Sesuti grad

Lyn je s pogledom nekoliko nejevoljno ošinila Liama, ko ji je vzel nahrbtnik, a se je nato vdala v to. Navsezadnje je imela svojo sulico in nož, poleg tistih par sulic, ki jih je že tako ali tako ali imela zatlačenih za robom hlač, zato je ni prevel skrbelo. Raje se je osredotočila na to, da je čim bolj hitro hodila stran od bunkerja, njene misli pa so bile polne različnih možnosti za trenutno dogajanje. Prav tako je s pogledom vsake toliko časa ošinila temnolasca, ki je hodil poleg nje, še vedno pa je zbrano spremljala okolico, da se ne bi slučajno zgodilo še kaj, kot se je že. Začetek jutra je bil nenavaden in občasno je občutila rahlo, pekočo bolečino na hrbtu, a s tem se zares ni mogla obremenjevati. Ni imela časa, sploh pa bi jo to samo oviralo. Baje je prišla v areno umreti - to se je pričakovalo skoraj od vseh in samo en sam tribut je lahko preživel; vse možnosti so bile proti njej in kljub temu se nikakor ni dala motiti.
Hodila sta dolgo - skoraj je že izgubila občutek za čas, samo še premikanje sonca ji je dalo vedeti, da je časa tekel naprej - pa čeprav bi tudi to lahko bil zgolj trik. Organizatorji igre so bili navsezadnje precej zviti in če se je človek zgolj poskusil poglobiti v temačno in izprijeno delovanjo njihovih možganov, je lahko postal omotičen. Zato Lyn tega ni počela. Vsake toliko časa se je ustavila, a nikoli ni spregovorila. Potem pa je nenadoma zaslišala oddaljen zvok, ki ga je prepoznala in zaradi katerega se je v trenutku ustavila - kot žival, ki nenadoma zasliši nekaj, kar v celoti pritegne njeno pozornost. Sploh se ni zavedla, kdaj se je njena dlan oklenila Liamove, a njen obraz je spreletel nasmešek in za seboj pustil veliko bolj zadovoljen izraz, ki je izbrisal njeno predhodno opreznost. Potegnila je Liama za seboj in ga izpustila, ko se je zavedla svojega dotika, potem pa se čez nekaj dolgih metrov hoje le ustavila in se popolnoma zadovoljno obrnila k Liamu, ko se je pred njima razpostrl popolnoma nov razgled.
"To je to," je rekla in se sama pri sebi nasmehnila, medtem ko je njen pogled zaobjel vodo - nekaj, kar je zares pogrešala. Vodo kot morje, vodo v kakršnikoli obliki - saj ni bilo važno, oboževala je morje in pogled na nekaj tako domačega jo je v trenutku osrečil. Tam je bil starejši, precej sesut grad, ki je stal na precej dobri legi. Njene misli so se ponovno vrnile v tiste strateške smeri, ko je pomignila proti stavbi in brez besed odkorakala naprej, ne da bi se pretirano posvečala svojemu drobnemu izpadu sreče. Vzelo jima je kar nekaj časa, da sta dosegla grad in ko sta končno stala direktno pred stavbo, se je svetlolaska popolnoma zadovoljno naslonila na hladno steno, ki je po njeni vroči koži poslala hladne mravljince. "Tole je že boljše," se je nasmehnila sama pri sebi, potem pa se je obrnila proti Liamu. Kljub vsemu je bilo še vedno presneto vroče in bila je žejna, a prav dobro je vedela, da je bila njena zaloga izpraznjena. "Morda bi najprej morala poiskati vodo," je predlagala, potem pa se ozrla okrog sebe. "Potem pa - v bistvu sem precej prepričana, da sem tamle videla ozko pot, ki bi morda vodila do vode," je spregovorila, v njenem glasu pa je bilo čutiti veselje nad tem, da je bila voda praktično povsod okrog njiju, čeprav bi bilo preveč lahko, da bi bila pitna. "Sicer ne vem zate, ampak jaz bi bila več kot zadovoljna, če bi si lahko privoščila kopel," je priznala in nato vprašujoče uprla pogled vanj.

Medtem ko sta hodila stran od svojega bivšega skrivališča, se je skozi zrak nenadoma oglasila zamolkla eksplozija. Zvok je sicer prišel od dovolj daleč stran, da jima ni bilo treba skrbeti, a Liam je bil kljub temu prepričan, da ne pomeni nič dobrega. "Si slišala..." je začel, a takrat se je Lyn nenadoma ustavila in prisluhnila nekemu oddaljenemu šumu - podobno kot žival, ki zavoha plen. Liam je obstal in prisluhnil, a mu ni uspelo zaznati ničesar. Najprej ga je že zaskrbelo, da sta spet naletela na kakšnega zablodelega trbuta, a potem ga je Lyn prijela za roko in ga začela voditi v smer, od koder je očitno prihajal zvok, ki jo je premamil. Liam se ni prav nič trudil, da bi svojo roko izvil iz njene - njen dotik je bil topel in prijeten in šele takrat se je zavedal, kako zelo je to pravzaprav pogrešal. Bil je kar malo razočaran, ko ga je Lyn nazadnje izpustila. Navsezadnje je bila edino živo bitje, ki mu je še ostalo, in s svojim dotikom mu je nevede vsaj za kratek čas izbrisala spomin na to, da se nahajata v smrtonosni areni in da se njuni življenji vse bolj bližata koncu. A potem je Liam opazil, kaj je bilo tisto, kar je tako močno pritegnilo Lynino pozornost, in njegove oči se se zaiskrile - pred njima je na strmi vzpetini stala prava grajska ruševina, ki jo je obdajalo... "Morje!" je osupnil, saj kar ni mogel verjeti svojim očem. A že en sam pogled k Lyn mu je povedal, da ga oči ne varajo - videti je bilo, da je končno našla tisto, zaradi česar je bilo vredno tako dolgo vztrajati pri življenju. "Pa sva končno našla nekaj zate," je rekel in se ji nasmehnil, potem pa ji je sledil po strmi poti, ki je vodila do gradu. Ta čas je postalo že tako vroče, da je pot kar tekel z njega in morje, ki se je širilo pod njima, se je vse bolj mamljivo svetlikalo, hkrati pa je Liam postajal tudi vse bolj žejen. Bilo je, kakor da bi Lyn prebrala njegove misli, saj mu je, ko sta nazadnje prispela do gradu, predlagala prav to, kar si je Liam najbolj želel slišati. "Nekaj vode na srečo še imam," je rekel Liam in iz nahrbnika potegnil stekleničko s prozorno tekočino, ki jo je našel v njem. Odprl jo je in iz nje naredil požirek, potem pa jo ponudil še Lyn. "Vseeno pa bo dobro, da se malo razgledava naokrog, saj bo tegale kmalu zmanjkalo. Mogoče bi lahko začela v gradu, ko sva že ravno tukaj, potem pa bi šla po tejle potki, ki si jo odkrila, se vrgla v morje in za nekaj časa pozabila na vse skupaj. Kaj praviš?"

"Neverjetno," je zmajala z glavo ob njegovih besedah, čeprav je imel prav in ni mogla zakriti svojega širokega nasmeška, ki je popolnoma spremenil njen sicer hladen in zadržan izraz na obrazu. Po vsej verjetnosti je delovala kot popolnoma druga oseba, čeprav se še vedno ni znebila opreznega pogleda v očeh, ker navsezadnje ni pozabila, kje je bila. Je pa še vedno bila dovolj srečna, da je lahko prezrla nevarnost, ki je grozila na vsakem koraku. Poleg vsega je bila več kot zadovoljna, da je svojo jakno stlačila v nahrbtnik, saj ji je bilo občutno manj vroče, je pa še vedno čutila sonce, ki je pripekalo iz neba. Naredila je kratek požirek tekočine in vrnila steklenico Liamu, nato pa stopila bližje in mu spretno izmaknila svoj nahrbtnik in si ga oprtala na rame, ne da bi se ozirala na svojo rano, ki je niti ni več tako bolela. Upoštevajoč njegove besede je zakorakala proti vhodu v grad in se pri napol propadlem vhodu ustavila ter sklonila, medtem pa z dlanjo zdrsnila po tleh. Ko je dvignila dlan, je bila na njej prašna sled. "Mislim, da tu še ni kdo hodil," je rekla in vstala ter si očistila dlan, nato pa se sklonila in skozi napol zasut vhod uprla pogled v notranjost. "Vidim nekaj," je definirala razgled in se nasmehnila sama pri sebi ter z nogo odrinila nekaj kamnov - ravno dovolj, da se je lahko izmuznila v notranjost.
Znašla se je v velikem prostoru. Povsod so bili kupi kamenja; očitni ostanki sesedanja gradu. Z dolgimi, hitrimi koraki je zakorakala naprej in se ustavila pri neke vrste vodnjaku, ki se je nahajal pod eno izmed mnogih lukenj v stropu, ki ga praktično ni bilo več. Ravno zaradi tega je potegnila nekaj logičnih zaključkov in se stegnila s svojo steklenico v notranjost, počakala in se obenem z drugo roko oklepala roba, da se ne bi kaj zgodilo. Naposled je le dvignila steklenico, zdaj napolnjeno z motno tekočino. Deževnica? Vrnila se je k Liamu in mu pokazala svojo pridobitev. "Če je tole deževnica, je najbrž pitna." Strup? Najbrž ne, nihče ne bi užival v pogledu na to, sploh ne na kraju, kjer so bile povsod nevarne pečine. "Imava neke vrste zalogo, saj lahko prideva nazaj," je bila Lyn enkrat za spremembo skoraj nestrpna, ko ga je ponovno potegnila za seboj in se odpravila po potki navzdol.
Pot je vodila do s pečinami obdane peščene plaže, ki je bila napol skrita. Odložila je svoj nahrbtnik in s pogledom nekaj dolgih trenutkov le motrila vodo, potem pa se približala gladini in sprva v vodo potisnila svojo sulico - morda je bila paranoična, a tudi voda bi lahko bila nevarna. A nič se ni zgodilo in za bližnjo skalo je odložila svoj nahrbtnik, se sezula in se za trenutek ozrla v nebo, prišla do sklepa da je sonce dovolj toplo in bo posušilo oblačila v nekaj trenutkih, nato pa se znebila še hlač in ostala v spodnjem perilu; zgornji majici in preprostih črnih spodnjicah. Dejansko ji ne bi moglo biti bolj vseeno - a še vedno ji je bilo dovolj mar, da je obdržala nož privezan za nogo z neke vrste pasom, ki si ga je naredila iz vrvi. Ne da bi se ozirala na Liama je zakorakala v vodo in se nato vrgla v hladen objem, ko je bila dovolj daleč, se zadovoljno nasmehnila sama pri sebi in nato s pogledom spremljala Liama. Ko jo je lahko slišal, ne da bi morala kričati, je z očmi zavrtala v njegove. "Če bi lahko zdaj storil karkoli -- kaj bi storil?" ga je nenadoma vprašala in se mu nasmehnila, medtem ko je zaplavala dovolj blizu temnolascu, da sta se lahko normalno pogovarjala. Kar je bilo, glede na hrup ki ga je povzročala voda, precej blizu.

V steklenici se je nahajala prozorna tekočina brez vonja in okusa. Vendar pa ni šlo za vodo. Šlo je za anestetik. Čeprav anestetik ni smrten, vaju čez nekaj minut kar naenkrat pobere spanec, iz katerega se vsaj uro ali dve ne moreta zbuditi. Liam, ki je še vedno na obali, saj ni napisal, da plava, se bo zrušil na kopnem. Lyn, ki je v vodi, bo imela precej večje težave. V vodi pač ni pametno zaspati...

Občutek, ki ga je v preteklih nekaj trenutkih ignorirala kot oddaljeno zavest povezano z njeno rano, jo je ujel. Dejansko se Lyn niti ni točno zavedla, kaj se je dogajalo, dokler se ni nenadoma zazrla predse in namesto tipičnega premikanja vode, ki ga je iz dna srca ljubila, videla upočasnjeno in mehko premikanje, ki jo je vleklo k sebi. Bila je dovolj bistra, da je povezala dogodke in prišla do spoznanja, ob katerem se je na njenem obrazu zarisal otožen nasmešek. Bila je pripravljena na vse, bila je pripravljena na nasilno smrt in na to, da si bo morala izboriti življenje, a nikoli ni bila pripravljena na to, kar se je dogajalo. Lahko bi se borila in se skušala rešiti, panično splavala stran, ampak ni. Njene oči so poiskale Liamove in ni imela časa za identificiranje izraza na njegovem obrazu, niti ni vedela, če je vedel, kaj se je dogajalo, je pa lahko počasi odkimala, kot da bi ga želela ustaviti, in nato šepnila nekaj besed, ki jih najbrž niti ni mogel slišati, čeprav jih je veter pograbil in jih odnesel do njega. Njega ji je bilo žal, na nek čuden način ji je prirasel k srcu. "Zmagaj. Zame." Obrnila se je v vodi in se nehala upirati občutku, da jo odnaša. Saj si je to skoraj želela, kajne? Mehka smrt v objemu vode je bila veliko več, za kar bi lahko prosila. Lyn se je predala vodi in zaprla oči za vedno.

V vsem času, ki sta ga prebila v areni, Liam Lyn še nikoli ni videl tako srečne, kot je bila, ko sta prispela na morsko obalo. Njene oči, ki so ponavadi ves čas prečesavale okolico, so se zdaj lesketale in v njih se je zrcalilo morje. Liam od nje kar ni mogel odtrgati pogleda - še nikoli se mu ni zdela tako lepa, kot prav tisti trenutek, za povrh vsega pa si je potem še čisto mirno slekla odvečna oblačila in se kot kakšna nimfa prepustila valovom. Liam si je za trenutek obotovaljal - prvič v življenju je videl morje, zato ni bil čisto prepričan, ali si res želi plavati njem. A en sam pogled na Lyn mu je hitro vrnil samozavest, zato se je še sam slekel do spodnjih hlač in se previdno približal vodi. "Če bi lahko zdaj storil karkoli - kaj bi storil?" je nenadoma rekla Lyn in ob njenem nasmehu ga je prijetno zaščemelo v trebuhu. "Res hočeš vedeti?" je rekel in ji vrnil nasmeh. Ni vedel, ali je bila kriva vročina ali Lynin nasmeh, a nenadoma se je začel počutiti čudno šibkega in omotičnega. "Lyn," je zamrmral. "Ne vem, kaj se doga..." Ni mogel končati. Lyn se mu je otožno, a mirno nasmehnila, z glavo pa mu je rahlo odkimala. Liam je v trenutku razumel in popadla ga je panika. Tudi ona je se je počutila tako in hotela mu je povedati, naj ne hodi za njo, da ne bo utonil. "Ne!" je izdavil in se začel divje boriti z otopelostjo, ki se ga je lotevala. Moral ji je pomagati, moral jo je spraviti iz vode... A če se je še tako trudil in boril s samim seboj, se ni mogel niti ganiti - bilo je, kot da bi popolnoma izgubil nadzor nad svojim telesom. Zadnja stvar, ki jo je videl, so bile Lynine oči, ki so se počasi zaprle, potem pa ga je zagrnila tema.


Zbudilo ga je pluskanje vode, ki je prihajalo od nekod zelo blizu. S težavo se je potegnil v sedeč položaj in se poskušal spomniti, kje je in kaj se je zgodilo. Bil je v areni, spoznal je Lyn, našla sta morje, in potem... Njegove oči se se razširile in bliskovito je planil pokonci. "Lyn!!" je zakričal in se divje ozrl okoli sebe, potem pa mu je pogled obstal na morski gladini. Njeno telo je mirno plavalo na vodi, kot bi samo spala. In čeprav je vedel, da ni, se je Liam v trenutku vrgel v vodo in začel kolikor je mogel hitro plavati proti njej. A ravno, ko bi se je že skoraj dotaknil, se je njeno telo počasi začelo potapljati, potem pa je za vedno izginilo v morskih globinah. Bilo je, kot bi jo morje pogoltnilo vase, a Liam je razumel: ustvarjalci iger so njeno truplo namenoma pustili v areni ravno še dovolj dolgo, da ga je lahko videl. Liam še sam ni vedel, kako mu je uspelo priti na obalo in se obleči. Počutil se je skoraj tako omotičnega kot tik pred tem, ko je padel skupaj. Jezno si je obrisal oči in pogoltnil jezo, ki ga je dušila. Če bi Lyn ubil kateri izmed preostalih tributov, mu tokrat skoraj gotovo ne bi prizanesel. A kriviti ni mogel nikogar, razen sebe in pa, seveda, Kapitola, ki je bil tako in tako kriv za vse skupaj. Kako sta vendar lahko kar tako oba naekrat izgubila zavest? Je bila to kakšna bolna šala ustvarjalcev iger? A potem ga je spreletelo in prebledel je kot stena: odprl je nahrbnik in iz njega povlekel stekleničko s prozorno tekočino. Nekaj časa je strmel vanjo, potem pa jo je z vso silo vrgel ob najbližji kamen in se sesedel na tla. On je bil tisti, ki je ubil Lyn. Kar koli je bilo v tej steklenici - če ji je ne bi ponudil, bi bila gotovo še vedno živa. Obraz je zakopal v dlani in iz ust se mu je nehote izvila kletvica. A počasi se je vendarle uspel dovolj spraviti k sebi, da je v svoj nahrbnik stlačil še vse uporabne Lynine stvari, potem pa se je mračno, a odločno razgledal okrog sebe. Ni vedel, kam naj gre, vedel je samo, da ne zdrži več niti sekunde na tem prekletem kraju, ki se mu je še pred kratkim zdel tako podoben raju. Oprtal si je nahrbnik in preveril, da sta bila oba srpa na svojem mestu, potem je Sesuti grad za vedno pustil za seboj.