitna, listov pa se raje izogibaj, ker menda povzročajo nočne more."

»Lahko si jo deliva,« je bil njen odziv na spalno vrečo. »Tako ali tako pa ne moreva oba naenkrat spati.« Skomignila je z rameni. Spanje sta potrebovala, ampak še vedno bi bilo preveč brezglavo tako preprosto zaspati in se prepustiti sanjam, ker so tributi večkrat ravno takrat napadali in vsekakor ni nameravala umreti v spanju. Če je že morala umreti, bo vsekakor umrla v bitki. Skomignila je z rameni in potisnila svojo vrv nazaj v nahrbtnik. Morda ji bo prišla prav – za kakšno past ali kaj podobnega, navsezadnje nisi nikoli bil dovolj previden.
»Zakaj deluješ presenečeno?« se je morala nehote nasmehniti ob njegovih besedah, potem pa je prikimala. »Da, z njimi sem bila zmenjena. Sklepam, da jih nisi spoznal,« je rekla in svoj pogled ob misli na to previdno uprla ven in preučila okolico, ne da bi nehala govoriti s svojim tihim, precej nežnim glasom, ki ga je uporabljala že vse odkar sta prišla v bunker. »Oni so nevarni. Vsi preživeli so nevarni, ampak oni so še najbolj. Ne sme te zaslepiti videz; vsi bi bili več kot veseli, da bi te ubili. Da bi ubili kogarkoli – in v končni fazi se bodo pobili med seboj. Poleg tega jim je ubijanje v užitek,« se je ozrla nazaj proti njemu. »Tole je resnično. Z njimi bi morala neprestano paziti na svoj hrbet in še na njihove zgolj zato, da bi se me v zadnji fazi lahko znebili,« je pojasnila in nato skomignila z rameni, kot da bi želela reči 'ne rabiš mi verjeti, ampak tako je'. Dejansko ji je res vzbujal nek občutek zaupanja, ki se mu sicer ni povsem prepustila, a še vedno je bila pripravljena tudi zaspati z njim na straži in verjeti, da je ne bo ubil ali kaj podobnega. Bilo je resnično, trenutno bolj kot karkoli drugega v areni. Ob njegovih besedah so ga njene oči ponovno poiskale, medtem ko je zmajala z glavo. »Saj nisem rekla, da bi. A zdaj veš, kaj lahko pričakuješ od mene,« je rekla. Morda je bila to dobra stvar – zanj. Če je imel zadržke pri ubijanju, bo dlje preživel z nekom, ki jih ni imel. Osredotočila se je na okolico, potem pa je zaradi njegovih besed hipoma uprla pogled vanj. »Nihče ni nemočen. Vsi ki so preživeli do zdaj, predstavljajo resno nevarnost. In če ne bova previdna, bodo oni našli naju prej kot midva njih,« je rekla, čeprav je do zdaj že ugotovila, da Liam ni imel nobene želje po tem. A ona je videla že vse preveč Iger – navsezadnje je že od malih nog bila prisiljena gledati vsake in se učiti iz njihovih napak, kot je to imenoval njen oče, in prav dobro je vedela, da arena vse spremeni – večinoma v hladne, krvi žejne ljudi.
Ostala je ob vhodu v bunker in ga spremljala s pogledom. Ni trajalo dolgo, da se je vrnil in s seboj prinesel tako imenovano hrano. Hvaležno se mu je nasmehnila in vzela eno izmed korenin ter ugriznila vanjo, da se je po njenih ustih razlegel sladkast okus, ki se ga je hitro navadila. »Morava se naspati,« so bile njene misli tako kot ponavadi nekaj trenutkov v prihodnosti, pogled pa je uprla vanj. »Prevzela bom prvo stražo in te zbudila, čez kakšne tri ure,« je oblikovala načrt in odložila liste od rastline, čeprav je nočne more niso zares skrbele – koliko huje pa je še lahko postalo? »Zjutraj bova morala uloviti nekaj, zgolj s tem ne bova preživela, poleg tega pa lahko iz dračja in s tvojimi vžigalicami zakuriva ogenj in ulov spečeva; takrat ne bo tako opazno.« Obmolknila je in se vzravnala, njen pogled pa je ponovno preiskal nočno okolico zunaj. »Potem pa morava dalje. Tributi, ki so se v prejšnjih igrah tako dobro skrili, so vedno doživeli kakšno neprijetno presenečenje iz strani organizatorjev,« je rekla, ker je bila nekako prepričana, da Liam ni nikoli tako pozorno spremljal iger, kot je bila v to prisiljena sama. Poznala je ogromno situacij in videla ogromno smrti – temu se je reklo utrjevanje, če je verjela svojemu očetu. Vstala je in se pretegnila. Odkorakala je do nahrbtnika, odrezala nekaj svoje vrvi in se nato usedla ob vhodu tako, da jo je bilo od zunaj nemogoče videti, a je še vedno imela pregled nad vsem. »Liam,« je nenadoma spregovorila, ne da bi se obrnila, medtem ko je potisnila nož na njegovo mesto in začutila hladno kovino na svoji koži, sulico pa odložila poleg sebe. »Lahko mi zaupaš.« Njen glas je bil tišji, ko je to izrekla. Temnolasec se je za njo pripravljal na spanje in vedela je, da je pred njo nekaj dolgih ur – a bila je potrpežljiva. Zavezala je vrvico in si spletla lase v kito, ker si ni mogla privoščiti, da bi ji bili lasje napoti. Preostanek časa je sedela v tišini in opazovala nepremično okolico.

Dobro se je spoznala na nočno nebo in ko so ji njeni občutki povedali da je minilo dovolj časa, je neslišno vstala in odkorakala do Liama, za trenutek oklevala in premišljevala kako bi ga prebudila, nato pa se sklonila ob njegovi speči postavi v nočni vreči in ga rahlo stresla. »Hej,« je polglasno rekla in se mu nasmehnila, ko je odprl oči. »Ti si na vrsti,« je rekla in počakala, da je vstal, saj je postajala precej utrujena – celo za nekoga, ki je večino svojega življenja preživel ob manjši količini spanja. Ko je končno le zaprla oči, je v trenutku zaspala – še vedno pa ne popolnoma mirno. Celo v spanju se je oklepala svojega noža.

Liam je počasi grizljal sladko koreninico in si želel, da bi lahko pojedel kaj več kot to. A Lyn je imela prav - ogenj bi bil v tej temi vse preveč izdajalski. Kot se je izkazalo, je imela svetlolaska o igrah precej več pojma kot on, kar je najbrž pomenilo, da je tudi pretekle igre spremljala bolj pozorno. Sploh za razliko od Liama, ki se je temu po navadi izognil, če je le mogel. Je že od nekdaj vedela, da se bo enkrat javila na igre? Liama je vse bolj zanimalo, kaj jo je pripravilo do tega, da se je zanje odločila prostovoljno, sploh glede na to, da je tako dobro vedela, kaj jo čaka. Mogoče jo bo kdaj vprašal, a zdaj je bil res že čas, da se spravita spat. Če sta hotela preživeti še en dan, bosta morala biti vsaj kolikor toliko spočita. "Prav," je prikimal, ko mu je Lyn predlagala, naj stražita v izmenah. "Lahko noč, Lyn," je rekel in se ji hvaležno nasmehnil. Od vsega, kar je videl ta dan, je bil že precej izmučen in komaj je čakal, da bo lahko vsaj za nekaj ur pozabil na vse skupaj. A ravno, preden je zatisnil oči, ga je Lyn še enkrat poklicala in Liam se je obrnil k njej. "Lahko mi zaupaš, je rekla, in Liam je preprosto vedel, da govori resnico. "Vem," je rekel tiho in že na pol v spanju. Zadnja stvar, ki se je je spomnil, je bila, kako si je Lyn s koščkom vrvice zavezala kito, potem pa ga je zagrnil spanec.

Zbudil se je šele, ko so ga neke roke začele rahlo, a vztrajno strasati. Nejevoljno je zagodrnjal in se obrnil na drugo stran, a potem se je nenadoma spomnil, kje je, in v hipu se je spravil v sedeč položaj ter si pomel oči. "Lyn?" je rekel zaspano in široko zazehal, potem pa se je spravil iz tople spalne vreče na hladni nočni zrak, ki ga je v trenutku streznil. Ozrl se je k svetlolaski, ki je bila videti že hudo utrujena, in ob pogledu nanjo ga je začela glodati slaba vest. Naslednjič se bo moral on zagrebsti za prvo stražo.. "Nujno se moraš naspati," je rekel tiho. "Spalka je ravno prav topla. In ne skrbi, ne bom zaspal na straži." Po teh besedah se je nasmehnil in sedel na mesto, kjer je prej stražila Lyn. Medtem ko je čakal, da mine še druga polovica noči, so se njegove misli podile okrog različnih stvari. Je bilo res tisto, kar mu je Lyn povedala o karieristih? Da v ubijanju dejansko uživajo? Definitivno jih je poznala bolje kot on in glede na to, koliko ljudi so pobili v enem samem dnemu, se je moral Liam po tiham strinjati z njo. Spraševal se je, kaj bi storil, če bi se slučajno srečali. Bi se bil pripravljen spopasti z njimi na življenje in smrt? Če bi se spravili nanj ali na Lyn, potem gotovo. Kaj pa Candy, bi lahko v skrajni sili ubil tudi njo, čeprav je bila videti tako krhka in nemočna? Nihče ni nemočen, so mu šle po glavi Lynine besede, a mu niso prišle do živega. V bistvu smo vsi nemočni, je grenko pomislil. Moč ima samo Kapitol, in zlorablja jo na najhujši možni način. Medtem, ko je razmišljal, je na obzorju počasi začelo vzhajati sonce in vedel je, da bo moral zbuditi Lyn. Pristopil je k njej, pri čemer je opazil, da se z eno roko še v spanju trdno oklepa bodala. "Lyn," je rekel tiho, jo prijel za ramo in jo nežno stresel. "Lyn, zbudi se. Sonce vzhaja in najbrž bo najbolje, da se na lov spraviva čimbolj zgodaj."

Ni vedela, kako dolgo je spala - a ko je začutila na sebi dotik tuje dlani, je bila v trenutku budna in njene oči so se sunkovito odprle. Zajel jo je tisti dobro znani nemir, ko je že pomislila da je v nevarnosti, nato pa je zagledala znan Liamov obraz in se nekoliko sprostila. Usedla se je in nato vstala. "Dobro jutro," je odvrnila na njegove besede in se sklonila, da bi pospravila njegovo spalno vrečo. Njene dlani so spretno zvile blago, ki je bilo še vedno toplo od topline, ki jo je oddajalo njeno telo, potem pa se je vzravnala in pospravila nož. Zakorakala je do vhoda v bunker in preverila okolico. Še vedno je bilo temačno, a na obzorju je bilo mogoče videti prve znake prebujanja novega dne in Lyn se je prav dobro zavedala, da je to pomenilo nove bitke za preživetje. Ampak tokrat ni bila sama - jo je to tolažilo? Postrani je s pogledom ošinila Liama. "Obenem pa morava najti novo lokacijo," je rekla in skomignila z rameni. "Ni dobro ostati predolgo na enem mestu," je rekla in se rahlo namrščila sama pri sebi, medtem ko je v mislih na hitro preletela vse možnosti in se naposled odločila. "Ampak ne še," je sama pri sebi zamrmrala in se nato obrnila k njemu. "Ti si našel večerjo. Prepusti zajtrk meni," mu je namenila polovičen nasmešek in se nato obrnila ter za nekaj trenutkov obstala pri vhodu v bunker, nato pa izginila v nastajajočem jutru, ne da bi mu dala priložnost za ugovarjanje.
Ni minilo veliko časa, da se je vrnila. Imela je srečo - pravzaprav ni vedela, če bi temu lahko tako rekla, a v drevju okrog bunkerja se je prihulila, dokler ni nenadoma zaslišala šumenja. Komaj slišnega, a ko mu je sledila je postajalo glasnejše, dokler ni pred seboj zagledala srnjaka. Bil je odrasel in zavzeto se je posvečal tlem, Lyn pa je bila tako ali tako preveč tiha, da bi jo slišal. Od daleč je namerila in pri tem uporabila eno izmed svojih sulic, nato pa jo z vso močjo vrgla in zadela žival v srce. Vse svoje življenje je bila navajena na tak način loviti ribe in srnjak je bil zanjo preprosto ulov, saj je bil veliko večji kot riba in je zahteval manj truda. S še vedno tihimi koraki se je približala mrtvi živali ter pokleknila ob njej in mu z dlanjo zaprla oči. Morda je bilo to sentimentalno, ampak ni si mogla pomagati. Vzdignila ga je in se odpravila nazaj proti vhodu v bunker, previdno oprezujoč za kakršnimikoli znaki življenja. Naletela ni na nikogar, je pa spotoma pobrala nekaj suhih vej, ki bi lahko bile uporabne za ogenj.
Sklonjena je pogledala v notranjost bunkra. Bilo je veliko svetleje kot prej, čeprav še vedno temno. Njene oči so v poltemi poiskale rjavolaščevo postavo in nekoliko se je sprostila, ko ga je opazila - navsezadnje bi prav lahko bil že mrtev, nikoli nisi vedel, kaj se bo zgodilo. "Imela sem srečo. Imam zajtrk," je naznanila in se obrnila, zakorakala nekoliko strasn od vhoda in odložila srnjaka na tla, nedaleč stran odvrgla dračje in se obrnila, da bi počakala Liama, čeprav se je v njeni roki že pojavil nož, ki je naznanjal, da je bila pripravljena na to, da začne srnjaka pripravljati za pečenje. Poleg tega je res imela srečo - navsezadnje bi prav lahko bila okolica kot izumrla in potem bi bila v težavah. A ne tokrat - svetlolaska se je prav dobro zavedala, da drugič morda ne bosta imela takšne sreče, zato je v mislih že kovala načrte za to, kako bosta nekaj pečenega mesa spravila za s seboj. "Vse je še mirno," je kot mimogrede pojasnila, ko je zagledala rjavolasca. "Upam, da si pripravljen na nov dan," so se njene ustnice ponovno zganile v polovičen nasmešek, medtem ko je s pogledom ošinila okolico - navada, ki bi ji lahko kdaj celo rešila življenje.

Ko se je Lyn vrnila z ulovom, se je prek Liamovega obraza razlezel širok nasmešek. Bil je že naravnost sestradan in čeprav za zajtrk ni bil navajen jesti jelenov, je bil Lyn več kot hvaležen za njene lovske sposobnosti. "Vidim, da ti gre tole precej bolje od mene. Če pomislim, da mi je včeraj uspelo najti samo nekaj koreninic, ti pa si nama priskrbela celega jelena, me je kar sram. Nujno me moraš naučiti, kako se lovi, da ti bom lahko bolj pomagal," je rekel in upal da se pri tem ne bo izkazal za popolnega nesposobneža. Če že ne drugega, je Lyn za enkrat lahko pomagal vsaj pri čiščenju in rezanju mesa, zato je skočil v bunker po svoj nož, potem pa sta se lotila dela. Ko se je Liam sklonil nad jelenovo glavo, je opazil, da so bile njegove oči nekam nenavadne - bile so brez zenic in srhljivo blede, kot bi bile slepe. "Misliš, da je bil res slep?" je vprašal Lyn. "Ampak, zakaj? Upam, da ne rastejo tukaj okrog kakšne strupene rastline, ki te lahko oslepijo," je rekel in se namrščil. Pri tem se je trudil, da bi jelena odiral čimbolj hladnokrvno, le da najbrž ni bil preveč prepričljiv, saj tega prej ni počel še nikoli v življenju. "Saj res, kako si se pravzaprav naučila tako dobro loviti?" je vprašal Lyn, potem ko sta očiščenega jelena začela rezati na kose, ki bi bili primerni za pečenje.

"Lahko poskusim," se je strinjala z njegovimi besedami. Zakaj pa ne? Navsezadnje bi se to bolj dolgoročno gledano lahko izkazalo za dobro, ampak še vedno ni bila prepričana, če je bilo v areni sploh pametno ali smiselno misliti na dolgoročne posledice. Stresla je z glavo, da bi se znebila teh misli, nato pa se še sama sklonila do živali in namrščeno prikimala. "Definitivno slep," je rekla, nenadoma skoraj jezna ker ni poznala razloga za to. A ta je moral obstajati. "Tudi to je popolnoma možno. Presneto," je nadaljevala in se ugriznila v ustnico. "Brez razloga vsekakor ni slep in navsezadnje ni dvakrat za reči da niso nastavili kaj takšnega. Slep tribut, to bi bilo zabavno," je bilo v njenem glasu nekaj obsojajočega, usmerjenega na organizatorje, gledalce in vse, ki so imeli karkoli opraviti s tem. "Zastrupljena voda?" je sama pri sebi ugibala in se nato odločila, da so bile rastline veliko bolj smiselne. "Ampak saj ni važno, ne več." Znova se je zbrala in mu pomignila, da sta zakurila ogenj, nato pa sta dolge kose mesa tudi spekla in jih z nekim prav posebnim zadovoljstvom pojedla. Lyn je vsekakor bolje delovala, če je bila sita in polna moči - te pa je navsezadnje tudi potrebovala. "Moj oče," je bila kratka na njegovo vprašanje. "In ne lovim tako dobro, to je bila sreča," je rekla. Realno.
"A bojim se, da sva se že znašla v drugi vrsti lova." To je bilo res. Igre so bile lov, kjer so prisilili kup naključno izbranih mladih ljudi v to, da so se medsebojno pobijali in kar je bilo najhujše je bilo dejstvo, da so nekateri v tem prav uživali. Naložila je še več mesa na ogenj in vstala, da bi stopila v bunker po svoj nahrbtnik in ugotovila, kako bosta shranila meso. In v trenutku, ko se je vzravnala, jo je nekaj zadelo v sredino hrbta, da se je njen obraz hipoma namrščil zaradi nepričakovane bolečine. "Sranje," je bil njen odziv, medtem ko se je sunkovito obrnila in na tleh za seboj opazila kamen v velikosti njene pesti, ki ga je nekdo dobro obrusil. Njen obraz se je pomračil, ko je ugotovila, da bi ji kamen dejansko priletel v glavo, če bi še vedno sedela. "Pazi," je zaklicala proti Liamu, medtem ko je z očmi pozorno preučila okolico in opazila visoko temnopolto dekle, ki jo je v hipu identificirala kot tributko šestega distrikta. Na obrazu je imela popolnoma ponoreli izraz in sledove razočaranja, ker je ni zadela. "Prekleto," ji je bilo popolnoma vseeno za jezik - jo bodo pač cenzurirali, če bo potrebno, ampak dekletu se je uspelo popolnoma neslišno približati njunemu ognju. Temu je najbrž botrovalo tudi dejstvo, da sta se umaknila stran od gostega goščavja neposredno pri bunkerju zaradi varnosti - če bi se ogenj razlegel, ne bi mogla dati jasnejšega znamenja, kje sta se nahajala. V trenutku je pozabila na vse, medtem ko se je pognala proti bunkerju in orožju in obenem v mislih načrtovala stvari ter ignorirala rano na svojem hrbtu - lahko je čutila, kako ji je kamen raztrgal blago zgornjega dela obleke in morda je tudi rahlo krvavela - ampak bilo bi veliko huje, če bi jo dejansko zadela v glavo. Znašla se je pri vhodu in segla je za sulico, ki ji jo je dal Liam, potem pa se naslonila na hladno steno v notranjosti in počakala. Liama? Navsezadnje ni bil daleč za njo, tributka pa je bila še nekoliko oddaljena, ko sta jo opazila in neštete možnosti so se pletle po njeni glavi. Čakala je.

Ko je sestradani Liam spravil po grlu prvi košček mesa, se je za trenutek počutil kot v nebesih - a dogajanje v bližnji okolici ga je vse prehitro opomnilo, da je še vedno v peklu. Lyn je ravno vstala in se obrnila nazaj proti bunkerju, ko ji je nekaj močno priletelo v hrbet, da bi skoraj padla. Liam se je sunkovito zasukal in v grmovju nedaleč stran zagledal visoko dekle, gotovo prav tisto, ki je zalučala kamen. Ko je opazila, da jo je Liam zagledal, se je zdrznila in za trenutek oklevala, potem pa se je obrnila in stekla nazaj v goščavo. "Hej!" je zakričal Liam in z vso hitrostjo planil na noge, nato pa se je pognal za ubežnico. Srce mu je jezno razbijalo. Kako je mogla? Bila je precej hitra, a Liam je bil hitrejši, poleg tega pa tudi spretnejši pri teku skozi gosto rastje, zato jo je kmalu dohitel. Zgrabil jo je za roke in jo zasukal proti sebi. Tributka je sicer začela kričati in se divje zvijati, a ni ji popustil in kmalu jo je obvladal ter jo uspel prikovati ob bližnje drevo. Z vajeno kretnjo je izza hrbta potegnil enega od srpov in ji ga nastavil na vrat tako, da se je njegova konica že zarila v drevesno deblo, njegovo rezilo pa je počivalo na njenem golem vratu. Dekle se zdaj ni upalo niti ganiti, njen divji izraz pa se je spremenil v prestrašenega. "Prosim, prosim, samo ne ubij me, vse bom naredila, samo prostim, pusti me!" ga je rotila v paniki. Liam je zadihano strmel vanjo in njegove misli so brnele. Na tak način res ni bil vajen delati z ljudmi, sploh pa ne z ženskami. Moral bi jo ubiti, ga je prešinilo. Lyn bi to gotovo storila. A dekle je bilo zdaj videti na smrt prestrašeno in Liam je ugotovil, da tega preprosti ne zmore. "Izgini," je zato rekel med stisnjenimi zobmi in srp izpulil iz debla. "In ne približaj se nama nikoli več, če bi rada še nekaj časa živela." S temi besedami jo je izpustil in dekle je se je prestrašeno opoteklo stran, sam pa se je obrnil in stekel nazaj proti bunkerju. "Lyn!" je zaklical, ko ga je končno dosegel. "Lyn, je s tabo vse v redu?"

Sulico je stiskala v roki, ampak hlad zidu jo je za nekaj trenutkov popolnoma - kakšna je bila beseda? Omamil? Nenadoma je ugotovila, kaj se je dogajalo. "Prekleto," je sama pri sebi jezno zamrmrala, potem pa si slekla toplejši zgornji del in ostala zgolj v kratki polovični in oprijeti majici ki je zakrivala njeno oprsje, pa še ta je bila na hrbtu rahlo raztrgana; je bila pa še vedno dovolj funkcionalna. Raztrganine ni videla, je pa čutila. Prav tako kot tudi dogajanje na lastnem hrbtu, zaradi katerega se je njen obraz za trenutek skremžil. Kamen je bil neprijetno oster in bila je prepričana, da bo za njim ostala brazgotina - in to grda, zoprna brazgotina. Rane si niti ni mogla očistiti, ker je ni dosegla, potem pa se je zbrala in stopila do vrat ter pozorno opazovala okolico.
Ko je zagledala Liama, se ni zavedala izraza olajšanja, ki je spreletel njen obraz. Ker je bil še vedno živ? Ker je prišel nazaj? Karkoli je že bilo, jo je za trenutek osrečilo, potem pa je ta izraz zamenjala bolečina, zaradi katere se je naslonila na sulico, ki je niti za trenutek ni nameravala izpustiti iz rok. "V redu bom," je odvrnila na njegove besede in mu pomignila naj pride bližje. Bilo je toplo in zaradi tega je ni zeblo, čeprav ji v tistem trenutku ne bi moglo biti bolj vseeno to, da je bil njen večji del njenega trupa vsem na ogled. Sama pri sebi je zamrmrala kletvico, potem pa se je obrnila in mu razkrila pogled na rano, ki je sama ni mogla videti. "Pomagaj mi," je rekla in potegnila svojo kito na eno stran. "Mi lahko očistiš tole? Potem bo bolje, zdi se mi da se je del kamna nekako razdrobil in vsekakor ni prijetno," je rekla in se sama pri sebi nasmehnila. "Ampak najbrž je še vedno bolj prijetno, kot pa da bi kamen pristal tam, kamor je bil prvotno namenjen," je spregovorila. Bolečino je vedno zadrževala zase in tudi tokrat je bil izraz na njenem obrazu miren, ko se je ponovno zasukala in uprla pogled vanj. "Boš?" ga je vprašala, potem pa se rahlo nasmehnila. "Bila bi ti nadvse hvaležna." Z vprašanjem o tem, kaj se je zgodilo s tributko, se je nameravala ukvarjati nekoliko pozneje - če je ušla ali kaj podobnega je bila več kot odločena, da jo bo poiskala sama in poračunala z njo. To je bilo zahrbtno dejanje - če bi jo napadla odkrito, bi bilo še sprejemljivo, tak zahrbten napad pa je bil daleč od poštenega in ponosnega boja, ki ga je poznala Lyn.

Ob pogledu na poškodbo na Lyninem hrbtu se je Liamov obraz zmračil. Rana je bila precej večja, kot je pričakoval, kar je nedvomno pomenilo, da je zahrbtna tributka kamen uspela nekako izostriti, preden ga je vrgla. "Seveda ti bom pomagal," je prikimal, še vedno v šoku. To sploh ni bilo vprašanje. Če rane ne bi dobro očistil, bi se lahko zagnojila in potem bi res postala nevarna. Na hitro je pomislil, potem pa je skočil ven in se v nekaj trenutkih že vrnil s šopom listov. Polil jih je z vodo, ki sta jo z Lyn zajela pri potoku, in ji začel z njimi previdno čistiti rano. "Upam, da tole ne boli preveč," je rekel zaskrbljeno. Res da se je trudil biti čim bolj nežen, a kot je predvidevala Lyn, je v rani res ostalo nekaj drobcev kamna, ki so se trdovratno upirali temu, da bi jih fant odstranil. A Liam je bil vztrajnejši in na koncu se mu jih je vendarle uspelo znebiti. "Tako, mislim, da bo zdaj v redu. Oprosti, da sem te tako namučil s tem," je rekel in se ji opravičujoče nasmehnil. "Zdaj pa še nekaj - če se prav spomnim, sem v svojem nahrbtniku dobil tudi mazilo za razkuževanje ran. Najbolje bo, da te namažem še z njim, ker s takimi poškodbami po mojem res ni pametno tvegati." Liam je segel v nahrbtnik in kmalu našel, kar je iskal. Odprl je stekleničko in začel njeno blagodejno vsebino previdno nanašati Lyn na rano. Medtem ko ji je pomagal, so mu oči nekajkrat po pomoti zdrsnile k svetlolaskini lepo oblikovani atletski postavi, ki je zdaj, ko ni nosila zgornjega dela, še toliko bolj prišla do izraza. Liam je bil vesel, da mu je Lyn obračala hrbet, saj tako ni videla zahrbtne rdečice, ki se mu je pri tem nehote pretihotapila na obraz. Nejevoljno stresel z glavo in se spet osredotočil na svoje delo. Moral se bo nekako prisiliti, da bo o svojih soujetnicah v areni nehal razmišljati na tak način, sicer ga bo to še pobralo. Ko je Lynino rano nazadnje oskrbel po svojih najboljših močeh, ji je nanjo položil še nekaj največjih listov, ki naj bi ustavili krvavitev, potem pa je sedel zraven nje. "Tako, mislim, da bo zdaj v redu. Kako se kaj počutiš?" jo je vprašal in jo nekoliko zaskrbljeno ošinil s pogledom.

Na njenem obrazu se je pojavil nasmešek ob Liamovih besedah, potem pa je stresla z glavo. "Skoraj ne čutim," je rekla po resnici in skušala biti čimbolj mirna. "Poleg tega pa so bile moje rane ponavadi podvržene slani vodi. Pojma nimaš, koliko bolje je to," je spregovorila in nato obmolknila, za trenutek popolnoma pod vtisom spominov. Dokler ni poznala morskega dna, se je večkrat urezala na kakšni bolj ostri skali ali čem podobnem in govorila je popolno resnico - njene trenutne bolečine so bile veliko bolj mile. Ostala je pri miru, popolnoma potrpežljiva in čakala, medtem ko se je Liam ukvarjal z njeno na novo pridobljeno rano. Pravzaprav mu je bila za to nadvse hvaležna - celotna zamisel o zavezništvu se vsekakor ni izkazala za tako napačno in Lyn je morala zapreti oči ob hladnem občutk mazila na svojem hrbtu, za katerega se je zdelo, da je v hipu posrkal vso bolečino vase. Iz nje se je izvil zadovoljen izdih in ko je odprla oči, se je celoten svet nenadoma zdel nekoliko lepši. Malenkostna sprememba, a je bila hvaležna zanjo.
Liam se je usedel poleg nje in ob njegovih besedah je uprla svoj pogled vanj. "Bolje," je odvrnila in se vzravnala, da je preverila, kako se je ob tem počutila, a bilo je drastično bolje in ponovno je sprostila svoje telo ter poskusila potisniti roki nazaj. Začutila je zgolj rahlo bolečino, za katero je vedela, da se je bo brez problema naučila ignorirati. "Oh, veliko bolje," se je njen pogled ponovno osredotočil nanj, potem pa se je spomnila na nekaj in vstala, ob tem pa se uprla nanj. "Počakaj," je rekla in odkorakala proti ognju, pobrala ostanke mesa, ki so bili do zdaj pečeni - kako ironično, če je prav pomislila - in zadušila ogenj, pobrala še njune stvari, potem pa se hitro vrnila k Liamu, ker ni imela namena biti lahka tarča. Podala mu je nekaj kosov mesa in se udobno namestila poleg njega, sama pa obdržala zgolj en kos in vanj ugriznila. "Škoda bi bilo," se je nenadoma popolnoma nepričakovano nasmehnila. Dejansko mu ni znala kako drugače izraziti hvaležnosti - to je bilo nekaj, s čimer se nikoli ni rabila pretirano obremenjevati. Potem pa se je njen pogled zresnil. "Ampak nimava veliko časa. Kaj se je zgodilo s tributko?" Njen pogled je za trenutek obstal na njegovih oblačilih, potem pa mu je z rahlim premikom glave dala vedeti, da ji niti ni rabil pojasniti - bilo je lahko uganiti. "Potem imava pa še manj časa. Morava stran. Lahko se vrne, lahko pa se ji kaj zgodi," je rekla. Pod 'kaj' je imela v mislih tribute iz prvega in drugega okrožja, za katere je bila precej prepričana, da so od svojih žrtev spretno vlekli podatke pred smrtjo in pripravljena bi bila staviti, da se dekle niti za trenutek ne bi obotavljalo, preden bi jim iz strahu povedalo vse. Vzela je svojo steklenico vode in naredila nekaj požirkov, potem pa jo postavila poleg Liama in vstala, se pretegnila in pobrala svojo jakno. "Ah, presneto," je zamrmrala ob pogledu na raztrganino, nato pa jakno stlačila v svoj nahrbtnik zaradi mešanice nejevolje in jeze, ki ju je nenadoma občutila. Potem pa se je zbrala in se obrnila proti njemu. "Morava drugam," je bila v njenem glasu nuja, medtem ko je pobrala svojo sulico in nato pogled prikovala nanj. Usode vsekakor ne bi bilo pametno še dodatno izzivati in navsezadnje je bilo zgodnje jutro ravno pravi čas za premik.

Liam si je nemalo oddahnil, ko mu je Lyn dala vedeti, da se počuti precej bolje. S tem, ko ji je pomagal, se ji je na nek način vsaj deloma odkupil za to, da ni mogel ubiti tributke, ki jo je tako grdo poškodovala. Kot je kazalo, je bila svetlolaska vajena prenašati bolečine in se jih je tudi dobro naučila ignorirati. Najbrž je imela kar trdo življenje, je prešinilo Liama. Kar pa ji zdaj, v areni, gotovo pride še kako prav. Tudi Liam je bil zdaj hvaležen za vse tiste ure, ki jih je prebil med delom na polju, saj se mu je zdelo, da so ga kar dobro pripravile na tegobe, ki so ga čakale v areni. Na vse, razen ubijanja, se je opomnil. Vedel, je, da ji bo moral slej ko prej povedati, kaj se je zgodilo s tributko, a sploh ni videl, kako bi začel. Lyn nad tem, da jo je pustil živeti, gotovo ne bo preveč navdušena.
"Saj res, skoraj bi pozabil," se je udaril po čelu, ko se je Lyn vrnila z ostanki pečenega mesa. "Hvala." Hvaležno se ji je nasmehnil, potem pa hitro pojedel kos mesa, ki ga prej ni uspel dokončati, ostala dva pa je zavil v liste in jih spravil v nahrbtnik. Ko ga je Lyn vprašala, kaj se je zgodilo s tributko, je za hip otrpnil, potem pa se je odkašljal. "Nisem je mogel..." je začel, a Lyn je že odkimala z glavo in mu tako dala vedeti, da ne rabi pojasnjevati dalje. Poleg tega je bilo očitno, kaj se je zgodilo - če bi bila mrtva, bi že zdavnaj zaslišala strel topa. "Oprosti," je zamrmral in sklonil glavo. Zdaj ko je videl, kakšno rano je dobila Lyn, si ni mogel pomagati, da se ne bi počutil krivega. Vzel je steklenico, ki jo je Lyn odložila zraven njega, in iz nje popil še zadnje požirke vode. "Prav imaš, čimprej morava stran," se je strinjal. "Če prideva do vode, toliko bolje. Sicer imam pa tudi jaz v nahrbtniku še eno polno steklenico, tako da vsaj od žeje ne bova umrla," je rekel in se ji spodbudno nasmehnil. Potem je v nahrbtnik zložil vse preostale stvari in si nadel še Lyninega - glede na rano, ki jo je imela na hrbtu, ji res ni nameraval pustiti, da bi ga nosila sama. Ko sta vzela vse, kar sta potrebovala, sta končno le zapustila bunker in se odpravila naprej po areni.